VSL sodba I Cp 5381/2005

Jedro

Po določbi 1. odst. 5. člena ZPP mora sodišče dati vsaki stranki

možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke.

Spoštovanje načela kontradiktornosti in pravice do izjave v postopku

je zagotovljeno le v primeru, če je zagotovljena pravica do

informacije. Ta pa je izkazana le tedaj, če je bilo stranki vročeno

vse dokazno in drugo gradivo, ki ga je sodišče uporabilo v postopku.

Ker v konkretnem primeru ni izkazano, da je drugotožena stranka

prejela Pravilnik, katerega je sodišče uporabilo kot del materialnega

prava, je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka

iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj drugotoženi stranki ni bila

zagotovljena možnost sodelovanja v postopku tako, kot to določa 1.

odst. 5. člena ZPP in 22. člen Ustave Republike Slovenije.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka

izreka) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve

stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

proti prvotoženi stranki (1. točka izreka) ter odločilo, da je

drugotožena stranka dolžna izprazniti dvoinpolsobno stanovanje št.

X v izmeri 72,70 m2 na naslovu L. v L. in ga izpraznjenega oseb in

stvari izročiti tožeči stranki (2. točka izreka). Drugotožena stranka

pa je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku

14.588,00 SIT s pripadajočimi obrestmi (3. točka izreka).

Proti navedeni sodbi je drugotožena stranka vložila pritožbo v

obsodilnem delu in glede odločitve o pravdnih stroških. Sodbo

izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona

o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče

druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi

ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi

pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na

Pravilnik o službenih stanovanjih, katerega pa drugotožena stranka ni

prejela. Pravilnik tudi ni bil objavljen. Ker je sodišče odločalo na

podlagi dokazov, s katerimi drugotožena stranka ni bila seznanjena,

takšna sodba ne more biti zakonita. Vprašanje pravilnika tožeče

stranke ne more veljati za vprašanje uporabe prava, saj ta ni bil

objavljen, pač pa gre za dokaz, s katerim druga tožena stranka ni

bila seznanjena. Po mnenju pritožnice pa ob upoštevanju določb

pravilnika tožeča stranka nima podlage za odpoved najemnega razmerja.

V najemni pogodbi je namreč izrecno navedeno, da je najemna pogodba

sklenjena na podlagi določil Stanovanjskega zakona in Zakona o

obligacijskih razmerjih. Nobena določba pogodbe pa se ne sklicuje na

pravilnik. Nesporno je, da je prvotožena stranka še vedno v delovnem

razmerju pri tožeči stranki, zato ni podlage za odpoved najemne

pogodbe. Glede na navedeno pa pritožnica meni, da je sodišče kršilo

določbe 5. člena ZPP, saj drugotoženi stranki ni omogočilo, da se

seznani z dejstvi, na katera se tožeča stranka in tudi izpodbijana

sodba sklicujeta. Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo tudi

materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na določbe pravilnika,

saj pravno podlago v konkretnem primeru lahko predstavlja le besedilo

najemne pogodbe, Stanovanjskega zakona in Zakona o obligacijskih

razmerjih. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa izpodbijana

sodba ne navaja okoliščin, ki bi pomenile razlog za prenehanje

najemnega razmerja. Izpodbijana sodba je napačna tudi iz razloga, ker

je drugotoženi stranki s sodbo naloženo, da tožeči stranki izroči

stanovanje, izpraznjeno oseb in stvari. Nesporno je, da v stanovanju

živita tudi njena otroka Š. in J. G., od katerih je Š. že polnoletna,

J. pa bo postal polnoleten v nekaj mesecih. Drugotožena stranka ju ne

more siliti v nekaj, česar ta dva nočeta, zato sodbe ne more

izpolniti. Po presoji pritožnice gre za nasprotje med izrekom sodbe

in obrazložitvijo, zaradi česar je podana kršitev po 14. točki 2.

odst. 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je kršilo določbo 1.

odst. 5. člena ZPP tudi zato, ker ni zaslišalo drugotožene stranke

neposredno, zlasti še glede na dejstvo, da v postopku na prvi stopnji

ni imela pooblaščenca, saj bi drugotožena stranka kot prava neuka

stranka le na ta način lahko učinkovito zavarovala svoje interese.

Pritožnica zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. člena ZPP vročena

tožeči in prvotoženi stranki, ki nanjo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka tožbi, ki jo je

vložila v dveh izvodih, priložila tudi 8 prilog, s katerimi dokazuje

v tožbi zatrjevana dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek.

Nekatere od priloženih listin pa predstavljajo tudi pravna pravila,

za katera tožeča stranka meni, da jih je potrebo uporabiti v tem

postopku. Tožbi je bil med drugimi prilogami priložen tudi Pravilnik

o službenih stanovanjih (priloga A8, v nadaljevanju Pravilnik). Iz

dohodne štampiljke sodišča ne izhaja, ali so bile tudi priloge

vložene v dveh izvodih. Ker je tožeča stranka vložila tožbo le v dveh

izvodih, jo je sodišče s sklepom pozvalo, da vloži še en izvod tožbe

s prilogami. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka dne

15.3.2000 vložila še en izvod tožbe, vendar brez prilog. Sodišče je

tožbo vročilo toženima strankama. Na povratnici je navedeno, da so

tožbi priložene tudi priloge, vendar ne koliko oziroma katere.

Drugotožena stranka je v odgovoru na tožbo ob zatrjevanju, da v

Pravilniku ni podlage za zahtevek, predlagala, naj Pravilnik pribavi

sodišče.

Po določbi 1. odst. 106. člena ZPP se morajo vse priloge, ki jih je

treba vročiti nasprotni stranki, izročiti sodišču v toliko izvodih,

kolikor jih je treba za sodišče in nasprotno stranko. Iz podatkov v

spisu glede na že povedane ugotovitve ne izhaja, da bi tožeča stranka

izročila sodišču priloge v toliko izvodih, da bi jih sodišče lahko

vročilo tudi toženima strankama. Pritožbeno sodišče v nasprotju z

drugotoženo stranko meni, da Pravilnik ni dokaz, s katerim bi tožeča

stranka potrjevala svoje dejanske navedbe, pač pa predstavlja del

materialnega prava. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev deloma

oprlo prav na določila Pravilnika. Glede na to bi moralo sodišče

Pravilnik vročiti drugotoženi stranki, saj je bil kot interni predpis

objavljen le v reviji S., kar ne predstavlja javne objave.

Po določbi 1. odst. 5. člena ZPP mora sodišče dati vsaki stranki

možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke.

Spoštovanje načela kontradiktornosti in pravice do izjave v postopku

je zagotovljeno le v primeru, če je zagotovljena pravica do

informacije. Ta pa je izkazana le tedaj, če je bilo stranki vročeno

vse dokazno in drugo gradivo, ki ga je sodišče uporabilo v postopku.

Ker v konkretnem primeru ni izkazano, da je drugotožena stranka

prejela Pravilnik, katerega je sodišče uporabilo kot del materialnega

prava, je podana absolutna kršitev določb pravdnega postopka iz 8.

točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj drugotoženi stranki ni bila

zagotovljena možnost sodelovanja v postopku tako, kot to določa 1.

odst. 5. člena ZPP in 22. člen Ustave Republike Slovenije. Sodišče

druge stopnje je zato v skladu z določbo 1. odst. 354. člena ZPP

pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo

sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku naj

sodišče prve stopnje z vročitvijo Pravilnika drugotoženi stranki

odpravi ugotovljeno nepravilnost v postopku in o zahtevku znova

odloči.

Posledično je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev o

pravdnih stroških, saj bo moralo sodišče prve stopnje o stroških

vsega postopka znova odločiti s končno odločbo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3.

odst. 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 399/2003
• VSL sodba II Cp 1555/2005
• VSC sklep Cp 372/2005