VSL sklep I Cp 3173/2006

Jedro

Če tožnik zahteva prenehanje obligacijskega razmerja, glede katerega materialno pravo ne zahteva sodne intervencije, pač pa zadostuje že izjava volje tistega, ki ima takšno pravico po materialnem predpisu, pravovarstvenega interesa za tožbo ni. Po določbi 2. odst. 546. člena ZOR lahko prodajalec razdre pogodbo o prodaji na obroke, če kupec ne plača najmanj dveh zaporednih obrokov. Tožeča stranka kot prodajalec torej lahko z enostransko izjavo volje povzroči spremembo obstoječega pravnega razmerja, v konkretnem primeru prenehanje pravnega razmerja iz prodajne pogodbe.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter tožba zavrže.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi kupoprodajna pogodba, sklenjena med M. L. in J.I. z dne 10.9.1993 in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni odločitvi se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku po tožbi tožeče stranke oziroma da pritožbi ugodi in razveljavi zamudno sodbo ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. V pritožbi pojasnjuje, da je odločitev prvostopnega sodišča, ko je izdalo zavrnilno zamudno sodbo glede na razloge, ki jih je za svojo odločitev navedlo, napačna. Sodišče bi namreč lahko zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi tožeče stranke, če je menilo, da tožnica za tak tožbeni zahtevek nima pravnega interesa tudi v primeru, če bi toženka odgovorila na tožbo. Pritožnica pa meni, da ima pravni interes za vložitev predmetne tožbe. V prodajni pogodbi je bilo sicer dogovorjeno, da prodajalec lahko v primeru, da je kupec v zamudi s plačilom obrokov več kot 3 mesece zaporedoma, zahteva takojšnjo razveljavitev pogodbe. Vsebina citirane določbe pogodbe daje opcijo prodajalcu oziroma tožnici, da se odloči za razveljavitev pogodbe ali pa ne, torej da zahteva ali pa ne zahteva razveljavitev oziroma razvezo pogodbe. Zato pritožnica meni, da ji že vsebina te določbe daje pravni interes oziroma upravičenje za vložitev predmetne tožbe. Poleg tega je sodišče pozabilo, da je toženka tožnici plačala 10 % kupnine v roku, kot je bil določen s pogodbo, tako da neizpolnitev njene obveznosti ni bila celotna ampak je neizpolnitev ostalih obrokov pomenila le neizpolnitev dela njene obveznosti po pogodbi. V tem primeru ne gre za dejanski stan, ki je vsebovan v določbah 124. do 126. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), kjer je predvidena neizpolnitev celotne obveznosti s strani ene od pogodbenih strank. Ker je tožena stranka deloma izpolnila svojo obveznost po pogodbi, je po mnenju tožeče stranke potrebno v pravdi ugotoviti, ali je tak zahtevek tožnice za razveljavitev pogodbe upravičen ali ne. Dejstvo je sicer, da je tožnica toženko obvestila o tem, da želi odstopiti od pogodbe še pred vložitvijo tožbe. Vendar pa je tožnica štela glede na določbo 131. člena, ki določa, da pogodbe ni mogoče razdreti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti, da je potrebno, da sodišče samo oceni, da njen tožbeni zahtevek glede na dejstvo, da je toženka kljub temu del obveznosti poravnala, upravičen in da sodišče ugotovi, da je taka razveljavitev oziroma razveza pogodbe pravilna in v skladu z določbami same pogodbe o prodaji stanovanja. Prav to pa je pravni interes tožeče stranke za predmetno tožbo oziroma tožbeni zahtevek in prav to bi moralo upoštevati tudi sodišče ter takemu tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Tudi glede na dikcijo 2. odst. 10. člena pogodbe je tožba utemeljena, saj pogodba prepušča odločitev o tem, ali bo prodajalec odstopil od pogodbe, njemu, zato je upravičena vložiti takšno tožbo, kot jo je vložila. Ker toženka na tožbo v zakonitem roku ni odgovorila, bi moralo prvostopno sodišče izdati zamudno sodbo, s katero bi v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice. Nadalje pritožnica opozarja, da je v identičnih ali podobnih zadevah, vloženih pred istim sodiščem, bilo izdanih že veliko obsodilnih zamudnih sodb ali meritornih sodb, s katerimi je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, zato je nelogično, da je isto sodišče v obravnavani zadevi zavzelo popolnoma drugačno stališče. Sodišče bi moralo uveljaviti enotno sodno prakso v pravdnih zadevah, kjer je pravno in dejansko stanje praktično identično ter izdajati odločbe, ki bi vsebovale enake odločitve, ne pa, da iz predmetne izpodbijane odločbe ter odločb, ki jih primeroma prilaga k pritožbi tožnica, izhaja povsem diametralno oziroma nasprotno naziranje in tudi nasprotne odločitve. Pritožnica zato pričakuje, da bo pritožbeno sodišče podalo ustrezno stališče oziroma odločitev o predmetnih zadevah tako, da bo tožeča stranka lahko vedela, kako se ravnati ob morebitnih bodočih enakih oziroma identičnih primerih. Pritožnica zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče izdalo zavrnilno zamudno sodbo. Kot razlog zavrnitve tožbenega zahtevka je navedlo okoliščino, da tožeča stranka ni izkazala pravne koristi za vložitev takšne tožbe, kot jo je vložila. Vložila je namreč oblikovalno tožbo, s katero zahteva razveljavitev (prav razvezo) kupoprodajne pogodbe, čeprav je pogodba glede na v njej dogovorjeno odstopno upravičenje razvezana po zakonu. Takšna utemeljitev izdaje zavrnilne zamudne sodbe je nepravilna. Obstoj pravnega interesa za vložitev tožbe predstavlja procesno predpostavko, katero mora sodišče preveriti in ugotoviti praviloma že v fazi predhodnega preizkusa tožbe in v primeru, da ugotovi, da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe, tožbo zavreči (1. odst. 274. člena ZPP), ne pa tožbeni zahtevek zavrniti.

Pravdni stranki sta dne 10.9.1993 sklenili kupoprodajno pogodbo, s katero je tožeča stranka prodala toženki stanovanje po določbah Stanovanjskega zakona. V 2. odst. 10. člena pogodbe sta se dogovorili, da lahko tožeča stranka zahteva razveljavitev (prav razvezo) pogodbe, če toženka zamudi s plačilom več kot treh zaporednih mesečnih obrokov. To se je zgodilo, zato je tožeča stranka z opominom pred tožbo pozvala toženo stranko, da v roku 8 dni od prejema opomina plača dolžni znesek, sicer bo začela postopek razdrtja pogodbe na sodišču. Ker tožena stranka obveznosti ni poravnala, je tožeča stranka s tožbo zahtevala razveljavitev sklenjene kupoprodajne pogodbe.

Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da je obravnavana tožba oblikovalna, saj je cilj tožeče stranke prenehanje obligacijskega razmerja. Za dovoljenost takšne tožbe morajo obstajati vse splošne procesne predpostavke, torej tudi pravovarstveni interes. Ta je podan v tistih primerih, ko se preoblikovanje obligacijskega razmerja lahko doseže le s tožbo. Če tožnik zahteva prenehanje obligacijskega razmerja, glede katerega materialno pravo ne zahteva sodne intervencije, pač pa zadostuje že izjava volje tistega, ki ima takšno pravico po materialnem predpisu, pravovarstvenega interesa za tožbo ni.

Po že citirani določbi 2. odst. 10. člena pogodbe lahko tožeča stranka kot prodajalec zahteva takojšnjo razvezo pogodbe, ker je tožena stranka zamudila s plačilom treh zaporednih mesečnih obrokov. Tudi po določbi 2. odst. 546. člena ZOR lahko prodajalec razdre pogodbo o prodaji na obroke, če kupec ne plača najmanj dveh zaporednih obrokov. Tožeča stranka kot prodajalec torej lahko z enostransko izjavo volje povzroči spremembo obstoječega pravnega razmerja, v konkretnem primeru prenehanje pravnega razmerja iz prodajne pogodbe. Tožeča stranka je v tožbi pojasnila, da odstopa od pogodbe in ugotavlja, da je pogodba med njo in toženo stranko razdrta po zakonu. Na razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti po pogodbi je tožeča stranka toženo stranko opozorila tudi v opominu pred tožbo. Dejstvo, da je tožena stranka deloma poravnala svojo obveznost, na odločitev ne vpliva. Tožena stranka bo zaradi razveze pogodbe lahko imela zahtevke, če se pogodbeni stranki glede posledic razvezane pogodbe ne bosta mogli sporazumeti brez posredovanja sodišča, vendar pa ta možnost ne daje legitimacije za vložitev takšne tožbe, kot je obravnavana, saj tožeča stranka lahko spremeni pravno razmerje že s samo izjavo (glej komentar ZPP k 181. členu, dr. Aleš Galič, stran 164). Ob upoštevanju dejanske podlage tožbe bi tožeča stranka že z izjavo, da pogodbo razdira, lahko dosegla enak rezultat kot ga zahteva s tožbo. Tožeča stranka zato nima pravovarstvenega interesa za tožbo s takšnim oblikovalnim zahtevkom, kot ga je postavila v obravnavani zadevi. Tožba je nedopustna, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe. Ob takšnih ugotovitvah pa je potrebno tožbo zavreči in ne zavrniti tožbenega zahtevka, kot je storilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi navedenih razlogov pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter tožbo zavrglo (2. odst. 354. člena ZPP).

Tožeča stranka je le delno uspela s pritožbo, s tem delom pa niso nastali posebni stroški, zato je pritožbeno sodišče po določbi 3. odst. 154. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na določbi 2. odst. 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 94/2008
• VSL sklep I Cp 509/2005
• Sklep III Ips 113/2003