VSL sodba in sklep I Cp 1031/2004

Jedro

Določba 2. odstavka 394. člena ZGD veže enoletni rok uveljavljanja

terjatev upnikov do družbenikov na objavo izbrisa družbe iz registra,

kar pomeni, da veže rok na 35. člen ZFPPod.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in sodba sodišča prve

stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo v njeni 1. točki

ugotovilo, da se je postopek, ki je bil prekinjen 7.10.2002,

nadaljeval 19.11.2002. V 2. točki njenega izreka je zaradi pravnega

nasledstva nad tožečo in toženo stranko razveljavilo 1. in 3. točko

izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v L. z dne 2.11.1995. V 3.

točki njenega izreka je tožencu naložilo, da tožeči stranki plača

1.090.794,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov in

zneskov razvidnih v tej točki ter stroške izvršilnega postopka v

znesku 21.816,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.1995

dalje. V 4. točki njenega izreka pa je naložilo, da je dolžna tožena

stranka tožeči stranki povrniti njene nadaljnje stroške pravdnega

postopka v znesku 17.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

10.9.2003 dalje.

Proti sodbi in sklepu se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih

razlogov in predlagal, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi

in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je sodba nezakonita v

celoti, tudi v sklepu o nadaljevanju postopka, o ugotovitvi pravnega

nasledstva B. B. in v izreku o stroških. Sodišču prve stopnje očita,

da je spregledalo, da se je na aktivni strani spremenila identiteta

tožnika in da novi tožnik ni univerzalni pravni naslednik prvotnega

tožnika. Spregledalo je, da v plačilnih nalogih taka sprememba ni

možna in da je spremembi tožbe na aktivni strani nasprotoval in ji

nasprotuje še naprej. Spregledalo je njegov očitek, da terjatev ni

prešla na M. na način, ki ga določa Zakon o izvršbi in zavarovanju

(ZIZ), to je s po zakonu overjeno listino. V nadaljevanju pojasnjuje,

da je do izbrisa prvotnega upnika prišlo preden je njegov nekdanji

pooblaščenec pred notarjem priznal svoj podpis. Vprašljiva je zato

verodostojnost takega akta, saj je do notarske overitve prišlo po

ugovoru, da prehod terjatve ni ustrezno izkazan. Cesijska pogodba ni

izkazana, drugega dokaza pa tožeča stranka ni predlagala. Pravočasna

overitev bi jo potrdila vsaj v datumski komponenti in zato

razlogovanje sodišča o deklaratornosti ne predstavlja navajanja

razlogov o bistvenih pravnih dejstvih, ki jih tako sodba nima.

Ugotavlja, da je sodišče spregledalo, da za dogovor o pobotu

pismenost pogodbe ni potrebna in da je zadostoval ustni dogovor.

Priče, tedanjega direktorja prvotne tožeče stranke g. D., ki bi tak

ustni dogovor potrdil, pa ni zaslišalo. Sicer pa tudi zadnja tožnica

ni nasprotovala možnosti za pobot in je menila le, da do njega ni

prišlo. Sodišče prve stopnje pa je spregledalo tudi, da v spremembo

tožbe na pasivni strani ni privolil. Njegova privolitev je bila

potrebna, saj pravno nasledstvo ni izkazano, ker ni bilo uveljavljano

v odprtem enoletnem roku. Glede na tri faze izbrisa, ki se vse

objavljajo v Uradnem listu, lahko sodišče uporabi le eno fazo izbrisa

kot tisto, ki določa začetek in zaključek enoletnega roka za

uveljavljanje pravnega nasledstva. Napačno je uporabilo materialno

pravo Zakon o gospodarskih družbah (ZGD), na katerega napotuje Zakon

o finančnem poslovanju podjetji (ZFPPod), ki govori zgolj o enem

enoletnem roku. V nadaljevanju razloguje, da gre za neusklajenost med

ZFPPod in ZGD, saj se ZGD ne opredeli do vprašanja, na katero fazo

trifaznega postopka izbrisa se nanaša. Ugotavlja, da tudi če bi bila

izkazana aktivna legitimacija M., d.d., ki pa ni, pravno nasledstvo

ni bilo uveljavljano v pravem enoletnem roku. Sodba zato nima

razlogov o bistvenih pravnih dejstvih, jih napačno ugotavlja in v

nasprotju z materialnim pravom. Zaključuje, da v plačilnih nalogih

sprememba izreka v opredelitvi identitete osebe ni možna in poudarja,

da je spremembi na pasivni strani nasprotoval in ji nasprotuje še

naprej. Sodba zato tudi nima razlogov o bistvenih pravnih dejstvih.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za postopek, ki se je začel na podlagi

predloga upnika (T., d.o.o.) 19.10.1995 na podlagi verodostojne

listine proti dolžniku (A., d.o.o.). Po ugovoru dolžnika (20.11.1995)

se je postopek nadaljeval po pravilih ZPP, ki urejajo postopek kot

pri ugovoru zoper plačilni nalog.

Med pravdnim postopkom (po izdaji sklepa o izvršbi) je prišlo do

spremembe tako na aktivni kot na pasivni strani. S cesijsko pogodbo

sklenjeno 10.12.2000 in overjeno 4.2.2002 (priloga A10) med T.,

d.o.o. in M., d.d., je prišlo do odstopa terjatve (utemeljenost

terjatve se ugotavlja v tem postopku). Sodišče prve stopnje je štelo,

da je M., d.d., vstopila kot pravni naslednik T., d.o.o.. Pritožnik

ima sicer prav, da ne gre za pravno nasledstvo, ne drži pa njegova

pritožbena trditev, da je spremembi tožbe na aktivni strani

nasprotoval. Trditev, da terjatev ni prešla na M., d.d., ne

predstavlja nasprotovanja spremembi tožbe, temveč ugovor aktivne

legitimacije M., d.d., ki ga pritožnik v pritožbi ponavlja. Ker je do

spremembe na aktivni strani prišlo že v teku pravdnega postopka, ne

pridejo v poštev določbe ZIZ (pritožbena trditev, da terjatev ni

prešla na M., d.d., na način, ki ga določa ZIZ, s po zakonu overjeno

listino). Sodišču druge stopnje zato tudi ni treba odgovarjati na

pritožbeno razlogovanje o spornosti notarske overitve pogodbe o

odstopu terjatve z dne 10.12.2000 (da je verodostojnost notarske

overitve sporna, ker je bila T., d.o.o., izbrisana iz registra

27.8.2001, kar je preden je 4.2.2002 nekdanji njen pooblaščenec

overil podpis pri notarju), s katerim tožena stranka dokazuje, da

terjatev ni prešla na M., d.d., s po zakonu overjeno listino. Do

odstopa terjatve je prišlo 10.12.2000, kar je v času veljavnosti

Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Terjatev se prenese v

trenutku, ko je sklenjena pogodba, v razmerju do dolžnika pa velja od

obvestitve dolžniku. Pogoj za veljavnost pogodbe o odstopu (določbe

436. člena do 438. člena ZOR) ni overitev pogodbe, kot je pravilno

pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je zato stališče sodišča

prve stopnje, da je pomembno le, kdaj je bila pogodba sklenjena in ne

kdaj je bila overjena. V povezavi s tem očitana absolutna bistvena

kršitev določb pravdnega postopka, da sodba nima razlogov o

odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), zato ni

podana. Toženec je bil o prenosu terjatve obveščen 10.12.2000 (temu

ne oporeka), njegova privolitev pa za veljavnost pogodbe ni potrebna

(1. odstavek 438. člena ZOR).

Sodišče prve stopnje ni spregledalo, kot očita pritožnik, da toženec

v spremembo tožbe na pasivni strani ni privolil, saj ne gre za

spremembo tožbe v smislu 187. člena ZPP. Kot je pravilno pojasnilo

že sodišče prve stopnje se na podlagi 4. odstavka 27. člena ZFPPod

šteje, da so družbeniki izbrisane družbe (toženec je edini družbenik

izbrisane družbe A., d.o.o.) podali izjavo, da prevzemajo obveznosti

plačila vseh morebitnih preostalih obveznosti družbe (1. in 3.

odstavek 394. člena ZGD). Pravno nasledstvo je izkazano z izpiskom iz

sodnega registra. Sklep o izbrisu družbe A., d.o.o., z dne 19.4.2001

je bil objavljen v Uradnem listu 23.5.2001 (priloga A4), tožeča

stranka pa je nadaljevanje proti tožencu, družbeniku izbrisane

družbe, predlagala 12.2.2002 (pripravljalna vloga z dne 29.1.2002),

kar je v okviru enoletnega roka iz 2. odstavka 394. člena ZGD.

Drugačne pritožbene trditve so neutemeljene. Neutemeljeno je

pritožbeno razlogovanje o tem, da nasledstvo ni bilo uveljavljeno v

"pravem enoletnem roku" glede na tri faze izbrisa, ki se objavljajo v

Uradnem listu in glede na neusklajenost ZGD in ZFPPod. Res je sicer,

da izbris poteka v treh fazah, ne drži pa pritožbena trditev, da se

vse objavijo v Uradnem listu. "Sklep o začetku postopka izbrisa" (29.

člen ZFPPod) se v uradnem listu ne objavi. Objavi se "sklep o

izbrisu" (33. člen ZFPPod) in če ni pritožbe ali ko je ta zavrnjena

a li zavržena, "izbris iz sodnega registra" (35. člen ZFPPod).

Določba 2. odstavka 394. člena ZGD veže enoletni rok uveljavljanja

terjatev upnikov do družbenikov na objavo "izbrisa družbe iz

registra", kar pomeni, da veže rok na 35. člen ZFPPod (ne gre za

neskladje med ZGD in ZFPPod), kar je tudi edino logično.

Tožena stranka je utemeljenosti terjatve ugovarjala s trditvijo, da

je terjatev prenehala zaradi pobota (že s prvotnim upnikom T.,

d.o.o.) in zato tudi s cesijsko pogodbo terjatev ni mogla preiti na

novega upnika M., d.d.. Sodišče prve stopnje upravičeno temu ugovoru

ni sledilo, sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da

tožena stranka ni predložila dokazov v oporo trditvi, da je bila

sklenjena in opravljena medsebojna kompenzacija v blagu. Pritožnik

ima sicer prav, da za dogovor o pobotu pisnost pogodbe ni potrebna in

da zadostuje ustni dogovor, vendar pa tožena stranka ni niti trdila,

da bi terjatev upnika pobotavala s svojo terjatvijo, ki jo ima proti

upniku. Predlagala je pokritje svojega dolga do prvotnega upnika z

"odstopom terjatve do kupca A. R. v znesku =129.904,80 DIN in

=8.206,30 DEM obresti" (odgovor na tožbo, list. št. 9 spisa). Za

pobotanje morajo biti izpolnjeni splošni pogoji iz 336. člena ZOR (v

času zatrjevanega pobota - 24.10.1994 je veljal ZOR). Pobota se lahko

dolžnikova terjatev proti upniku s tistim, kar ta terja od njega, če

se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste

vrste. Predlagano pokritje dolga z odstopom terjatve do kupca ni

pobotanje v smislu ZOR. Pričevanje nekdanjega direktorja prvotne

tožeče stranke, priče D., se zato ne nanaša na odločilno dejstvo in

ga sodišče prve stopnje upravičeno ni izvedlo.

Okoliščina, da izrek sodbe ni v skladu z določbo 436. člena ZPP, bi

lahko predstavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1.

odstavka 339. člena ZPP, ki je tožena stranka ne uveljavlja. Smiselno

je sklep o izvršbi (1. in 3. točko) vzdržalo v veljavi, s tem, ko je

tožencu naložilo plačilo uveljavljane terjatve in izvršilne stroške.

Izpodbijanje sklepa o nadaljevanju postopka in ugotovitev pravnega

nasledstva B. B. tožena stranka veže na obstoj pritožbenih razlogov

uveljavljanih proti sodbi, na nezakonitost sodbe, za katero je

sodišče druge stopnje ugotovilo, da je pravilna. Podlago za

ugotovitev prekinitve postopka in njegovo nadaljevanje je sodišče

prve stopnje imelo v odločbi Ustavnega sodišča RS, opr. št.

U-I-135/00. Izreka o stroških obrazloženo toženec ne izpodbija.

Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da je materialnopravno pravilen.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni

razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni

dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje

pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo odločbo sodišča prve

stopnje (353. člen ZPP; 2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP)

do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena. Odločitev o

zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi

pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 656/98
• VSL sklep III Cpg 51/2000
• VSL sklep III Cpg 90/2000