VSL sklep I Cp 4251/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.4251.2005 |
Evidenčna številka: | VSL50634 |
Datum odločbe: | 14.12.2005 |
Področje: | civilno procesno pravo |
Institut: | vročitev tožbe - zamudna sodba |
Jedro
V 1. odst. 142. člena ZPP je določeno, da je potrebno tožbo vročiti
stranki osebno. Pri tem ZPP ne navaja, da je potrebno tožbo in druga
pisanja, ki se vročajo osebno, stranki vročati prav na naslovu
njenega stalnega prebivališča. Fizični osebi se namreč po 2. odst.
139. člena ZPP vroča v stanovanju ali na njenem delovnem mestu, ali
pa na sodišču, če je tam, če pa takšna vročitev ni mogoča pa lahko po
določbi 4. odst. 139. člena ZPP sodišče odloči, da se vročitev opravi
na drugem kraju. Po določbi 1. odst. 133. člena ZPP se podjetnikom
posameznikom vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je
pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v
poslovnem prostoru ali na sedežu. Sodišče prve stopnje navedenih
določb ni upoštevalo, saj niti potem, ko se je vročilnica o vročanju
tožbe toženi stranki na naslovu njenega stalnega prebivališča vrnila
z oznako "ni dvignil", ni poskušalo tožbe ponovno vročiti toženi
stranki na naslov njenega začasnega prebivališča, kjer bi tožena
stranka lahko tudi imela stanovanje, ali pa na naslov na S., kjer je
po podatkih tožbe in dopisa Davčnega urada z dne 7.2.2005 delovno
mesto in sedež tožene stranke kot s.p.-ja. Ker je iz navedenih
podatkov spisa izhajalo, da ima tožena stranka stanovanje lahko tudi
drugje kot na naslovu njenega stalnega prebivališča, prav tako pa je
bilo jasno, kje je njeno delovno mesto in sedež, ni mogoče šteti, da
je bila s fiktivno vročitvijo na naslovu njenega stalnega
prebivališča tožba toženi stranki pravilno vročena.
Izrek
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se
razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena
stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 666.026,50 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.9.2004 dalje do plačila, vse v
15, dneh, pod izvršbo.
Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. V pritožbi
pravi, da je šele dne 10.6.2005 na obravnavi v pravdni zadevi
Okrožnega sodišča, opr. št. I P 468/2003 zvedela, da naj bi bila
izdana izpodbijana zamudna sodba. Ker je njena pooblaščenka šele dne
15.6.2005 na sodišču prevzela tako tožbo kot tudi zamudno sodbo, teče
njen rok za pritožbo od 15.6.2005 dalje. Pravi, da ji tožba ni bila
pravilno vročena, zaradi česar ji ni bila dana možnost sodelovanja v
postopku. Na naslovu P. ne stanuje že 3 leta, ima pa tam prijavljeno
stalno prebivališče, ker ga nikjer drugje ne more prijaviti. Ker na
tem naslovu ni poštnega nabiralnika, poštar tudi ni mogel obvestila o
pošiljki nikjer pustiti. Pojasnjuje, da že tri leta stanuje na
S. v K., kjer ima lokal M.. Zemljo, na kateri lokal stoji, pa ima v
najemu od tožeče stranke. Pravi, da tudi tožeča stranka ve, da na
naslovu P. ne stanuje, saj so se ji v postopku I P 468/2003 vse
pošiljke vročale na naslov S., prav tako pa ji tožeča stranka na ta
naslov pošilja tudi vse račune za uporabnino. Meni, da tožeča stranka
sodišču ni sporočila pravilnega naslova, kljub temu, da je bila z
njim seznanjena. Meni tudi, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne
izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Pravi, da imata s tožečo
stranki sklenjeno najemno pogodbo za najem zemljišča in da redno
plačuje najemnino po tej pogodbi. Tožeča stranka pa namesto najemnine
vtožuje uporabnino. Sklicuje se tudi na zadevo Okrajnega sodišča opr.
št. P 163/2002, v kateri je tožeča stranka izgubila tožbo na
izročitev spornega zemljišča. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno
uporabilo materialno pravo, s tem ko je uporabilo določbo 62. člena
Zakona o stavbnih zemljiščih, ki govori o nadomestilu za stavbno
zemljišče. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi,
razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v ponovno
odločanje in obravnavo.
Tožeča stranka v odgovoru na tožbo podrobno pojasnjuje svoj zahtevek.
Pravi, da ima tožena stranka na delu parc. št. 1177/1 (125 m2) k.o.
S., ki je v njeni lasti, postavljen objekt M., v katerem opravlja
slaščičarsko in gostinsko dejavnost. Pravi, da tožena stranka
uporablja sporno zemljišče brez pravnega naslova, saj je najemno
pogodbo sklenjeno s toženo stranko leta 1989, leta 1996 zaradi
neplačevanja najemnine odpovedala. Nove najemne pogodbe pa tožena
stranka kasneje ni hotela podpisati. Pojasnjuje tudi, da je višino
uporabnine določila glede na ceno najemnine za sporno zemljišče, kot
jo je določil Svet občine dne 14.7.2004 v višini 450,00 SIT/m2.
Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke v celoti
zavrne.
Pritožba je utemeljena.
ritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka vložila
pritožbo pravočasno. Ker iz povratnice na list. št. 23 v spisu ne
izhaja, da je bila izpodbijana sodba toženi stranki vročena
(vročevalec na vročilnici ni izpolnil obvestila o vročitvi), je
potrebno šteti, da je pritožbeni rok začel teči dne 15.6.2005, ko je
pooblaščenka tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje osebno
prevzela na sodišču. Pritožba vložena dne 30.6.2005 je bila tako
vložena v okviru 15-dnevnega pritožbenega roka, navedenega v pravnem
pouku izpodbijane sodbe.
Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožba toženi stranki ni bila
pravilno vročena. Tožeča stranka je v tožbi navedla tri naslove
prebivališča tožene stranke - P., kjer naj bi imela tožena stranka
stalno prebivališče, T., kjer naj bi imela tožena stranka začasno
prebivališče ter še naslov S., kjer tožena stranka opravlja svojo
slaščičarsko dejavnost. Sodišče prve stopnje je od Ministrstva za
notranje zadeve dne 21.12.2004 pridobilo podatek, da je stalni naslov
tožene stranke na naslovu P., od Davčnega urada dne 7.2.2005 pa
podatek o tem, da je tožena stranka pri njem od dne 30.12.1994
vpisana v vpisnik s.p.-jev z nazivom M., s.p. s sedežem S., K..
Sodišče prve stopnje pa je toženi stranki kljub vsem pridobljenim
podatkom o njenem prebivališču vročalo tožbo le na naslov njenega
stalnega prebivališča na P. ter na podlagi fikcije iz določb 2., 3.
in 4. odst. 142. člena ZPP v zvezi z 140. in 141. člena ZPP (Zakon o
pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št.
36/2004) štelo, da je bila tožba toženi stranki vročena. S tem pa je
ravnalo v nasprotju z določbami ZPP, ki urejajo vročanje sodnih
pisanj. V 1. odst. 142. člena ZPP je določeno, da je potrebno tožbo
vročiti stranki osebno. Pri tem ZPP ne navaja, da je potrebno tožbo
in druga pisanja, ki se vročajo osebno, stranki vročati prav na
naslovu njenega stalnega prebivališča. Fizični osebi se namreč po 2.
odst. 139. člena ZPP vroča v stanovanju ali na njenem delovnem mestu,
ali pa na sodišču, če je tam, če pa takšna vročitev ni mogoča pa
lahko po določbi 4. odst. 139. člena ZPP sodišče odloči, da se
vročitev opravi na drugem kraju. Sodišče prve stopnje navedenih
določb ni upoštevalo, saj niti potem, ko je se je vročilnica o
vročanju tožbe toženi stranki na naslovu njenega stalnega
prebivališča vrnila z oznako "ni dvignil", ni poskušalo tožbe ponovno
vročiti toženi stranki na naslov njenega začasnega prebivališča, kjer
bi tožena stranka lahko tudi imela stanovanje, ali pa na naslov na
S., kjer je po podatkih tožbe in dopisa Davčnega urada z dne 7.2.2005
delovno mesto in sedež tožene stranke kot s.p.-ja. Ker je iz
navedenih podatkov spisa izhajalo, da ima tožena stranka stanovanje
lahko tudi drugje kot na naslovu njenega stalnega prebivališča, prav
tako pa je bilo jasno, kje je njeno delovno mesto in sedež, ni mogoče
šteti, da je bila s fiktivno vročitvijo na naslovu njenega stalnega
prebivališča tožba toženi stranki pravilno vročena. Zaradi nepravilne
vročitve tožbe pa tudi ni bil izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe
po 1. točki 1. odst. 318. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi napačno uporabilo
materialno pravo. Iz tožbe izhaja, da tožeča stranka vtožuje od
tožene uporabnino za sporno zemljišče za obdobje od 1.8.2003 do
30.6.2004. Takšen zahtevek lahko temelji na določbi 198. člena
Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001), ne pa na
določbi 62. člena Zakona o stavbnih zemljišči (Uradni list SRS, št
18/1984), ki ureja nadomestilo za stavbno zemljišče. Zaradi zmotne
uporabe materialnega prava je tako ostalo neugotovljeno, ali iz
dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega
zahtevka oziroma ali je podan pogoj za izdajo zamudne sodbe po 3.
točki 1. odst. 318. člena ZPP.
Ker je sodišče prve stopnje zaradi navedenih kršitev izdalo
izpodbijano zamudno sodbo v nasprotju z določbo 1. odst. 318. člena
ZPP, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki
2. odst. 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi
določbe 1. odst. 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo
sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve
stopnje v novo sojenje. V nadaljnjem postopku bo potrebno šteti, da
je bila tožba v tej zadevi toženi stranki vročena dne 15.6.2005 in da
je tožena stranka v pritožbi z dne 30.6.2005 nanjo pravočasno
odgovorila. O zahtevku tožeče stranke bo zato potrebno odločiti v
kontradiktornem postopku po opravljeni glavni obravnavi.
Ker je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve
stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, je odločitev o
pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. člena
ZPP).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009