VSL sodba I Cp 949/2004

Jedro

Dejstvo, da je sodba proti tožencu postala pravnomočna, ne pomeni, da

je toženkina obveznost (posojilo se je zavezala vrniti solidarno s

tožencem) prenehala. Toženka ne bi odgovarjala, če bi toženec s sodbo

naloženo obveznost tudi izpolnil.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (ugodilnem delu glede

toženke) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom v delu, glede katerega je bil

tožbeni zahtevek umaknjen postopek ustavilo. S sodbo pa je tožencema

naložilo, da sta dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki

1.752.797,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prepozno plačanih

in neplačanih obrokov od zneskov razvidnih v 3. odst. odločbe. V

presežku (glede obresti) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je

tožencema naložilo, da sta nerazdelno dolžna tožeči stranki povrniti

stroške pravdnega postopka v višini 366.410,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Proti sodbi se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov in

predlagala, da jo višje sodišče razveljavi. Navaja, da iz

obrazložitve sodbe veje neanakopravnost pri obravnavanju pravdnih

strank. V njene izjave glede zavarovanja pogodbenega razmerja se

dvomi, po drugi strani pa se sprejme dejstvo, da tožnik ni izpolnil

določil medsebojne pogodbe. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

povsem nekritično povzelo, da tožnik pogodbenega razmerja ni

zavaroval, kot je bilo dogovorjeno in ni ugotavljalo zneska, ki si ga

je tožnik v ta namen protipravno pridržal. Po njenem prepričanju, če

znesek za premijo zavarovalnine ni opredeljen, je treba upoštevati

običaje na tržišču, če je zavarovalnina všteta v osnovni ceni, sicer

je tožnik za ta znesek obogaten. Dejstvo, da tožnik ni poskrbel za

zavarovanje šteje kot odstop od pogodbenih določil in zato ne nosi

solidarne odgovornosti za obveznosti sotoženca. Pripominja, da

sotoženec tožbenemu zahtevku ni ugovarjal in bi moral biti zahtevek

proti njemu dokončen. Ne šteje se dolžno poravnati nekaj, kar je že

poplačala in sicer sotožencu. Po njenem odgovornosti za terjani

znesek tudi ni mogoče graditi na opominih, katerih prejema tožnik ne

more izkazati. Zaključuje, da je tožnik izkazal "veliko lukenj" v

zahtevku in da bi bilo najbolje "trezneje" presojati znova.

Pritožba ni utemeljena.

Toženka absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne

uveljavlja obrazloženo, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo

takih kršitev, na kater mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst.

350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). S

pritožbenim očitkom glede neenakopravne obravnave (glede vprašanja

zavarovanja kredita) toženka izpodbija dokazno oceno sodišča prve

stopnje, kar je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja. O njem se bo sodišče druge stopnje opredelilo v

nadaljevanju.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko

stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo. Prepričljivo je

obrazložilo, zakaj šteje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je

bila zavarovalna premija plačana in se zato sodišče druge stopnje v

izogib ponavljanju sklicuje na njegove razloge. Toženka s pritožbeno

trditvijo, da ji sodišče prve stopnje neupravičeno ni verjelo, da sta

s tožencem zavarovalno premijo plačala in je verjelo nasprotni

trditvi tožeče stranke, izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma v dokazno oceno sodišča prve

stopnje, ki med drugim temelji tudi na določbah pogodbe o

potrošniškem posojilu z dne 26.11.1993 (priloga A1) in drugi

listinski dokumentaciji (priloge A9, A3). Sodišče druge stopnje

soglaša s sodiščem prve stopnje, da pogodbene določbe ne nudijo opore

za stališče toženke, pri katerem vztraja v pritožbi, da bi sodišče

prve stopnje moralo upoštevati plačano zavarovalno premijo. V 8.

členu pogodbe o potrošniškem posojilu je sicer res določeno, da se

zavarovalna premija določi ob sklenitvi pogodbe, vendar kot je jasno

in pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, iz pogodbe ni

razvidno, da bi bila zavarovalna premija določena, tožena stranka pa

tudi ni dokazala, da bi jo plačala. Nobene podlage tudi ni za

pritožbeno trditev, da je "zavarovalnina všteta v osnovni ceni".

Toženka ugotovitve sodišča, da ni niti navajala, še manj pa dokazala

višine zneska zavarovalne premije, ki naj bi po njenem bila plačana,

s pritožbenimi trditvami ne more uspešno izpodbiti. Zmotno je njeno

stališče, da je treba, če znesek zavarovalnine ni določen, upoštevati

običaje na tržišču in posledično tudi neupravičen očitek, da sodišče

ni ugotavljalo višine premije, ki naj bi si jo tožeča stranka

pridržala.

Toženka ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je zavezala

vrniti posojilo solidarno s tožencem. To pomeni, da toženca

odgovarjata tožeči stranki za celo obveznost in lahko tožeča stranka

zahteva izpolnitev vse, dokler ni popolnoma izpolnjena (414. člen

takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju

ZOR). Dejstvo, da je sodba proti tožencu postala pravnomočna (ni se

pritožil), ne pomeni, da je toženkina obveznost prenehala, kot očitno

zmotno meni toženka. Toženka ne bi odgovarjala le v primeru, da bi

toženec obveznost (naloženo s sodbo) tudi izpolnil, česar v pritožbi

niti ne trdi.

Toženka tudi ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta s

tožencem avtomobil Renault Clio RT 1,4 plačala s potrošniškim

kreditom, ki jima ga je dala pravna prednica tožeče stranke. Tožeča

stranka je obveznosti po pogodbi izpolnila, zato je dolžna svoje

obveznosti izpolniti tudi tožena stranka in so drugačne pritožbene

trditve (da toženka ne odgovarja za to, ker tožeča stranka ni

poskrbela za zavarovanje kredita) zmotne.

V odgovor na pritožbeno vztrajanje toženke, da ni dolžna plačati, kar

je že enkrat plačala, se sodišče druge stopnje sklicuje na razloge

sodišča prve stopnje in nima k njim kaj dodati. Toženka ne trdi, da

je svoj del obrokov plačevala tožeči stranki, temveč trdi, da jih je

plačevala tožencu. Gre za notranje razmerje med tožencema, ki na

upravičenje tožeče stranke (toženka ni dokazala, da tožeča stranka

kakšnega izmed plačanih obrokov ne bi upoštevala) nima vpliva.

Obveznost plačila dolga temelji na pogodbi o potrošniškem posojilu z

dne 26.11.1993 (toženka se je zavezala dolg solidarno povrniti s

tožencem) in ne na opominih, kot si očitno narobe razlaga toženka. Ne

glede na to pa tudi ne drži pritožena navedba, da tožeča stranka ni

izkazala, da je opomine pošiljala toženki, saj jih je tožeča stranka

predložila v spis kot dokaz (priloga A2, A9). Specifikaciji plačanih

in neplačanih obrokov na dan 21.10.2000 (opomin - priloga A2), ki ga

je kot dokaz predložila tožeča stranka že tožbi, toženka obrazloženo

ni ugovarjala (ni navajala niti zneskov obrokov, niti kdaj naj bi

bili plačani obroki, ki jih tožeča stranka ni upoševala). Tudi v

pritožbi obrazloženo višine dolga ne prereka.

Nerazumljivo je, na kaj meri toženka s pritožbeno trditvijo, da je

tožnik izkazal "veliko lukenj v zahtevku". Tožeča stranka je izkazala

obstoj pogodbenega razmerja, solidarno odgovornost tožencev, obstoj

dolga in njegovo višino, zato je sodišče prve stopnje po oceni

izvedenih dokazov, v skladu z določbo 8. člena ZPP, utemeljeno

ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi niso

podani razlogi, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni

dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje

pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem

(ugodilnem delu) glede nje potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožeča stranka

ni priglasila.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2282/2005
• VSL sklep II Cp 809/2009
• VSL sodba II Cp 1348/93