VSL sklep IV Cp 4069/2006

Jedro

Tožba za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti je nedopustna in jo je treba zavreči.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Toženci sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom opr. št. IV D 371/2003 z dne 8.9.2004 prekinilo zapuščinski postopek in tožnika napotilo na pravdo, da zoper zakonite dediče - naše sedanje tožence - vloži tožbo zaradi ugotovitve dalj časa trajajoče življenjske skupnosti z zapustnico ter s tem dedne pravice po zapustnici v skladu z 2. odstavkom 10. člena Zakona o dedovanju. Na podlagi tega sklepa je tožnik zoper tožence vložil tožbo, s katero je od sodišča zahteval, naj ugotovi, da je med tožnikom S. S. R. in K. S. obstajala dalj časa trajajoča življenjska skupnost in sicer od leta 1979 do smrti F. S. dne 23.1.2003.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje to tožbo zavrglo. V obrazložitvi svoje odločitve je navedlo, da Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) v 181. členu določa, da tožeča stranka s tožbo lahko zahteva, da sodišče ugotovi le obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Sodišče je poudarilo, da bi lahko tožeča stranka uveljavljala bodisi ugotovitev zakonite dedne pravice iz zunajzakonske skupnosti ali pa le ugotovitev zakonite dedne pravice, za uveljavljanje (samo) zahtevka za ugotovitev zunajzakonske skupnosti pa nima pravnega interesa, zaradi česar je sodišče tožbo zavrglo.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik in v pritožbi navaja, da je pomotoma pri diktiranju prišlo do necelovitega prepisa napotitvenega sklepa, tako da v zapis niso šle diktirane besede "ter s tem dedne pravice po zapustnici v skladu z 2. odstavkom 10. člena Zakona o dedovanju". Poudarja, da bi bila spregledana strojepisna napaka po opozorilu zlahka odpravljena, ko ne bi bila spregledana, in sodišču ne bi bilo potrebno obrazlagati, da je tožnik vložil drugačno tožbo, kot se sicer vloži po napotitvenem sklepu zapuščinskega sodišča, ki tudi sicer obravnava vsa vprašanja, ki se nanašajo na zapuščino, zlasti pa pravico do dediščine.

Toženci so na vloženo pritožbo odgovorili in v odgovoru navedli, da je sodišče kljub njihovemu nasprotovanju pooblaščenca tožnika več kot enkrat izrecno opozorilo na napako pri postavitvi zahtevka ter izrecno vprašalo ali bo zahtevek popravil ali vztraja pri postavljenem zahtevku. Toženci menijo, da se pooblaščenec tožeče stranke zato, ker zahtevka ni želel popraviti, imel pa je za to možnost in je bil nato izrecno opozorjen, ne more sklicevati na napako, ki naj bi bila zgolj strojepisna. Zato predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži plačilo njihovih pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da po določbah 187. člena ZPP, ki ureja ugotovitveno tožbo, lahko tožnik s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj

kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Takšna tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožnik pravno korist od tega, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožnik kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe.

Iz povzetih pravil o ugotovitveni tožbi izhaja, da je edino dejstvo, ki ga lahko tožnik uveljavlja z ugotovitveno tožbo, pristnost ali nepristnost listine. Dejstva, pa naj so še tako važna za pravna razmerja, torej niso predmet ugotovitvene tožbe. Nedopustna vsebina ugotovitvene tožbe pomeni hkrati nedopustnost take tožbe in ima za posledico zavrženje (glej odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 222/96 in 232/2004).

Zaradi sporov v teoriji ali predstavlja vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti pravno ali dejansko vprašanje, je zakonodajalec dilemo rešil z določbo 2. odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR), ki določa, da če je odločitev o pravici ali dolžnosti odvisna od vprašanja obstoja življenjske skupnosti iz prejšnjega odstavka, se o tem vprašanju odloči v postopku za ugotovitev te pravice ali dolžnosti. Odločitev o tem vprašanju ima pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. Zakonodajalec se je tako oprl na takrat prevladujoče stališče sodne prakse, da je vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti dejansko vprašanje, ki ga zato v ustreznem postopku rešuje vsak pristojni organ sam (primerjaj Dušan Ogrizek, Izvenzakonska skupnost, Pravna praksa štev. 15/85, stran 6 in 7). Tožba, s katero se zahteva zgolj ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti, je zato na podlagi citiranega 2. odstavka 12. člena nedopustna in je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo zavrglo.

Višje sodišče je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Višje sodišče je na podlagi 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 155. člena ZPP odločilo, da stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni za pravdo in jih zato krijejo toženci sami.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 751/2017
• VSL Sklep III Cp 725/2020