VSL sklep IV Cp 3796/2006

Jedro

Pritožnica nima prav, ko v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče o začetku postopka za odvzem roditeljske pravice odločati neodvisno od vprašanja stikov. Sodišče prve stopnje je te okoliščine upoštevalo pri oceni, ali ravnanje očeta v obdobju od dogodka leta 1999 do izdaje izpodbijane odločbe kaže na popolno odsotnost starševskega čuta z njegove strani, človečnosti oziroma brezbrižnosti za otrokove koristi in ali vse te okoliščine kažejo, da se mld. deklice ne da zavarovati drugače kot z odvzemom roditeljske pravice. Prav na podlagi dejstva, da oče v vsem tem obdobju ni hotel proti volji deklice vzpostavljati stikov, da tudi s kakršnimikoli drugačnim ravnanjem ni ogrožal deklice, je pravilen sklep sodišča, da niso izpolnjeni pogoji za odvzem roditeljske pravice očetu, s tem pa tudi ne razlogi za uvedbo postopka za odvzem roditeljske pravice po uradni dolžnosti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se po uradni dolžnosti ne izvede postopek za odvzem roditeljske pravice.

Zoper takšno odločitev se pritožuje mld. K.P. iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, ker drugi odstavek 64. člena Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86 in nadaljnji, v nadaljevanju ZNP) določa, da sodišče uvede postopek za odvzem roditeljske pravice po uradni dolžnosti, kadar na kakršenkoli način izve, da obstajajo razlogi za odvzem roditeljske pravice določeni osebi. Poudarja, da obstoj - sicer še nepravnomočne - kazenske obsodilne sodbe zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let izkazuje verjetnost, da je nasprotni udeleženec grobo kršil roditeljsko pravico. Dejstvo, da kazenski postopek še ni pravnomočno končan, po mnenju mld. K., ni razlog, da se ne bi moglo odločati o odvzemu roditeljske pravice. Meni tudi, da je zmotno naziranje sodišča prve stopnje, da odvzem roditeljske pravice ni potreben, ker nasprotni udeleženec z hčerko od leta 1999 nima stikov, saj sodišče ni odločalo o stikih ampak o odvzemu roditeljske pravice. Meni, da bi moralo sodišče kršitev roditeljske pravice ocenjevati neodvisno od obstoja stikov. Mld. K. meni, da ji je sodišče s tem, ko ni uvedlo postopka, odreklo posebno varstvo po 5. členu ZNP. Poudarja, da lahko nasprotni udeleženec s tem, ko ima roditeljsko pravico neomejeno, uveljavlja tudi pravico do stikov s hčerko. Mld. K. meni, da sodišče prihaja samo s sabo v nasprotje, ko navaja, da bo v primeru, če se materi kaj zgodi, za koristi otroka poskrbel center za socialno delo, s čimer predpostavlja, da bo skrb za otroka v tem primeru prevzel center za socialno delo in ne nasprotni udeleženec kot logično izhaja iz izpodbijanega sklepa. Če ni razlogov za odvzem roditeljske pravice, tudi ni razlogov za postopanje centra za socialno delo v navedenem primeru. Iz tega sledi, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, saj se še samo ne zmore opredeliti do bistvenih vprašanj zadeve, o kateri naj bi odločalo. Zato predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in predlagal, naj višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Poudarja, da je zakonito zastopnico mld. K. pri vložitvi pobude za začetek postopka očitno vodil strah pred tem, da bi nasprotni udeleženec zahteval stike z mld. hčerjo, teh pa proti volji hčerke ne namerava zahtevati. Meni, da je bila pobuda za začetek postopka dana le z namenom škodovati njemu.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je bila pobuda za začetek postopka z odvzem roditeljske pravice po uradni dolžnosti vložena dne 27.3.2002, torej pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 16/04), je pravilno postopek v skladu s 40. členom tega zakona dokončalo pristojno okrajno sodišče.

Višje sodišče uvodoma poudarja, da se postopek za odvzem roditeljske pravice po 64. členu ZNP lahko začne na predlog lahko pa sodišče uvede postopek po uradni dolžnosti, kadar na katerikoli način izve, da obstajajo razlogi za odvzem roditeljske pravice določeni osebi. Mld. K. je podala pobudo za začetek postopka po uradni dolžnosti in ne predlog za odvzem roditeljske pravice (ki ga seveda lahko vloži sama šele s 15 leti starosti), zato je sodišče prve stopnje pravilno ob odločanju o njeni pobudi ocenjevalo, ali so podani razlogi za odvzem roditeljske pravice.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR) v 116. členu določa, da se roditelju, ki zlorablja roditeljsko pravico, ali je otroka zapustil, ali je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da ne bo skrbel za otroka, ali drugače hudo zanemarja svoje dolžnosti, odvzame roditeljska pravica s sodno odločbo. Odvzem roditeljske pravice je eden od ukrepov države za varstvo koristi otrok. Poleg pogojev, ki so predpisani v 116. členu ZZZDR morajo biti za izvedbo ukrepa izpolnjeni tudi splošni pogoji, ki veljajo za izvajanje vseh ukrepov za varstvo koristi otrok - da je otrok ogrožen, da je tak ukrep potreben za zaščito otroka, oziroma, da otrokovih koristi ni mogoče v zadostni meri zavarovati z drugimi milejšimi ukrepi. Ti splošni pogoji temeljijo na ustavnih določbah o posebnem varstvu otrok (56. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS) in na ustavni pravici staršev da skrbijo, varujejo in vzgajajo svoje otroke (54. člen URS).

Zato je pri izbiri ukrepa treba upoštevati načelo najblažjega posega. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sicer ne določa načela najblažjega posega, vendar se je to načelo tako v teoriji kot v praksi že uveljavilo. Po tem načelu naj veljata pri izbiri ukrepa za varstvo otrokovih interesov dve omejitvi:

* opravi naj se ukrep, s katerim bodo starši čim manj prizadeti, če se z njim da doseči zagotovitev otrokove koristi,

* ukrep mora biti tak, da se z njim ne odvzame otroka staršem, če se da tudi z drugačnim ukrepom doseči zagotovitev otrokove koristi.

Pri izbiri ukrepa za varstvo koristi otroka pa je seveda treba prvenstveno upoštevati načelo največje koristi otroka.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju izhajalo iz predpostavke, da je nasprotni udeleženec spolno zlorabil svojo mladoletno hčer K., ko je bila stara 6 let. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil nasprotni udeleženec z sodbo O. s. v N. m. opr. št. K z dne 23.1.2006 spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, da pa sodba še ni pravnomočna, ker še teče pritožbeni postopek. Po citirani sodbi je storil spolno dejanje tako, da je v kopalnici do golega slekel njo in sebe in zahteval od nje, da mu prijema in "ščiplje" njegovo spolovilo, kar je tudi storila, jo dal na pralni stroj, da je bila s hrbtom obrnjena proti njemu, in nato svoje spolovilo drgnil ob njeno zadnjico ter se na ta način samozadovoljeval do izliva semena nakar ji je z brisačo obrisal zadnjico in odšel na malo potrebo, ko pa se je vrnil, je zopet zahteval od nje, da mu prijema in "ščiplje" njegovo spolovilo, ker pa tega ni hotela storiti, jo je z roko udaril po glavi, ji zagrozil ter ukazal, da tega, kar je počel z njo, ne sme nikomur povedati. Pritožnica pravilno opozarja, da pravnomočna kazenska sodba ni pogoj za ugotovitev, da je do spolne zlorabe otroka prišlo in da je zato podan pogoj za odvzem roditeljske pravice, saj za odvzem roditeljske pravice ni potrebno krivdno ravnanje. Ukrep odvzem roditeljske pravice je namenjen zaščiti ogroženega otroka in se lahko izpelje tudi, če kazenski postopek sploh ni bil sprožen ali še pred koncem kazenskega postopka. Za izvedbo tega ukrepa mora sodišče ugotoviti, da je otrok ogrožen, to pa lahko ugotovi tudi na podlagi dokazov, izvedenih v kazenskem postopku in drugih dokazov, ki jih izvede samo, tudi po uradni dolžnosti na podlagi 5. člena ZNP. Sodišče prve stopnje je prebralo izvedensko mnenje B. M. (A5), ki ga sicer izrecno v tem delu ne povzema, v katerem pa je izvedenka pojasnila, da je izpoved deklice pristna in da se deklica brez opisane izkušnje zgodbe ne bi mogla izmisliti in je tudi ne konsistentno ponoviti, če bi ji jo sugerirala sestra ali mati.

Pravilno je tako izhodišče sodišča, da je nasprotni udeleženec v letu 1999 s spolnim napadom na mld. hčerko zlorabil roditeljsko pravico, vendar je pravilna nadaljnja ocena sodišča, da v obdobju od leta 1999 do danes s strani nasprotnega udeleženca ni izkazano takšno ogrožujoče ravnanje, da bi bili izpolnjeni pogoji za najbolj radikalen poseg v roditeljsko pravico. Izvedenka B. M. je v izvedenskem mnenju, ki ga je sodišče prve stopnje prebralo, ni ga pa izrecno povzelo, zapisala, da ni dvoma, da je imel nasprotni udeleženec hčerko rad in je verjetno tudi verjel, da z njo ne počne ničesar, s čimer bi ji lahko škodoval, je pa lahko glede na osebne lastnosti in še posebej pod vplivom alkohola, prestopal meje zdravega starševskega odnosa do otroka. Izvedenka navaja, da je deklica vse kar se je dogajalo, doživljala kot normalno ljubkovanje, saj je bila to zanjo edina izkušnja z moško osebo , ki ji je zaupala. Ker ob tem ni doživljala bolečine in ker ji je bil oče tudi sicer naklonjen, ni imela nobenega razloga, da bi čutila drugače in bi se verjetno začela upirati z odraščanjem. Dogodek kritičnega 27.8.1999 pa je presegel meje Kristinine tolerance, ker je oče od nje zahteval več , kot se je med njima dogajalo prej in ker jo je udaril, ker mu ni ustregla. Izvedenka je navedla, da je K. kasneje dojela, kaj se je dogajalo, zaradi česar so se pojavili občutki sramu in krivde, ki prispevajo, da se skušajo travmatski dogodki čim bolj potisniti iz zavesti. Izvedenka je poudarila, da se na zavestni ravni posamezniki, ki so bili spolno zlorabljeni, izogibajo kontaktu s povzročiteljem in vsem okoliščinam, ki bi lahko na dogodek spominjale. Izvedenka ocenjuje, da je razumljivo, da je K. začela povsem odklanjati kakršenkoli kontakt z očetom. Navedla je, da je mogoče predvidevati, da se lahko odnos K. z očetom z njene strani obnovil le ob pogoju, da bi on dejanje obžaloval, se ji opravičil in ji dal dovolj trdna zagotovila, da se ne more ponoviti. Šele takrat bi K. lahko ponovno začela graditi odnos z njim in bi se v njej prebudile tudi pozitivne izkušnje, ki jih je v odnosu z očetom gotovo tudi imela.

Pritožnica tako nima prav, ko v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče o začetku postopka za odvzem roditeljske pravice odločati neodvisno od vprašanja stikov. Sodišče prve stopnje je te okoliščine upoštevalo pri oceni, ali ravnanje očeta v obdobju od dogodka leta 1999 do izdaje izpodbijane odločbe kaže na popolno odsotnost starševskega čuta z njegove strani, človečnosti oziroma brezbrižnosti za otrokove koristi in ali vse te okoliščine kažejo, da se mld. K. ne da zavarovati drugače kot z odvzemom roditeljske pravice. Prav na podlagi dejstva, da oče v vsem tem obdobju ni hotel proti volji deklice vzpostavljati stikov, da tudi s kakršnimikoli drugačnim ravnanjem ni ogrožal deklice, je pravilen sklep sodišča, da niso izpolnjeni pogoji za odvzem roditeljske pravice J. P., s tem pa tudi ne razlogi za uvedbo postopka za odvzem roditeljske pravice po uradni dolžnosti.

Višje sodišče opozarja, da odvzem roditeljske pravice ne pomeni samodejno odvzema pravice do stikov z otrokom. K. Z. v razpravi o pravni naravi osebnih stikov z otrokom poudarja, da pravica do osebnih stikov ne izhaja iz roditeljske pravice in se zato v načelu izvršuje pravica do osebnih stikov tudi po odvzemu roditeljske pravice enemu ali obema staršema (glej Z. K., Nekateri problemi izvrševanja osebnih stikov med otrokom in starši, Pravna praksa, 14 (1995)1, str.2-4). Po 116.členu ZZZDR se namreč roditeljska pravica lahko staršem vrne, ko preneha razlog, zaradi katerega jim je bila odvzeta. Zato so po Z. mnenju v teh primerih osebni stiki z otrokom sredstvo, ki bo preprečilo odtujitev otroka in omogočilo čim hitrejšo adaptacijo otroka. Zato s samim odvzemom roditeljske pravice deklice ni mogoče zavarovati pred neželjenimi stiki.

Res je, da v tem trenutku ni nobene odločbe, ki bi preprečevala nasprotnemu udeležencu vzpostavljanje stikov z mld. hčerko. Vendar ZZZDR v petem odstavku 106. člena določa, da lahko sodišče (okrožno v nepravdnem postopku) pravico do stikov odvzame ali omeji, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Tak predlog lahko zakonita zastopnica mld. K. poda kadarkoli (in obenem ali pred tem zaprosi tudi za brezplačno pravno pomoč). Zakon jasno določa, da stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj.

Res je, kar navaja pritožnica, da v primeru smrti tistega od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, varstvo in vzgojo otroka samodejno prevzame drugi od staršev. Kot rečeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz dosedanjega ravnanja nasprotnega udeleženca in iz okoliščin na strani očeta, ugotovljenih predvsem na podlagi zaslišanj očeta in matere mld. K., izvedenskih mnenj, zlasti pa iz zaslišanja strokovnega delavca pristojnega centra za socialno delo, ni mogoče oceniti, da je zelo verjetno, da bo deklica ogrožena, če bo v primeru materine smrti izvrševanje upravičenj iz roditeljske pravice prevzel oče, zlasti ne, da je mogoče že sedaj oceniti, da bo deklica tako resno ogrožena, da je že iz tega razloga v tem trenutku utemeljen najhujši ukrep, torej odvzem roditeljske pravice. Pritožnica ne v pobudi, ne v v pritožbi - razen dejstva spolne zlorabe v letu 1999 - ne navaja takšnih razlogov, ki bi utemeljevali takšno oceno. Kot rečeno pa zgolj to dejstvo samo po sebi ne zadošča za odločitev o odvzemu roditeljske pravice, zlasti še, če je mogoče otrokove koristi v zadostni meri zavarovati z drugimi ukrepi. Nobenega dvoma pa ni, da lahko center za socialno delo v primeru materine smrti ali ob obstoju drugih okoliščin, zaradi katerih mati ne bi mogla več skrbeti za varstvo in vzgojo mld. hčerke, in bi skrb za otroka v tem primeru prešla na očeta, izvede ukrep odvzema otroka po 120. členu ZZZDR, če bodo takrat podani pogoji za takšen ukrep. Prav na to možnost je pravilno opozorilo tudi sodišče prve stopnje in zato višje sodišče v obrazložitvi ne vidi nasprotij, ki jih sodbi očita pritožnica.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi pritožnica izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi druge točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02, v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 37. členom ZNP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Na podlagi prvega odstavka 35. člena ZNP pritožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep IV Cp 2731/2009
• VSC sklep Cp 506/2016
• VSM sklep III Cp 448/2005