VSL sklep I Cp 4252/2005

Jedro

Ker ima pritožnica izkazan interes za glavno intervencijo na podlagi

določbe 193. člena ZPP, s trditvami, ki po vsebini utemeljujejo

terjatev iz glavne intervencije, ne more uveljaviti stranskega

intervencijskega interesa.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo stransko

intervencijo M. O..

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo M. O.. Uveljavlja pritožbeni

razlog bistvene kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga

razveljavitev izpodbijanega sklepa in dovolitev stranske intervencije

M. O.. Poudarja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo,

da ima pritožnica stvarnopravni interes na spornih nepremičninah, ki

predstavljajo park s spomenikom na njem in s tem objekt javne

infrastrukture po 2. odstavku 3. člena Zakona o stavbnih zemljiščih.

Na podlagi navedenega zakona ter 76. člena Zakona o gospodarskih

javnih službah je M. O., s tem, da je predložila tudi posebno izjavo

o pridobitvi lastninske pravice, izpolnila vse pogoje za vpis

lastninske pravice na parcelah 3078 in 3079 k.o. X.. Ker je na teh

parcelah zaznamovana prepoved odsvojitve in obremenitve do

pravnomočnosti sodbe, vpis ni bil mogoč. Že iz te pravne situacije je

jasno, da ima tožnica pravni interes, saj bi zavrnitev tožbenega

zahtevka v tej pravdi pripeljala do izbrisa prepovedi odsvojitve in

obremenitve, stranski intervenient pa bi se lahko vpisal v zemljiško

knjigo kot lastnik spornih parcel. M. O. se sicer strinja, da bi

morala, v kolikor bi hotela pridobiti lastninsko pravico na navedenih

parcelah, tožiti obe pravdni stranki, vendar ali bo tožila ali ne, je

njena odločitev, kar pa seveda ne izključuje njen intervencijski

interes. Nesporno je, da ima M. O. interes, da zmaga v pravdi tožena

stranka, ki njeno lastninsko pravico priznava, saj se zaveda, da so

bile sporne parcele ob prenosu na toženo stranko izven pravnega

prometa, na podlagi 51. člena takrat veljavnega Zakona o naravni in

kulturni dediščini in da bi lahko tudi odškodninsko odgovarjala

pritožnici, v kolikor bi bilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke

ugodeno. Ni pravilno stališče sodišča, da bi morala pritožnica

izkazati, da bi imela tožena stranka v primeru, da bi spor izgubila,

nasproti pritožnici kakršenkoli zahtevek oz. da bi obstajal dolg do

tožene stranke. Interes predstavlja stvarnopravni zahtevek do tožene

stranke na podlagi 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah, pa

tudi na podlagi odločb pravne prednice tožene stranke S. O. iz leta

1968 in 1972, na podlagi katere je bil pravni prednik tožene stranke

dolžan vrniti parcele, ki niso bile prenesene na investitorje, nazaj

na M. O. oz. na njeno pravno prednico. Pravni prednik tožeče stranke

I. je bil namreč ustanovljen z namenom izgradnje trga in je vse

parcele pridobil brezplačno, z namenom, da jih po končani gradnji

prenese na končne koristnike oz. jih vrne nazaj občini, če ta ni

določen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica utemeljuje svoje stališče o z njene strani izkazanem

intervencijskem interesu predvsem na podlagi trditev, da bi lahko

zoper toženo stranko uveljavljala stvarnopravni zahtevek, pritožnica

pa bi v primeru, če tožena stranka ne bi uspela v tej pravdi, zoper

njo uveljavljala tudi odškodninski zahtevek. Na ta način pa že ves

čas zatrjuje situacijo iz 193. člena ZPP, po katerem - kdor v celoti

ali deloma zahteva stvar ali pravico, o kateri že teče pravda med

drugimi, lahko toži pri sodišču, pri katerem teče pravda, obe stranki

z eno tožbo vse do takrat, dokler postopek ni pravnomočno končan

(glavna intervencija), kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve

stopnje. Ker ima pritožnica izkazan glavni interes, je že s tem na

podlagi teh trditev neizkazan stranski interes, ki tudi vsebinsko in

pojmovno predstavlja nekaj drugega. Pritožnica namreč kot glavni

intervenient lahko že sedaj uveljavlja zahtevke, na kakršne se

sklicuje, s tožbo, in z zgoraj povzetimi trditvami ne more izkazovati

interesa stranskega intervenienta, ki pomeni le pomoč stranki pri

uveljavljanju procesnega gradiva in izvrševanju procesnih dejanj v

pravdi, pa tudi nadzor nad procesnim ravnanjem stranke, kateri se

želi pridružiti, z namenom, da pripomore k uspehu stranke in se s tem

izogne zanjo neugodnim posledicam, nastalim iz bodočega

materialnopravnega razmerja, izvirajočega iz rezultata pravnomočno

končanega pravdnega postopka.

Okoliščin, potrebnih za stransko intervencijo iz 1. odstavka 199.

člena ZPP, ki bi izkazovale njen pravni interes, da v pravdi, ki teče

med drugimi, zmaga ena od strank (v konkretnem primeru tožena

stranka, kateri se pritožnica želi pridružiti), pa pritožnica ne

zatrjuje. Prvostopno sodišče pravilno pojasnjuje, da praviloma

intervencijski interes navadnega intervenienta temelji na preprečitvi

morebitnega zahtevka, ki bi ga stranka, ki bi pravdo izgubila,

pridobila zoper takšnega intervenienta, torej zahtevka nastalega iz

novega materialnopravnega razmerja med neuspešno stranko in stranskim

intervenientom. Pravni interes pritožnice za intervencijo bi bil ob

dosedaj povedanem v konkretnem primeru tako izkazan, če bi se neuspeh

tožene stranke odrazil negativno tudi v pritožničini pravni

situaciji, da bi torej v tem primeru postala dolžnica oziroma

zavezanka takšnega po končani pravdi nastalega novega obveznostnega

razmerja. Pritožbene trditve, da tožena stranka celo priznava njeno

lastninsko pravico na spornih nepremičninah, pa lahko pomeni le

možnost drugačnega (morda lažjega) uveljavljanja njenih pravic, v

ničemer pa ne vpliva na njen objektivni materialnopravni položaj v

razmerju do pravdnih strank glede zatrjevanih upravičenj na spornih

parcelah v opisanih smereh.

V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na v zemljiški knjigi zaznamovano

prepoved odsvojitve in obremenitve je prvostopno stališče prav tako

pravno pravilno. Gre za ukrep zavarovanja terjatve tožeče stranke v

tej pravdi, vse do pravnomočnega konca postopka ne glede na odločitev

o tožbenem zahtevku, torej tudi v primeru uspeha tožene stranke v tej

pravdi. Prepoved bo učinkovala do tedaj tako tudi v primeru, če bi

prvostopno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožnica ob povedanim z uveljavljanima pritožbenim očitkom bistvene

kršitve določb pravdnega postopka ne more uspeti. Zato je moralo

pritožbeno sodišče, ki v okviru uradoma izvedenega materialno

pravnega in procesnega preizkusa kakšnih nepravilnosti ni ugotovilo,

pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje

(člen 353 in 365/tč. 2 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 447/2002
• VDS sodba Pdp 183/2002
• VDS sodba Psp 411/2000