VSL sodba I Cp 5641/2005

Jedro

Lastnik javne peš poti je krivdno odškodninsko odgovoren za škodo, ki

jo utrpi pešec zaradi neočiščene (poledenele) te poti, če ne dokaže,

da je škoda nastala brez njegove krivde.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo s sodbo pod I. točko

izreka naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnici znesek

2.755.000,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od

zneska 2.750.000,00 SIT v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane

za TOM od 14.2.2003 dalje do izdaje sodbe in od takrat dalje z

zamudnimi obrestmi, in od zneska 5.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 10.4.2002 dalje do plačila, medtem ko je višji tožbeni

zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo in toženi stranki naložilo v

povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 506.477,10 SIT, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Pod

II. točko izreka pa je s sklepom dopustilo spremembo tožbe tožeče

stranke.

Zoper obsodilni del sodbe se je v roku pritožila tožena stranka iz

vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo

spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot

neutemeljenega, podrejeno, da v tem delu sodbo razveljavi in zadevo

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožeča stranka

protipravnega ravnanja tožene stranke ni zatrjevala, niti dokazala.

Samo dejstvo, da je bila pot zaledenela in neposipana, še ne pomeni,

da je tožena stranka opustila dolžno ravnanje, zardi katerega je

prišlo do nesreče. Pritožba meni, da je tožena stranka dokazala, da

ni krivdno odgovorna za nastalo škodo, objektivna odgovornost pa v

konkretnem primeru ne pride v poštev. Krivda je podana, kadar

povzročitelj povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Splošno

znano je, da v primeru poledenelih površin tudi največja pazljivost

ne zagotavlja varne hoje. Pri jutranji temperaturi okoli 0 stopinj C

in opoldanski odjugi, kot je bilo v obravnavanem primeru, je vedno

potrebno pričakovati in predvideti možnost padcev zaradi ledu. Prav

zaradi nepredvidljivosti vremena od odgovornih ni mogoče zahtevati

takšne skrbnosti, ki bi izključevala vsakršno možnost povzročitve

škode zaradi ledu na poti, temveč le tisto razumno mero skrbnosti, ki

ustreza vsem okoliščinam razmer. Ker upravljalec javne površine, niti

izvajalec zimske službe, ne more biti v vsakem trenutku na vsaki

javni površini ter s tem nadozorovati razmerja na njej in ob

poledenelosti površine oziroma poledici ustrezno ukrepati, je

določeno aktivnost pričakovati tudi od uporabnikov površin, vsaj v

smislu, da v primeru poledice oziroma poledenelosti površin zaprosijo

za posipavanje javnih površin. Razumno je sklepati, da ne

upravljalec, ne izvajalec zimske službe preprosto ne zmoreta

nadzorovati celotnega območja Občine in pravočasno zagotavljati

posipavanja prav vseh ledenih ploskev na javnih površinah. To bi

pripeljalo že na območje objektivne odgovornosti. Tožena stranka je

po stranskem intervenientu K. d.d. zatrjevala in dokazovala, da je na

dan škodnega dogodka K. d.d. posipal proti poledici vozišča na vseh

ulicah in cestah prve in druge prioritete (med te J. ulica ne spada),

po urgencah O. pa tudi vse druge ceste, kjer se je že pojavljala

poledica. Posute so bile vse peščeve površine po Načrtu zimske službe

(kamor J. ulica ne spada). Kot dokaz je bilo predlagano zaslišanje

prič A. B. in I. J., ki vodita zimsko službo, vendar je sodišče ta

dva dokaza neutemeljeno zavrnilo. Zaradi tega je ostalo dejansko

stanje nerazčiščeno. Ti dve priči bi lahko natančno pojasnili, kako

poteka zimsko čiščenje snega in posipavanje in kako je izvajalec na

dan škodnega dogodka posipaval javne površine ter kako poteka

posipavanje na J. ulici in posipavanje po intervenciji oziroma na

telefonski klic. Iz dežurne knjige intervencij je bilo razvidno, da

so delavci izvajalci zimske službe odšli na teren ter posipali tudi

na intervencije posameznikov, če so bile posamezne ulice ali predeli

poledeneli. Iz dnevnika ni razvidno, da bi bil kakšen klic za

intervencijo na J. ulici. Do padcev je prišlo zaradi nesrečnega

naključja, za kar pa ne more biti odgovorna tožena stranka. Poleg

tega bi tožeča stranka lahko za hojo uporabila drugo pot, ki je bila

očiščena in varna za hojo. Ta druga pot ni daljša več kilometrov od

te, na kateri je tožnica padla, kar izhaja iz izpovedbe priče B.

U.. Pritožba smatra, da je prisojena odškodnina previsoka tudi po

višini, predvsem v postavki strahu. Ob dejstvu, da primarni strah ni

bil podan zaradi nezavesti tožnice ob padcu, sekundarni strah pa ni

bil takšne vrste, ki bi povzročil posledice na psihi oškodovanke, bi

bila primerna odškodnina za strah v višini 100.000,00 SIT.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe,

potrjuje zaključke sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev

pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje v

izpodbijani sodbi, v kolikor se ta nanaša na temelj tožbenega

zahtevka, za materialnopravno pravilno. Zanjo so v sodbi podani

obširni in prepričljivi in vsi na dokazih temelječi razlogi, katerim

ni potrebno dodajati novih, tako, da se pritožbeno sodišče, v izogib

ponavljanju, na te razloge sklicuje. Na podlagi tako podanih razlogov

je tudi dokazna ocena prvega sodišča skladna določbi 8. člena Zakona

o pravdnem postopku (ZPP). Dejstvo je, čemur ne oporeka niti

pritožba, da je del pešpoti, na katerem je tožnica padla in zadobila

ugotovljene poškodbe, asfaltirana javna pešpot v lasti tožene

stranke, čiščenje katerih so dolžne zagotoviti občine skladno določbi

26. člena Zakona o varstvu okolja. Odlok o zimski službi tožene

stranke v 2. in 3. členu izrecno določa, da se zimska služba opravlja

tudi na površinah za pešce in da zimska služba obsega med drugim tudi

pluženje snega in posipavanje proti poledici. V posledici, ker

obravnavani del pešpoti ni bil očiščen oziroma zaradi ledu na njem

posut, je tožnica padla in pri tem utrpela zatrjevane poškodbe.

Pritožbeno sodišče prav tako sprejema za pravilnega zaključek

sodišča, o čemer so v izpodbijani sodbi tudi potrebni razlogi, da

tožena stranka ni uspela dokazati, da za nastanek škode ni kriva,

torej da bi škoda nastala po naključju, kot sicer tožena stranka trdi

v pritožbi. Nedvomno je bil tisti del poti v kritičnem času močno

poledenel in led je tam bil že od prej, dan poprej in na dan padca pa

na tem delu ni bil izveden noben ukrep zimske službe. Tako tudi ni

bilo potrebe po zaslišanju sicer predlaganih prič A. B. in I. J.. Ti

dve priči naj bi potrdili izvajanje službe takrat po Načrtu zimske

službe in po urgencah O.. Vendar ni odločujoče, ali se je zimska

služba izvajala po načrtu ali ne, ker za varno hojo na spornem delu

ni potreben načrt, ampak nesporno dejstvo, da je tam bil led in da ni

bilo posuto zoper podrsavanje. Sicer pa tožena stranka, kar bi sicer

lahko bil razlog za oprostitev od krivde odgovornosti za škodo, niti

ne zatrjuje, da je do poledenelosti prišlo iznenada in da delavci

komunale še niso uspeli priti na kraj dogodka do trenutka nesreče.

Tako je očitno, da pogodbeni izvajalec zimske službe, zlasti glede na

takratne vremenske razmere, ali ni opravil zimske službe po načrtu,

ali načrt ne obsega ustreznih del na kritičnem delu pešpoti, v

posledici česar je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka. Torej

padec ni bil posledica nesrečnega naključja, ampak očitne malomarne

opustitve zimske službe. Ne gre slediti niti očitku, da bi tožnica

lahko uporabila za hojo očiščeno dovozno pot naokrog. Če ta pot že ni

bila daljša več kilometrov, pa je bila znatno daljša, kot izrecno

izpove priča B. U.. Enako velja za intervenientne pozive občanov, da

se zimska služba sploh opravi. Če je nekdo odgovoren za čiščenje neke

površine, sem spada tudi zimska služba, ne more biti prost svoje

obveznosti, če nihče ne kliče zaradi čiščenja. Svojo službo mora pač

organizirati tako, da je s stanjem območja seznanjen in da po potrebi

v razumnem roku ukrepa. Poleg tega ne gre spregledati, da pešpot, na

kateri je tožnica padla, ni navadna pešpot, ampak edini dostop

namenjen pešcem od avtobusne postaje preko mostu do večjega

blokovskega naselja, ki se tudi sicer kot tak redno uporablja. Zato

je potreba po njegovem rednem vzdrževanju še toliko večja.

V kolikor pritožba sodbo izpodbija glede višine prisojene odškodnine,

je sodišče prve stopnje, ko je odločalo o zahtevani odškodnini,

pravilno uporabilo materialno pravo, kar enako velja za prisojeno

odškodnino za strah v znesku 400.000,00 SIT. Tožnica sicer res ni

pretrpela primarnega strahu in je tudi sodišče prve stopnje

upoštevalo pri odmeri sekundarni strah, katerega je s pomočjo

izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke ugotovilo in povzelo,

po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno, v razlogih 2. odstavka

na 11. strani izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere

pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti,

pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani del

sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1.

odstavka 165. člena ZPP in sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka

svoje. Tožena stranka namreč s pritožbo ni uspela, medtem ko tožeča

stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi

pritožbeno sodišče lahko uporabilo za hitrejšo in lažjo odločitev o

pritožbi.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cpg 866/2003
• VSM sodba Cp 459/99
• VDS sodba Pdp 833/2003