VSL sklep I Cp 6906/2006

Jedro

Pri vprašanju, ali gre za res iudicata, je treba ugotoviti, ali se v novi pravdi uveljavlja identičen zahtevek, pri čemer se uporabljajo različne teorije o identiteti tožbenega zahtevka oziroma spornega predmeta. Po nobeni od teorij pa ne gre za identični pravdi takrat, ko sta si že tožbena zahtevka, torej tožbena predloga, različna. V prvi pravdi je tožnik zahteval, naj sodišče odloči, da posamezne stvari ne spadajo v zapuščino - torej je zahteval ugotovitev, da ima izključno lastninsko pravico na posameznih samostojnih stvareh - stanovanju, vetrobranu, stopnišču, verandi, delavnici v hiši, gospodarskem poslopju z garažo in hlevom in pralnici oziroma delavnici s funkcionalnim zemljiščem. Sedaj pa zahteva od sodišča ugotovitev, da je z vlaganji v nepremičnino pridobil večji solastninski delež na nepremičninah parc. št. 199 in 201 k. o. J.. Ta tožbeni zahtevek zato ni identičen s tožbenim zahtevkom iz pravd pod opr. št. P 377/83 in P 169/89.

 

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločitev.

 

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 29.8.2005 od sodišča zahteval, naj ugotovi, da je z vlaganji v nepremičnini parc. št. 199 in 201 k. o. J. pridobil večji solastninski delež tako, da ta ob upoštevanju dosedanjega solastninskega deleža, znaša 35/100, tožencem pa naloži izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, ker je ocenilo, da je bilo o tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno v zadevi opr. št. P 169/89 (prej P 377/83).

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo o njegovem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno. Opozarja, da je v zadevi P 169/89 sodišče odločalo o tem, kaj ne spada v zapuščino po pokojni materi, sedaj pa zahteva večji solastninski delež na račun vlaganj v nepremičnino. Poudarja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da mu solastniki posegov niso dovolili. Tožnik še opozarja, da je sodišče odredilo vknjižbo lastninske pravice na C.G., ker je lastnik garaže do 1/2, kar pa ne drži, saj bi se morala garaža geodetsko odmeriti in odpisati od prejšnje parcele ter nato na novi parceli vknjižiti lastninska pravica.

Pritožba je bila vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) v drugem odstavku 319. člena določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena (res iudicata). Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v zapuščinskem postopku po pokojni P. H., med dediči prišlo do spora o tem, kaj spada v zapuščino. Tako sta v pravdi pod opr. št. P 377/83 D. in C. G. zahtevala od sodišča, naj razsodi, da v zapuščino ne spada garaža, ki predstavlja samostojen objekt na parc. št. 199 k. o. J. ter funkcionalno zemljišče k temu objektu. A. H. je s tožbo od sodišča zahteval, naj razsodi, da v zapuščino ne spada garaža, ki je prizidana k stanovanjski hiši T. 92 J. s funkcionalnim zemljiščem, na parc. št. 199 k.o. J.. S. H. pa je v tej pravdi zahteval od sodišča, naj razsodi, da v zapuščino ne spada stanovanje v prvem nadstropju hiše T. 92, vetrobran-prizidek ob hiši, stopnišče s hodnikom od pritličja do podstrešja, veranda, sušilnica za perilo nad vetrobranom, delavnica ob stari hiši s funkcionalnim zemljiščem in gospodarsko poslopje, v katerem je garaža in hlev s funkcionalnim zemljiščem, vse na parc. št. 199 k. o. J.. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je sodišče s sodbo v zadevi P 377/83 ugodilo zahtevku S. H. glede stanovanja v prvem nadstropju hiše, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Za vetrobran, stopnišče, verando, delavnico v hiši in za gospodarsko poslopje z garažo in hlevom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za skupne prostore po Zakonu o pravicah na delih stavb in so pravdne stranke te prostore prenavljale skupno in soglasno. Glede pralnice oziroma delavnice pa je sodišče ugotovilo, da je prenovo financiral oče pravdnih strank.

Višje sodišče je zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo in navedlo, da prostori, na katerih je uveljavljal lastninsko pravico tožnik, služijo stavbi kot celoti in so lahko le v skupni lasti vseh lastnikov posameznih samostojnih delov stavbe. Višje sodišče je navedlo, da je tožnikov večji ali izključni prispevek k izgradnji teh delov mogoče upoštevati le pri ugotavljanju obsega vseh vlaganj v stanovanjsko hišo tako, da udeleženec adaptacije lahko pridobi solastnino na objektu glede na obseg njegovega sodelovanja. Ker sodišče prve stopnje v tej smeri ni ugotavljalo odločilnih dejstev, je višje sodišče razveljavilo odločitev o izločitvi stanovanja v prvem nadstropju hiše iz zapuščine.

V ponovljenem postopku tožnik ni preoblikoval tožbenega zahtevka tako, da bi na račun zatrjevanih vlaganj zahteval večji solastninski delež na nepremičnini v celoti, ampak je vztrajal pri tožbenem zahtevku za izločitev stanovanja v prvem nadstropju hiše iz zapuščine, poleg tega pa je zahteval, naj sodišče ugotovi, da je tudi lastnik 1/2 stanovanja v pritličju hiše in 2/3 stanovanja v mansardi hiše. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika le glede stanovanja v prvem nadstropju hiše, v preostalem pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, ugodilo pa je tudi zahtevku D.G., da v zapuščino ne spada stanovanje v pritličju hiše in 1/2 stanovanja v mansardi, glede druge polovice mansardnega stanovanja pa je bilo ugodeno enakemu tožbenemu zahtevku M. B.. Višje sodišče je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, v obrazložitvi pa navedlo, da S. H. v pritožbi zatrjuje, da bi mu moralo sodišče za njegova vlaganja v hišo priznati vsaj denarni zahtevek, vendar je višje sodišče navedlo, da takšnega zahtevka S. H. ni nikoli postavil, da pa takšno možnost še vedno ima.

Tožnik pa v tej pravdi zahteva od sodišča, naj razsodi, da je z vlaganji v gospodarsko poslopje (bivša drvarnica), v prizidek, stopnice in balkon ter pralnico pridobil večji solastninski delež na nepremičninah parc. št. 199 in 201 k. o. J., tako da ta ob upoštevanju dosedanjega solastninskega deleža - ki v naravi predstavlja stanovanje v prvem nadstropju hiše - znaša 35/100. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je bilo o teh vlaganjih že pravnomočno razsojeno v zgoraj navedenih pravdah.

Pritožnik ima prav, ko opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Pri vprašanju, ali gre za res iudicata, je treba ugotoviti, ali se v novi pravdi uveljavlja identičen zahtevek, pri čemer se uporabljajo različne teorije o identiteti tožbenega zahtevka oziroma spornega predmeta. Po nobeni od teorij pa ne gre za identični pravdi takrat, ko sta si že tožbena zahtevka torej tožbena predloga različna. V prvi pravdi je tožnik zahteval, naj sodišče odloči, da posamezne stvari ne spadajo v zapuščino - torej je zahteval ugotovitev, da ima izključno lastninsko pravico na posameznih samostojnih stvareh - stanovanju, vetrobranu, stopnišču, verandi, delavnici v hiši, gospodarskem poslopju z garažo in hlevom in pralnici oziroma delavnici s funkcionalnim zemljiščem. Sedaj pa zahteva od sodišča ugotovitev, da je z vlaganji v nepremičnino pridobil večji solastninski delež na nepremičninah parc. št. 199 in 201 k. o. J.. Ta tožbeni zahtevek zato ni identičen s tožbenim zahtevkom iz pravd pod opr. št. P 377/83 in P 169/89.

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo drugega odstavka 319. člena ZPP in zavrglo tožbo, je s tem tožniku onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je višje sodišče pritožbi ugodilo in je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zakon o pravdnem postopku v tretjem odstavku 165. člena določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero, je bila pritožba vložena.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba III Ips 15/2000
• VDS sklep Pdp 1072/99
• sklep U 1794/2004