VSL sodba I Cp 4342/2005

Jedro

V negatorni konfesorni tožbi mora tožnik dokazati obstoj svoje

služnostne pravice in dejstvo, da ga toženec ovira pri njenem

izvrševanju. Aktivno legitimiran za tožbo je le lastnik gospodujoče

stvari, pasivno pa vsak, ki krši služnostno pravico in ne le lastnik

služnega zemljišča.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obsegu, ki izhaja iz prvih treh odstavkov

izreka izpodbijane sodbe, ugodilo tožnikovi negatorni konfesorni

tožbi.

Proti obsodilnemu delu se pritožuje tožena stranka, uveljavlja

pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega

postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge

stopnje predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodbe. Stvarna

služnost v korist gospodujoče parc. št. 761 k.o. L. poteka preko

toženčeve parc. št. 840 iste k.o.. Služnost hoje in vožnje v korist

parc. št. 760 iste k.o. pa ne obstaja. Preko parc. št. 807/2, 807/1

in 806 poteka kolovozna pot, na kateri je obstajala služnostna

pravica lastnika gospodujočega zemljišča parc. št. 760, ki pa je od

sredine leta 2000 fizično ni več in se tudi ne more uresničevati, saj

v začetnem delu na zemljišču parc. št. 807/2, v lasti A. Š. in

B., stoji bivalni kontejner, v nadaljevanju preko parc. št. 807/1 in

806 iste k.o. pa je pot zatravljena. Tožnik je koncem poletja ali v

začetku jeseni 2003 ležeče drevje preko kolovoza na zemljišču parc.

št. 804 sam odstranil. Glede vznemirjanja služnosti na parc. št.

807/2 in drugih tožena stranka ni pasivno legitimirana. Od 27.2.2002

sta solastnika te parcele Š. in B. A.. Toženec tudi ni tretji v

smislu 212. čl. Stvarnopravnega zakonika. Nesporno je sicer, da je na

del prejšnje poti - na parc. št. 807/1 k.o. L. v letu 2000 podrl

hrast, ki pa ga je nato odstranil, na parceli 807/2 pa je v letu 2001

postavil bivalni kontejner. Vendar je to storil po naročilu in

navodilih solastnikov na njunem zemljišču, zato za konfesorno tožbo

ni pasivno legitimiran. Iz istega razloga je sodba tudi

neizvršljiva, saj toženec nima ne pravne ne moralne pravice posegati

v lastninsko pravico solastnikov zemljišča in kontejnerja. Sodba je

neizvršljiva, ker poti po parc. št. 807/2, 807/1 in 806 ni več, ker

del poti, ki poteka po parc. št. 807/1 v lasti toženca, tudi če bi

bila prosta stvari, je neuporaben, saj bi bilo dobesedno nesmiselno

na to zemljišče pripeljati pot iz parc. št. 805/3, ki je poleg tega

nova pot, ker sta zemljišči parc. št. 807/2 in 806 v solasti tretjih:

prva zakoncev A. in druga zakoncev Z. F. (pravilno K.). Nenazadnje je

toženec izvrševanje služnosti opustil. Ni vozil in tudi voziti ni

mogel. Nove poti po parc. št. 805/3 ni uporabljal, ker je ne

potrebuje. Z zemljiščem parc. št. 860 k.o. L. gospodari iz lastnega

zemljišča parc. št. 761 iste k.o.. Glede vznemirjenja služnostne poti

po parc. št. 804 pa je tožnik sam povedal, da se je poslužil

samopomoči, najkasneje v jeseni leta 2003, to je pred vložitvijo

tožbe. Zato nima pravice do sodnega varstva, po lastni izpovedbi pa

pot od takrat nemoteno uporablja.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno

zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je glede na trditveno podlago tožbe in postavljeni tožbeni

zahtevek vložil proti tožencu negatorno konfesorno tožbo (57. čl.

Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih, vsebinsko enaka

določba 212. čl. Stvarnopravnega zakona). 57. čl. Zakona o temeljnih

lastninskopravnih razmerjih določa, da če kdo lastniku gospodujoče

stvari neutemeljeno preprečuje ali ga moti pri izvrševanju stvarne

služnosti, lahko ta s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje

preneha. Tožnik mora dokazati obstoj svoje služnostne pravice in

dejstvo, da ga toženec ovira pri njenem izvrševanju. Aktivno

legitimiran za tožbo je le lastnik gospodujoče stvari, pasivno pa

vsak, ki krši služnostno pravico in ne le lastnik služnega zemljišča.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki jim tudi tožena stranka ne

oporeka, izhaja:

- da je tožnik lastnik parc. št. 760 in 761 k.o. L. (gospodujoči

zemljišči),

- da je tožnik s pravnimi predniki kot lastniki parc. št. 760 in 761

k.o. L. priposestvoval služnostno pravico vožnje po kolovozni poti:

a) po parc. št. 807/2, 807/1, 805/3 in 805/1 k.o.

L. v korist gospodujoče parc. št. 760 k.o.

L.,

b) po parc. št. 804 k.o. L. pa v korist parc. št.

761 iste k.o.,

- da je toženec v letu 2001 na pot, ki poteka po parceli, na vedeni v

gornji alineji pod a), podrl hrast in ga nato odstranil, s čemer je

začasno onemogočil vožnjo po parc. št. 760 k.o. L., na poti pa je

postavljen bivalni kontejner novih lastnikov,

- da je toženec v letu 2003 zasekal in podrl drevje na kolovozni poti

po parc. št. 804 in s tem začasno onemogočil tožniku izvrševanje

služnostne pravice vožnje po parc. št. 761 k.o. L..

O vznemirjanju služnostne pravice preko parc. št. 804 k.o. L. v

korist parc. št. 761 iste k.o..

V pritožbenem postopku ostaja sporno, ali je tožnik upravičen do

varstva služnostne pravice, ker se je sam poslužil samopomoči pred

vložitvijo tožbe, po lastni izpovedbi pa od takrat pot nemoteno

uporablja. Pritožbeno naziranje, da zato tožnik do varstva služnostne

pravice z negatorno konfesorno tožbo ni upravičen, je

materialnopravno zmotno. Tožnik namreč s tožbo ni zahteval le

ugotovitve, da ga je toženec vznemirjal v izvrševanju opisane

služnostne pravice, marveč je tudi zahteval prepoved nadaljnjega

vznemirjanja, za kar obstaja pravna podlaga v 1. in 2. odst. 212. čl.

Stvarnopravnega zakonika v zvezi s čl. 99 istega zakona in je temu

zahtevku tožnika sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo (v 2. odst.

izreka izpodbijane sodbe).

O vznemirjanju služnostne pravice preko parc. št. 807/2, 807/1,

805/3, 805/1, v korist parc. št. 760 vse k.o. L..

Toženec v pritožbi ne oporeka ugotovitvi prvega sodišča o obstoju

služnostne pravice, pridobljene s priposestvovanjem, torej na

originarni način. Meni pa, da je služnostna pravica prenehala, ker

poti od sredine leta 2001 fizično ni več in se tudi ne more

uresničevati.

Prvi odstavek 58. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih,

ki ga je glede na čas vznemirjanja potrebno uporabiti v tej pravdi,

določa, da stvarna služnost preneha, če se lastnik služne stvari upre

njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri

leta zaporedoma ne izvršuje. Za takšen način prenehanja služnostne

pravice pa ne more iti v obravnavanem primeru že iz razloga, ker je

bilo motilno dejanje storjeno v letu 2001, ta negatorna konfesorna

tožba pa je bila vložena 21.11.2003. Lastnik služne stvari lahko

zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna

za uporabo gospodujoče stvari, ali če preneha razloga, zaradi

katerega je bila ustanovljena. Kot je pravilno v razlogih izpodbijane

sodbe navedlo že prvo sodišče, toženec takšne tožbe s takšnim

zahtevkom niti ni vložil. Ker je v negatorni konfesorni tožbi pasivno

legitimiran, kot je v tej sodbi že navedeno, vsak, ki preprečuje ali

moti izvrševanje služnosti, torej ne le lastnik služnega zemljišča,

je toženčev ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije neutemeljen.

Toženec sam v pritožbi pove, da je nesporno, da je na parc. št. 807/1

k.o. L. podrl hrast, na parc. št. 807/2 iste k.o. pa postavil bivalni

kontejner v začetku leta 2001. Lastnika slednje parcele sta res po

aktualnih podatkih zemljiške knjige zakonca A. vsak do 1/2, toda

lastninsko pravico sta pridobila šele z vpisom v zemljiško knjigo

17.4.2002 na podlagi notarskega zapisa kupoprodajne pogodbe z dne

27.2.2002. Že povedano o obstoju pasivne legitimacije tožene stranke

velja tudi za pritožbeno trditev, da sta lastnika parc. št. 806

zakonca Z. K. (po aktualnih podatkih zemljiške knjige N. K. od

26.10.2001). S sodbo je ugodeno tožnikovemu dajatvenemu zahtevku le v

obsegu odstranitve vseh ovir iz kolovozne služne poti na parc. št.

807/1, last toženca, ne pa tudi na ostalih služnih zemljiščih in je

zato iz tega razloga ugovor pritožnika o neizvršljivosti sodbe,

neutemeljen. Povedano o odstranitvi drevja na parc. št. 804 k.o.

L. v zvezi s prepovedanim zahtevkom velja tudi za odstranjeni hrast

na drugi služnostni trasi, ki ga je odstranil toženec sam.

Zaradi povedanega je odločitev sodišča prve stopnje v procesnem,

dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Sodišče druge

stopnje je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem

obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353.

čl. ZPP.

Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora svoje stroške pritožbenega

postopka kriti sam, tožnik pa prav tako, ker njegov odgovor na

pritožbo v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve in zato ti stroški

niso bili potrebni (1. odst. 154, 1. odst. 155, 1. odst. 165. čl.

ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep in sodba I Cpg 62/2005
• VSL sklep IV Cpg 36/2000
• VSL sklep I Cpg 476/99