VSL sklep I Cp 4251/2005

Jedro

V 1. odst. 142. člena ZPP je določeno, da je potrebno tožbo vročiti

stranki osebno. Pri tem ZPP ne navaja, da je potrebno tožbo in druga

pisanja, ki se vročajo osebno, stranki vročati prav na naslovu

njenega stalnega prebivališča. Fizični osebi se namreč po 2. odst.

139. člena ZPP vroča v stanovanju ali na njenem delovnem mestu, ali

pa na sodišču, če je tam, če pa takšna vročitev ni mogoča pa lahko po

določbi 4. odst. 139. člena ZPP sodišče odloči, da se vročitev opravi

na drugem kraju. Po določbi 1. odst. 133. člena ZPP se podjetnikom

posameznikom vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je

pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v

poslovnem prostoru ali na sedežu. Sodišče prve stopnje navedenih

določb ni upoštevalo, saj niti potem, ko se je vročilnica o vročanju

tožbe toženi stranki na naslovu njenega stalnega prebivališča vrnila

z oznako "ni dvignil", ni poskušalo tožbe ponovno vročiti toženi

stranki na naslov njenega začasnega prebivališča, kjer bi tožena

stranka lahko tudi imela stanovanje, ali pa na naslov na S., kjer je

po podatkih tožbe in dopisa Davčnega urada z dne 7.2.2005 delovno

mesto in sedež tožene stranke kot s.p.-ja. Ker je iz navedenih

podatkov spisa izhajalo, da ima tožena stranka stanovanje lahko tudi

drugje kot na naslovu njenega stalnega prebivališča, prav tako pa je

bilo jasno, kje je njeno delovno mesto in sedež, ni mogoče šteti, da

je bila s fiktivno vročitvijo na naslovu njenega stalnega

prebivališča tožba toženi stranki pravilno vročena.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se

razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena

stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 666.026,50 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.9.2004 dalje do plačila, vse v

15, dneh, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. V pritožbi

pravi, da je šele dne 10.6.2005 na obravnavi v pravdni zadevi

Okrožnega sodišča, opr. št. I P 468/2003 zvedela, da naj bi bila

izdana izpodbijana zamudna sodba. Ker je njena pooblaščenka šele dne

15.6.2005 na sodišču prevzela tako tožbo kot tudi zamudno sodbo, teče

njen rok za pritožbo od 15.6.2005 dalje. Pravi, da ji tožba ni bila

pravilno vročena, zaradi česar ji ni bila dana možnost sodelovanja v

postopku. Na naslovu P. ne stanuje že 3 leta, ima pa tam prijavljeno

stalno prebivališče, ker ga nikjer drugje ne more prijaviti. Ker na

tem naslovu ni poštnega nabiralnika, poštar tudi ni mogel obvestila o

pošiljki nikjer pustiti. Pojasnjuje, da že tri leta stanuje na

S. v K., kjer ima lokal M.. Zemljo, na kateri lokal stoji, pa ima v

najemu od tožeče stranke. Pravi, da tudi tožeča stranka ve, da na

naslovu P. ne stanuje, saj so se ji v postopku I P 468/2003 vse

pošiljke vročale na naslov S., prav tako pa ji tožeča stranka na ta

naslov pošilja tudi vse račune za uporabnino. Meni, da tožeča stranka

sodišču ni sporočila pravilnega naslova, kljub temu, da je bila z

njim seznanjena. Meni tudi, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne

izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Pravi, da imata s tožečo

stranki sklenjeno najemno pogodbo za najem zemljišča in da redno

plačuje najemnino po tej pogodbi. Tožeča stranka pa namesto najemnine

vtožuje uporabnino. Sklicuje se tudi na zadevo Okrajnega sodišča opr.

št. P 163/2002, v kateri je tožeča stranka izgubila tožbo na

izročitev spornega zemljišča. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno

uporabilo materialno pravo, s tem ko je uporabilo določbo 62. člena

Zakona o stavbnih zemljiščih, ki govori o nadomestilu za stavbno

zemljišče. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi,

razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v ponovno

odločanje in obravnavo.

Tožeča stranka v odgovoru na tožbo podrobno pojasnjuje svoj zahtevek.

Pravi, da ima tožena stranka na delu parc. št. 1177/1 (125 m2) k.o.

S., ki je v njeni lasti, postavljen objekt M., v katerem opravlja

slaščičarsko in gostinsko dejavnost. Pravi, da tožena stranka

uporablja sporno zemljišče brez pravnega naslova, saj je najemno

pogodbo sklenjeno s toženo stranko leta 1989, leta 1996 zaradi

neplačevanja najemnine odpovedala. Nove najemne pogodbe pa tožena

stranka kasneje ni hotela podpisati. Pojasnjuje tudi, da je višino

uporabnine določila glede na ceno najemnine za sporno zemljišče, kot

jo je določil Svet občine dne 14.7.2004 v višini 450,00 SIT/m2.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke v celoti

zavrne.

Pritožba je utemeljena.

ritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka vložila

pritožbo pravočasno. Ker iz povratnice na list. št. 23 v spisu ne

izhaja, da je bila izpodbijana sodba toženi stranki vročena

(vročevalec na vročilnici ni izpolnil obvestila o vročitvi), je

potrebno šteti, da je pritožbeni rok začel teči dne 15.6.2005, ko je

pooblaščenka tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje osebno

prevzela na sodišču. Pritožba vložena dne 30.6.2005 je bila tako

vložena v okviru 15-dnevnega pritožbenega roka, navedenega v pravnem

pouku izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožba toženi stranki ni bila

pravilno vročena. Tožeča stranka je v tožbi navedla tri naslove

prebivališča tožene stranke - P., kjer naj bi imela tožena stranka

stalno prebivališče, T., kjer naj bi imela tožena stranka začasno

prebivališče ter še naslov S., kjer tožena stranka opravlja svojo

slaščičarsko dejavnost. Sodišče prve stopnje je od Ministrstva za

notranje zadeve dne 21.12.2004 pridobilo podatek, da je stalni naslov

tožene stranke na naslovu P., od Davčnega urada dne 7.2.2005 pa

podatek o tem, da je tožena stranka pri njem od dne 30.12.1994

vpisana v vpisnik s.p.-jev z nazivom M., s.p. s sedežem S., K..

Sodišče prve stopnje pa je toženi stranki kljub vsem pridobljenim

podatkom o njenem prebivališču vročalo tožbo le na naslov njenega

stalnega prebivališča na P. ter na podlagi fikcije iz določb 2., 3.

in 4. odst. 142. člena ZPP v zvezi z 140. in 141. člena ZPP (Zakon o

pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št.

36/2004) štelo, da je bila tožba toženi stranki vročena. S tem pa je

ravnalo v nasprotju z določbami ZPP, ki urejajo vročanje sodnih

pisanj. V 1. odst. 142. člena ZPP je določeno, da je potrebno tožbo

vročiti stranki osebno. Pri tem ZPP ne navaja, da je potrebno tožbo

in druga pisanja, ki se vročajo osebno, stranki vročati prav na

naslovu njenega stalnega prebivališča. Fizični osebi se namreč po 2.

odst. 139. člena ZPP vroča v stanovanju ali na njenem delovnem mestu,

ali pa na sodišču, če je tam, če pa takšna vročitev ni mogoča pa

lahko po določbi 4. odst. 139. člena ZPP sodišče odloči, da se

vročitev opravi na drugem kraju. Sodišče prve stopnje navedenih

določb ni upoštevalo, saj niti potem, ko je se je vročilnica o

vročanju tožbe toženi stranki na naslovu njenega stalnega

prebivališča vrnila z oznako "ni dvignil", ni poskušalo tožbe ponovno

vročiti toženi stranki na naslov njenega začasnega prebivališča, kjer

bi tožena stranka lahko tudi imela stanovanje, ali pa na naslov na

S., kjer je po podatkih tožbe in dopisa Davčnega urada z dne 7.2.2005

delovno mesto in sedež tožene stranke kot s.p.-ja. Ker je iz

navedenih podatkov spisa izhajalo, da ima tožena stranka stanovanje

lahko tudi drugje kot na naslovu njenega stalnega prebivališča, prav

tako pa je bilo jasno, kje je njeno delovno mesto in sedež, ni mogoče

šteti, da je bila s fiktivno vročitvijo na naslovu njenega stalnega

prebivališča tožba toženi stranki pravilno vročena. Zaradi nepravilne

vročitve tožbe pa tudi ni bil izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe

po 1. točki 1. odst. 318. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi napačno uporabilo

materialno pravo. Iz tožbe izhaja, da tožeča stranka vtožuje od

tožene uporabnino za sporno zemljišče za obdobje od 1.8.2003 do

30.6.2004. Takšen zahtevek lahko temelji na določbi 198. člena

Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001), ne pa na

določbi 62. člena Zakona o stavbnih zemljišči (Uradni list SRS, št

18/1984), ki ureja nadomestilo za stavbno zemljišče. Zaradi zmotne

uporabe materialnega prava je tako ostalo neugotovljeno, ali iz

dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega

zahtevka oziroma ali je podan pogoj za izdajo zamudne sodbe po 3.

točki 1. odst. 318. člena ZPP.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi navedenih kršitev izdalo

izpodbijano zamudno sodbo v nasprotju z določbo 1. odst. 318. člena

ZPP, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki

2. odst. 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi

določbe 1. odst. 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo

sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve

stopnje v novo sojenje. V nadaljnjem postopku bo potrebno šteti, da

je bila tožba v tej zadevi toženi stranki vročena dne 15.6.2005 in da

je tožena stranka v pritožbi z dne 30.6.2005 nanjo pravočasno

odgovorila. O zahtevku tožeče stranke bo zato potrebno odločiti v

kontradiktornem postopku po opravljeni glavni obravnavi.

Ker je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve

stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, je odločitev o

pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. člena

ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2009/2000
• VDS sklep Psp 157/2003
• VSK sklep I Cp 1179/2003