VSL sklep III Cp 6166/2006

Jedro

Kot 50% družbenik je imel drugi dolžnik možnost in dolžnost da vpliva na poslovanje družbe in da se seznani z dejanskim obsegom premoženja in obveznostmi izbrisane družbe ter bi lahko dosegel tudi redno prenehanje družbe, zato njegov položaj nikakor ni primerljiv s položajem delavcev, ki so po sili razmer v tranzicijskem obdobju postali delničarji v prezadolženih družbah, katere so bile kasneje izbrisane iz sodnega registra, kot to skuša prikazati pritožba. Dejstvo, da drugi dolžnik svoje možnosti vpliva na poslovanje izbrisane družbe ni izkoristil, ne pomeni, da je bil pasiven družbenik v smislu ustavne odločbe, temveč pomeni zgolj to, da ni ravnal z zahtevano stopnjo skrbnosti.

 

Izrek

I.

1.Pritožbama prvega dolžnika, G. Z., se ugodi in se izpodbijana sklepa opr. št. Ig 1998/.... z dne 12.11.2003 in opr. št. Ig 1998/....z dne 21.7.2006 razveljavita v delu, ki se nanašata nanj.

2.Upnica je dolžna prvemu dolžniku povrniti 99.600,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

II.

1.Pritožba drugega dolžnika, M. Ž., se zavrne in se sklep sodišča

prve stopnje opr. št. Ig 1998/00714 z dne 21.7.2006 potrdi v delu, ki

se nanaša nanj.

2.Drugi dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Upnica je sodišču prve stopnje predlagala, naj opravi izvršbo zoper dolžnika R. d.o.o., C. 8, K. na podlagi verodostojne listine in sodišče je predlogu za izvršbo s sklepom opr. št. Ig 1998/.....z dne 24.4.1998, ki je postal pravnomočen 15.5.1998, ugodilo. Sodišče prve stopnje je nato s sklepom opr. št. Ig 1998/..... z dne 5.7.2001, ki je postal pravnomočen 17.8.2001, izvršbo ustavilo. Glede na to, da je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra po uradni dolžnosti 28.9.2001 (sklep o izbrisu je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 85 z dne 29.10.2001) je upnica upoštevaje 27. člen Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 54/99 in 110/99, v nadaljevanju ZFPPod) v povezavi z drugim odstavkom 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 do 93/02; v nadaljevanju ZGD), z vlogo 8.1.2002 predlagala nadaljevanje izvršilnega postopka z vstopom družbenikov, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo z izpodbijanim sklepom opr. št. Ig 1998/...... z dne 12.11.2003, v katerem je prav tako določilo tudi nova izvršilna sredstva.

Zoper omenjeni sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka zoper družbenika izbrisane družbe sta tako prvi kot tudi drugi dolžnik podala pravočasen ugovor, prvi dolžnik pa tudi pritožbo. Sodišče prve stopnje je tudi pritožbo prvega dolžnika presojalo kot ugovor in z drugim izpodbijanim sklepom opr. št. Ig 1998/..... z dne 21.7.2006 oba ugovora zavrnilo in potrdilo svoj sklep o nadaljevanju izvršbe z dne 12.11.2003 ter naložilo dolžnikoma povrnitev nadaljnjih 7.600,00 SIT izvršilnih stroškov.

V pravočasni pritožbi zoper sklep opr. št. Ig 1998/....... z dne 21.7.2006 prvi dolžnik uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve postopka iz prvega odstavka 338. člena ZPP in navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami ZIZ in tudi v nasprotju s pravnim poukom v sklepu z dne 12.11.2003 odločilo tudi o pritožbi zoper sklep o nadaljevanju izvršbe. Zato predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

Zoper sklep opr. št. Ig 1998/..... z dne 21.7.2006 se je pravočasno pritožil tudi drugi dolžnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo njegovo odgovornost za obveznosti družbe glede na vpliv, ki ga je imel na poslovanje družbe, ker je bil dejansko nepravi oz. pasivni dolžnik. V svoji pritožbi posebej izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in predlaganih dokazov o tem, da je prvi dolžnik sredstva izbrisane družbe uporabljal sam in za osebne potrebe in o tem, da on sam ni imel vpliva na poslovanje izbrisane družbe in poudarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazložilo zgolj s povzemanjem zakonskih določil, ki se nanašajo na pravice in obveznosti družbenikov, do njegovih dokaznih predlogov pa se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sploh ni opredelilo. V smeri napačne uporabe materialnega prava pa gredo pritožnikove navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo odločbo US RS U-I- 135/00 (Ur. l. RS, št. 93/02; v nadaljevanju ustavna odločba) z dne 9. 10. 2002 glede standarda aktivnega družbenika in da pritožniku sodišče ne očita nobenega konkretnega aktivnega ravnanja, ki naj bi ga standard aktivnega družbenika zahteval, pritožba namreč pravi, da je bil drugi dolžnik aktiven zgolj v svoji pasivnosti.

Pritožbi prvega dolžnika sta utemeljeni, pritožba drugega dolžnika pa ni utemeljena.

Prvi dolžnik je v svoji vlogi z dne 25.5.2004, pravilno označeni kot pritožba in ugovor zoper sklep opr. št. Ig 1998/..... z dne 12.11.2003, navedel, da je bila izvršba zoper družbo R... d.o.o. ustavljena 5.7.2001 s posebnim sklepom sodišča, skladno z določili ZIZ, in sicer v času, ko je družba še poslovala. Opozoril je, da glede na take okoliščine zoper njega ni mogoče nadaljevati izvršbe, temveč je možno na podlagi izvršilnega naslova predlagati novo izvršbo, vložiti tožbo ali izvršbo na podlagi verodostojnih listin, česar pa upnica ni storila. Navedel je, da sodišče prve stopnje, skladno z določili Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04; v nadaljevanju ZPP) in Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS 51/1998 do 69/2006, v nadaljevanju ZIZ), ni imelo podlage za nadaljevanje končane izvršbe, zato je predlagal, da se izpodbijani sklep razveljavi.

V skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZIZ o pritožbah odloča višje sodišče v senatu treh sodnikov. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi zapisalo, da je pritožbo prvega dolžnika obravnavalo kot ugovor novega dolžnika po 56a. členu ZIZ zoper sklep o izvršbi, čeprav v konkretnem primeru iz zgoraj navedene vsebine pritožbe izhaja, da ne gre za ugovor zoper sklep o izvršbi, temveč za pritožbo zoper sklep o nadaljevanju izvršbe, in sicer zato, ker je bila izvršba v konkretnem primeru že pravnomočno ustavljena. Prvi dolžnik v pritožbi zoper sklep opr. št. Ig 1998/.... z dne 21.7.2006 tako utemeljeno opozarja na to, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločalo o pritožbi zoper sklep opr. št. Ig 1998/..... z dne 12.11.2003, storilo bistveno kršitev določb postopka.

Tako je pritožbeno sodišče zaradi absolutne bistvene kršitve postopka iz 4. točke 339. člena ZPP najprej razveljavilo sklep z dne 21.7.2006 v delu s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o pritožbi prvega dolžnika. Nato pa je višje sodišče samo obravnavalo pritožbo prvega dolžnika zoper sklep opr. št. Ig 1998/.....z dne 12.11.2003.

Prvi dolžnik je v svoji pritožbi utemeljeno opozoril, da je bil izvršilni postopek v konkretni zadevi že pravnomočno ustavljen, kar izhaja tudi iz potrdila o pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe z dne 5.7.2001 na listovni številki 15. Res je sicer, da sodišče prve stopnje svojo odločitev o ustavitvi postopka v obrazložitvi opira na določbo 88. člena ZIZ in da bi bilo mogoče na podlagi obrazložitve sklepati, da je sodišče prve stopnje izvršbo ustavilo samo glede izvršilnega sredstva rubeža premičnin, ki je bil neuspešen. Vendar višje sodišče poudarja, da pravnomočen postane zgolj izrek, ne pa tudi obrazložitev. Iz izreka izpodbijanega sklepa je nedvomno razvidno, da je sodišče prve stopnje izvršbo ustavilo v celoti. Ker se upnica na takšen sklep ni pritožila v skladu s pravnim poukom, je le-ta postal pravnomočen, postopek izvršbe pa se je v konkretni zadevi ustavil. Kot pravilno opozarja prvi dolžnik v svoji pritožbi bi morala upnica vložiti nov predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (pravnomočen sklep o izvršbi) zoper pravne naslednike izbrisane družbe. S tem ko je sodišče prve stopnje sprejelo sklep o nadaljevanju pravnomočno končanega izvršilnega postopka z dne 12.11.2003 je storilo absolutno bistveno kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljaviti, vendar samo v delu, ki se nanaša na prvega dolžnika, saj se je zgolj on pravočasno pritožil. Prvi in drugi dolžnik sta sicer solidarna dolžnika, vendar pa je v teoriji in sodni praksi splošno sprejeto stališče, da so solidarni dolžniki navadni in ne enotni sosporniki (Glej: Ude Lojze et al., Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana, 2006, komentar 196. člena, para.9, str. 260), zgolj za enotne sospornike pa v skladu z 196. členom ZPP velja, da se učinki koristnih pravdnih dejanj posameznih sospornikov raztezajo tudi na druge sospornike. Upoštevajoč povedano pritožbeno sodišče ni razveljavilo sklepa o nadaljevanju postopka z dne 11.12.2003 tudi v delu, ki se nanaša na drugega dolžnika, saj se le-ta zoper omenjeni sklep ni pritožil in je tako omenjeni sklep glede njega postal pravnomočen.

Pritožbeno sodišče je v nadaljevanju obravnavalo tudi pritožbo drugega dolžnika zoper sklep z dne 21.7.2006, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da pri drugemu dolžniku ne gre za pasivnega družbenika v smislu ustavne odločbe in da je imel drugi dolžnik, ki je imel v družbi 50% delež, "na voljo dovolj mehanizmov, ki so mu omogočali odgovorno sodelovanje pri upravljanju družbe, v kolikor bi oziroma je to želel ter da bi lahko, v kolikor se ni strinjal s svojo (domnevno) izključenostjo iz poslovanja, svoj položaj uredil tudi s tožbo na izključitev družbenika iz družbe oziroma izstopom iz nje" (Glej: sklep opr. št. Ig 1998/00714 z dne 21.7.2006, str. 3), kar je podkrepilo z navajanjem relevantnih določb ZGD. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe, glede nepravilne uporabe materialnega prava in posledično napačne ugotovitve dejanskega stanja o tem da dolžnik ni bil pasivni družbenik v smislu ustavne odločbe, neutemeljene in opozarja, da je Ustavno sodišče v svoji odločbi v točki 76 zapisalo, da "je temelj odgovornosti družbenikov nedelujočih družb po ZFPP vpliv, ki so ga imeli na poslovanje družbe in na nastanek obveznosti te družbe." in da iz odločbe Ustavnega sodišča ne izhaja, da so pasivni družbeniki tisti, ki so bili dejansko pasivni, temveč so to tisti, ki tudi niso mogli vplivati na poslovanje družbe (Glej npr. : sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp 6331/2005 z dne 2.3.2006). Drugi dolžnik je v ugovoru z dne 22.5.2004 navedel, da ga je prvi družbenik obvestil o nameravanem prenosu premoženja in obveznosti na drugo družbo, in da mu je prvi dolžnik ob prenosu zatrjeval, da je prenesel vse obveznosti v celoti. Kot 50% družbenik je imel drugi dolžnik možnost in dolžnost da vpliva na poslovanje družbe in da se seznani z dejanskim obsegom premoženja in obveznostmi izbrisane družbe ter bi lahko dosegel tudi redno prenehanje družbe (Glej: čl. 455/2 ZGD), zato njegov položaj nikakor ni primerljiv s položajem delavcev, ki so po sili razmer v tranzicijskem obdobju postali delničarji v prezadolženih družbah, katere so bile kasneje izbrisane iz sodnega registra, kot to skuša prikazati pritožba. Dejstvo, da drugi dolžnik svoje možnosti vpliva na poslovanje izbrisane družbe ni izkoristil, ne pomeni, da je bil pasiven družbenik v smislu ustavne odločbe, temveč pomeni zgolj to, da ni ravnal z zahtevano stopnjo skrbnosti.

Glede pritožbenih navedb drugega dolžnika o bistveni kršitvi določb postopka, pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da se sodišče prve stopnje res ni obširneje ukvarjalo z obrazložitvijo zavrnitve dokaznih predlogov, vendar pa je kljub temu iz obrazložitve izpodbijanega sklepa moč razbrati, da je sodišče predlagane dokaze v smeri dokazovanja pasivnosti drugega družbenika zavrnilo iz razloga, ker trditve o zlorabi položaja poslovodje s strani prvega dolžnika in posledično tudi predlagani dokazi v podkrepitev teh trditev v tem postopku niso pravno relevantni, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj je, kot izhaja iz obrazložitve zgoraj, za presojo aktivnosti ali pasivnosti družbenika, odločilna možnost vpliva na poslovanje družbe ne pa dejstvo, da drugi dolžnik te možnosti ni izkoristil (Glej v zvezi s tem tudi: sodba Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 474/2004).

Upoštevajoč povedano je pritožbeno sodišče na podlagi tretje točke 365. člena ZPP razveljavilo sklep O. s. v K.opr. št. Ig 1998/. z dne 12.11.2003 ter sklep O. s. v K. opr. št. Ig 1998/. z dne 21.7.2006, vse v delu, ki se nanašajo na prvega dolžnika.

Na podlagi 15. člena ZIZ v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP ter upoštevajoč šesti odstavek 38. člena ZIZ, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških celotnega postopka za prvega dolžnika. Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče upoštevalo priglašenih 450 točk za pritožbo in ugovor z dne 25.5.2004, za pritožbo z dne 12.9.2006 pa 300 od priglašenih 375 točk, v skladu s šesto točko tarifne številke 27 v povezavi s tarifno številko 18 Odvetniške tarife (Ur. l. RS št. 67/2003, v nadaljevanju OT). Pritožbeno sodišče je prav tako priznalo 6 točk za administrativne stroške, ki so bili v skladu s 13. členom OT priglašeni na vlogi z dne 12.9.2006. Skupaj s priglašenim DDV na odvetniške storitve to znaša 906 točk oziroma upoštevaje vrednost točke po veljavni OT 99.660,00 SIT (906X110SIT). Ker je prvi dolžnik na obeh vlogah zahteval povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, mu jih je sodišče tudi prisodilo, in sicer od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Pritožbeno sodišče je pritožbo drugega dolžnika zoper sklep Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. Ig 1998/00714 z dne 21.7.2006 zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi druge točke 365. člena ZPP.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Drugi dolžnik mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel in ni izkazal, da mu je upnik izvršilne stroške neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep I Cp 1586/2006
• VSK sodba I Cp 430/2005
• VSK sklep I Cpg 121/2006