VSL sodba IV Cp 4540/2005

Jedro

Predlogu toženčeve pooblaščenke za preložitev obravnave zaradi toženčevega zdravstvenega stanja je bilo priloženo zdravniško potrdilo, da se toženec zdravi zaradi reaktivne depresije in predvideva, da bo zdravljenje trajalo še nadaljnja dva meseca. Za preložitev naroka ne zadostuje, da stranka opraviči svoj izostanek, pač pa mora imeti tudi opravičljiv razlog za izostanek. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da trditev, da se toženec naroka ne more udeležiti zaradi zdravstvenega stanja, ni opravičljiv razlog, iz potrdila pa ne izhaja, da toženec zaradi zdravljenja ne more priti na narok in mu prisostvovati. Toženec tudi ni v bolnišnici, kar bi mu preprečevalo udeležbo na naroku. Zdravljenje zaradi določenega depresivnega in anksioznega stanja pa samo po sebi ne predstavlja opravičljivega razloga za izostanek z naroka.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec oče mladoletne I.T. in mu za njeno preživljanje naložilo plačevanje mesečne preživnine v znesku 26.000,00 SIT od 1.2.1999 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče postopek opravilo in odločilo pred spremenjenim senatom, pri čemer pa toženca pred spremenjenim senatom ni zaslišalo. Svojo odločitev opravičuje s tem, da toženec svoje odsotnosti ni opravičil, s predložitvijo zdravniškega potrdila in s podpisom in žigom zdravnika, kar pa ni res. Tudi ni resničen očitek, da se toženec ni odzval na vabilo sodišča. Toženec je svojo odsotnost opravičil z zdravniškim potrdilom specialista psihiatra B.S., ki je potrdilo podpisal, podal diagnozo, prognozo in opisal tožnikovo zdravstveno stanje. Zdravnik specialist je na potrdilo odtisnil svoj žig z naslovom in telefonskimi številkami. Potrdilo je verodostojno. Stališča sodišča, da bi moral toženec predložiti potrdilo, da se zdravi v ustanovi, ne more biti resno, saj se depresivna stanja lahko zdravijo tudi (predvsem) izven ustanov (psihiatričnih bolnišnic). Zdravstveni sistem v tujini ne pozna le državnega zdravstvenega sistema, pač pa tudi zasebne zdravnike specialiste, kar je pri psihiatrih zelo pogosto in celo v pretežni meri. Skratka, zdravniški potrdili, ki ju je predložil toženec, izkazujeta njegovo zdravstveno stanje in opravičujeta njegovo odsotnost. Sodišče bi ju zato moralo upoštevati, če pa je menilo, da gre za potrdili z neresnično vsebino ali pa je dvomilo vanju, bi moralo opraviti poizvedbe pri lečečem psihiatru. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Toženec tudi vztraja pri opravi DNA preiskave. Prav zaradi hudega in depresivnega stanja se ni mogel udeležiti pregleda, za kar je predložil ustrezna potrdila. Glede na to, da se toženčevo stanje ne izboljšuje, je njegova sposobnost prisostvovanja glavni obravnavi omejena vse do izboljšanja stanja. Sodišče bi moralo počakati, če pa dvomi v toženčevo zdravstveno stanje, naj odredi izvedenca za oceno, ali je toženec sposoben slediti obravnavi in postopku ali ne. Toženec se pritožuje tudi glede stroškov postopka. Predložil je dva stroškovnika, in sicer dne 11.11.2003 (separatni stroški) in 16.9.2002 (pritožbeni postopek), vendar je sodišče upoštevalo le slednje. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve pravdnega postopka, pri čemer meri očitno na kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila tožencu odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem s tem, da sodišče ni preložilo naroka za glavno obravnavo in toženca v postopku ni zaslišalo. Po 1. odstavku 115. člena ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Ko predsednik senata začne glavno obravnavo in razglasi predmet obravnavanja, ugotovi, ali so prišli vsi povabljeni in če niso, se prepriča, ali so bili v redu povabljeni in ali so opravičili svoj izostanek (281. člen ZPP). Na zadnji narok za glavno obravnavo nista prišla ne toženec ne njegova pooblaščenka. Dan pred narokom je sodišče prejelo predlog toženčeve pooblaščenke za preložitev obravnave zaradi toženčevega zdravstvenega stanja. Predlogu je bilo priloženo zdravniško potrdilo dr. B.S. z dne 6.6.2005, da se toženec še vedno (podobno potrdilo je namreč isti zdravnik napisal tudi dne 6.4.2005) zdravi zaradi reaktivne depresije in predvideva, da bo zdravljenje trajalo še nadaljnja dva meseca. Pritožba nima prav, da je sodišče prve stopnje štelo, da toženec svojega izostanka ni opravičil in da je menilo, da potrdilo ni verodostojno oziroma je dvomilo vanj in resničnost njegove vsebine. Sodišče prve stopnje je namreč potrdilo sprejelo, ocenilo pa je, da razlog, ki ga je navedel toženec v predlogu za preložitev naroka in ki ga potrjuje priloženo zdravniško potrdilo, ni opravičljiv razlog za njegov izostanek z naroka. Za preložitev naroka namreč ne zadostuje, da stranka opraviči svoj izostanek, pač pa mora imeti tudi opravičljiv razlog za izostanek. Sodišče prve stopnje je torej ocenilo, da trditev, da se toženec naroka ne more udeležiti zaradi zdravstvenega stanja, ni opravičljiv razlog in s takšno presojo se pritožbeno sodišče strinja. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi te svoje ocene, iz potrdila ne izhaja, da toženec zaradi zdravljenja ne more priti na narok in mu prisostvovati. Toženec tudi ni v bolnišnici, kar bi mu preprečevalo udeležbo na naroku. Zdravljenje zaradi določenega depresivnega in anksioznega stanja pa samo po sebi ne predstavlja opravičljivega razloga za izostanek z naroka. Po presoji pritožbenega sodišča pa tudi ne gre spregledati, da je pooblaščenka toženca toženčev izostanek z naroka opravičila le dan pred narokom kljub temu, da je vabilo prejela veliko prej in ji je zdravstveno stanje toženca očitno dobro poznano tudi na podlagi prejšnjih zdravniških potrdil. Sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je kljub odsotnosti toženca in toženčeve pooblaščenke opravilo narok, saj mora onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku (1. odstavek 11. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno opravilo narok v odsotnosti tožene stranke (282. člen ZPP), izvedlo dokaze, ki jih je glede na toženčevo odsotnost in siceršnje njegov nesodelovanje v postopku po razveljavitvi prve sodbe lahko izvedlo, in odločilo na podlagi tako izvedenih dokazov. Pritožbeno vztrajanje tožene stranke pri opravi DNA preiskav ne more biti uspešno, saj je sodišče izvedbo tega dokaza opustilo zaradi toženčevega izmikanja preiskavi. Kot izhaja iz spisa in kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je bil toženec vabljen kar trikrat. Pri tem je zadnji izostanek opravičil z enakimi razlogi kot izostanek z zadnjega naroka za glavno obravnavo in za katerega je bilo že pojasnjeno, da ne predstavljajo opravičljivega razloga. Pravilno je torej ravnalo sodišče prve stopnje, ko je odločilo le na podlagi dokazov, ki jih je lahko izvedlo, ti dokazi pa narekujejo materialnopravno odločitev o tožbenem zahtevku, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

Neutemeljena pa je tudi pritožba tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka. Tožena stranka je res predložila dva stroškovnika, vendar pa spregleda, da je o tistih, priglašenih dne 11.11.2003 (separatni stroški), sodišče prve stopnje že odločilo s sklepom z dne 16.3.2003, ki je bil pooblaščenki tožene stranke vročen dne 25.3.2004 (povratnica v spisu, pripeta k str. 167). Odločitev o tem je pravnomočna in zato sodišče prve stopnje pri odločanju o pravdnih stroških ob končanju postopka ni moglo ponovno odločati tudi o separatnih stroških.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa stroškov pritožbenega postopka ni priglasila in jih torej prav tako nosi sama.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 1837/2006
• VSL sodba II Cp 3342/2012
• VSL sklep I Cp 1406/2015