VSL sklep I Cp 1753/2004
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.1753.2004 |
Evidenčna številka: | VSL50669 |
Datum odločbe: | 11.05.2005 |
Področje: | obligacijsko pravo |
Institut: | civilnopravno razmerje |
Jedro
Po Zakonu o vodah lahko fizična oseba pridobi pravico do rabe vode s
pravnomočnim vodnogospodarskim dovoljenjem in tudi izvaja rabo in
izkoriščanje vode v tem obsegu. Zato ni pravno pravilno stališče
sodišča prve stopnje, ki meni, da je dovolj, da je koncesionar za
izvajanje rabe vode prisilno odklopil toženca iz vaškega vodovoda in
ga priklopil na javno obrežje ter da mora toženec za to plačati
vodarino. V postopku je ostala neocenjena trditev tožeče stranke, da
je to storila po nalogu občine, ker je bila pitna voda iz vaškega
vodovoda oporečna.
Izrek
Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (I. in III. izreka)
razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v
ponovno sojenje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi z
dne 2.10.2003, pod točko I. in III. in je naložilo toženi stranki
plačilo 108.967,00 SIT s pripadki ter naložilo nadaljnje pravdne
stroške. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni
zahtevek zavrnilo. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo
toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev
določb ZPP. Sodišče je obrazložilo izrek sodbe po Odloku o javnih
vodovodih v Občini Š.. Tožena stranka pa ni prejela tožbe in ni
prejela odgovora na tožbo, saj je šlo za izvršilni postopek, v
katerem je bilo treba tožbo vročati z opozorilom na dejstvo, da gre
za spor majhne vrednosti in na pogoje iz 452. člena ZPP. Toženec je
bil prvič obveščen o dejstvu, da gre za spor majhne vrednosti v
vabilu na narok, ki ga je pooblaščenka prejela 15.7.2004 in tožena
stranka je sledila navodilu in vložila pripravljalno vlogo. V vabilu
ni bilo roka, v katerem to lahko stori. Menila je, da bo njena
pripravljalna vloga zadostna in upoštevna. Zato gre za bistveno
kršitev določb ZPP. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo, saj
je sodišče upoštevalo Odlok o javnih vodovodih. V konkretnem primeru
je tožena stranka bila vključena v javni vodovod od junija 1999 in je
od tedaj koristila vodo iz javnega vodovoda. Toženec pa je bil
določen skupaj z drugimi za obnovo vaškega vodovoda, v primeru, da bi
bili pogoji za priključitev na javni vodovod slabi in da občina ne bi
želela odkupiti vaškega vodovoda. Vaščani imajo pravico preskrbovati
se z lastno vodo in se sami odločati, ali bodo prešli na javni
vodovod. Tožena stranka pa jih je proti volji priključila na javni
vodovod in jim odvzela pravico odločati. Morali pa bi imeti pogodbo o
priključitvi. Voda je bila dobavljena brez soglasja in zato ni
nastala obveznost plačila. Iz protesta tožena stranka vode ni
uporabljala.
Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila, prereka navedbe in
predlaga zavrnitev. Opozarja, da je zdravstveni inšpektorat ugotovil,
da je voda neustrezna, zdravstveno oporečna in tožeča stranka je
morala priklopiti toženo stranko na javni vodovod po Pravilniku o
zdravstveni ustreznosti pitne vode. Vsi vaščani so podpisali izjavo o
pristopu k javnemu vodovodu in tudi toženec. Lastninska razmerja v
zvezi z vodovodno infrastrukturo pa se bodo urejala kasneje.
Pritožba je utemeljena.
Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog absolutnih bistvenih
kršitev določb ZPP in to obrazloži tako, da ni dobila tožbe in da ni
bila opozorjena na dejstvo, da gre v tem primeru za spor majhne
vrednosti. Te navedbe so protispisne, saj je k listovni številki 5
pripeta povratnica, iz katere izhaja, da je toženec sprejel sklep o
izvršbi s prilogami in je proti sklepu o izvršbi tudi vložil
kvalificirani ugovor. Ker pa se je postopek pričel s predlogom za
izvršbo na podlagi verodostojne listine, ni mogel dobiti "tožbe",
ampak predlog. Nato pritožba trdi, da bi moral biti že v prvi
vročilnici, toženec obveščen o tem, da gre za spor majhne vrednosti.
O čem mora biti v tem primeru stranka obveščena, določa določba 456.
člena ZPP. Na samo dejstvo, da gre za spor majhne vrednosti po 442.
členu ZPP in naslednje določbe pa mora paziti vsaka stranka sama, saj
je ta postopek določen v Zakonu o pravdnem postopku in neupoštevanje
in nepoznavanje prava škodi. Tožena stranka je bila opozorjena na
določbe v sporih majhne vrednosti v vabilu (vsebina pripeta k list.
št. 19) in vabilo je vsebovalo vse, kar je po določbah ZPP treba. To
vabilo in opozorilo je tožena stranka prejela 15.7.2004, glavna
obravnava pa je bila 15.9.2004. Zato je tožena stranka imela dovolj
možnosti, da se pripravi na glavno obravnavo, pošlje pripravljalno
vlogo, ki pa je ni vložila. Protispisna je pritožbena navedba, da je
tožena stranka vložila pripravljalno vlogo, saj je v spisu ni.
Pač pa pritožba utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega
prava. Sodišče prve stopnje je namreč menilo, da je pravna podlaga za
odločitev v tej zadevi le Odlok o javnih vodovodih v Občini Š.
(Uradni vestnik Gorenjske, št. 37/82), ki ureja pojem uporabnika,
dobavo in med drugim tudi pravico do obračunavanja vodarine
upravljalcev javnega vodovoda. Pri tem se je sodišče prve stopnje
oprlo na odločbo Ustavnega sodišča, ki je v zadevi U-I 377/98 med
drugim zapisalo, da ni v nasprotju z ustavo, da se omeji svoboda
sklepanja pogodb, če gre za obveznosti, ki izhajajo iz zakona, pa gre
za obvezno lokalno službo.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz listin, katere je sodišče prve
stopnje vpogledalo (priloga A1), in pritožbe ter prošnje tožene
stranke ter dopis z dne 15.12.2002, izhaja, kar ugotavlja tudi
sodišče prve stopnje, da so vaščani imeli svoj vodovod, da pa so bili
junija 1992 priključeni na javni vodovod in so tudi uporabljali
uporabo vode iz javnega vodovoda. Glede pritožb tožene stranke, ki
med pravdo ugovarja, da je bila na silo priklopljena na javni
vodovod, pa sodišče navaja, da so vprašanja v zvezi s povračili
stroškov oziroma prevzem vodovodnih naprav v javni vodovod še odprta
in da ni to problem zaračunavanja porabe vode.
Takšno stališče je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravno zmotno
oziroma vsaj preuranjeno. Sodišče prve stopnje namreč v izraženem
pravnem stališču izhaja iz predpostavke, da ni možno, da imajo
vaščani svoj vodovod, ampak da je odločilno, da so se priključili k
javnemu vodovodu in da se temu ni mogoče upirati. Pri tem pa sodišče
prve stopnje ne citira in ne uporabi zakonov, na podlagi katerih so
bili izdani podzakonski akti. Zakon o vodah (Ur. l. RS, št. 110/2002
(in prej tudi Zakon o komunalni dejavnosti) dopušča, da lahko fizična
oseba (torej tudi skupina fizičnih oseb kot sociates) pridobi pravico
do rabe vode na podlagi Zakona o vodah in za njeno izvajanje tudi
pridobi vodno dovoljenje (primerjaj 195. člen Zakona o vodah). Ta
oseba izvaja vodno pravico v obsegu, na način in pod pogoji,
določenimi v aktu iz 195. člena Zakona o vodah. Če bi se izkazalo, da
je tožena stranka imela pravico uporabljati "svojo vodo" iz vaškega
vodovoda na ta način, tedaj tožeča stranka ni imela prav, ko jo je na
silo priključila na javni vodovod.
Vendar so v spisu tudi predložene listine in zatrjevane podlage, ki
jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo (in tudi obrazložilo v sodbi,
da dokaze zavrača kot nepotrebne), ki izkazujejo, da je tožeča
stranka na podlagi odločbe inšpektorja in na podlagi naloga Občine
Š. morala zagotoviti občanom vasi L. pitno vodo. Pri tem je tožeča
stranka navajala tudi podlago in sicer Pravilnik o zdravstveni
vrednosti pitne vode (vloga na list. št. 14 do 16). V spisu so tudi
priloge tožečih strank kot dokazi o tem, da je morala tožeča stranka
zagotoviti zdravo pitno vodo, ker je bila voda iz vaškega vodovoda
oporečna. Tožeča stranka tudi opozarja, česar sodišče prve stopnje ni
ocenilo, da so vaščani, med njimi tudi toženec, s pisnim podpisom
soglasja pristali na priključitev na javni vodovod zaradi zagotovitve
neoporečne pitne vode (priloga A3, dokaz zavrnjen). Na podlagi 36.
člena Zakona o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 32/93), republiški
inšpektor pristojen za nadzorstvo na področju varstva okolja, odredi
sanacijo in druge ukrepe potrebne za odpravo virov in posledic
čezmerne obremenitve. Če je šlo za odločbo inšpektorja, ki ga je
morala tožeča stranka na podlagi naloga Občine Š. izvršiti, ob tem pa
je še tožena stranka soglašala, tedaj je bil priklop na javno
vodovodno omrežje utemeljen in ima tožeča stranka pravico
zaračunavati vodo v obsegu, kot to ureja Odlok o javnih vodovodih v
Občini Š.. Če pa se bo v nadaljevanju izkazalo, da tožeča stranka ni
imela pravice odklopiti tožene stranke iz vaškega vodovoda in
priklopiti na javni vodovod, tedaj tožeča stranka ni imela pravne
podlage za zaračunavanje vodarine. V tem primeru gre torej za
drugačno dejansko stanje kot v odločbi ustavnega sodišča, ki govori o
obvezni kontrahirni dolžnosti.
Tako se izkaže, da je zaradi zmotne materialnopravne podlage ostalo
dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je narekovalo
razveljavitev sodbe v izpodbijanem obsegu in vrnitev zadeve sodišču
prve stopnje v ponovno sojenje (458. člen ZPP).
V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ponovno odloči in
pri tem upošteva vso trditveno podlago obeh strank in predložene
dokaze. Pri tem naj izhaja iz pravilnega materialnopravnega
izhodišča. Pri odločanju naj tudi pazi, da je izrek tak, da ga je
mogoče preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe pod točko I. namreč
nalaga toženi stranki poleg že obstoječega izvršilnega naslova še
ponovno plačilo in je nejasen oziroma obstaja dvom, ali gre za
dvakratno odločanje o isti stvari.
Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 166. člena
ZPP.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009