VSL sodba I Cp 2105/2004

Jedro

Zakon predpisuje napotitev na pravdo z zahtevkom za nedopustnost

izvršbe le v primerih, ko se ugovor nanaša na samo terjatev, bodisi

da je ta prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po

izvršljivosti odločbe ali je ta zastarala, ali je bila izpolnitev

obveznosti odložena za čas, ki še ni iztekel. Ocena vrednosti stvari

po določilu 215. člena ZIZ oziroma spor o pravilnosti te cenitve ne

more predstavljati razloga za napotitev na pravdo zaradi

nedopustnosti izvršbe.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

na ugotovitev, da je izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča,

opr. št. In 152/94, z dne 23.5.1994, nedopustna v delu, ki se nanaša

na vrednost osebnega avtomobila znamke Chrysler Lebaron, letnik 1990,

reg. št. xx v višini nad 930.000,00 SIT. Hkrati je naložilo tožeči

stranki, naj toženi povrne njene pravdne stroške v višini 76.600,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.7.2004 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in navaja, da je po sporu

tožene in tožeče stranke glede razveljavitve vseh sklepov zbora

delavcev z dne 16.10.1992, na katerem naj bi bila tožeča stranka

razrešena s funkcije direktorja tožene stranke, prišlo tudi do

zahteve za razveljavitev pogodbe o nakupu avtomobila za 960.000,00

SIT. V tožbi II P 1107/92 je tožečo stranko zastopal kot v.d.

direktorja g. B., ki pa pravno formalno sploh ni bil zastopnik

D. L.. S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča je bil

razveljavljen sklep, s katerim je bil tožnik razrešen funkcije

direktorja podjetja, zaradi česar je zahteval tudi obnovo postopka,

po katerem je bil imenovan za v.d. direktorja g. B.. Takoj po

pravnomočnem zaključku te obnove bo tožnik zahteval tudi obnovo

postopka v tožbi II P 1107/92. Tožnik opozarja, da pogodba ni bila

razveljavljena zaradi vrednosti avtomobila, temveč ker ni bil

pravočasno plačan prvi obrok za nakup tega avta. Le-tega je moral

zaradi socialne stiske prodati za 930.000,00 SIT po postopku cenitve

preko avtohiše. Iz registracijskih podatkov izhaja, da je bil sporni

avtomobil letnik proizvodnje 1989, tako da naj bi v petih letih

izgubil samo 10.236,62 DEM oziroma samo približno 1/3 vrednosti

novega avtomobila. Taka ocena pa je nerealna. Po oceni avtohiše naj

bi avto po štirih letih uporabe izgubil približno 45 % vrednosti.

Cenilec, ki ga je določilo sodišče, ni opravil pravilne cenitve, saj

je upošteval napačno nabavno vrednost avtomobila. Za izhodiščno

vrednost je vzel vozilo Chrysler Lebaron 30V6, kar je popolnoma drugo

vozilo, kot tisto, ki ga je naročilo ceniti sodišče. Tudi na

opozorila tožnika cenilec napake ni popravil, sodišče pa ga v

obravnavanem postopku sploh ni zaslišalo kot pričo ter se je v celoti

naslonilo na napačno, nestrokovno in po mnenju samega cenilca

nelogično cenitev. Napačno je tudi tolmačenje prvostopnega sodišča,

da se je pritožnik strinjal, da se glavna obravnava dne 9.7.2004

lahko zaključi. Vodenje postopka, kot si ga je privoščila sodnica,

sodi v arhive totalitarnih sistemov. Zato predlaga, da višje sodišče

ugotovi, da je bil postopek v primeru I P 3154/2002 voden

pristransko, saj je sodišče izločilo vse dokumente in dokaze tožeče

stranke in zavrnilo predlog, da se s soočenjem dokaže neobjektivna

cenitev g. B.. Prav tako je sodišče prve stopnje neobjektivno

upoštevalo edini argument tožene stranke in v celoti upoštevalo

cenitev, za katero pa sam avtor ugotavlja, da ni realna.

Pritožba ni utemeljena.

Postopek napotitve dolžnika na pravdo je v času izdaje napotitvenega

sklepa (4.9.2002) urejal 59. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju

(Ur. l. RS, št. 51/98 z dopolnitvami, ZIZ), ki je določal, da sodišče

v primeru, če je sklep o ugovoru odvisen od kakšnega dejstva, ki se

nanaša na samo terjatev, to dejstvo pa je bilo med strankama sporno,

napoti dolžnika, naj v danem roku začne pravdo ali drug postopek za

nedopustnost izvršbe. Pri tem je bistveno, da se ugovor nanaša na

samo terjatev, bodisi da je ta prenehala na podlagi dejstva, ki je

nastopilo po izvršljivosti odločbe, ali je ta zastarala, ali je bila

izpolnitev obveznosti odložena za čas, ki še ni iztekel. V teh

primerih gre za dejstva, ki pomenijo neposredno prenehanje terjatve,

oziroma odlagajo ali ovirajo njeno izpolnitev. Le za takšne vrste

dolžnikovih ugovorov zakon predpisuje napotitev na pravdo z zahtevkom

za nedopustnost izvršbe (primerjaj sodbo II Ips 46/98). V konkretnem

primeru pa bi sodišče v izvršbi moralo uporabiti v času izdaje sklepa

o izvršbi določilo 214. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP, Ur.

l. SFRJ, št. 20/78 z dopolnitvami) oziroma v času cenitve premičnine

povsem enako določilo 215. člena ZIZ. Ta določa, da v primeru, če

stvari niso bile najdene ne pri dolžniku ne pri kom drugem, sodišče

na upnikov predlog oceni njihovo vrednost in s sklepom odloči, da

mora dolžnik v določenem roku izplačati to vrednost. Na podlagi

takega sklepa lahko nato upnik proti dolžniku predlaga izvršbo. V

konkretnem primeru torej izvršilno sodišče ni postopalo skladno z

določilom zakona, saj bi moralo izdati sklep o ocenjeni vrednosti

vozila, na podlagi katerega bi upnik nadaljeval z izvršbo. Razhajanja

glede ocenjene vrednosti vozila namreč niso razlog, ki bi se nanašal

na samo terjatev v smislu določila 59. člena ZIZ. Ker pa je bil

tožnik pravnomočno napoten na pravdo, je imel zanjo seveda pravni

interes. 60. člen ZIZ določa, da mora dolžnik v tožbi za ugotovitev

nedopustnosti izvršbe navajati dejstva in predlagati vse dokaze, s

katerimi jih utemeljuje, sicer to pravico izgubi. Nova dejstva in

nove dokaze upošteva sodišče samo, če jih dolžnik navaja oziroma

predlaga v pripravljalni vlogi, vloženi v roku, ki mu ga je dalo

sodišče zaradi odgovora na upnikove navedbe v odgovoru na tožbo. V

obravnavani zadevi je tožnik v tožbi predlagal kot dokaz glede višine

vrednosti terjatve le vpogled v račun št. 10332567, cenik vozil

Renault, cenitev škode podjetja B. F. z dne 7.6.1991, kupoprodajni

pogodbi št. 15/92 in 124/93, pri čemer pa samih listin ni predložil,

temveč je predlagal naj se vpogledajo v spisu In 152/94. Po vpogledu

omenjenih listin pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se

na njegove navedbe o manjvrednosti vozila zaradi karamboliranja

nanaša le cenitev škode podjetja B. F., ki pa je bila v izvršbi

priložena le v nemškem jeziku in nikoli prevedena, zato je sodišče v

skladu z določilom 2. odst. 226. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, prečiščeno besedilo Ur. l. RS, št. 36/04) ni moglo upoštevati.

Pa tudi sicer je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da gre pri

oceni vrednosti starega avtomobila, ki je redek na domačem trgu, za

strokovno vprašanje, ki ga sodišče samo brez ustreznega znanja

sodnega izvedenca ne more razrešiti. Tožnik se v pritožbi

neutemeljeno sklicuje, da bi sodišče moralo upoštevati običajno

izgubo vrednosti vozila v nekaj letih, saj je ta različna od

posameznega tipa vozila. Tožnik pa ni pravočasno predlagal zaslišanja

izvedenca B., ki je cenitev opravil v izvršilnem postopku, niti

postavitve novega izvedenca, zato so njegove pritožbene navedbe o

tem, da bi sodišče izvedenca moralo zaslišati, neutemeljene. Sodišče

namreč odloča le na podlagi dokazov, ki jih predlagajo pravdne

stranke, te pa so dolžne navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, na

katere opirajo svoj zahtevek ali s katerimi izpodbijajo navedbe in

dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Tako je glede na dejstvo, da je

vrednost vozila že bila ugotovljena s sodnim izvedencem v izvršilnem

postopku, sodišče pravilno zaključilo, da tožnik le s priloženimi

listinami ni dokazal, da bi bila izvršba dovoljena s sklepom

Okrajnega sodišča, opr. št. In 152/94, nedopustna v delu, ki se

nanaša na vrednost spornega osebnega vozila v višini nad 930.000,00

SIT. Zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka pa v pritožbi navaja tudi druge razloge, ki se

nanašajo na postopek v zadevi II P 1107/92, na podlagi katere je

nastal izvršilni naslov, pri čemer zatrjuje, da bo vložila obnovo

omenjenega postopka. V zvezi s tem sodišče druge stopnje ocenjuje, da

ne gre za razloge v zvezi z nedopustnostjo izvršbe, ki bi bili pravno

relevantni, bo pa tožnik v primeru vloženega izrednega pravnega

sredstva zoper odločbo, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba,

lahko zaprosil za odlog izvršbe v skladu z določilom 71. člena ZIZ.

Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve

stopnje prehitro zaključilo glavno obravnavo. Iz zapisnika o naroku z

dne 9.7.2004 izhaja, da je sodišče vpogledalo vse predložene dokaze,

pri čemer sta se stranki strinjali, da sodišče lahko zaključi

obravnavo, naknadno pa vpogleda še spisa In 152/94 in II P 1107/92,

skladno z določilom 291. člena ZPP. Sicer pa tožnik na prvem naroku

skladno z določilom 60. člena ZIZ ne bi mogel več predlagati novih

dokaznih predlogov, saj bi moral to storiti že v tožbi oziroma

najkasneje v pripravljalni vlogi po prejemu odgovora na tožbo.

Pritožba pa govori tudi o pristranosti sodnika, pri čemer podanih

navedb ne konkretizira. Če gre smiselno za predlog za izločitev

sodnika na prvi stopnji, je ta prepozen (72. člen ZPP), saj je tak

predlog mogoče podati le do konca glavne obravnave.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ugotovilo, da niso podani

zatrjevani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora sodišče

ob preizkusu paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in

izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). V nadaljnjem izvršilnem

postopku pa bo moralo sodišče najprej s sklepom oceniti vrednost

spornega vozila v skladu z določilom 215. člena ZIZ, nato pa odločiti

o ugovoru zoper sklep o izvršbi.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep II Cp 569/2004
• VSL sklep III Cp 1630/05
• VSK sklep II Cp 969/2005