<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 431/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2006:I.CP.431.2006
Evidenčna številka:VSL52123
Datum odločbe:13.09.2006
Področje:MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:razmerja z mednarodnim elementom - spor o škodi iz prometne nesreče v tujini - pravo, ki ga je treba uporabiti - pravo kraja prometne nesreče - povrnitev nepremoženjske škode - denarna odškodnina

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo hrvaško materialno pravo. Civilni oddelek Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške je na seji dne 29.11.2001 sprejel orientacijske kriterije in višino za določanje pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ti kriteriji pa ne predstavljajo matematične formule, na podlagi katere bi se avtomatično izračunavala pravična denarna odškodnina, temveč je treba tudi po hrvaškem pravu pri določanju odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati vse okoliščine konkretnega primera.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne , opr. št. P , dovolilo spremembo tožbe in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 8.056.731,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2005 do plačila (tč. II. 1 izreka sodbe), višji tožbeni zahtevek tožeče stranke pa je zavrnilo (tč. II. 2 izreka sodbe). Hkrati je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 429.234,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2005 do plačila (tč. II. 3 izreka sodbe).

Tožeča stranka se je pritožila zoper tisti del zavrnilnega dela sodbe (točka II. 2 izreka sodbe), ki se nanaša na odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Zoper ugodilni del sodbe za znesek 7.583.849,00 SIT s pripadki (točka II. 1 izreka sodbe) in zoper odločitev o stroških (tč. II. 3 izreka sodbe) pa se je pritožila tožena stranka.

Tožeča stranka meni, da ji je sodišče prve stopnje za duševne bolečine zaradi skaženosti presodilo prenizko odškodnino. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje pri presoji odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode v nezadostni meri upoštevalo njeno starost, dejstvo, da tožeča stranka nakazano šepa in lokacijo poškodbe. Poudarja, da je bila tožeča stranka ob nesreči stara zgolj 17 let, torej v letih, ko so mlada dekleta še posebej občutljiva na zunanji izgled in vsaka njegova skazitev pomeni toliko intenzivnejše duševne bolečine, kot pa v primeru starejših žensk. Dekleta v tej starosti rada nosijo kratka krila in kratke hlače, tožeča stranka pa je bila za vse to prikrajšana, saj se ji je bilo glede na obseg skaženosti nerodno oblačiti na način, ko bi bila ta skaženost vidna. Dekleta v teh letih se rada oblačijo zapeljivo in nasprotnemu spolu všečno, česar pa tožeča stranka zaradi preveč vidnih brazgotin ni mogla. To pa se kaže tudi v bistveno zmanjšani samozavesti. Zlasti je to moteče na plaži v poletnem času, ko tožeča stranka nosi kopalke in se zaradi skaženosti delov telesa pokriva z rutami, brisačami in podobnim. Tožeča stranka je tudi izpovedala, da je premišljevala, da bi se ukvarjala z manekenstvom, česar pa potem zaradi skaženosti ni mogla. Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka šepa. To pa je pri tako mladi osebi zelo neprijetna disfunkcija. Izvedenec je tudi povedal, da se bo v daljši prihodnosti popoškodbena artroza nedvomno poslabšala, zaradi česar bo prišlo do še hujših bolečin s še hujšim deficitom gibljivosti leve okončine, kar posledično pomeni, da bo tožeča stranka v naslednjih letih še očitneje in bolj moteče šepala, kar bo zagotovo povezano z nadaljnjimi duševnimi bolečinami. Tožeča stranka dobro ve, da jo v naslednjih letih čakajo novi operativni posegi. Tožeča stranka se ne glede na dejstvo, da je od prometne nesreče minilo več kot 8 let, težko sprijazni z omejitvami v življenju, ki jih narekuje skaženost, zato še toliko bolj meni, da ji gre višja odškodnina iz tega naslova. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, saj naj bi ga tožeča stranka podala po prvem naroku, ni pa navedla, zakaj tega dokaza ni predlagala prej. Tako stališče sodišča prve stopnje je po mnenju tožeče stranke napačno. Sodišče v nasprotju s podatki spisa ugotavlja, da je tožeča stranka dokaz z izvedencem psihiatrom predlagala po prvem naroku. Tožeča stranka je namreč izvedenca medicinske stroke predlagala za dokazovanje višine vseh vrst nepremoženjske škode, torej tudi za ugotavljanje intenzivnosti duševnih bolečin zaradi skaženosti. Po prvem naroku je ta svoj dokazni predlog zgolj specificirala, saj izvedensko mnenje dr. C. o intenzivnosti duševnih bolečin zaradi skaženosti ni dalo odgovora. Na podlagi navedenega predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožeči stranki za duševne bolečine zaradi skaženosti prisodi 12.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča druge stopnje do plačila, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka pa sodišču prve stopnje očita, da pri določanju odškodnine tožeči stranki za vse vrste nepremoženjske škode ni pravilno uporabilo hrvaškega prava. Za vse vrste nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo previsoko odškodnino. Po hrvaški sodni praksi bi namreč tožeči stranki za telesne bolečine pripadala odškodnina v znesku 1.000.000,00 SIT, za strah 970.137,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 161.690,00 SIT in za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.884.323,00 SIT, skupaj torej 5.016.150,00 SIT. Ker s strani tožene stranke plačani znesek odškodnine v valoriziranem znesku znaša 4.543.969,00 SIT, tožena stranka meni, da je tožeči stranki dolžna plačati le še 472.882,00 SIT s pripadki, za preostanek pa vlaga predmetno pritožbo. Po mnenju tožene stranke tožeča stranka po temelju ni uspela v celoti, saj je bil za toženo stranko sporen delež soodgovornosti tožeče stranke v višini 20% zaradi neuporabe varnostnega pasu in vpliva dejstva, da je med vožnjo spala. Tožena stranka se tudi ne more izreči o višini njej in tožeči stranki s strani sodišča priznanih stroškov, saj izpodbijana sodba o tem nima razlogov.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo hrvaško materialno pravo. Civilni oddelek Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške je na seji dne 29.11.2002 sprejel orientacijske kriterije in višino za določanje pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ti kriteriji pa, kot je bilo poudarjeno ob njihovem sprejetju in kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje v svoji sodbi, ne predstavljajo matematične formule, na podlagi katere bi se avtomatično izračunavala pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, kot to očitno in glede na vsebino njene pritožbe meni tožena stranka. Tudi po hrvaškem pravu je treba pri določanju odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je pravilno tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo upoštevaje orientacijske kriterije, ki jih je sprejel civilni oddelek hrvaškega vrhovnega sodišča, pa tudi okoliščine konkretnega primera.

Obseg in intenzivnost prestanih telesnih bolečin tekom dolgotrajnega zdravljenja poškodb (to je trajalo 4 leta in 8 mesecev) ter nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je upoštevaje izpoved tožeče stranke in mnenje izvedenca ugotovilo sodišče prve stopnje, za toženo stranko ni sporen glede na vsebino njene pritožbe, v kateri ta izpodbija le višino prisojene odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz sodbe, ocenilo, da bi tožeči stranki za že prestane telesne bolečine glede na njihovo intenzivnost in trajanje (29 dni močne bolečine in tri mesece srednje močne bolečine) pripadala odškodnina 1.000.000,00 SIT. To pa je v skladu s temi kriteriji, ki določajo, da oškodovancu za vsak dan močnih telesnih bolečin pripada odškodnina v višini 50,00 EUR in za vsak dan srednje močnih bolečin odškodnina v višini 30,00 EUR. Glede na to in ker bo tožeča stranka po mnenju izvedenca (kateremu je sodišče prve stopnje sledilo, s čimer se očitno glede vsebino pritožbe strinja tudi tožena stranka), tudi v bodoče trpela občasne in stalne srednje močne bolečine ter upoštevaje številne nevšečnosti med zdravljenjem tožeče stranke (ki jih sodišče prve stopnje v svoji sodbi izčrpno povzema, tudi ugotovitve sodišča prve stopnje s tem v zvezi pa v pritožbenem postopku niso sporne) in mladost tožeče stranke (v času nesreče je bila stara 17 let), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na 5.000.000,00 SIT odmerjena odškodnina za telesne bolečine v skladu s hrvaškim materialnim pravom.

Materialnopravno pravilno odmerjena je tudi odškodnina za strah (1.000.000,00 SIT). Sodišče prve stopnje je namreč tožeči stranki praktično povsem skladno z orientacijskimi kriteriji prisodilo odškodnino za to vrsto nepremoženjske škode. Sama tožena stranka namreč v pritožbi navaja, da bi tožeči stranki strogo po omenjenih kriterijih glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje primarnega in sekundarnega strahu pripadala odškodnina v znesku 970.137,00 SIT, sodišče prve stopnje pa je tožeči stranki iz tega naslova prisodilo 1.000.000,00 SIT odškodnine, torej za približno 30.000,00 SIT več odškodnine. Ta minimalen odstop od orientacijskih kriterijev ima tudi po oceni pritožbenega sodišča podlago v okoliščinah konkretnega primera, zlasti v dolgotrajnosti sekundarnega strahu (ki je trajal 2 leti, in sicer je bil eno leto intenziven in še eno leto zmeren), in upoštevaje dejstvo, da je bila tožeča stranka pred poškodbo mlada športnica in da jo je še toliko bolj skrbelo za izid zdravljenja.

Tudi kar zadeva odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, tožena stranka v pritožbi vztraja, da bi sodišče prve stopnje tožeči stranki moralo le-to odmeriti strogo po orientacijskih kriterijih. Ker so ti kriteriji le orientacija pri določanju odškodnine za nepremoženjsko škodo in ker torej ne pomenijo matematične formule za izračun te odškodnine, temveč je tudi po hrvaškem pravu odškodnino treba odmeriti upoštevaje vse okoliščine obravnavanega primera, te pa v konkretnem primeru opravičujejo prisojo višje odškodnine, kot bi oškodovanki pripadala strogo po kriterijih, je tudi v tem delu pritožba tožene stranke neutemeljena. Tožeča stranka je bila pred škodnim dogodkom aktivna športnica (trenirala je košarko, hodila v hribe in veliko smučala). Po mnenju izvedenca pa se po nesreči z nobenim od teh športom in sploh s športi, kjer je treba uporabljati nogi, ne more več ukvarjati. Predvsem to dejstvo in da so bili s športom, kot je ugotovljeno z izpovedbami tožeče stranke, priče I. S. in A. M., povezani tudi načrti tožeče stranke v prihodnosti (šolanje na fakulteti za šport, vodenje fitnes centra), ter upoštevaje, da je tožeča stranka še mlada (v času prometne nesreče je bila stara 17 let), kar pomeni, da bo zaradi vseh ugotovljenih omejitev življenjskih aktivnosti trpela še dolgo, so tudi po oceni pritožbenega to take okoliščine konkretnega primera, ki opravičujejo bistveno višjo odškodnino od tiste, določene strogo po orientacijskih kriterijih (2.884.323,25 SIT).Upoštevaje vse okoliščine obravnavanega primera (da tožeča stranka težko dalj časa stoji, da ne more napraviti počepa z levim kolenom, da se ne more ukvarjati z nobenim športom, pri katerem sta potrebni obe nogi, pred dogodkom pa je bila aktivna športnica, in da so bile s športom povezane njene poklicne ambicije, starost tožeče stranke, da se je tožeča stranka pred poškodbo želela ukvarjati z manekenstvom, da se bo popoškodbena artroza poslabšala, kar bo imelo za posledico hujše bolečine s hujšim deficitom gibljivosti kolenskega sklepa in bo v tem primeru prišla v poštev le sklepna proteza) pritožbeno sodišče ocenjuje, da je na 6.000.000,00 SIT odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tisti znesek odškodnine, ki bo omilil ugotovljene omejitve oškodovankinih življenjskih aktivnosti in ki je v skladu z materialnim pravom Republike Hrvaške.

Tudi za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje tožeči stranki odmerilo ustrezno okoliščinam obravnavanega primera primerno odškodnino. Izvedenec je ugotovil, da ima tožeča stranka za oreh debel kostni kalus v predelu leve ključnice in 4 brazgotine v spodnjem delu leve okončine (35 cm dolgo in 2 mm široko grobo brazgotino na zunanjem delu levega stegna in kolenskega sklepa, 14 cm dolgo in 2 do 3 mm široko temno zabarvano grobo brazgotino nad levo pogačico, dve brazgotini po 2 cm veliki na notranjem delu kolenskega sklepa) in da oškodovanka nakazano šepa. Te trajne spremembe v zunanjosti oškodovanke in upoštevaje, da je tožeča stranka mlado dekle, za katero je videz nedvomno zelo pomemben, zaradi česar dejstvo, da šepa in da ima brazgotine na nogi, močneje vpliva na njeno duševno počutje, in da bo zaradi teh sprememb glede na svojo mladost trpela še dalj časa, so dejstva, ki tudi po hrvaškem pravu utemeljujejo na 600.000,00 SIT odmerjeno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, torej višjo odškodnino od tiste, določene z orientacijskimi kriteriji (161.689,50 SIT - za lahko stopnjo skaženosti, ki je vidna tretjim).

Glede na to, da tožeča stranka ne šepa v taki meri, da bi bilo to zelo opazno tretjim (saj le nakazano šepa), in da brazgotine na nogi lahko zakrije z oblačili, to pa večji del leta (težje namreč le poleti, ko se nosijo kopalke, kratke hlače in krila), kar vse po oceni izvedenca predstavlja skaženost lažje stopnje (s čimer se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče), se sodišče druge stopnje ne strinja z očitkom tožeče stranke, da ji je sodišče za duševne bolečine zaradi skaženosti prisodilo prenizko odškodnino. Ne objektivna (spremembe v oškodovankini zunanjosti, njihova opaznost, obseg, možnost zakrivanja, starost in spol), ne subjektivna merila za priznanje skaženosti (vpliv naštetih elementov na oškodovankino psihično ravnovesje) ne utemeljujejo višje odškodnine od prisojene.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke, da se v zvezi z ugotavljanjem duševnih bolečin tožeče stranke zaradi skaženosti postavi izvedenec psihiater. Že same trditve tožeče stranke, uveljavljane v postopku na prvi stopnji v zvezi s predmetno nepremoženjsko škodo, v okviru katerih je dolžno sodišče prve stopnje določiti odškodnino, ne dajejo podlage za višjo odškodnino od prisojene. Pritožbeno očitki tožeče stranke zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem psihiatrom so zato neutemeljeni.

Kar zadeva odločitev o pravdnih stroških, sodišče prve stopnje v svoji sodbi obrazlaga, da je o stroških odločilo upoštevaje uspeh strank v pravdi, Zakon o sodnih taksah in Odvetniško tarifo, pri čemer je specifikacija stroškov razvidna iz stroškovnikov strank v spisu. Sodišče v delu, v katerem obrazlaga svojo stroškovno odločitev, ugotavlja odstotek uspeha posamezne stranke v pravdi, znesek pravdnih stroškov posamezne stranke, ki jih je sodišče štelo kot potrebne, in nato še znesek pravdnih stroškov, ki ga je sodišče prve stopnje posamezni stranki priznalo glede na njen uspeh. Glede na take razloge sodbe v zvezi s stroškovno odločitvijo in upoštevaje, da se ti sklicuje na stroškovnika pravdnih strank v spisu, iz katerih je jasno razvidno, katere stroške in v kakšni višini je sodišče prve stopnje posamezni stranki priznalo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti (14. točka 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 110/02, v nadaljevanju ZPP). Pravdne stroške strank je sodišče prve stopnje odmerilo skladno z določbami Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, š. 48/90,14,/91, 38/96, 20/98, 70/00, 93/01, 77/02, 99/02, 73/03) in v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 93/01). Kar zadeva uspeh tožeče stranke glede temelja njenega odškodninskega zahtevka, se pritožbeno sodišče strinja, da je ta 100%, saj tožena stranka ni niti dovolj konkretno zatrjevala, kaj šele dokazala svojega ugovora 20% soodgovornosti tožeče stranke za nastalo škodo. Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbene očitke tožene stranke s tem v zvezi.

Iz povedanega torej sledi, da je sodišče prve stopnje na v pritožbenem postopku nesporno dejansko stanje materialnopravno pravilno tožeči stranki odmerilo odškodnino za posamezne vrste nepremoženjske škode. Glede na to in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti samo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je le to pritožbi pravdnih strank zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Glede na neuspeh pravdnih strank v pritožbenem postopku je sodišče druge stopnje zavrnilo njuni zahtevi za povrnitev pritožbenih stroškov (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP), odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o glavni stvari.

 


Zveza:

ZOR člen 200, 200. ZMZPP člen 4, 4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODUwNQ==