VSL vmesna sodba in sklep II Cp 5400/2006

Jedro

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da prostor, kjer je prišlo do škodnega dogodka, uporabljajo tovorna vozila za dovoz in odvoz kurilnega olja oziroma goriva. Po oceni pritožbenega sodišča je zemljišče, na katerem je prišlo do škodnega dogodka, mogoče šteti za nekategorizirano cesto, promet pa je dopusten na način in pod pogoji, ki jih je določil lastnik, tj. bencinski servis - tožnikov delodajalec, kar posledično pomeni, da gre za prometno nesrečo in torej nastopi zavarovalni primer, ki toženo stranko zavezuje k plačilu škode, nastale tožniku.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba delno tako spremeni, da je tožena stranka tožniku v celoti odgovorna za nastalo škodo, v preostalem pa se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva v nespremenjenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 07.06.2006, opr. št. P , zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, naj mu tožena stranka plača odškodnino v višini 3.080.000,00 skupaj z zamudnimi obrestmi ter povrne pravdne stroške (1. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 151.067,00 SIT (2. točka izreka).

Zoper odločitev sodišča prve stopnje je pritožbo po svojem pooblaščencu pravočasno vložil tožnik, ki navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da se tožnik ni poškodoval kot voznik motornega vozila v prometni nezgodi. Sodišče prve stopnje je sicer dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar zmotno zaključuje, da se tožnik ni poškodoval v prometni nesreči, ker ne gre za vožnjo v pravem pomenu besede. Ugotovitev sodišča ni pravilna in ni v skladu z določbo 134. člena ZVCP, ki določa, da je prometna nesreča nesreča na javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej najmanj ena oseba umrla ali je bila telesno poškodovana ali je nastala materialna škoda. Dejstvo je, da se je tožnikovo vozilo v času škodnega dogodka vzvratno premikalo in da so se vrata tovornjaka med premikanjem in zaviranjem sunkovito zaprla in poškodovala tožnikovo desnico, nesporno pa je tudi, da se je nezgoda pripetila na bencinskem servisu, kjer se dvija javni cestni promet, ker drugače ni možno z motornim vozilom priti do črpalke in natočiti goriva, in sicer ne glede na okoliščino, da je bencinski servis zasebna last tožnikove delodajalke. Navedeno potrjuje, da gre v konkretnem primeru za prometno nesrečo, v kateri se je tožnik telesno poškodoval, za nastalo škodo pa je gotovo sam odgovoren, ker pri upravljanju vozila ni ravnal dovolj previdno in v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi, zlasti z določilom 54. člena ZVCP, ki določa, da morajo biti vrata med vožnjo vezaradi dejavnosti os čas zaprta. Sodišče prve stopnje pa v sodbi večkrat poudari, da vzvratno premikanje tovornjaka ne predstavlja vožnje, kar pa sploh ni relevantno, saj so splošni pogoji AO plus-97 sestavni del zavarovalne pogodbe in ne določajo, da se mora voznik poškodovati med vožnjo, temveč je upravičenec oseba, ki se kot voznik zavarovanega motornega vozila poškoduje v prometni nesreči. Končno je treba opozoriti tudi na dejstvo, da gre za tipično adhezijsko pogodbo, kar pomeni, da je treba morebitne nejasnosti pogodbe vedno razlagati v korist stranke, ki je pristopila k pogodbi in jo sklenila, ne da bi imela možnost, da bi se pogajala o njeni vsebini, zlasti glede pogojev, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe (830. člen OZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi, nato pa zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču, da odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini ter povračilu pravdnih stroškov.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo naslednje dejansko stanje:

- tožnik, zaposlen na bencinskem servisu kot voznik tovornega vozila za razvažanje goriva, je na dovozni poti, namenjeni zgolj tistim vozilom, ki pripeljejo in odvažajo kurilno olje, skušal cisterno čimbolj približati t. i. roki, ki je fiksirana na točilno mesto;

- tožnik je v času nezgode sedel v kabini tovornega avtomobila - cisterne - in se z vzvratno vožnjo približeval priključni pipi, da bi natočil kurilno olje v cisterno;

- pri tem je imel tožnik vrata odprta na stežaj, desno roko na okviru kamiona, z levo pa se je držal za ročko pri sedežu, da ne bi padel iz vozila;

- ob tem je bil tožnik sklonjen in obrnjen nazaj in se je s kamionom približeval točilni pipi, vozilo pa je upravljal izključno z nogama, in sicer s sklopko in zavoro;

- ko se je pipi približal na potrebno razdaljo, je tožnik stisnil sklopko in zavrl, kar pa je bil razlog, da so se odprta vrata z vso silo zaprla in mu poškodovala roko, ki jo je imel na okvirju kamiona.

Ugotovljenega dejanskega stanja tožnik v pritožbi, kot izrecno navaja, ne izpodbija, ne strinja pa se z materialnopravnim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da ne gre za prometno nesrečo, kar je predpogoj za uveljavljanje odškodnine iz AO-plus zavarovanja, sklenjenega pri toženi stranki.

Med pravdnima strankama, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, ni sporno, da je bilo za vozilo, s katerim se je tožnik poškodoval, sklenjeno AO-plus zavarovanje, sestavni del zavarovalne pogodbe pa so splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus-97 (priloga B1, v nadaljevanju Splošni pogoji). Temelj predmetnega spora je vprašanje, ali je nastopil zavarovalni primer, ki toženo stranko zavezuje k plačilu škode, nastale tožniku.

V 1. členu Splošnih pogojev je določeno, da se zavarovalnica (torej tožena stranka) zaveže povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči z zavarovanim motornim vozilom, na katerega je vezano to zavarovanje, utrpi upravičenec. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da ni sporno, da so tožniku nastale telesne poškodbe, da je bilo vozilo zavarovano ter da je tožnik upravičenec, sporno pa je, ali je dogodek, pri katerem se je tožnik poškodoval, mogoče obravnavati kot prometno nesrečo. Pojem prometne nesreče v 134. členu opredeljuje Zakon o varnosti cestnega prometa (Ur. list RS, št. 83/2004, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZVCP-1) kot nesrečo na javni ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej najmanj ena oseba umrla ali je bila telesno poškodovana ali je nastala materialna škoda. Ker ni sporno, da se je tožnik telesno poškodoval in da je bilo v dogodku udeleženo eno premikajoče se vozilo, je treba torej le razsoditi, ali se je dogodek zgodil na javni cesti oziroma na nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni promet.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je dogodek zgodil na dovozni poti, ki je namenjena zgolj tistim vozilom, ki pripeljejo in odvažajo kurilno olje. Pritožbeno sodišče pritrjuje (smiselno izraženemu) stališču sodišča prve stopnje, da te dovozne poti ni mogoče šteti za javno cesto - javne ceste v 3. členu kategorizira Zakon o javnih cestah (Ur. list RS, št. 92/2005, v nadaljevanju ZJC), vendar ZJC pozna tudi t. i. nekategorizirane ceste, ki jih v 1. odstavku 15. člena opredeljuje kot prometne površine, ki niso kategorizirane kot javna cesta po tem zakonu in na katerih je promet dovoljen le na način in pod pogoji, kot jih v skladu s predpisi o varnostni cestnega prometa določijo lastniki ali od njih pooblaščeni upravljavci teh prometnih površin. ZJC pa v določbi 14. člena, kjer razlaga pomen pojmov/izrazov, ki so v tem zakonu uporabljeni, tudi primeroma našteva nekategorizirane ceste, med njimi tudi "dovozne poti" ter "pristope do objektov". Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da prostor, kjer je prišlo do škodnega dogodka, uporabljajo tovorna vozila za dovoz in odvoz kurilnega olja oziroma goriva. Po oceni pritožbenega sodišča je zemljišče, na katerem je prišlo do škodnega dogodka, mogoče šteti za nekategorizirano cesto v smislu 1. odstavka 15. člena ZJU, promet pa je dopusten na način in pod pogoji, ki jih je določil lastnik, tj. bencinski servis - tožnikov delodajalec, kar posledično pomeni, da je škodni dogodek prometna nesreča v smislu 134. člena ZVCP-1. Ker gre za prometno nesrečo, je torej nastopil zavarovalni primer, ki toženo stranko zavezuje k plačilu škode, nastale tožniku.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izdalo vmesno sodbe glede temelja tožbenega zahtevka, tako da je tožena stranka tožniku v celoti odgovorna za nastalo škodo (4. točka 358. člena v zvezi s 1. odstavkom 315. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP). Ker sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava (tožbeni zahtevek je bil zavrnjen po temelju), dejanskega stanja v zvezi z višino odškodnine ni ugotavljajo, je pritožbeno sodišče v preostalem izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v odločanje o višini vtoževane odškodnine (355. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 177/2005
• sodba U 2165/2003
• VSK sodba Cp 118/99