VSL sklep I Cp 5418/2005

Jedro

Postopek pridržanja po določbah ZNP ni predviden niti za

zadrž(ev)anje neozdravljivih oseb, niti za pridržanje s privolitvijo

pridržane osebe, niti za varstvo takih oseb, še posebej ne ko gre za

neozdravljivo duševno bolezen ali duševno stanje (npr. starostno

demenco), ko je izključena možnost (o)zdravljenja. Četudi morebiti

pravni položaj oz. status oseb, navedenih v 70. čl. ZNP (oseb, pri

katerih je zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja nujno

potrebno, da se jim omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z

zunanjim svetom, ker ogrožajo svoje življenje ali življenje drugih

ljudi, ali povzročajo hudo škodo sebi ali drugim) ni urejen, pa po

oceni pritožbenega sodišča pri tem morebitne pravne praznine ni

mogoče zapolniti s smiselno uporabo določb ZNP o pridržanju, ko gre

za neozdravljivo duševno bolezen ali duševno stanje, ko gre za

varstvo takih oseb ali trajno (trajnejše) zadrž(ev)anje oziroma

pridržanje za dobo preko enega leta, kot tudi ko gre za vprašanja

obstoja elementov volje navedenih oseb ob upoštevanju zakonske

predpostavke "brez njene privolitve" (neprivolitev pridržanja se

torej ne domneva).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog

"predlagatelja" (udeleženca Doma upokojencev) za pridržanje G. Č. v

Domu upokojencev v T.. Iz razlogov sklepa izhaja, da "predlagatelj"

ni posebni zavod v smislu 51. čl. Zakona o socialnem varstvu (ZSV),

zato ni upravičen predlagati pridržanja osebe proti njeni volji po

70. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP).

Zoper sklep se pritožuje udeleženec, ki meni da je sklep neutemeljen,

zaradi česar predlaga, da ga pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo

vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi opozarja, da je

"predlagatelj" javni socialnovarstveni zavod - dom za starejše (50.

čl. ZSV), ki prav tako opravlja institucionalno varstvo (1. odst. 16.

čl. ZSV), kot posebni socialnovarstveni zavod za odrasle (51. čl.

ZSV). Razlika je le v organiziranosti zavoda, saj ima predlagatelj

organiziran poseben zaprt oddelek za stanovalce z demenco, preostali

stanovalci doma pa so ljudje z običajnimi starostnimi težavami.

Posebni zavodi za odrasle (ne starejše) pa so namenjeni izključno za

posebne oblike institucionalnega varstva odraslih duševno in telesno

prizadetih oseb. Tudi sodna praksa (sklep VSL I Cp 120/00 z dne

31.1.2000) šteje, da ima dom starejših, ki opravlja institucionalno

varstvo po 16. čl. ZSV v zaprtih oddelkih povečanega varovanja ali

oddelkih za demenco, aktivno legitimacijo za vložitev predloga za

pridržanje oseb, ki izpolnjujejo pogoje iz 70. čl. ZNP. Temu

nasprotno razlogovanje sodišča prve stopnje lahko privede do

napačnega zaključka, da morajo vsi starostniki z demenco v

psihiatrične zavode, kar je že fizično nemogoče. Tudi osebe,

nastanjene v domu starejših, lahko potrebujejo omejitev lastne osebne

svobode, v kolikor zaradi narave svojega duševnega stanja (ne duševne

bolezni), niso sposobne izraziti svoje volje in je nujno potrebno, da

se jim omeji svoboda gibanja ali preprečitev stikov z zunanjim

svetom, ker ogrožajo svoje življenje ali življenje drugih ali

povzročajo škodo sebi ali dugim. 70. čl. ZNP namreč ne govori

izključno o psihiatričnih organizacijah, pač pa tudi o drugih

organizacijah ali oddelkih (znotraj) organizacij. Navedena zakonska

določba pa govori tudi o duševni bolezni ali duševnem stanju

pridržane osebe in šteje za psihiatrične bolnike tudi tiste, ki

zaradi narave svojega duševnega stanja nujno potrebujejo omejitev

svobode gibanja ali preprečitev stikov z zunanjim svetom. Sodišče bi

zato moralo angažirati izvedenca psihiatrične stroke pred zavrnitvijo

predloga. Mnenje izvedenca psihiatra je namreč obvezno po 75. čl.

ZNP.

Pritožba ni utemeljena.

Postopek o pridržanju urejajo določbe 7. poglavja II. razdelka ZNP

(členi 70 do 81). Po 2. odst. 73. čl. ZNP začne sodišče postopek o

pridržanju po uradni dolžnosti takoj, ko prejme obvestilo o

pridržanju ali ko na kakšen drug način izve za pridržanje določene

osebe v zdravstveni organizaciji brez njene privolitve. Ker gre v

obravnavani zadevi za postopek po uradni dolžnosti (in ne na predlog

predlagatelja), sodišče pa po 1. odst. 22. čl. ZNP predlog zavrže, če

predlog vloži neupravičena oseba, bi sodišče prve stopnje moralo

sicer predlog zavreči, ne pa ga zavrniti, vendar pritožbeno sodišče v

izpodbijano odločitev ni moglo in smelo poseči na pritožbo udeleženca

(Doma upokojencev); status udeleženca oziroma pritožbeni (pravni)

interes (1. odst. 30. čl. ZNP) gre po oceni pritožbenega sodišča

pritožniku na podlagi 1. odst. 19 čl. ZNP (pravni interes) ter

smiselne uporabe 2. odst. 19. čl. v zvezi s 3. odst. 73. čl. ZNP. Ker

udeleženec ni (in ne more biti) predlagatelj, izpodbijana odločitev

tudi ni v njegovo škodo. Ker pa začne sodišče po 2. odst. 22. čl. ZNP

postopek po uradni dolžnosti, kadar so podani pogoji za začetek

takega postopka (ne glede na predlog), je pritožbeno sodišče pritožbo

moralo presojati tudi v teh okvirih, upoštevajo navedeno glede

udeleženca.

Postopek o pridržanju je po 70. čl. ZNP postopek o pridržanju oseb v

psihiatričnih zdravstvenih organizacijah (ali v drugih organizacijah

ali oddelkih organizacij, ki so namenjeni psihiatričnim bolnikom - na

splošno zdravstvenih organizacijah) v zaprtem oddelku, če je zaradi

narave duševne bolezni ali duševnega stanja takih oseb nujno

potrebno, da se jim omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z

zunanjim svetom, ker ogrožajo svoje življenje ali življenje drugih

ljudi, ali povzročajo hudo škodo sebi ali drugim. Namen takega

postopka je zdravljenje pridržanih oseb (71. čl., smiselno pa tudi 1.

odst. 79. čl.), pridržanje pa je tudi le začasno (največ eno leto -

2. odst. 76. čl. - z možnostjo podaljšanja tega roka zaradi potrebe

po zdravljenju pridržane osebe). Dodaten zakonski pogoj pa je tudi,

da gre za pridržanje brez privolitve pridržane osebe (določbe 1. in

3. odst. 71. čl. ter 2. odst. 73. čl. ZNP). Ne le, da se po citiranih

določilih ZNP osebe lahko pridržijo zgolj zaradi njihovega

zdravljenja (in ne morebiti varstva, socialnega ali kakršnegakoli

drugačnega), in to začasno (največ eno leto z izjemno možnostjo

podaljšanje tega roka, vendar zgolj zaradi zdravljenja), kot tudi da

gre za pridržanje brez privolitve pridržane osebe, temveč je postopek

pridržanja predviden za psihiatrične zdravstvene organizacije

(oziroma organizacije ali oddelke organizacij, ki so namenjeni

psihiatričnim bolnikom - s poudarkom, da gre za zdravstvene

organizacije), in to psihiatričnim bolnikom. Ni pa postopek

pridržanja po citiranih določbah ZNP predviden niti za zadrž(ev)anje

neozdravljivih oseb, niti za pridržanje s privolitvijo pridržane

osebe, niti za varstvo takih oseb, še posebej ne ko gre za

neozdravljivo duševno bolezen ali duševno stanje (npr. starostno

demenco), ko je izključena možnost (o)zdravljenja. Četudi morebiti

pravni položaj oz. status oseb, navedenih v 70. čl. ZNP (oseb, pri

katerih je zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja nujno

potrebno, da se jim omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z

zunanjim svetom, ker ogrožajo svoje življenje ali življenje drugih

ljudi, ali povzročajo hudo škodo sebi ali drugim) ni urejen, pa po

oceni pritožbenega sodišča pri tem morebitne pravne praznine ni

mogoče zapolniti s smiselno uporabo določb ZNP o pridržanju, ko gre

za neozdravljivo duševno bolezen ali duševno stanje, ko gre za

varstvo takih oseb ali trajno (trajnejše) zadrž(ev)anje oziroma

pridržanje za dobo preko enega leta, kot tudi ko gre za vprašanja

obstoja elementov volje navedenih oseb ob upoštevanju zakonske

predpostavke "brez njene privolitve" (neprivolitev pridržanja se

torej ne domneva). In povsem jasnih zakonskih določb ne more

spremeniti niti morebiti temu nasprotna odločba tega sodišča z dne

31.1.2000, opr. št. I Cp 121/00, ki osamljena tudi ne more šteti za

(ustaljeno) sodno prakso. Sodišče prve stopnje postopka pridržanja

udeleženca v obravnavani zadevi zato utemeljeno ni začelo, saj

navedene zakonske predpostavke niso bile podane (niti zatrjevane niso

bile, niti ne izhajajo iz spisovnih podatkov - gre za okoliščine iz

2. odst. 73. čl. ZNP). Iz navedenih razlogov se pokaže, da je v

obravnavni zadevi pritožba neutemeljena, odločitev sodišča prve

stopnje pa v okvirih zgoraj navedenih razlogov pravilna (smiselno

neuvedba postopka po uradni dolžnosti), pri čemer pritožbeno sodišče

kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ni

zasledilo. Na podlagi 2. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP) v zvezi s 37. čl. ZNP je zato pritožbeno sodišče pritožbo kot

neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1527/2004
• VSL sklep I Cpg 1332/03
• VSL sklep II Cp 285/99