VSL sklep II Cp 2949/2006

Jedro

Lastnik lahko zoper prejšnje imetnike stanovanjske pravice in njihove družinske člane, ki za stanovanje nimajo sklenjene najemne pogodbe, vloži tožbo na izpraznitev stanovanja le, če do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo zaradi razlogov na njegovi strani.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in zamudna sodba se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da so dolžni toženci (drugi in tretji toženec na podlagi zamudne sodbe) izprazniti triinpolsobno stanovanje v izmeri 105,60 m2 v 3. nadstropju hiše na P. 13 v L. ter ga izpraznjenega oseb in stvari v roku 60 dni izročiti tožnicama. Tožencem je naložilo v plačilo še pravdne stroške tožnic v znesku 171.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.2005 dalje do plačila.

Proti takšni odločitvi prvostopnega sodišča se pritožujejo vsi toženci. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo;ZPP) ter predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in zamudne sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Drugi in tretji toženec izpodbijata zamudno sodbo zaradi številnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V prvi vrsti izpostavljata kršitev po 7. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje zoper njiju izdalo zamudno sodbo, čeravno zanjo niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Za izdajo zamudne sodbe ni izpolnjen že prvi pogoj po 1. točki 318. člena ZPP, saj jima tožba ni bila pravilno vročena (na naslov njunega stalnega prebivališča v R.), nadalje tudi ni izpolnjen pogoj po 3. točki 318. člena ZPP, saj tožba tudi ni sklepčna, kot tudi ne pogoj po 4. točki 318. člena ZPP, saj je podano nasprotje med dejstvi in predloženimi dokazi. Z napačno vročitvijo sodnih pisanj jima je bila tudi odvzeta pravica do izjave v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Zaradi napačnega vročanja pa je podana tudi relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 4. odst. 139. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani zamudni sodbi zagrešilo tudi kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj zamudna sodba nima nikakršnih vsebinskih razlogov in se je ne da preizkusiti. Tudi sicer zahtevek po materialnem pravu ne more biti utemeljen. Sodišče prve stopnje je iz tega razloga sprejelo zmotno odločitev tudi glede prve toženke. Tudi v tem delu je podana kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, zaključki sodišča pa v nasprotju z listinami v spisu. Iz sodbe namreč izhaja, da naj bi bilo med strankama več nespornih dejstev, vendar ni tako. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da med strankami ni sporno, da sta tožnici lastnici stanovanja. Prva toženka je v odgovoru na tožbo zapisala, da nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ter da je sporno stanovanje last ga. M. M., ni pa priznala lastništva tožnicama. Vprašanje lastništva pa je ključno za presojo obstoja aktivne legitimacije v tej pravdi, s katerim se sodišče prve stopnje zmotno ni ukvarjalo. V zvezi z očitkom prvostopnega sodišča, češ da niti ni predlagala svojega zaslišanja, prva toženka opozarja, da sta to predlagali tožnici, ki na naroku tega dokaznega predloga tudi nista umaknili, zato je upravičeno štela, da je ta dokaz predlagan, in ji istega dokaza prav gotovo ni treba predlagati še enkrat. Sodba pa tudi sicer temelji na napačnih materialnopravnih izhodiščih. Ker je sklenitev najemne pogodbe z imetnikom stanovanjske pravice dolžnost inne le dispozicija denacionalizacijske upravičenke, bi morala biti sklenitev najemne pogodbe prvi toženki ponujena brezpogojno, zato je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je pok. denacionalizacijska upravičenka svojo obveznost izpolnila. Protispisna je v zvezi s tem prvostopna ugotovitev, da naj bi prva toženka sklenitev najemne pogodbe odklonila. Ni namreč odklonila sklenitve, temveč je le prosila za specifikacijo zneska, s plačilom katerega je bila pogojevana sklenitev najemne pogodbe. Njeni zahtevi pa je sledil molk. Poleg tega je priloženi osnutek vseboval karakteristike nekega drugega stanovanja, najemnina pa v njem zneskovno sploh ni bila določena. Tudi sicer pa je prva toženka mnenja, da se je najemno razmerje dejansko že izvajalo, saj pomanjkanje obličnosti na obstoj pogodbenega razmerja nima nobenega vpliva in je s časom in izpolnjevanjem konvalidirala. Zato bi imel lastnik le možnost takšno najemno pogodbo odpovedati, pa tega ni storil. Zmotna pa je tudi odločitev v stroškovnem delu, saj sodišče prve stopnje drugemu in tretjemu tožencu ne bi smelo naložiti še stroškov za pripravljalno vlogo in zastopanje na naroku, saj je bil postopek glede na izdano zamudno sodbo za njiju končan že pred tem.

Tožnici sta na pritožbo odgovorili. Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo zoper drugega in tretjega toženca pravilno izdalo. Ker drugi in tretji toženec trdita le, da imata stalno prebivališče v R., ne pa tudi, da tam živita, je bila vročitev pravilno opravljena. Tudi ni mogoče slediti njunim izvajanjem, češ da na naslovu P. 13 v L. nimata urejenega predalčnika, saj imajo vsi toženci enak priimek. Tudi prvostopna odločitev glede prve toženke je pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da lastništvo stanovanja ni sporno, saj ga prva toženka v odgovoru na tožbo ni prerekala. Ker prva toženka najemnine ne plačuje, kar pa je bistveni element najemne pogodbe, o njeni konvalidaciji ni mogoče govoriti. Predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe in zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je dalo skladno z določbo 2. odst. 345. člena ZPP pojasnilo k očitkom pritožbe v zvezi z vročanjem sodnih pisanj drugemu in tretjemu tožencu. V njem pojasnjuje, da je v zvezi s tem vprašanjem opravilo narok, na katerem je zaslišalo vse tri tožence, opravilo pa je tudi poizvedbe pri P.S., ki je sporočila, da je na naslovu P. 13 v Ljubljani nameščen hišni predalčnik z nalepko "Z.", pod katero je ročno pripisano "K." ter da je na vhodnih vratih stanovanja zvonec s priimkom

Z..

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče mora pritrditi pritožbi, da je izpodbijana zamudna sodba obremenjena s kršitvijo po 7. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj ni bilo pogojev za njeno izdajo. Tožba (kot tudi izpodbijana sodba, zato je njuno pritožbo štelo za pravočasno) namreč drugemu in tretjemu tožencu tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bila pravilno vročena. Skladno z določbo 2. odst. 139. člena ZPP se vročanje opravlja v stanovanju. To določbo pa je treba po oceni pritožbenega sodišča razlagati tako, da je treba vročitev skušati najprej opraviti na naslovu stalnega prebivališča strank, in šele, če to ni mogoče, se opravijo poizvedbe o dejanskem bivališču stranke ter se vročanje skuša opraviti še na tako ugotovljnem naslovu. Po podatkih spisa pa je bila vročitev obakrat opravljena s fikcijo na naslovu P. 13, L., ne da bi sodišče predhodno skušalo tožencema sodno pisanje vročiti na naslov njunega

stalnega prebivališča v R.. V tem je torej napaka izvedenega vročanja, zato niti ni relevantno, ali je na poštnem nabiralniku na P. 13 v Ljubljani naveden tudi priimek drugega ali tretjega toženca ali ne ter ali slednja več časa preživita v R. ali v L.. Ta vprašanja bi se namreč izkazala kot relevantna šele v primeru, če bi sodišče vročitev najprej skušalo opraviti na naslovu stalnega prebivališča, pa ta ne bi bila uspešna. Ker je bilo treba zamudno sodbo že iz tega razloga razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prim. 1. odst. 354. člena ZPP), se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih očitkov ni opredeljevalo.

Podani so tudi razlogi za razveljavitev prvostopne sodbe, izdane zoper prvo toženko. Pritožbenim izvajanjem o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP pritožbeno sodišče sicer ne more pritrditi, saj razlogi v sodbi niso nejasni, niti niso v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče prve stopnje je pravilno za nesporno (saj s strani prve toženke ni bilo pravočasno prerekano - prim. 1. odst. 337. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 286. člena ZPP) štelo dejstvo, da sta tožnici lastnici spornega stanovanja. Pravilno je nadalje kot nesporno ugotovilo, da najemna pogodba ni bila sklenjena, saj je prva toženka v odgovoru na tožbo takšnim izvajanjem tožnic pritrdila. Sicer pa je pravno zmotno naziranje pritožbe, češ da je najemna pogodba zaradi dolgoletnega izvajanja konvalidirala, saj (kot tožnici v odgovoru na tožbo pravilno opozarjata) konvalidacija v tem primeru ne pride v poštev,

glede na to, da prva toženka (po neizpodbijanih prvostopnih ugotovitvah) niti najemnine niti obratovalnih stroškov ne plačuje, kar pa je imanentno vsaki najemni pogodbi (prim. 587. člen Obligacijskega zakonika in 41. člen Stanovanjskega zakona - Ur.l.RS, št. 18/91 s spr; SZ). Vendar pa je treba priznati utemeljenost pritožbenim očitkom, naperjenim zoper prvostopni zaključek, da prva toženka sporno stanovanje

nezakonito uporablja, ker je odklonila sklenitev najemne pogodbe. Sodišče prve stopnje je do takšnega zaključka prišlo na podlagi presoje, da prva toženka ni imela resnega namena skleniti najemne pogodbe, saj je na poslani osnutek najemne pogodbe s pogojem, da poravna zapadle obveznosti, le odgovorila, da zahteva specifikacijo zneska, medtem ko sama ni ničesar plačala, niti tistega zneska ne, za katerega je sama menila, da ga dolguje, glede na to, da ni ugovarjala, da na račun najemnine in obratovalnih stroškov sploh kaj plačuje. Kot pravno podlago na ugoditev zahtevku na izpraznitev stanovanja pa je navedlo določbo 58. člena SZ oziroma enako določilo 111. člena SZ-1 (Stanovanjskega zakona, Ur.l.RS, št. 69/2003). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri svoji razsoji ni upoštevalo določbe 3. odst. 111. člena SZ-1, po kateri se določbe prejšnjih odstavkov (po katerih lahko lastnik zoper osebo, ki stanovanje nezakonito uporablja, ker nima sklenjene najemne pogodbe, vloži tožbo na izpraznitev stanovanja, in ki so res identični določbi 58. člena SZ), ne uporabljajo za prejšnje imetnike stanovanjske pravice (in njihove družinske člane), če do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo zaradi

razlogov na strani lastnika. Ker je ostalo zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje na prvi stopnji nepopolno raziskano, je bilo treba pritožbi tudi v tem delu ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje podrobneje raziskati, po čigavi krivdi do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo, saj so prejšnji imetniki stanovanjske pravice skladno s citirano določbo v takem primeru še dodatno varovani. Da bo ugotovilo to pravnoodločilno dejstvo, pa bo treba izvesti tudi dokaz z zaslišanjem strank, predvsem prve toženke v zvezi z njenimi zatrjevanji, da odgovora na zahtevo po specifikaciji zneska ni dobila. Treba bo torej ugotoviti, ali je bila prva toženka vendarle

pripravljena skleniti najemno pogodbo pod pogojem plačila neprofitne najemnine in obratovalnih stroškov ali ne. Prva toženka ima namreč prav, da bi moralo sodišče prve stopnje (glede na načelno dolžnost sodišča, da predlagane dokaze tudi izvede), ta dokazni predlog, čeravno ni bil predlagan z njene strani, glede na to, da ga tožnici na naroku nista umaknili, tudi izvesti. Res je sicer, da prva toženka na prvi narok ni pristopila, vendar iz podatkov spisa izhaja, da nanj ni bila vabljena z vabilom na zaslišanje. Po tako dopolnjenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, kdo nosi krivdo, da do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo.

V posledici razveljavitve odločitve o glavni stvari je bila razveljavljena tudi stroškovna odločitev, zato pritožbena izvajanja zoper ta del odločitve zaenkrat ne terjajo odgovora. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 975/98
• VSL sodba in sklep II Cp 493/94
• VSK sklep Cp 1130/99