<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 4021/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:I.CP.4021.2006
Evidenčna številka:VSL51654
Datum odločbe:14.02.2007
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:obnova postopka - kriva izpovedba priče - nova dejstva in novi dokazi - roki za obnovo - odškodninska odgovornost priče - prispevek oškodovanca - škoda

Jedro

Tožeča stranka vlaga odškodninsko tožbo, nedopustno ravnanje toženke pa vidi v nezakonitem vpisu delovne dobe v delovne knjižice treh oseb in v njenem krivem pričanju v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem, posledica katerega je bila izdaja zanjo neugodne sodbe. Vprašanje delovnega razmerja in s tem povezanega vpisa delovne dobe v delovne knjižice je bilo obravnavano v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem. Tožeča stranka je v spis vložila dokaz, da naj bi bil eden od delavcev zaposlen drugje. S tem v bistvu izpodbija pravilnost zaključkov delovnega in socialnega sodišča, saj istočasno zaradi tega dokaza, ki ga je naknadno našla, predlaga obnovo pravnomočno končanega postopka pred delovnim in socialnim sodiščem iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP. Tudi če se sodna odločba opira na krivo izpovedbo priče, je mogoče zahtevati obnovo postopka, ki je pravnomočno končan (5. točka 394. člena ZPP). Objektivni rok za vložitev predloga za obnovo še ni potekel. Ker tožeča stranka lahko z izrednimi pravnimi sredstvi doseže razveljavitev pravnomočne sodbe in s tem prepreči nastanek škode (tožeča stranka potrjuje, da škoda še ni nastala), njen odškodninski zahtevek že iz tega razloga ni utemeljen. Tudi oškodovanec mora namreč storiti vse, da prepreči nastanek škode. Če tega ne stori, je odgovorna oseba (v celoti ali v ustreznem delu) razbremenjena odgovornosti (192. člena ZOR oziroma 171. člen sedaj veljavnega OZ).

Sodna odločba predstavlja izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatve, ki izhaja iz njega. Izvršitev pravnomočne sodbe odločbe zato praviloma ne more predstavljati protipravne škode. Izjema seveda velja v primerih, ko je sodba kasneje razveljavljena v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi in v določenih drugih izjemnih primerih. Tako bi se lahko izkazalo, da je škoda protipravna tudi v primeru, če bi nastala z izvršitvijo pravnomočne sodbe, ki bi temeljila na krivem pričanju priče, za katero bi bila izdana pravnomočna sodba v kazenskem postopku po preteku roka za obnovo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo predlog tožeče stranke za prekinitev postopka, s sodbo pa zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 5.352.003,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne njene stroške pravdnega postopka v znesku 305.244,00 SIT.

Zoper sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče nepravilno zavrglo predlog tožnice za prekinitev postopka. Njena trditev, da je toženka nezakonito vpisala delovno dobo v delovne knjižice tožnikov delovnega spora, sproženega zoper v tem postopku tožečo stranko, zanesljivo predstavlja predhodno vprašanje v tej pravdi. Ker je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka, bi bilo edino smotrno in racionalno počakati s tem sporom do dokončne odločitve v delovnem sporu. Glede na to je napačen zaključek sodišča, da je odločitev v delovnem sporu pravnomočna in da zato ni mogoče zahtevati prekinitve tega postopka. Sploh pa sodišče predloga za prekinitev ne bi smelo zavreči. Napačna pa je tudi odločitev o tožbenem zahtevku. Tako sodišče napačno zaključuje, da naj bi toženka izpolnjevala delovne knjižice v skladu z navodili predpostavljenih in ne po svoji volji in da zato v njenem ravnanju ni zaslediti protipravnosti kot predpostavke civilnega delikta. Takšen zaključek je protispisen, pa tudi toženka se zapleta v protislovja. Toženka je priznala, da je trem delavcem vpisala delovno dobo v delovne knjižice, ko naj bi bili ti zaposleni pri tožnici. Hkrati pa toženka pove, da za takšne vpise ni imela nikakršnega pooblastila, prav tako pa tudi, da pri toženi (pravilno tožeči) stranki ni bila zaposlena in da zanjo ni opravljala kadrovskih poslov. Iz izpovedi toženke pri delovnem sodišču se da zanesljivo zaključiti, da ni imela nikakršnega pooblastila za vpis delovne dobe v delovne knjižice ter da se kadrovski posli za tožnico najmanj od osamosvojitve dalje niso opravljali v Zagrebu. Toženka je očitno povsem na svojo roko brez vsakega pooblastila in nezakonito trem delavcem vpisala delovno dobo pri tožeči stranki, ki naj bi se začela od avgusta 1992 dalje. Vpisi v delovne knjižice so nezakoniti in gre za protipravno ravnanje toženke. Tožnica je v spis vložila več listin, iz katerih zanesljivo izhaja, da so bili trije delavci v spornem času zaposleni pri češkem podjetju M. P.. Toženka je ob zaslišanju v delovnem sporu priznala, da ni našla pogodb o zaposlitvi za navedene delavce pri tožnici, kar je jasno, saj so se kadrovski posli opravljali v B., ne pa v Z.. Na neresničnost trditev delavcev, da so bili zaposleni pri tožnici kaže tudi primer M. R., ki je v delovnem sporu zatrjeval, da je še vedno v delovnem razmerju pri tožnici, tožnica pa je po pravnomočnosti sodbe pridobila uradni zaznamek o razgovoru M. R. pri policiji v Z., iz katerega izhaja, da je že od leta 1995 dalje zaposlen drugje. Tako ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Res je delovno sodišče s pravnomočno sodbo naložilo tožnici obveznost vzpostavitve delovnega razmerja trem delavcem in plačila plač, vendar pa je do takšne odločitve prišlo zaradi lažnega pričanja in nezakonitega ravnanja toženke. Ne drži zaključek sodišča, da naj bi bil zahtevek tožnice najmanj preuranjen. Ne glede na pravnomočnost sodbe v delovnem sporu se da zanesljivo ugotoviti, da je škoda protipravna zaradi nezakonitega ravnanja toženke. Odveč je vsak dvom, ali bo škoda res nastala glede na obstoj zaenkrat še pravnomočne sodbe. Sodišče se ob takem zaključku zgrešeno opira na očitek toženke, da tožnica nikoli ne bo realizirala pravnomočne sodbe. V zvezi s tem ni pomembno, ali tožnica trenutno dela ali ne, ker ima premoženje. Ne drži zaključek sodišča, da ni vzročne zveze med izpovedjo toženke v delovnem sporu in zatrjevano bodočo škodo. Če toženka ne bi neresnično pričala, zanesljivo ne bi prišlo do omenjene sodbe. Sodišče tudi napačno zaključi, da naj bi bila tožnici obveznost v delovnem sporu naložena zaradi njenega nezakonitega ravnanja, ne pa zaradi ravnanja toženke. Tožnica ponovno poudarja, da toženka ni imela nikakršnega pooblastila direktorja tožeče stranke za vpis delovne dobe. Ob takšnem zmotnem zaključku je sodišče nepravilno zavrnilo ostale dokazne predloge tožeče stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

S sodbo opr. št. Pd 17/98 je D. in s. s. v L. i, oddelek v B. ugotovilo, da sta bila dva delavca določen čas, eden pa je še vedno v delovnem razmerju pri tožeči stranki tako, da je slednjega dolžna v 8 dneh poklicati nazaj na delo, vsem pa je dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter jim povrniti pravdne stroške. Sodba je pravnomočna, saj je V. d. in s. s. s sodbo opr. št. Pdp 920/2000 zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Pravnomočnost pa pomeni, da so stranke in sodišče vezane na vsebino sodbe odločbe in se o isti zadevi ne more ponovno soditi (t. i. materialna pravnomočnost).

V tu obravnavani pravdni zadevi tožeča stranka zahteva od tožene stranke odškodnino za škodo, ki jo bo utrpela zaradi takšne sodbe, saj naj bi bila takšna, za tožečo stranko neugodna sodba, izdana zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke in njenega krivega pričanja v delovnem sporu. Ker je tožeča stranka našla nove dokaze, ki se tičejo zaposlitve enega izmed delavcev, je predlagala obnovo postopka pred delovnim in socialnim sodiščem.

Tožeča stranka v pritožbi meni, da bi moralo sodišče prve stopnje postopek prekiniti do odločitve delovnega sodišča o predlagani obnovi postopka, predhodno vprašanje pa naj bi predstavljalo vprašanje, ali je toženka nezakonito vpisala delovno dobo v delovno knjižico delavcev, ki so uspeli v delovnem sporu. Ker pa je bil obnova delovnega spora predlagana zato, ker naj bi tožeča stranka pridobila nove dokaze v zvezi z zaposlitvijo enega od delavcev, se vprašanje, ki ga omenja pritožba, niti ne bo obravnavalo v postopku obnove. Že zato predlog za prekinitev ni utemeljen. Sodišče prve stopnje pa tudi pravilno pojasnjuje, da je postopek pred delovnim in socialnim sodiščem pravnomočno končan in tudi zato prekinitev ni mogoča. Pravilnost vpisov v delovne knjižice se bo (pa tudi takrat le kot predhodno vprašanje) obravnavala šele v postopku, ki bi tekel po dovolitvi obnove delovnega spora. Sodišče prve stopnje je predlog za prekinitev res zavrglo, a ugodnejše odločitve tožeča stranka ne more doseči. Pritožbeno sodišče je zato njeno pritožbo zoper sklep zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Eden od pogojev odškodninske terjatve je nedopustno škodno ravnanje povzročitelja škode. Tega tožeča stranka vidi v toženkinem nezakonitem ravnanju (vpis delovne dobe v delovne knjižice) in njeni krivi izpovedbi v delovnem sporu, na katero je sodišče tudi oprlo svojo odločitev in katere posledica je bila izdaja zanjo neugodne sodbe. Vprašanje delovnega razmerja in s tem povezanega vpisa delovne dobe v delovne knjižice je bilo obravnavano v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem in ugotovljeno je bilo (kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ne le na podlagi zaslišanja toženke), da so tožniki pri toženi stranki bili v delovnem razmerju. Tožeča stranka je v spis vložila dokaz, da naj bi bil eden od delavcev v času, ko naj bi bil v delovnem razmerju pri tožeči stranki, zaposlen drugje. S tem v bistvu izpodbija pravilnost zaključkov delovnega in socialnega sodišča, saj istočasno zaradi tega dokaza, ki ga je naknadno našla, predlaga obnovo pravnomočno končanega postopka pred delovnim in socialnim sodiščem iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP. Tudi če se sodna odločba opira na krivo izpovedbo priče (ki pa se praviloma dokazuje s pravnomočno kazensko sodbo - 4. točka 1. odstavka 396. člena ZPP), je mogoče zahtevati obnovo postopka, ki je pravnomočno končan (5. točka 394. člena ZPP). Objektivni rok za vložitev predloga za obnovo še ni potekel. Ker tožeča stranka lahko z izrednimi pravnimi sredstvi doseže razveljavitev pravnomočne sodbe in s tem prepreči nastanek škode (tožeča stranka potrjuje, da škoda še ni nastala), njen odškodninski zahtevek že iz tega razloga ni utemeljen (v tem smislu je treba razumeti tudi zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je zahtevek preuranjen). Tudi oškodovanec mora namreč storiti vse, da prepreči nastanek škode. Če tega ne stori, je odgovorna oseba (v celoti ali v ustreznem delu) razbremenjena odgovornosti (192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma 171. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika).

Sodna odločba predstavlja izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatve, ki izhaja iz njega. Izvršitev pravnomočne sodbe odločbe zato praviloma ne more predstavljati protipravne škode, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in kar prav tako predstavlja enega od pogojev odškodninske terjatve. Izjema seveda velja v primerih, ko je sodna odločba kasneje razveljavljena v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi in v določenih drugih izjemnih primerih. Tako bi se lahko izkazalo, da je škoda protipravna tudi v primeru, če bi nastala z izvršitvijo pravnomočne sodbe, ki bi temeljila na krivem pričanju priče, za katero bi bila po preteku rokov za obnovo izdana pravnomočna sodba v kazenskem postopku. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

Na druge pritožbene navedbe pritožbeno sodišče podrobneje ne odgovarja, saj niso bistvenega pomena za odločitev v zadevi in nanjo ne morejo vplivati. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da pritožba ni utemeljena, ker niso podani razlogi, ki jih navaja in udi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka.

 


Zveza:

ZPP člen 394, 394-5, 394-10, 396, 396/1, 396/1-4, 394, 394-5, 394-10, 396, 396/1, 396/1-4. OZ člen 131, 131/1, 171, 131, 131/1, 171.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODQ5NA==