VSL sklep I Cp 207/2005
| Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
|---|---|
| Oddelek: | Civilni oddelek |
| ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.207.2005 |
| Evidenčna številka: | VSL50632 |
| Datum odločbe: | 14.12.2005 |
| Področje: | civilno procesno pravo - osebnostne pravice |
| Institut: | tožbeni zahtevek - pravica do obrambe |
Jedro
Glede na to, da sta ustavodajalec in zakonodajalec uredila varstvo
osebnostnih pravic v obliki generalne klavzule (tim. doktrina o
splošni osebnostni pravici), mora tožnik v tožbi konkretizirati
posamezno osebnostno pravico in očitano kršitev le-te.
S tem, ko je sodišče prve stopnje presojalo kršitev pravice do
zasebnosti in raznašanja neresničnih trditev, česar tožeča stranka ni
zatrjevala, je kršilo 7. in 212. člen ZPP in odvzelo toženi stranki
pravico do obrambe.
Izrek
Pritožbi se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi in se
zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je
tožbeni zahtevek tožeče stranke glede temelja odškodninske
odgovornosti utemeljen.
Proti sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka, zaradi
nepravilne uporabe materialnega prava, zmotno ugotovljenega
dejanskega stranja in procesnih kršitev. Sodišču druge stopnje
predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek
zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov z obrestmi.
Meni, da je prvostopno sodišče preseglo trditveno podlago tožbe, ko
je ugotovilo, da je toženec s pridobivanjem rokopisa tožnice posegel
v njeno osebnostno pravico do zasebnosti in da je toženec s
pridobitvijo tožničine prošnje kršil njeno pravico do varstva osebnih
podatkov. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da bi toženec posegel
v njeno pravico do zasebnosti oziroma do varstva osebnih podatkov.
Šele v pripravljalni vlogi 27.9.2004 je trdila, da je toženec z
zbiranjem dokazov in anketo ravnal protipravno, ne pa, da bi bila s
tem kršena njena pravica do zasebnosti. S tem je sodišče zagrešilo
bistveno procesno kršitev, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost
sodbe. Tožeča stranka tudi ni zatrjevala širjenja neresničnih
trditev, ampak le poseg v njeno čast in dobro ime. Podredno opozarja,
da s pridobitvijo rokopisa še ni bilo poseženo v tožničino pravico do
zasebnosti, niti do varstva osebnih podatkov. Toženec je namreč
uporabil le rokopis in ne njenih osebnih podatkov in še to s
soglasjem nadrejenih. Protipravno ni niti to, da se je raziskovanje
odvijalo mimo tožničine vednosti, saj se vsako raziskovanje domnevnih
kaznivih dejanj odvija mimo vednosti osumljenega. Prvostopno sodišče
je protislovno zaključilo, da je toženec širil neresnične trditve s
tem, ko je trdil, da je tožnica osumljena kot pisec spornega pisma.
Tožnica je bila osumljena, zato ta trditev ni bila neresnična.
Toženec tudi ni z ničemer izzval morebitnega ravnanja podrejenih
delavcev do tožnice, zato je vzročna zveza pretrgana. Pravi, da
tožnica ni dokazala, da je bila zaradi toženčevega ravnanja deležna
spremenjenega odnosa s strani zaposlenih. Njene zatrjevane duševne
bolečine so lahko le posledica samega kazenskega postopka in zato ne
predstavljajo pravno priznane škode.
Pritožba je utemeljena.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje z izpodbijano vmesno
sodbo najprej odločalo o temelju tožbenega zahtevka za plačilo
denarne odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki je
zatrjevano nastala tožnici zaradi toženčevih kršitev njenih
osebnostnih pravic. Materialnopravno podlago za odločitev
predstavljata zlasti določbi 200. in 198. člena Zakona o
obligacijskih razmerjih - ZOR, ki urejata klasično odškodninsko
varstvo osebnostnih pravic ter 35. člen Ustave Republike Slovenije.
Glede na to, da sta ustavodajalec in zakonodajalec uredila varstvo
osebnostnih pravic v obliki generalne klavzule (tim. doktrina o
splošni osebnostni pravici), mora tožnik v tožbi konkretizirati
posamezno osebnostno pravico in očitano kršitev le-te.
Kot je razvidno iz pravdnega spisa (tožba in pripravljalna vloga na
r. št. 5), je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek utemeljevala z
navedbami, da je tožnica trpela hude duševne bolečine zaradi
kazenskega postopka oziroma zaradi negativnega odnosa sodelavcev in
nadrejenih do nje; da je toženec s svojim ravnanjem povzročil, da je
bila po krivem v kazenskem postopku, da je veljala za krivo in da so
imeli ostali do nje negativen odnos; da so bili vsi sodelavci
seznanjeni o kazenskem postopku in o tem, da je trdila in raznašala
hude neresnice, s čimer je bila močno prizadeta njena čast, dobro
ime, ugled in duševna integriteta. Trdila je tudi, da je bila zaradi
poslabšanja zdravja na bolniški, zaradi česar ji je nastala
premoženjska škoda v obliki nižje plače. S tem je konkretizirala
posamezne osebnostne pravice, ki naj bi bile kršene (področje
varovanja) in kršitev (toženčevo ravnanje) ter tako določila meje, v
katerih sme sodišče odločati (2. člen Zakona o pravdnem postopku -
ZPP). Tožnica do konca postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, da bi
trpela duševne bolečine zaradi raznašanja dogodkov in dejstev
osebnega in družinskega življenja brez njene privolitve, oziroma
zaradi neupravičenega zbiranja podatkov njenega osebnega in
družinskega življenja, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice do
zasebnosti. Tožencu tudi ni očitala širjenja neresničnih trditev. Na
to utemeljeno opozarja tudi pritožba. S tem, ko je presojalo kršitev
pravice do zasebnosti in raznašanje neresničnih trditev, česar tožeča
stranka ni zatrjevala, je prvostopno sodišče kršilo 7. in 212. člena
ZPP in odvzelo toženi stranki pravico do izjave oz. obrambe (prim.
odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 645/2003 in odločbo
Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 312/03). Tožena stranka se je (glede
na to, da kršitev pravice do zasebnosti v postopku ni bila
zatrjevana) zanesla na to, da so predmet dokazovanja le dejstva, ki
jih je navedla tožeča stranka v svojih pravočasnih vlogah.
S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje storilo bistveno
kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena
ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, vmesno sodbo
razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi novo
glavno obravnavo (1. odst. 354. člena ZPP). Glede na razlog
razveljavitve sodišče druge stopnje na ostale pritožbene navedbe
tožene stranke ne odgovarja. V ponovljenem postopku bo treba
ugotovljeno procesno kršitev odpraviti in o tožbenem zahtevku
odločiti ob upoštevanju pravočasnih navedb pravdnih strank in glede
na dejstva, ki bodo ugotovljena v kontradiktorno opravljenem
postopku.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009
