VSL sklep I Cp 3507/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2006:I.CP.3507.2005 |
Evidenčna številka: | VSL50629 |
Datum odločbe: | 18.01.2006 |
Področje: | stvarno pravo |
Institut: | uporaba zakona |
Jedro
Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka obravnavano tožbo
vložila dne 11.12.2002, torej še pred uveljavitvijo Stvarnopravnega
zakonika, ki je pričel veljati 1.1.2003. Zato pravno podlago za
odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke predstavljajo določbe
ZTLR oziroma Pravna pravila, ki so se razvila na podlagi ODZ, saj
tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da je s priposestvovanjem, torej
na originarni način pridobil lastninsko pravico pred uveljavitvijo
Stvarnopravnega zakonika (primerjaj tudi 268. člen Stvarnopravnega
zakonika).
Izrek
Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem obsodilnem delu in glede
odločitve o stroških razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno
odločbo.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je pod točko 1. izreka sodbe ugotovilo, da je
tožnik s priposestvovanjem postal lastnik dela parcele štev. 62/2 in
dela parcele 62/1, obe vl.št. .. k.o. P., in sicer v širini 4 m ob
parceli 51/1 iste k.o. in v dolžini meje s parcelo 51/1 k.o.
P.. Pod točko 2. je naložilo toženki, da dopusti in da soglasje za
odmero dela zemljišča parc.št. 62/2 in 62/1 k.o. P., ki je opisano
pod točko 1. izreka izpodbijane sodbe, pristojni geodetski upravi, na
podlagi katerega bo možna odmera samostojne parcele, sicer bo takšno
soglasje nadomestila pravnomočna sodba v tej pravdni zadevi. Kar je
tožeča stranka zahtevala več in drugače, je pod točko 3. izreka sodbe
zavrnilo. Obenem je odločilo (točka 4. izreka), da je tožena stranka
dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku
133.200,00 SIT, v primeru plačilne zamude pa z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.
Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka in
uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno
pa razveljavitev sodbe. Izpodbijana sodba ni v skladu z določbami
ZTLR in sodno prakso. Sodišče ni pravilno in v celoti ovrednotilo
izpovedb 16 prič. V nadaljevanju delno citira izpovedbe prič B.,
K. A., S. A. in R. L., ter ob grajanju dokazne ocene prvega sodišča
navaja, da se do vseh izpovedb prič sodišče ni opredelilo. Toženka je
že sedem let v domu, zato je tožnik izvajal posest na skrivaj.
Pritožbo je zato vložil šele sedaj. Že samo besedilo tožbe kaže, da
je tožnik uporabljal sporno površino zgolj kot pot do svojih zemljišč
in ne kot svoje zemljišče. Nepremičnine je tožnik podedoval po očetu,
pri tem pa sploh ni preveril, kaj je podedoval, bil je malomaren in v
zvezi s to pritožbeno trditvijo citira sodbo II Ips 583/97 Vrhovnega
sodišča Republike Slovenije. Tožnik je zatrjeval, naj bi njegovo
zemljišče mejilo na hišo toženke, da so pred 30 leti delali pri
toženki fasado, na vprašanje, kaj so takrat imeli v mislih glede
lastništva poti, pa je odgovoril, da nič. Vse to bi moralo vzbuditi
dvom o tožnikovi dobrovernosti. Citira sodbo III Ips 560/96 Vrhovnega
sodišča Republike Slovenije in na podlagi izpovedb prič Š., G., L. in
G. zaključuje, da bi v predmetnem sporu lahko govorili le o pravici
do služnostne poti, nikakor pa ne o priposestvovanju zemljišča.
Sporen ostaja tudi obseg zemljišča. Sodišče ni preverilo dejanske
širine zemljišča, ampak je vzelo neko povprečje po izpovedbah prič in
tožnika, kar ne ustreza stanju v naravi. Gre za jasno nasprotje med
izvedenimi dokazi in izrekom sodbe. Opozarja na določbo 1500. člena
ODZ in navaja, da je zemljiškoknjižna lastnica parc.št. 62/1 in 62/2
k.o. P. dne 6.4.1999 skupaj z A. B. sklenila izročilno pogodbo s
svojo hčerko M. A., slednja pa se bo tudi vknjižila kot lastnica.
Prevzemnica je bila ob sklepanju pogodbe v dobri veri. Odločitev o
stroških je neobrazložena.
Pritožba je utemeljena.
Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka obravnavano tožbo
vložila dne 11.12.2002, torej še pred uveljavitvijo Stvarnopravnega
zakonika, ki je pričel veljati 1.1.2003. Zato pravno podlago za
odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke predstavljajo določbe
Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih oziroma pravna
pravila, vsebovana v ODZ, saj tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da
je s priposestvovanjem, torej na originarni način pridobil lastninsko
pravico pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (primerjaj tudi
268. člen Stvarnopravnega zakonika).
Priposestovanje kot pridobitev lastninske pravice po samem zakonu,
torej na originarni način, ureja od 1.9.1980 dalje Zakon o temeljnih
lastninskopravnih razmerjih, pred tem pa pravna pravila, ki so se
razvila na podlagi ODZ, v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Zveznega
Vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960 - Zbirka sodnih odločb, štev.
V/1-1960 oziroma glede računanja in teka rokov v zvezi z načelnim
pravnim mnenjem z dne 9. in 10.12.1982. Po določbi II. odstavka 28.
člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih znaša
priposestvovalna doba za redno priposestvovanje (dobroverna in
zakonita posest nepremičnine) 10 let, za izredno priposestvovanje
(dobroverna posest) pa 20 let (4. odstavek 28. člena Zakona o
temeljnih lastninskopravnih razmerjih), enako pa tudi v zvezi z že
citiranim načelnim pravnim mnenjem z dne 4.4.1960 v času pred
uveljavitvijo Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.
Priposestvovalna doba začne teči tisti dan, ko je posestnik dobil
stvar v posest, zaključi pa se z iztekom zadnjega dne te dobe. V
priposestvovalno dobo se všteje tudi čas, ko so predniki sedanjega
posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni in zakoniti
posestniki oziroma dobroverni posestniki.
Razlogi izpodbijane sodbe o tem, kdaj (vsaj najkasneje) je pričela
teči priposestvovalna doba, ki jo v desetletjih zatrjuje tožnik, in
kdaj se je končala, niso popolni. Na strani 3 sodbe sicer sodišče
ugotavlja, da se je zemljišče uporabljajo v obsegu, ki ga zatrjuje
tožnik, vse dotlej, dokler ni bila pot zaprta z nasutjem oziroma
postavitvijo ograje, ter da je takšno stanje trajalo več desetletij.
S tem pa sodišče začetka in konca teka priposestvovalne dobe ni
določno opredelilo, niti ni pojasnilo, ali je priposestvovalna doba
potekla še pred tožnikovo pridobitvijo posesti spornih nepremičnin,
ali pa je vso zahtevano priposestvovalno dobo imel v posesti
nepremičnine tožnik (iz njegove izpovedbe izhaja, da je kmetijo
podedoval po očetu, umrlem pred šestimi leti), ali pa tudi njegovi
posestni predniki in kakšna je bila v slednjem primeru njihova
posest. V ponovljenem postopku bo moralo prvo sodišče to
pomanjkljivost odpraviti in v okviru materialnega procesnega vodstva
zahtevati od tožeče stranke ustrezno dopolnitev navedb (268. člen
ZPP).
Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo (list.št. 6, točka 2.
odgovora na tožbo) ugovarjala obsegu zemljišča, za katerega je tožnik
trdil, da ga je priposestvoval. Sodišče, ki je ugotovilo, da je
tožnik izkazal priposestvovanje dela parc.št. 62/2 in 62/1 k.o.
P. v širini 4 metrov ob parceli 51/1 iste k.o. in v njeni dolžini, ni
pojasnilo razlogov za takšno dejansko ugotovitev, pri čemer iz
tožnikove, v sodbi povzete izpovedbe, izhaja, da se je sporno
zemljišče uporabljajo kot kolovoz približne širine 3,5 metra, na
vsaki strani od poti pa so vedno kosili. In dalje, da se je trasa
poti uporabljala do kapa B. hiše, priče, na primer B., pa so
izpovedale, da je tožnik kosil približno pol metra na vsako stran
kolesnic. Obseg zemljišča, za katerega tožnik zatrjuje, da ga je
priposestvoval, po povedanem ni določno opredeljen, ne opredeljujejo
ga tako določno, da bi bila mogoča geometrska odmera, niti priložene
skice izmer ter fotografije, predlaganega ogleda kraja pa prvo
sodišče ni opravilo. Pa ga bo v nadaljevanju postopka moralo opraviti
in o svojih ugotovitvah izdelati tudi terensko skico, saj priloga B 4
spisa P 122/2002 ni povsem jasna.
Že zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke
ugodilo in izpodbijano sodbo zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih
dejstvih razveljavilo po določbi 1. odstavka 354. člena ZPP. Po
dopolnjenem dokaznem postopku in popolni dokazni oceni vseh izvedenih
dokazov bo moralo prvo sodišče o tožbenem zahtevku tožeče stranke
znova odločiti, povsem nedvoumno pa odgovoriti tudi na trditev
pritožbe, da tožnik spornega zemljišča ni uporabljal kot svoje
zemljišče (lastninska pravica), marveč samo kot pot do svojih
zemljišč (služnostna pravica).
Iz aktualnih podatkov zemljiške knjige izhaja, da je vknjižena kot
lastnica parc.št. 62/1 in 62/2 k.o. P. toženka. Ker se na podlagi
pravnega posla pridobi lastninska pravica šele z vpisom v zemljiško
knjigo, izročilna pogodba z dne 6.4.1999 pa v zemljiški knjigi ni
izvedena, se pritožba na določbo 1500. člena ODZ, sedaj vsebinsko
enako določbo 2. odstavka 44. člena SPZ (ki govori o omejitvi
zunajknjižnega priposestvovanja za primer, ko ta način pridobitve
lastninske pravice na nepremičnine pride v konflikt z načelom
zaupanja v zemljiško knjigo), neutemeljeno sklicuje, saj M. A.
lastninske pravice še ni pridobila.
Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o glavni stvari,
je razveljavilo tudi izpodbijano stroškovno odločitev prvega sodišča.
Odločitev o stroških pritožbenega sodišča temelji na določbi 3.
odstavka 165. člena ZPP.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009