VSL sodba I Cp 2131/2005

Jedro

Besedna zveza "sodelovanje z gestapom" namiguje na vojni zločin, zato

je žaljiva.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z vmesno sodbo

spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke

za tožnikovo škodo.

Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka in odločitve o pravdnih

stroških se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je

tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine v znesku 5.000.000,00 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, hkrati pa je

odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne

stroške v znesku 585.788,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožbeni zahtevek se je nanašal na škodo, ki naj bi bila tožniku

nastala zaradi razžalitve, storjene v treh člankih tednika A. (št.

1, 2 in 3 iz leta ...), ko je ta tednik zapisal, da je bil tožnik

sodelavec gestapa, da je bil med gestapovci izšolan domobranski

propagandist, hkrati pa je bil v 2. številki tednika primerjan s

Kurtom Waldheimom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da primerjava s

Kurtom Waldheimom ni žaljiva, glede zapisa, da je tožnik sodeloval z

gestapom, pa je tožena stranka imela utemeljen razlog temu verjeti,

zaradi česar v njenem ravnanju ni protipravnosti.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1.,

2. in 3. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, predlaga

razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred drugim

sodnikom. Povzetek pritožbe je naslednji:

Z gestapom ni sodeloval. Konec leta 1944 ali v začetku leta 1945 je

bil kot civilist poslan za uradnika v propagandni oddelek Centra

gorenjskega domobranstva v K.. Za en dan se je udeležil tečaja na

B., na katerem so bili navzoči domobranci iz različnih postojank na

Gorenjskem in na katerem so bili predavatelji le Slovenci -

domobranski oficirji - ne pa on. Dokumenti dokazujejo samo to, kar

tožnik ves čas priznava. Uradno verificirane zgodovine ni. Sodišče

ponuja le en logičen odgovor in sicer, da je bil kot domobranec

hkrati sodelavec gestapa. Po vednosti o tem, kaj je bil gestapo, je

dopuščanje možnosti o tožniku kot sodelavcu gestapa nevzdržna in

žaljiva. Deduktivna in induktivna metoda je malo vredna in celo

nevarna. Po dokumentih, ki jih je imela tožena stranka, ni imela

opore za obtožbo o sodelovanju z gestapom. Iz sodbe je izpadlo

dejstvo, da je gestapo tožnika aretiral. O tem dejstvu sodba nima

razlogov. Sodišče je dolžno tehtati med pravico do tožnikovega

dobrega imena in časti ter med pravico do svobode izražanja. Večja

toleranca javnih osebnosti do kritičnih zapisov ne more biti

neomejena, saj ima svoje meje tudi svoboda novinarskega izražanja. V

tem primeru je meja prekoračena in pravica do svobodnega izražanja

celo zlorabljena.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo drugič. Sodba z

dne 20.1.2003 je bila razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v

Ljubljani, opr. št. I Cp 1228/2003 z dne 14.4.2004, ker so manjkali

razlogi o odločilnih dejstvih, torej zaradi bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče

prve stopnje je v ponovljenem postopku v sodbi zapisalo nekaj

dodatnih razlogov, čeprav močno skopih, ki pa vendarle zadostujejo,

da je o stvari mogoče odločati. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da

sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke

2. odstavka 339. člena zakona (2. odstavek 350 člena ZPP). Ne gre za

kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima

razlogov o odločilnem dejstvu, torej o tem, da je bil tožnik tudi sam

žrtev gestapa. Tudi dejansko stanje je popolno ugotovljeno. Sodišče

prve stopnje pa je napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni

zahtevek zavrnilo. Zahtevku bi moralo ugoditi. Pritožbeno sodišče je

zato z vmesno sodbo sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo

odškodninsko odgovornost tožene stranke za tožnikovo škodo, zaradi

odločitve o znesku tožbenega zahtevka in o stroških postopka pa je

zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (358. člen v

zvezi s 315. členom ZPP, glej tudi Načelno pravno mnenje v poročilu

VSRS 1/93, stran 43). Sodišče prve stopnje bo moralo odločati še o

višini tožbenega zahtevka.

Vprašanje, ali je primerjava s Kurtom Waldheimom žaljiva, ni več

predmet pritožbe. Ostaja odprto, ali gre v že spredaj navedenih

številkah A. za žaljive zapise v tistem obsegu, ko je tožnik

predstavljen kot sodelavec gestapa in ko se zatrjuje njegovo

sodelovanje z gestapom.

Gre torej:

1. za članek v 1. številki A., kjer je med besedilom članka z

naslovom Domobranski propagandist navedeno tudi: "seveda tudi izbor

med gestapovci izšolanega nekdanjega domobranskega propagandista...";

2. za članek v 2. številki A. z naslovom Propagandista in s

podnaslovom, v katerem je med drugim zapisano: "ali se bo A. A., ki

je sodeloval z gestapom...";

3. za članek z naslovom Predavatelj domobranske propagande v 3.

številki A. in s podnaslovom: A. sodelovanje z gestapom, hkrati s

poudarjenim zapisom v navedenem članku: "A. preteklost vsekakor ne

more biti ovira za kandidaturo; gotovo pa je, da - vsaj v zahodnih

demokracijah - sodelovanje z gestapom in drugimi instrumenti

nacistične politike ni najboljše priporočilo za javno funkcijo".

Sodišče prve stopnje je ugotovilo v okviru tistega, kar je bistveno

za odločanje o vprašanju žaljivosti trditev:

1. tožnik se je meseca januarja 1945 udeležil tečaja domobranskih

propagandistov v K.; da je bil domobranski propagandist, tožnik ne

zanika;

2. tečaj je organiziral gestapo. V tem postopku tožnik tega dejstva

ni ne zanikal in ne priznal. V zvezi s tem dejstvom trdi, da on z

gestapom ni sodeloval, da z njim ni imel kontakta in da v okviru

tečaja Nemcev niti ni videl. Pritožbeno sodišče nima nobenih

pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je skladno

z zgodovinskimi viri, na katere se je naslonilo sodišče prve stopnje,

dejansko bil gestapo organizator domobranskega tečaja propagandistov.

Odveč je v tej zadevi pritožbeno razpravljanje o tem, koliko je

določen zgodovinski vir verodostojen oziroma "uradno verificiran",

ker za to zadevo to ni pomembno. Tožnik namreč v tej zadevi ni trdil,

da tečaja ni organiziral gestapo, pač pa je trdil, da z gestapom ni

imel nobenih stikov;

3. tožnik se je udeležil tečaja za en dan kot pozdravni govornik.

Sodišče prve stopnje to ugotovi v petem odstavku na list. št. 153

sodbe, pri čemer glede na sistematiko izpodbijane sodbe ne more biti

dvoma, da ta sodbeni zapis predstavlja ugotovitev sodišča prve

stopnje, ne pa morda povzetek tožnikovih trditev.

Drugih dejstev, ki bi tožnika kot domobranca povezovala z gestapom,

ni. Celo več: v 3. številki A. je v že navedenem besedilu zapisano,

da je A. kasneje aretiral prav gestapo. V zvezi s tem pritožba sicer

očita sodbi absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker sodba o

tem nima razlogov, vendar pa dejstvo tožnikove aretacije ni sporno,

pomanjkanje razlogov v zvezi s tem dejstvom pa ni odločilnega pomena,

kar bo povedano v nadaljevanju te sodbe.

Zgoraj navedena tri dejstva so torej zadoščala za tri članke, katerih

rdeča nit so trditve o tožnikovem sodelovanju z gestapom. Na podlagi

takih dejstev, v zvezi z dejstvom, da je tožnika kasneje aretiral

gestapo, kar tožena stranka v enem od obravnavanih člankov tudi sama

ugotovi, trditi, da je bil tožnik sodelavec gestapa, da je z njim

sodeloval in da je bil med gestapovci izšolan, je odločno pretirano.

Gre za hiperbolične trditve, ki izkrivljajo resnično vrednost

sporočila in z namenom senzacionalnosti sporočilu dajejo večji pomen

kot ga v resnici ima (glej Monika Kalin Golob, Stil in novinarski

škandal, Teorija in praksa, letnik 40, 2/2003, stran 232). Do tu gre

sicer le za vprašanje stila in novinarskega škandala. V pravnem

smislu pa je pretiravanje v konkretnem primeru pripeljano do take

mere, da predstavlja žalitev dobrega imena in časti po 1. odstavku

200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se za ta primer

uporabljajo glede na člen 1060 Obligacijskega zakonika.

Sodišče prve stopnje je jedrnato zapisalo, da se ve, kaj je bil

gestapo in da je vsakršno povezovanje z gestapom žaljivo. Pri tem pa

je prišlo do ugotovitve, ki sicer izrecno ni zapisana, vendar pa iz

razlogov to izhaja: da je bil tožnik sodelavec domobrancev; ker so

domobranci sodelovali z gestapom, je bil tudi tožnik sodelavec

Gestapa.

Take logike ni mogoče sprejeti, ker pripelje do poenostavljenih

zaključkov. Suha logika pri tako občutljivih vprašanjih odpove, saj

so potemtakem vsi domobranci (bili) sodelavci gestapa.

Gestapo je bil nemška tajna policija v času nacizma. V procesu v

Nrnbergu je bil gestapo proglašen za zločinsko organizacijo, prav

tako pa pripadništvo gestapu. Po 10. členu Statuta mednarodnega

vojaškega sodišča je lahko vsako osebo, ki je pripadala tej zločinski

organizaciji, redno ali vojaško sodišče posamezne države obtožilo

zaradi vojnih zločinov proti človečnosti (glej Enciklopedija

leksikografskega zavoda, Zagreb, 1967, gesli: "Gestapo" in

"Nrnberški proces"). Če bi bili torej vsi domobranci sodelavci

gestapa, bi skupaj s tožnikom že zdavnaj morali biti obtoženi vojnih

zločinov proti človečnosti. Znano je, da ni tako.

V luči zgoraj povedanega je torej treba presojati trditve, da je

nekdo sodeloval z gestapom. V knjigi, ki jo je sodišče prve stopnje

uporabilo pri odločanju, se tožnikovo ime pojavi trikrat (na straneh

1, 2, in 3). Na straneh 2 in 3 se njegovo ime pojavi v zvezi s tem,

kako ga je gestapo aretiral, ne pa s trditvijo, da bi bil njegov

sodelavec. Na strani 1 je A. A. omenjen tako, da je kot podčasnik

odšel na center v K.. V knjigi torej niso postavljene trditve,

kakršne postavlja tožena stranka v svojih člankih. Sintagmo:

sodelovanje z gestapom oziroma sodelavec gestapa je mogoče na

svetovnem spletu najti zgolj v povezavi z najhujšim ravnanjem. Tako

je v Poročevalcu državnega sveta št. 7/2001 v članku Posvet od Ogleja

do Haiderja zapisano: "Mariboru se dogaja celo to, da potomcem ljudi,

ki so sodelovali z gestapom in bili zato likvidirani 1945...".

Spletna Mladina v številki 40 z dne 8.10.2001 govori o A.

A. in njegovi ženi, leta 1948 obtoženi sodelovanja z gestapom.

O sodelovanju z gestapom je govor tudi v sodbi VSRS I Ips 291/93.

Splošno je tudi znano, da so bili takoj po vojni na tako imenovanih

dachauskih procesih obsojenci justificirani zaradi domnevnega

sodelovanja z gestapom (o tem tudi Igor Torkar v Umiranju na obroke).

Povedano kaže, da je bila že samo trditev o sodelovanju z gestapom

takoj po vojni skrajno nevarna; v današnjem času je žaljiva.

Za osebo, ki se je en dan udeležila propagandnega tečaja, ki ga je

organiziral gestapo, in na katerem je imela pozdravni govor, ni

mogoče reči, da je sodelavec gestapa in da je izšolan med gestapovci.

Taka trditev je žaljiva.

S tem v zvezi se ni mogoče strinjati s sodiščem prve stopnje, da je

tožena stranka imela utemeljen razlog verjeti, da je bil tožnik

sodelavec gestapa. Ne gre za vprašanje, ali je tožena stranka oziroma

njen novinar to verjel. Verjame se lahko določenim dejstvom in v

zvezi s tem je lahko kdo v zmoti. Dejstva, ki jih je tožena stranka

(oziroma njen novinar) ugotovila, pa tu niso sporna in jih tudi

pritožbeno sodišče sprejema. Ta dejstva pa ne dajejo podlage za sklep

o sodelovanju z gestapom, kakršnega je o tožniku napravila tožena

stranka v navedenih treh člankih. Tudi če je tečaj organiziral

gestapo, tožniku še ni mogoče očitati, da je ob ugotovljenih dejstvih

sodeloval z gestapom. V tem obsegu gre torej za žaljivost. Da je

tožeča stranka kot politični tednik (kar je splošno znano) vedela,

kaj pomeni nekoga označiti s sodelavcem gestapa, ni dvoma, pa tudi

tožena se sklicuje na to, da ne gre za žaljivost, ker je to, kar je

zapisano, res. Pritožbeno sodišče temu dodaja: res je, da je bil

tožnik domobranec in da se je en dan udeležil s pozdravnim govorom

tečaja, ki ga je organiziral gestapo. To pa še ni sodelovanje z

gestapom, kajti ta besedna zveza ima od 2. svetovne vojne dalje

izrazito negativen pomen, ki namiguje na vojni zločin.

Za nastanek odškodninske obveznosti morajo biti izpolnjene naslednje

predpostvke: nedopustno ravnanje, s tem povezana škoda, vzročna zveza

med ravnanjem in škodo ter odgovornost. Te prepodstavke so

izpolnjene.

Nedopustno ravnanje in s tem v zvezi protipravnost predstavlja zapis

o tožniku kot sodelavcu gestapa oziroma njegovo povezovanje z

gestapom, ne da bi ugotovljena dejstva za tak sklep dajala podlago.

Da mu je škoda v obliki duševnih bolečin nastala, je tožnik trdil v

tožbi, tožena stranka pa tega ni zanikala, ker se je branila s tem,

da je v člankih zapisano samo to, kar je res. Določena škoda je torej

nastala, ker tega tožena stranka ni zanikala. Neprerekanih dejstev

oziroma trditev pa ni treba dokazovati (212. člen ZPP, glej tudi Jože

Juhart, Civilnoprocesno pravo, Univerzitetna založba, 1961, stran 304

in 357).

Obstaja tudi vzročna zveza, ker je tožniku nastala škoda zaradi

zapisa o tem, da je sodeloval z gestapom.

Ko gre za krivdo, je treba upoštevati 1. odstavek 154. člena ZOR, po

katerem mora tisti, kdor povzroči drugemu škodo, škodo povrniti, če

ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V obravnavani

zadevi sicer ni ugotovljeno, ali je treba upoštevati tudi določbo 1.

odstavka 170. člena ZOR, ki govori o škodi, ki jo povzroči delavec

pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi. Tudi če bi bilo to določbo

treba upoštevati, torej če je bil novinar zaposlen pri toženi

stranki, pa toženi stranki ni uspelo dokazati, da ni kriva oziroma da

je njen delavec ravnal tako kot je treba. Tožnik pa je dokazal

škodljivo dejstvo, škodo in vzročno zvezo.

Treba je ponoviti še to, kar je bilo povedano že v sklepu sodišča

druge stopnje I Cp 1228/2003 z dne 14.4.2004:

Poleg določb 200. člena ZOR, ki so bile že citirane, so pravna

podlaga za odločitev v obravnavani zadevi predvsem določbe 17. in 19.

člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (v

nadaljevanju MPDPP), 12. člena Splošne deklaracije človekovih pravic

(v nadaljevanju SDČP), 10. člena Konvencije o varstvu človekovih

pravic in temeljnih svoboščin (Ur.l. RS, št. 33/94 - MP, št. 7; v

nadaljevanju EKČP), 34., 35. in 39. člen Ustave RS ter 200. člena

ZOR.

Pri odločanju o pritožbi v tej zadevi je sodišče druge stopnje

izhajalo tudi iz pravice do svobodnega izražanja, zagotovljene v 10.

členu EKČP in 39. členu Ustave, ki med drugim omogoča svobodo tiska

in svobodno izbiranje, spremljanje in širjenje vesti in mnenj.

Novinarjem nalaga tudi dolžnost, da vsakomur omogočijo, da dobi

informacijo javnega značaja, za katero ima utemeljen pravni interes.

Pravica od obveščanja je še posebej poudarjena, kadar gre za tako

imenovane osebe javnega življenja. Sodišče prve stopnje pravilno

ugotavlja, da je v tej zadevi pomembno, da je tožnik politik, ki je v

kritičnem času kandidiral na volitvah, in zato oseba javnega

življenja, pri kateri se pričakuje, da je njegov prag tolerance do

reakcij javnosti višji od običajnega ter je zato varstvo njegove

osebnosti v zvezi z opravljanjem dela nižje kot pri zadevah zasebnega

pomena. Po drugi strani pa pravica do svobodnega izražanja vsebuje

tudi naloge, dolžnosti in odgovornosti. Javna glasila morajo

informacije in mnenja v skladu s poklicnimi znanji, zakonskimi

predpisi in poklicno deontologijo sporočati javnosti tako, da bo

stanje obveščenosti na najvišji ravni, zato je svoboda izražanja

zakonsko omejena, še posebej zaradi spoštovanja pravic ali ugleda

drugih (3. odstavek 19. člena MPDPP).

To so torej razlogi za odločitev sodišča druge stopnje. S tem je tudi

odgovorjeno na bistvene pritožbene trditve.

Sodišče prve stopnje bo torej moralo odločiti še o višini odškodnine

in o stroških postopka, vključno s pritožbenimi stroški.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 505/2002
• VSL sklep I Cpg 1196/2002
• VSL sklep II Cp 2207/2004