VSL sklep IV Cp 5954/2006

Jedro

Iz navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da se podatki in ocene obeh izvedencev bistveno razlikujejo. ZPP v 254. členu v tem primeru sodišču nalaga, da mora odpraviti te pomanjkljivosti najprej z novim zaslišanjem izvedencev, če pa to ne gre, pa se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci. Nasprotja mora sodišče odpraviti tudi, če stranka tega ne predlaga, zlasti še, če gre za nasprotja med ugotovitvami izvedencev o odločilnih okoliščinah, ki vplivajo na odločitev o varstvu in vzgoji otroka. V tem primeru sodišče stroške plača iz sredstev sodišča, nato pa na podlagi 413. člena ZPP odloči ali te stroške krije ena ali obe pravdni stranki. Če sodišče tega ne stori, je to lahko absolutna kršitev določb pravdnega postopka, če je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločitev.

 

Obrazložitev

Tožnica je s tožbo z dne 16.11.2004 od sodišča zahtevala, naj mld. sina pravdnih strank F. K., roj. 4.9.2003, njej zaupa v varstvo in vzgojo, očetu pa naloži plačilo preživnine v znesku 25.000,00 SIT. Predlagala je tudi izdajo začasne odredbe glede varstva, vzgoje in preživljanja mld. F., vendar je predlog med postopkom umaknila.

Toženec pa je z nasprotno tožbo z dne 29.6.2006 prav tako zahteval, naj sodišče mld. F. zaupa njemu v varstvo in vzgojo, materi naloži plačilo preživnine v znesku 25.000,00 SIT mesečno in uredi tudi način izvrševanja stikov med tožnico in mld. F.. Tudi toženec je predlagal izdajo začasne odredbe in sodišče prve stopnje je njegovemu predlogu ugodilo in s sklepom z dne 14.12.2005 mld. F. začasno zaupala v varstvo in vzgojo očetu.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnice po tožbi v pretežnem delu ugodilo,mld. F. je zaupalo njej v varstvo in vzgojo, tožencu je naložilo plačilo preživnine po 20.000,00 SIT mesečno od izročitve mld. F. tožnici, uredilo pa je tudi način izvrševanja stikov med tožencem in mld. F.. Toženčev tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je v celoti zavrnilo. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje tudi razveljavilo sklep o izdaji začasne odredbe z dne 14.12.2005 in je predlog toženca za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo le navedbe tožnice in izvedenca Toneta Pačnika, ki je izpostavil navezanost mld. F. na polsestro A., ne pa tudi izvedensko mnenje Anice Uranjek, ki je poudarila, kako pomembna je za otroka kontinuiteta okolja. Poudarja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo spregledati, da mld. F. od rojstva naprej, torej tri leta, živi na Bizeljskem in da je sodišče s svojo odločitvijo F. iztrgalo iz dotedanjega okolja, ne da bi posebej obrazložilo, zakaj se je odločilo za predodelitev. Poudarja, da bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnica F. enkrat že samovoljno odpeljala od toženca in da je tudi povedala, da tožencu ne namerava omogočati stikov s sinom tako, da bi ga lahko odpeljal na Bizeljsko. Toženec poudarja, da sodišče ne bi smelo upoštevati želja staršev, ampak predvsem, kaj je v korist mld. F.. Iz obrazložitve odločitve mora biti po mnenju toženca povsem jasno razvidno, katere okoliščine je upoštevalo pri svojo odločitvi, toženec pa poudarja, da so razlogi v izpodbijani odločbi nejasni. Toženec v pritožbi navaja, da je vabilo za prvo srečanje pri izvedencu Pačniku prejel prepozno, drugič pa je šel pomotoma k izvedencu domov, zaradi česar se je izvedenec razjezil, kar je po mnenju toženca vplivalo na izvedenčevo oceno pomembnih okoliščin za odločitev o varstvu in vzgoji mld. F.. Zato meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v večji meri upoštevati izvedensko mnenje Anice Uranjek. Toženec poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi dejstvo, da je mld. F. šibkejšega zdravja in je zanj bolje, da še ne obiskuje vrtca, kar je Uranjekova posebej poudarila v svojem mnenju. Toženec opozarja, da je sodišče obvestil, da se je tožnica med postopkom ponovno poročila in da bo sin F. živel z novim tožničinim možem, zaradi česar bi sodišče moralo ugotoviti tudi, kako se F. odziva na novega tožničinega moža. Toženec opozarja, da tožnica po odhodu od toženca s sinom F. tri mesece ni vzpostavila nobenega stika. Toženec pa tudi izpodbija odločitev o preživninski obveznosti do mld. F.. Navaja, da je preživnina v znesku 20.000,00 SIT mesečno določena previsoko. Opozarja, da bi moralo sodišče pri določitvi njegove preživninske obveznosti upoštevati, da ima tudi tožničin novi mož prihodke, upoštevati pa bi moralo tudi otroški dodatek. Toženec predlaga, naj višje sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe, tožničinega pa zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Toženec je pritožbo še dopolnil, vendar po izteku pritožbenega roka, zato višje sodišče dopolnitve ni upoštevalo.

Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR) v tretjem odstavku 105. člena določa, da če se starša, ki ne želita več živeti skupaj, tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok, o tem odloči sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev. Sodišče mora pri odločanju upoštevati največjo korist otroka. Sodišče prve stopnje je pravilno pred odločitvijo pridobilo mnenje centra za socialno delo, v postopku pa je postavilo tudi dva izvedenca, ki sta podala svoje mnenje.

Sodišče je na podlagi navedenih strokovnih mnenj in po zaslišanju obeh pravdnih strank ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

* da sta pravdni stranki živeli v zunajzakonski skupnosti od 24.5.2001 do 1.10.2004 na kmetiji toženčeve matere;

* da se je v juniju 2001 najprej rodila hči A., katere oče ni toženec, nato pa 4.9.2003 še F.;

* da je 1.10.2004 tožnica odšla od doma, da jo je 3.10.2004 toženec prepričal, da se je vrnila k njemu, nato pa je naslednjega dne ponovno odšla, da ji je toženec čez nekaj pripeljal njeno hčerko A., da pa F. od takrat živi pri tožencu skupaj s toženčevo materjo;

* da je bil po odhodu tožnice prvi stik med tožnico in F. dne 12.1.2005, nato pa sta se tožnica in toženec 11.2.2005 na centru za socialno delo dogovorila, da bo F. vikende preživel pri tožnici, kar je toženec omogočal;

* da je tožnica F. dne 8.11.2005, ko sta imela pregled pri izvedencu Pačniku, zadržala in ga tudi vpisala v vrtec, nato pa je F. po izdani začasni odredbi dne 14.12.2005 izročila tožencu,

* da imata oba starša primerne socialno materialne in stanovanjske pogoje za varstvo in vzgojo otroka,

* da iz mnenja centra za socialno delo izhaja, da imata toženčeva mati in toženec, ki od odhoda matere v celoti skrbita za F.,manjšo možnost odzivanja na intelektivne in govorne potrebe mld. F., da pa je na strani toženca čutiti odzivnost in pripravljenost slediti navodilom v dobrobit in korist sina v smislu kognitivnih razvojnih vzpodbud;

* da iz mnenja izvedenke Anice Uranjek izhaja, da ima mati slabše možnosti za varstvo in vzgojo F. kot toženec, da je sedaj primarna odnosna oseba toženčeva mati, da je otrok navezan in vpet v sedanje okolje, da mu to okolje omogoča, da se mu pri tej starosti še ni treba vključiti v vrtec zlasti glede na njegovo zdravstveno stanje, da bi F., če bi ga sodišče zaupalo v varstvo in vzgojo materi, doživel travmo, ker bi izgubil osebe, na katere je sedaj čustveno navezan, poleg tega pa zaradi odsotnosti matere zaradi dela ne bi imel možnosti vzpostaviti odnosne zveze z njo in da ima oče več občutka za otrokove potrebe;

* da je izvedenec Tone Pačnik ocenil, da primarne odnosne osebe ne more prevzeti stara mati, da sta F. in A. dolgo časa živela skupaj in sta medsebojno čustveno navezana in jih ne bi smeli ločevati, da otrok razvije čustveno vez z osebo, ki ga neguje v najzgodnejšem obdobju življenja, to pa je bila tožnica, da je tožnica primernejša za varstvo in vzgojo F., ker bolje razume njegove potrebe kot toženec, kar se kaže tudi v tem, da je ocenila, da je za otroka potreben vrtec oziroma pridobivanje novih izkušenj z vrstniki in socializacija, da pa je toženec F. sicer pristno naklonjen, da pa mu je primarna skrb nasledstvo na kmetiji in da je do otroka preveč zaščitniški.

Iz navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da se podatki in ocene obeh izvedencev bistveno razlikujejo. Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) v 254. členu v tem primeru sodišču nalaga, da mora odpraviti te pomanjkljivosti najprej z novim zaslišanjem izvedencev, če pa to ne gre, pa se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci. Nasprotja mora sodišče odpraviti tudi, če stranka tega ne predlaga, zlasti še, če gre za nasprotja med ugotovitvami izvedencev o odločilnih okoliščinah, ki vplivajo na odločitev o varstvu in vzgoji otroka. V tem primeru sodišče stroške plača iz sredstev sodišča nato pa na podlagi 413. člena ZPP odloči ali te stroške krije ena, ali obe pravdni stranki. Če sodišče tega ne stori je to lahko absolutna kršitev določb pravdnega postopka, če je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Sodišče prve stopnje nasprotja med izvedenskimi mnenji ni odpravilo, saj je ocenilo, da to ni potrebno, ker je izvedensko mnenje Toneta Pačnika prepričljivejše. Toženec ima prav, ko v pritožbi navaja, da je pomanjkljiva obrazložitev sodišča prve stopnje o tem, zakaj ocenjuje, da je izvedensko mnenje Pačnika prepričljivejše. Sodišče prve stopnje namreč ni navedlo nobenih razlogov oziroma nejasnosti, ki bi kazale na to, da obstaja utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja izvedenke Uranjkove. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je izvedenka Uranjkova zanemarila čustveno navezanost med A. in F., pri čemer se ne opredeli do dejstva, da brat in sestra že tri leta živita ločeno. Izvedenec Pačnik je na eni strani opozoril, da je F. zelo čustveno navezan na sestro in tožnico obenem pa je ugotovil, da F. kljub ločenemu življenju - otrok namreč živi z očetom in staro materjo - ob srečanjih ni kazal nobenih znakov travmatiziranosti. Sodišče prve stopnje kljub izrazito nasprotnima ocenama izvedencev tudi ne razjasni kakšno je zdravstveno stanje F. in posledično, ali sta v tem pogledu toženec in stara mati preveč zaščitniška do njega in bi bila socializacija v vrtcu zanj koristna ali pa bi bili škodljivi učinki vrtca večji od koristi zaradi F. občutljivega zdravja. Sodišče tudi ne razjasni nasprotujoče se ocene izvedencev glede osebnosti enega in drugega od staršev in ne oceni, ali je mati otroka res nestanovitna kot se nakazuje v izvedenskem mnenju Uranjekove in to lahko vpliva na stalnost in občutek varnosti pri F. Pri tem je tudi pomembno, ali je tožnica res sklenila novo zakonsko zvezo, saj je v tem primeru za odločitev o varstvu in vzgoji F. pomembno tudi razmerje med F. in novim tožničinim možem. Toženec tudi utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče pri odločitvi upoštevati, ali bi tožnica zagotavljala redne stike med F. in tožencem, sodišče pa se bo moralo opredeliti tudi do nasprotujoče si ocene izvedencev o osebnosti toženca in njegovi sposobnosti za varstvo in vzgojo otroka.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da so razlogi sodišča prve stopnje pomanjkljivi prav zato, ker sodišče prve stopnje ni odpravilo nasprotij med izvedenskima mnenjema in ima toženec prav, ko v pritožbi opozarja, da je to vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Zato je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je razveljavilo tudi odločitev o preživljanju F. in o njegovih stikih ter tudi odločitev o ugovoru tožnice zoper sklep o izdaji začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani odločbi obrazložilo, da je ugovoru tožnice ugodilo zato, ker je s končno odločbo F. zaupalo njej v varstvo in vzgojo, z razveljavitvijo odločitve sodišča prve stopnje, pa tega razloga ni več in bo moralo sodišče prve stopnje o ugovoru ponovno odločiti in pri tem upoštevati razloge iz sklepa višjega sodišča z dne 9.2.206, kjer je višje sodišče opozorilo, da je začasna odredba izjemno sredstvo in jo sodišče lahko izda le, če ugotovi, da bi brez izdaje začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Kp 125/93
• VSL sodba Kp 902/93
• VSL sklep IV Cp 3187/2007