<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep IV Cp 5617/2005

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2005:IV.CP.5617.2005
Evidenčna številka:VSL51645
Datum odločbe:23.11.2005
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:začasne odredbe v sporih iz družinskopravnih razmerij - nujnost ukrepa

Jedro

Začasne odredbe kot sredstvo zavarovanja so izjemni ukrepi, ki jih lahko izda sodišče le ob pogojih, ki jih predvideva zakon in je potrebno posredovanje sodišča, še preden je izdana končna odločba. Zato - še posebej pa pri vprašanjih, ki se tičejo razmerij do otrok - mora sodišče skrbno presoditi, ali so podane kakšne posebne okoliščine, iz katerih izhaja, da je vprašanje vzgoje in varstva nujno urejati že z začasno odredbo. Začasna odredba mora tudi v teh postopkih ostati omejena na nujne primere, ko sodišče ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja. Sodišče jo torej izda le, če ugotovi, da so v konkretnem primeru podani kakšni razlogi o ogroženosti otroka, ki narekujejo, da je v vprašanje njegove dodelitve treba poseči z začasno odredbo že med samim postopkom. Navedeno izhodišče pa kaže, da za izdajo začasne odredbe ne more zadostovati izraženo mnenje otrok, pri katerem od staršev žejo ostati v primeru razveze zakonske zveze njihovih staršev.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se vsi štirje mladoletni otroci pravdnih strank dodelili v njeno varstvo in vzgojo, tožencu naložilo plačevanje preživnine za vsakega otroka po 95.000,00 SIT in določili stiki otrok s tožencem en dan v tednu, vsak drugi vikend, 14 dni v času poletnih in en teden v času zimskih počitnic.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navaja, da se ne počuti enakopravna v tem sporu. Siljenje tožnice v skupno skrbništvo, ki ga ni deležna le od nasprotne stranke, pač pa tudi od centra za socialno delo (ki po več narokih še ni izdalo mnenja) in sodišča (predsednica senata se s strankami sestaja sama, mimo zakona, kar odpira vrata za arbitrarno odločanje), je v nasprotju s stališčem pravne teorije. Ne pristaja na skupno skrbništvo, saj to otrokom ne koristi in je v direktnem nasprotju z izraženimi mnenji starejših otrok. Starejša otroka sta v postopku jasno izrazila svojem mnenje. V skladu s konvencijo in zakonom je sodišče to mnenje dolžno upoštevati oziroma se do njega vsaj opredeliti, posebej v konkretnem primeru, ko je izraženo mnenje otrok, ki imata zaradi svoje starosti (15 in 17 let) pravni položaj stranke v postopku (oziroma jima mora sodišče omogočiti, da kot stranka v postopku samostojno opravljata procesna dejanja), njuna izjava volje o tem, s kom želita živeti, pa ima značaj zahtevka, ki se mu sodišče ne more izogniti niti v razlogih, s katerim zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, ki se s tem zahtevkom prekriva. V tem delu izpodbijani sklep nima razlogov in se ne da preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Ni nesporno, da sta pravdni stranki dosegli dogovor o načinu izvrševanja svojih roditeljskih pravic, prav tako nista nesporna višina plačevanja režijskih stroškov za stanovanje in toženčevo plačevanje vseh stroškov v zvezi s šolo. Tudi ne drži, da naj bi tožnica sama izpovedala, da sta si z dogovorom razdelila skrb za otroke na polovico. Ne drži, da naj bi bil standard otrok pretežno nespremenjen. Iz dejanskih navedb tožnice in iz dokazovanja izhaja ravno nasprotno - njihov premoženjski standard je drastično padel in - v konkretnem primeru, ko so otroci pri nasprotni stranki deležni nadpovprečno visokega življenjskega standarda ter se morajo v življenju z materjo, s katero preživljajo večji del časa, spopadati z življenjem na robu življenjskega minimuma - vpliva na nižanje njihove samopodobe in vzbuja občutke krivde, sramu in manjvrednosti. Sodišče prve stopnje kot ugotovitve dejanskega stanja povzema izpovedbo toženca, medtem ko izpovedbo pritožnice bodisi napačno citira bodisi izpusti. O dokazni listini - njeni laično vlogi z dne 18.4.2005 (na naroku je pritožnica ustno potrdila navedbe v tej vlogi) pa izpodbijani sklep nima nobenega razloga in se ga v tem delu ne da preizkusiti. O odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa in med samo vsebino omenjene listine in zapisnika o pritožničini izpovedbi v postopku. Ocena sodišča, da naj bi bila predlagana začasna odredba "otrokom celo v škodo, ker bi omejila čas, ki ga lahko preživijo z očetom," je torej v nasprotju z materialno resnico, zahtevkom otrok in v nasprotju z dejstvom, da starejši sin stike z očetom izrecno odklanja. Poleg tega sodišče v postopku ni vezano na zahtevek, pač pa lahko odloči mimo in celo brez zahtevka - sodišče bi lahko režim stikov "ustrezno" razširilo samo. Predlagana začasna odredba je mladoletnim otrokom pravdnih strank v korist, saj izenačuje njihov položaj v času, ko živijo s pritožnico in ko imajo stike s tožencem. Sodna odločba o načinu preživljanja in o režimu stikov pa bi preprečila nesporazume, ki se vršijo vpričo otrok. Premoženjsko prikrajševanje otrok, ko so z materjo, polni pravni standard težko nadomestljive škode. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je treba pritožnici pojasniti, da so začasne odredbe kot sredstvo zavarovanja izjemni ukrepi, ki jih lahko izda sodišče le ob pogojih, ki jih predvideva zakon in je potrebno posredovanje sodišča, še preden je izdana končna odločba. Zato - še posebej pa pri vprašanjih, ki se tičejo razmerij do otrok - mora sodišče skrbno presoditi, ali so podane kakšne posebne okoliščine, iz katerih izhaja, da je vprašanje vzgoje in varstva nujno urejati že z začasno odredbo. Začasna odredba mora tudi v teh postopkih ostati omejena na nujne primere, ko sodišče ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja. Sodišče jo torej izda le, če ugotovi, da so v konkretnem primeru podani kakšni razlogi o ogroženosti otroka, ki narekujejo, da je v vprašanje njegove dodelitve treba poseči z začasno odredbo že med samim postopkom (primerjaj: dr. Aleš Galič: Začasne odredbe v sporih iz družinskopravnih razmerij, Pravosodni bilten št. 4/2000 str. 73-87).

Navedeno izhodišče pa kaže, da za izdajo začasne odredbe ne more zadostovati izraženo mnenje otrok, pri katerem od staršev želijo ostati v primeru razveze njihove zakonske zveze. Starejša dva otroka sta svoje mnenje res izrazila in sodišče prve stopnje se bo moralo v končni odločbi opredeliti do tega mnenja in ga na ustrezen način upoštevati. V postopku za izdajo začasne odredbe pa se sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da ne obstajajo razlogi, ki bi narekovali nujnost ukrepanja sodišča še pred izdajo meritorne končne odločbe, do izjave otrok ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Izjavi namreč vsebujeta mnenje otrok za dodelitev v primeru razveze zakonske zveze skupaj z željo ohraniti redne stike z očetom. Iz njiju ni videti kakršnegakoli razloga za ukrepanje že v tej fazi postopka. Tudi trditve, da starejši sin odklanja stike s tožencem, takšne potrebe ne narekujejo, saj zaradi tega otrok ni v ničemer ogrožen, zlasti ne ob dejstvu, da toženec sina v stike ne prisiljuje (tako npr. sin ni šel z njim na poletne počitnice). Pritožba torej neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je odločilo v nasprotju z željo otrok in da bi se moralo sodišče prve stopnje že v tej fazi postopka opredeljevati do mnenja otrok in torej zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP iz tega razloga ni podana.

Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da naj bi bila ta procesna kršitev podana zato, ker sodišče prve stopnje pri dejanskih ugotovitvah povzema izpovedbo toženca medtem, ko izpovedbo tožnice bodisi napačno citira bodisi izpusti. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje povsem korektno povzelo izpovedbo tožnice (stran 2 izpodbijanega sklepa). V svoji izpovedbi je namreč tožnica potrdila, da toženec plačuje režijske stroške stanovanja, preživlja počitnice z otroci (razen s starejšim sinom, ki z njim ni želel in je imel popravni izpit, mu je pa toženec pustil denar doma), plačuje otrokom inštrukcije in stroške izvenšolskih dejavnosti, jim daje žepnino in kupuje obleke, zlasti starejši hčerki - vse to pa je v sklepu ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zato niso razumljive nadaljnje navedbe pritožbe, da ni nesporna višina plačevanja režijskih stroškov za stanovanje in plačevanje vseh stroškov v zvezi s šolo. Tudi ni razumljiv očitek, da ni nesporno, da sta pravdni stranki dosegli dogovor o načinu izvrševanja svojih roditeljskih pravic in da ne drži, da bi tožnica sama izpovedala, da sta si z dogovorom razdelila skrb za otroke na polovico, ko pa je sama izpovedala, da "je režim, kot je bil, to je, da je imel določene dni otroke toženec, druge pa jaz in da je takrat, ko so bili otroci pri tožencu, toženec plačeval stroške v zvezi z njihovim preživljanjem, da ta režim deluje." Zaključek o tem, da sta si na tak način varstvo in vzgojo otrok razdelila približno na polovico, pa temelji na nadaljnji predstavitvi tega "režima" s strani tožene stranke. Kar pa se tiče očitka, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničine laične vloge z dne 18.4.2005 (priloga A 11), o čemer naj bi tožnica tudi izpovedovala na naroku, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka v njej pojasnila nerazumevanja med pravdnima strankama in njuno dosedanjo skrb za otroke medtem, ko tudi v njej ni najti nobenih razlogov za takojšnje ukrepanje sodišča z izdajo predlagane začasne odredbe. Zato posebno opredeljevanje sodišča prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa do navedb v tej tožničini vlogi ni bilo potrebno.

Glede na prikazane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pa je pravilen tudi zaključek, da standard otrok ostaja bistveno nespremenjen kljub dejanskemu razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank. Pritožbeno sodišče se strinja, da je toženčev prispevek k skupnim stroškom bivanja in k preživljanju otrok tolikšen, da zagotavlja normalno preživljanje otrok. Pritožbeno sodišče tako zavrača trditve o premoženjskem prikrajševanju otrok in njihovi ogroženosti v času, ko zanje skrbi tožnica.

Niti iz izpodbijanega sklepa niti iz podatkov spisa ni videti, da bi tožnica ne bila v sporu obravnavana enako kot tožena stranka. Prav tako ni razvidno, da bi jo kdorkoli v postopku silil v "skupno skrbništvo otrok" oziroma v to, da imata oziroma obdržita oba varstvo in vzgojo otrok (skupno varstvo in vzgoja otrok), čeprav iz mnenja centra za socialno delo, ki ga je to sedaj že podalo, izhaja, da sta se zakonca, dokler sta funkcionirala kot partnerja, dobro dopolnjevala s svojimi različnimi stališči in morda tudi karakterji ter s tem povezanim odnosom do otrok. Vendar pa odločitev o skupnem varstvu in vzgoji lahko temelji le na soglasni odločitvi staršev, saj ju v to ni mogoče prisiliti oziroma prisilno skupno varstvo in vzgoja ne more funkcionirati v korist otrok. O obliki varstva in vzgoje bo torej sodišče prve stopnje moralo odločiti po izvedenem dokaznem postopku (in ob upoštevanju morebitnega soglasja strank) s končno odločbo. Prav tako iz podatkov spisa ne izhaja utemeljenost očitka tožeče stranke o nepristranskosti in možnostih arbitrarnega odločanja sodnice.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba, niti ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

 


Zveza:

ZZZDR člen 105, 105. ZPP člen 411, 411.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODQ4Ng==