VSL sodba I Cp 2131/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.2131.2005 |
Evidenčna številka: | VSL50668 |
Datum odločbe: | 23.11.2005 |
Področje: | CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO |
Institut: | vmesna sodba |
Jedro
Besedna zveza "sodelovanje z gestapom" namiguje na vojni zločin, zato
je žaljiva.
Izrek
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z vmesno sodbo
spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke
za tožnikovo škodo.
Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka in odločitve o pravdnih
stroških se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je
tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine v znesku 5.000.000,00 SIT
z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, hkrati pa je
odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne
stroške v znesku 585.788,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Tožbeni zahtevek se je nanašal na škodo, ki naj bi bila tožniku
nastala zaradi razžalitve, storjene v treh člankih tednika A. (št.
1, 2 in 3 iz leta ...), ko je ta tednik zapisal, da je bil tožnik
sodelavec gestapa, da je bil med gestapovci izšolan domobranski
propagandist, hkrati pa je bil v 2. številki tednika primerjan s
Kurtom Waldheimom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da primerjava s
Kurtom Waldheimom ni žaljiva, glede zapisa, da je tožnik sodeloval z
gestapom, pa je tožena stranka imela utemeljen razlog temu verjeti,
zaradi česar v njenem ravnanju ni protipravnosti.
Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1.,
2. in 3. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, predlaga
razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred drugim
sodnikom. Povzetek pritožbe je naslednji:
Z gestapom ni sodeloval. Konec leta 1944 ali v začetku leta 1945 je
bil kot civilist poslan za uradnika v propagandni oddelek Centra
gorenjskega domobranstva v K.. Za en dan se je udeležil tečaja na
B., na katerem so bili navzoči domobranci iz različnih postojank na
Gorenjskem in na katerem so bili predavatelji le Slovenci -
domobranski oficirji - ne pa on. Dokumenti dokazujejo samo to, kar
tožnik ves čas priznava. Uradno verificirane zgodovine ni. Sodišče
ponuja le en logičen odgovor in sicer, da je bil kot domobranec
hkrati sodelavec gestapa. Po vednosti o tem, kaj je bil gestapo, je
dopuščanje možnosti o tožniku kot sodelavcu gestapa nevzdržna in
žaljiva. Deduktivna in induktivna metoda je malo vredna in celo
nevarna. Po dokumentih, ki jih je imela tožena stranka, ni imela
opore za obtožbo o sodelovanju z gestapom. Iz sodbe je izpadlo
dejstvo, da je gestapo tožnika aretiral. O tem dejstvu sodba nima
razlogov. Sodišče je dolžno tehtati med pravico do tožnikovega
dobrega imena in časti ter med pravico do svobode izražanja. Večja
toleranca javnih osebnosti do kritičnih zapisov ne more biti
neomejena, saj ima svoje meje tudi svoboda novinarskega izražanja. V
tem primeru je meja prekoračena in pravica do svobodnega izražanja
celo zlorabljena.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo drugič. Sodba z
dne 20.1.2003 je bila razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v
Ljubljani, opr. št. I Cp 1228/2003 z dne 14.4.2004, ker so manjkali
razlogi o odločilnih dejstvih, torej zaradi bistvene kršitve določb
pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče
prve stopnje je v ponovljenem postopku v sodbi zapisalo nekaj
dodatnih razlogov, čeprav močno skopih, ki pa vendarle zadostujejo,
da je o stvari mogoče odločati. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da
sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb
pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke
2. odstavka 339. člena zakona (2. odstavek 350 člena ZPP). Ne gre za
kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima
razlogov o odločilnem dejstvu, torej o tem, da je bil tožnik tudi sam
žrtev gestapa. Tudi dejansko stanje je popolno ugotovljeno. Sodišče
prve stopnje pa je napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni
zahtevek zavrnilo. Zahtevku bi moralo ugoditi. Pritožbeno sodišče je
zato z vmesno sodbo sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo
odškodninsko odgovornost tožene stranke za tožnikovo škodo, zaradi
odločitve o znesku tožbenega zahtevka in o stroških postopka pa je
zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (358. člen v
zvezi s 315. členom ZPP, glej tudi Načelno pravno mnenje v poročilu
VSRS 1/93, stran 43). Sodišče prve stopnje bo moralo odločati še o
višini tožbenega zahtevka.
Vprašanje, ali je primerjava s Kurtom Waldheimom žaljiva, ni več
predmet pritožbe. Ostaja odprto, ali gre v že spredaj navedenih
številkah A. za žaljive zapise v tistem obsegu, ko je tožnik
predstavljen kot sodelavec gestapa in ko se zatrjuje njegovo
sodelovanje z gestapom.
Gre torej:
1. za članek v 1. številki A., kjer je med besedilom članka z
naslovom Domobranski propagandist navedeno tudi: "seveda tudi izbor
med gestapovci izšolanega nekdanjega domobranskega propagandista...";
2. za članek v 2. številki A. z naslovom Propagandista in s
podnaslovom, v katerem je med drugim zapisano: "ali se bo A. A., ki
je sodeloval z gestapom...";
3. za članek z naslovom Predavatelj domobranske propagande v 3.
številki A. in s podnaslovom: A. sodelovanje z gestapom, hkrati s
poudarjenim zapisom v navedenem članku: "A. preteklost vsekakor ne
more biti ovira za kandidaturo; gotovo pa je, da - vsaj v zahodnih
demokracijah - sodelovanje z gestapom in drugimi instrumenti
nacistične politike ni najboljše priporočilo za javno funkcijo".
Sodišče prve stopnje je ugotovilo v okviru tistega, kar je bistveno
za odločanje o vprašanju žaljivosti trditev:
1. tožnik se je meseca januarja 1945 udeležil tečaja domobranskih
propagandistov v K.; da je bil domobranski propagandist, tožnik ne
zanika;
2. tečaj je organiziral gestapo. V tem postopku tožnik tega dejstva
ni ne zanikal in ne priznal. V zvezi s tem dejstvom trdi, da on z
gestapom ni sodeloval, da z njim ni imel kontakta in da v okviru
tečaja Nemcev niti ni videl. Pritožbeno sodišče nima nobenih
pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je skladno
z zgodovinskimi viri, na katere se je naslonilo sodišče prve stopnje,
dejansko bil gestapo organizator domobranskega tečaja propagandistov.
Odveč je v tej zadevi pritožbeno razpravljanje o tem, koliko je
določen zgodovinski vir verodostojen oziroma "uradno verificiran",
ker za to zadevo to ni pomembno. Tožnik namreč v tej zadevi ni trdil,
da tečaja ni organiziral gestapo, pač pa je trdil, da z gestapom ni
imel nobenih stikov;
3. tožnik se je udeležil tečaja za en dan kot pozdravni govornik.
Sodišče prve stopnje to ugotovi v petem odstavku na list. št. 153
sodbe, pri čemer glede na sistematiko izpodbijane sodbe ne more biti
dvoma, da ta sodbeni zapis predstavlja ugotovitev sodišča prve
stopnje, ne pa morda povzetek tožnikovih trditev.
Drugih dejstev, ki bi tožnika kot domobranca povezovala z gestapom,
ni. Celo več: v 3. številki A. je v že navedenem besedilu zapisano,
da je A. kasneje aretiral prav gestapo. V zvezi s tem pritožba sicer
očita sodbi absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker sodba o
tem nima razlogov, vendar pa dejstvo tožnikove aretacije ni sporno,
pomanjkanje razlogov v zvezi s tem dejstvom pa ni odločilnega pomena,
kar bo povedano v nadaljevanju te sodbe.
Zgoraj navedena tri dejstva so torej zadoščala za tri članke, katerih
rdeča nit so trditve o tožnikovem sodelovanju z gestapom. Na podlagi
takih dejstev, v zvezi z dejstvom, da je tožnika kasneje aretiral
gestapo, kar tožena stranka v enem od obravnavanih člankov tudi sama
ugotovi, trditi, da je bil tožnik sodelavec gestapa, da je z njim
sodeloval in da je bil med gestapovci izšolan, je odločno pretirano.
Gre za hiperbolične trditve, ki izkrivljajo resnično vrednost
sporočila in z namenom senzacionalnosti sporočilu dajejo večji pomen
kot ga v resnici ima (glej Monika Kalin Golob, Stil in novinarski
škandal, Teorija in praksa, letnik 40, 2/2003, stran 232). Do tu gre
sicer le za vprašanje stila in novinarskega škandala. V pravnem
smislu pa je pretiravanje v konkretnem primeru pripeljano do take
mere, da predstavlja žalitev dobrega imena in časti po 1. odstavku
200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se za ta primer
uporabljajo glede na člen 1060 Obligacijskega zakonika.
Sodišče prve stopnje je jedrnato zapisalo, da se ve, kaj je bil
gestapo in da je vsakršno povezovanje z gestapom žaljivo. Pri tem pa
je prišlo do ugotovitve, ki sicer izrecno ni zapisana, vendar pa iz
razlogov to izhaja: da je bil tožnik sodelavec domobrancev; ker so
domobranci sodelovali z gestapom, je bil tudi tožnik sodelavec
Gestapa.
Take logike ni mogoče sprejeti, ker pripelje do poenostavljenih
zaključkov. Suha logika pri tako občutljivih vprašanjih odpove, saj
so potemtakem vsi domobranci (bili) sodelavci gestapa.
Gestapo je bil nemška tajna policija v času nacizma. V procesu v
Nrnbergu je bil gestapo proglašen za zločinsko organizacijo, prav
tako pa pripadništvo gestapu. Po 10. členu Statuta mednarodnega
vojaškega sodišča je lahko vsako osebo, ki je pripadala tej zločinski
organizaciji, redno ali vojaško sodišče posamezne države obtožilo
zaradi vojnih zločinov proti človečnosti (glej Enciklopedija
leksikografskega zavoda, Zagreb, 1967, gesli: "Gestapo" in
"Nrnberški proces"). Če bi bili torej vsi domobranci sodelavci
gestapa, bi skupaj s tožnikom že zdavnaj morali biti obtoženi vojnih
zločinov proti človečnosti. Znano je, da ni tako.
V luči zgoraj povedanega je torej treba presojati trditve, da je
nekdo sodeloval z gestapom. V knjigi, ki jo je sodišče prve stopnje
uporabilo pri odločanju, se tožnikovo ime pojavi trikrat (na straneh
1, 2, in 3). Na straneh 2 in 3 se njegovo ime pojavi v zvezi s tem,
kako ga je gestapo aretiral, ne pa s trditvijo, da bi bil njegov
sodelavec. Na strani 1 je A. A. omenjen tako, da je kot podčasnik
odšel na center v K.. V knjigi torej niso postavljene trditve,
kakršne postavlja tožena stranka v svojih člankih. Sintagmo:
sodelovanje z gestapom oziroma sodelavec gestapa je mogoče na
svetovnem spletu najti zgolj v povezavi z najhujšim ravnanjem. Tako
je v Poročevalcu državnega sveta št. 7/2001 v članku Posvet od Ogleja
do Haiderja zapisano: "Mariboru se dogaja celo to, da potomcem ljudi,
ki so sodelovali z gestapom in bili zato likvidirani 1945...".
Spletna Mladina v številki 40 z dne 8.10.2001 govori o A.
A. in njegovi ženi, leta 1948 obtoženi sodelovanja z gestapom.
O sodelovanju z gestapom je govor tudi v sodbi VSRS I Ips 291/93.
Splošno je tudi znano, da so bili takoj po vojni na tako imenovanih
dachauskih procesih obsojenci justificirani zaradi domnevnega
sodelovanja z gestapom (o tem tudi Igor Torkar v Umiranju na obroke).
Povedano kaže, da je bila že samo trditev o sodelovanju z gestapom
takoj po vojni skrajno nevarna; v današnjem času je žaljiva.
Za osebo, ki se je en dan udeležila propagandnega tečaja, ki ga je
organiziral gestapo, in na katerem je imela pozdravni govor, ni
mogoče reči, da je sodelavec gestapa in da je izšolan med gestapovci.
Taka trditev je žaljiva.
S tem v zvezi se ni mogoče strinjati s sodiščem prve stopnje, da je
tožena stranka imela utemeljen razlog verjeti, da je bil tožnik
sodelavec gestapa. Ne gre za vprašanje, ali je tožena stranka oziroma
njen novinar to verjel. Verjame se lahko določenim dejstvom in v
zvezi s tem je lahko kdo v zmoti. Dejstva, ki jih je tožena stranka
(oziroma njen novinar) ugotovila, pa tu niso sporna in jih tudi
pritožbeno sodišče sprejema. Ta dejstva pa ne dajejo podlage za sklep
o sodelovanju z gestapom, kakršnega je o tožniku napravila tožena
stranka v navedenih treh člankih. Tudi če je tečaj organiziral
gestapo, tožniku še ni mogoče očitati, da je ob ugotovljenih dejstvih
sodeloval z gestapom. V tem obsegu gre torej za žaljivost. Da je
tožeča stranka kot politični tednik (kar je splošno znano) vedela,
kaj pomeni nekoga označiti s sodelavcem gestapa, ni dvoma, pa tudi
tožena se sklicuje na to, da ne gre za žaljivost, ker je to, kar je
zapisano, res. Pritožbeno sodišče temu dodaja: res je, da je bil
tožnik domobranec in da se je en dan udeležil s pozdravnim govorom
tečaja, ki ga je organiziral gestapo. To pa še ni sodelovanje z
gestapom, kajti ta besedna zveza ima od 2. svetovne vojne dalje
izrazito negativen pomen, ki namiguje na vojni zločin.
Za nastanek odškodninske obveznosti morajo biti izpolnjene naslednje
predpostvke: nedopustno ravnanje, s tem povezana škoda, vzročna zveza
med ravnanjem in škodo ter odgovornost. Te prepodstavke so
izpolnjene.
Nedopustno ravnanje in s tem v zvezi protipravnost predstavlja zapis
o tožniku kot sodelavcu gestapa oziroma njegovo povezovanje z
gestapom, ne da bi ugotovljena dejstva za tak sklep dajala podlago.
Da mu je škoda v obliki duševnih bolečin nastala, je tožnik trdil v
tožbi, tožena stranka pa tega ni zanikala, ker se je branila s tem,
da je v člankih zapisano samo to, kar je res. Določena škoda je torej
nastala, ker tega tožena stranka ni zanikala. Neprerekanih dejstev
oziroma trditev pa ni treba dokazovati (212. člen ZPP, glej tudi Jože
Juhart, Civilnoprocesno pravo, Univerzitetna založba, 1961, stran 304
in 357).
Obstaja tudi vzročna zveza, ker je tožniku nastala škoda zaradi
zapisa o tem, da je sodeloval z gestapom.
Ko gre za krivdo, je treba upoštevati 1. odstavek 154. člena ZOR, po
katerem mora tisti, kdor povzroči drugemu škodo, škodo povrniti, če
ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V obravnavani
zadevi sicer ni ugotovljeno, ali je treba upoštevati tudi določbo 1.
odstavka 170. člena ZOR, ki govori o škodi, ki jo povzroči delavec
pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi. Tudi če bi bilo to določbo
treba upoštevati, torej če je bil novinar zaposlen pri toženi
stranki, pa toženi stranki ni uspelo dokazati, da ni kriva oziroma da
je njen delavec ravnal tako kot je treba. Tožnik pa je dokazal
škodljivo dejstvo, škodo in vzročno zvezo.
Treba je ponoviti še to, kar je bilo povedano že v sklepu sodišča
druge stopnje I Cp 1228/2003 z dne 14.4.2004:
Poleg določb 200. člena ZOR, ki so bile že citirane, so pravna
podlaga za odločitev v obravnavani zadevi predvsem določbe 17. in 19.
člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (v
nadaljevanju MPDPP), 12. člena Splošne deklaracije človekovih pravic
(v nadaljevanju SDČP), 10. člena Konvencije o varstvu človekovih
pravic in temeljnih svoboščin (Ur.l. RS, št. 33/94 - MP, št. 7; v
nadaljevanju EKČP), 34., 35. in 39. člen Ustave RS ter 200. člena
ZOR.
Pri odločanju o pritožbi v tej zadevi je sodišče druge stopnje
izhajalo tudi iz pravice do svobodnega izražanja, zagotovljene v 10.
členu EKČP in 39. členu Ustave, ki med drugim omogoča svobodo tiska
in svobodno izbiranje, spremljanje in širjenje vesti in mnenj.
Novinarjem nalaga tudi dolžnost, da vsakomur omogočijo, da dobi
informacijo javnega značaja, za katero ima utemeljen pravni interes.
Pravica od obveščanja je še posebej poudarjena, kadar gre za tako
imenovane osebe javnega življenja. Sodišče prve stopnje pravilno
ugotavlja, da je v tej zadevi pomembno, da je tožnik politik, ki je v
kritičnem času kandidiral na volitvah, in zato oseba javnega
življenja, pri kateri se pričakuje, da je njegov prag tolerance do
reakcij javnosti višji od običajnega ter je zato varstvo njegove
osebnosti v zvezi z opravljanjem dela nižje kot pri zadevah zasebnega
pomena. Po drugi strani pa pravica do svobodnega izražanja vsebuje
tudi naloge, dolžnosti in odgovornosti. Javna glasila morajo
informacije in mnenja v skladu s poklicnimi znanji, zakonskimi
predpisi in poklicno deontologijo sporočati javnosti tako, da bo
stanje obveščenosti na najvišji ravni, zato je svoboda izražanja
zakonsko omejena, še posebej zaradi spoštovanja pravic ali ugleda
drugih (3. odstavek 19. člena MPDPP).
To so torej razlogi za odločitev sodišča druge stopnje. S tem je tudi
odgovorjeno na bistvene pritožbene trditve.
Sodišče prve stopnje bo torej moralo odločiti še o višini odškodnine
in o stroških postopka, vključno s pritožbenimi stroški.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009