VSL sodba I Cp 975/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.975.2005 |
Evidenčna številka: | VSL50664 |
Datum odločbe: | 14.09.2005 |
Področje: | stanovanjsko pravo |
Institut: | stanovanjska najemna razmerja - aneks - najemna pogodba - stanovanje - ožji družinski član - izpraznitev stanovanja |
Jedro
S tem, ko določba 2. odstavka 41. člena SZ dolžnost sklenitve aneksa
oziroma pravico najemodajalca, da odkloni sklenitev aneksa k najemni
pogodbi zaradi povečanja števila oseb v njegovem stanovanju veže na
število oseb, za katere se šteje stanovanje primerno, napotuje na
določbo 5. člena SZ, ki določa definicijo primernega stanovanja. Ta
pa ne določa le razporeditve prostorov v stanovanju, temveč govori o
primernosti stanovanja za določen krog oseb - za lastnika oziroma
najemnika ter njune ožje družinske člane, če živijo z lastnikom
oziroma najemnikom v skupnem gospodinjstvu. Kdo so ožji družinski
člani lastnika oziroma najemnika pa SZ določa v 6. členu. Po določbi
6. člena SZ med ožje družinske člane najemnika po SZ ni mogoče šteti
tudi najemnikovega zeta in najemnikovih vnukov, razen, če so ti na
dan uveljavitve SZ (19.10.1991) stalno, več kot dve leti, živeli v
ekonomski skupnosti s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, a
slednjega v konkretnem primeru tretja do peta tožena stranka sploh
niso zatrjevale. Ker tretja do peta tožena stranka niso ožji
družinski člani prve tožene stranke - najemnika stanovanja in ker kot
taki neutemeljeno od tožeče stranke zahtevajo, da se najemna pogodba,
sklenjena med tožečo stranko in prvo toženo stranko, dopolni tako, da
se tudi te osebe navedejo kot uporabniki, tožeča stranka pa tako
dopolnitev odklanja, druge pravne podlage za bivanje v stanovanju pa
te osebe ne zatrjujejo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da
stanovanje tožeče stranke zasedajo nezakonito, zato se morajo iz
njega izseliti.
Izrek
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:
I.
J. F., mld. B. F. in mld. Z. F., vsi V., L., so se dolžni v 60 dneh
izseliti iz stanovanja št. 3 v prvem nadstropju stanovanjske stavbe
V. v L., ki stoji na parc. št. 451/A, vpisani v vl. št. 814, k.o.
A..
II.
Podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi:
"Pogodba o najemu stanovanja, sklenjena med M. D., C., L., in L. K.,
L., L., kot najemodajalkama in B. K., V., L., kot najemnikom,
sklenjena na podlagi sodbe Okrajnega sodišča, opr. št. II P 128/99 z
dne 8.10.2002, ki je v tem delu postala pravnomočna dne 27.11.2002,
se v 12. členu dopolni tako, da se kot uporabniki dvosobnega
stanovanja v 1. nadstropju stanovnjske hiše na V., L., v izmeri 52,26
m2 navedejo poleg N. F. še J. F. (EMŠO ...), ml. B. F. (EMŠO ...) in
ml. Z. F. (EMŠO ...), vsi V., L.."
s e z a v r n e .
III.
Tretje do peta tožena stranka J. F., B. F. in Z. F., V., L., so
dolžni tožeči stranki M. D., C., L., in L. K., L., L., povrniti njune
pravdne stroške v znesku 461.018,40 SIT, v roku 15 dni, z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 21.10.2004 do plačila.
IV.
Tretje do peta tožena stranka J. F., B. F. in Z. F., vsi V., L., so
dolžni tožeči stranki M. D., C., L., in L. K., L., L., povrniti njune
pritožbene stroške v znesku 101.250,00 SIT, v roku 15 dni, z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2005 do plačila.
V.
Tretje do peta tožena stranka J. F., B. F. in Z. F. krijejo sami
stroške odgovora na pritožbo.
Obrazložitev
Okrajno sodišče je s sodbo z dne 21.10.2004, opr. št. II P 117/2004 -
55, odločalo le še o nepravnomočnem zahtevku tožeče stranke, da so se
tretja do peta tožena stranka dolžne izseliti iz stanovanja št. 3 v
prvem nadstropju stanovanjske stavbe V. v L., ki stoji na parc. št.
451/A, vpisani v vl. št. 814, k.o. A., ter o nepravnomočnem delu
podrednega tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, da se najemna
pogodba, sklenjena med tožečo stranko in prvo toženo stranko na
podlagi sodbe Okrajnega sodišča z dne 8.10.2002, opr. št. II P
128/99, v 12. členu dopolni tako, da se kot uporabniki dvosobnega
stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše V. v L. v izmeri
52,26 m2, navedejo poleg druge tožene stranke še tretja do peta
tožena stranka. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče
stranke zavrnilo in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih
stroškov tretje do pete tožene stranke v znesku 298.900,80 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2004 do plačila, tožbenemu
zahtevku tožene stranke pa je ugodilo in razsodilo, da se pogodba o
najemu stanovanja, sklenjena med tožečo stranko in prvo toženo
stranko na podlagi sodbe tega sodišča z dne 8.10.2002, opr. št. II P
128/99, v 12. členu dopolni tako, da se kot uporabniki dvosobnega
stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše na naslovu V. v
L., v izmeri 52,26 m2, poleg druge tožene stranke navedejo še tretja
do peta tožena stranka.
Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih
razlogov. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo glede na veljavne
določbe Stanovanjskega zakona odločiti, da tretja do peta tožena
stranka stanovanje uporabljajo brez pravnega naslova, saj stanovanje
ni primerno za bivanje glede na število oseb v stanovanju, velikost
in razporeditev stanovanja. Stanovanje, ki je predmet pravde, ima
poleg prehodne dnevne sobe le eno spalnico v izmeri 13,17 m2. Tako
stanovanje glede na določbe 5. in 6. člena Stanovanjskega zakona ne
more biti primerno stanovanje za bivanje petih oseb, ki niso ožji
družinski člani najemnika, temveč razširjena skupnost treh generacij.
Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da so tretja do peta tožena stranka
ožji družinski člani uporabnice stanovanja in ne najemnika, vendar pa
v nadaljevanju preširoko razlaga 6. člen zakona in sam namen zakona.
Določba 6. člena zakona se ne more razširiti tudi na ožje družinske
člane uporabnika najemniškega stanovanja. Na dan uveljavitve
Stanovanjskega zakona je lahko v stanovanju živel le najemnik in
druga tožena stranka, ki je bila kot uporabnica navedena že v najemni
pogodbi z dne 12.5.1992. Niso pa takrat z najemnikom živeli zet in
najemnikova vnuka. Stanovanje ima le eno spalnico, ki zadošča za dve
osebi. Ker je v stanovanju pet oseb, število oseb za več kot dvakrat
presega število oseb, za katere se šteje, da je stanovanje primerno.
Sodišče zmotno ocenjuje, da je dnevna soba lahko primerna tudi za
spalnico, saj sam zakon v 5. členu zahteva, da ima stanovanje poleg
dnevne sobe še spalnico.
Na pritožbo tožeče stranke so odgovorili tretja do peta tožena
stranka. Navajajo, da tožeča stranka ni nikoli opredelila osebe, ki
naj bi se izselile iz stanovanja. Nedvomno pa Stanovanjski zakon kot
osebe pojmuje le polnoletne osebe, saj bi bile sicer njegove določbe
v nasprotju z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Tudi
v primeru najstrožje razlage Stanovanjskega zakona bi v stanovanju
živela preveč le ena oseba. Ali bi se potemtakem iz stanovanja moral
izseliti dojenček ali otrok? Stanovanjski zakon največje dovoljeno
število oseb, ki v stanovanju lahko prebivajo, določa v 3. odstavku
39. člena. Upoštevaje tudi neživljenjsko dejstvo, da dnevne sobe ni
mogoče šteti kot spalnice oziroma obratno, v konkretnem primeru
število vseh oseb ne bi preseglo z zakonom določenega največjega
števila oseb, ki lahko še prebivajo v stanovanju, to je 6 oseb.
Tožeča stranka navaja, da zakon stanovanjske prostore opredeljuje kot
kuhinjo, dnevno sobo in spalne prostore, vendar je treba ta
opredelitve razlagati širše, saj veliko stanovanj tem standardom ne
ustreza. Tudi prostorsko večja stanovanja starejše gradnje kljub
ustrezni velikosti tem standardom ne ustrezajo, saj sta v takih
stanovanjih kuhinja in dnevna soba isti prostor, na enak način pa so
grajena tudi novejša stanovanja. Tudi dnevna soba se velikokrat
uporablja kot spalnica, zato je sodišče dolžno za vsak primer
posebej ugotavljati kvaliteto bivalnih prostorov in na podlagi tega
ugotoviti, ali je stanovanje v okviru dovoljenega maksimuma primerno
za bivanje določenega števila oseb, pri čemer je treba upoštevati
tudi status mladoletnih. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo,
da stanovanje kot bivalni prostor zadošča za tri odrasle osebe, a to
za odločitev v konkretnem primeru ni bistveno, saj najemodajalec ne
bi mogel skleniti aneksa k najemni pogodbi, če bi število oseb v
primeru, da bi se za spalni prostor štela le spalnica, preseglo 6
oseb oziroma 4 osebe, v primeru, če se za spalnico upošteva tudi
dnevna soba, pa 12 oziroma 8 oseb.
Pritožba je utemeljena.
Tožeča stranka je s tožbo z dne 23.4.1999 v zvezi z njeno
razširitvijo še na mld. Z. F. z dne 11.6.2002 (l. št. 47) določno
zahtevala, da se iz stanovanja št. 3 v prvem nadstropju stanovanjske
hiše V. v L. izselijo J. F., B. in Z. F.. Tretja do peta tožena
stranka zato v odgovoru na pritožbo tožeči stranki neutemeljeno
očitajo, da ni opredelila oseb, ki so se dolžne iz stanovanja
izseliti. Tožeča stranka trdi, da navedene osebe stanovanje zasedajo
brez pravne podlage, torej nezakonito (58. člen Stanovanjskega zakona
- Uradni list RS, št. 18/91-I, 19/91-I, 13/93, 21/94, 29/95, 23/96,
1/00, v nadaljevanju SZ).
Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenim očitkom tožeče
stranke, da je sodišče prve stopnje za odločitev v obravnavanem
primeru zmotno uporabilo določbe SZ. Sodišče prve stopnje je sicer
pravilno izhajalo iz določb 5., 6. in 2. odstavka 41. člena SZ,
vendar pa teh določb ni pravilno uporabilo.
Po določbi 2. odstavka 41. člena SZ mora lastnik skleniti aneks k
najemni pogodbi, če se število oseb poveča za eno ali več oseb, lahko
pa odkloni sklenitev aneksa k najemni pogodbi, če bi število oseb v
stanovanju za več kot dvakrat presegalo število oseb, za katere se
šteje, da je stanovanje še primerno. Po določbi 5. člena SZ pa se
stanovanje šteje za primerno za lastnika oziroma najemnika ter njune
ožje družinske člane, če ima poleg dnevne sobe, kuhinje in sanitarnih
prostorov in predsobe še toliko spalnega prostora, da zadošča
stanovanjskim potrebam lastnika oziroma najemnika in njunih ožjih
družinskih članov, če živijo z lastnikom ali najemnikom v skupnem
gospodinjstvu, pri čemer se šteje, da spalnica zadošča za dve osebi,
kabinet pa za eno osebo (5. člen SZ). Ožji družinski člani lastnika
oziroma najemnika pa so po določbi 6.člena njegov zakonec ali
zunajzakonski partner, njuni otroci oziroma posvojenci, starši
oziroma posvojitelji, in tisti sorodnik do vključno drugega dednega
reda, ki je na dan uveljavitve SZ stalno, več kot dve leti, živel v
ekonomski skupnosti s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice. S
tem, ko določba 2. odstavka 41. člena SZ dolžnost sklenitve aneksa
oziroma pravico najemodajalca, da odkloni sklenitev aneksa k najemni
pogodbi zaradi povečanja števila oseb v njegovem stanovanju veže na
število oseb, za katere se šteje stanovanje primerno, napotuje na
določbo 5. člena SZ, ki določa definicijo primernega stanovanja. Ta
pa ne določa le razporeditve prostorov v stanovanju, temveč govori o
primernosti stanovanja za določen krog oseb - za lastnika oziroma
najemnika ter njune ožje družinske člane, če živijo z lastnikom
oziroma najemnikom v skupnem gospodinjstvu. Kdo so ožji družinski
člani lastnika oziroma najemnika pa SZ določa v 6. členu. Po določbi
6. člena SZ med ožje družinske člane najemnika po SZ ni mogoče šteti
tudi najemnikovega zeta in najemnikovih vnukov, razen, če so ti na
dan uveljavitve SZ (19.10.1991) stalno, več kot dve leti, živeli v
ekonomski skupnosti s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, a
slednjega v konkretnem primeru tretja do peta tožena stranka sploh
niso zatrjevale.
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v spornem stanovanju
poleg prve tožene stranke - najemnika in druge tožene stranke -
najemnikove hčere kot uporabnice, prebivajo še tretja tožena stranka
- mož druge tožene stranke in vnuka prve tožene stranke in skladno z
definicijo ožjih družinskih članov najemnika (6. člen SZ) ugotavlja,
da tretja do peta tožena stranka niso ožji družinski člani prve
tožene stranke - najemnika, temveč ožji družinski člani druge tožene
stranke - uporabnice stanovanja. Ker torej tretja do peta tožena
stranka niso ožji družinski člani prve tožene stranke - najemnika
stanovanja in ker kot taki neutemeljeno od tožeče stranke zahtevajo,
da se najemna pogodba, sklenjena med tožečo stranko in prvo toženo
stranko, dopolni tako, da se tudi te osebe navedejo kot uporabniki,
tožeča stranka pa tako dopolnitev tudi odklanja, druge pravne podlage
za bivanje v stanovanju pa te osebe ne zatrjujejo, sodišče druge
stopnje ugotavlja, da stanovanje tožeče stranke zasedajo nezakonito,
zato se morajo iz njega izseliti. Glede na jasno definicijo, katere
osebe se štejejo za ožje družinske člane najemnika po SZ (6. člen
SZ), in ker se primernost stanovanja glede na 5. člen SZ ugotavlja
prav za najemnika in njegove ožje družinske člane, razlaga sodišča
prve stopnje o namenu zakonodajalca, po oceni pritožbenega sodišča
nima opore v določbah SZ. V nasprotnem primeru bi zakonodajalec
drugače definiral krog ožjih družinskih članov najemnika. Že zato,
ker tretja do peta tožena stranka niso ožji družinski člani
najemnika, odpade ugotavljanje, ali število oseb v stanovanju tožeče
stranke presega dovoljeno število oseb. V zvezi s slednjim pa sodišče
druge stopnje glede na razloge izpodbijane sodbe še dodaja, da pri
ugotavljanju primernosti stanovanja ni mogoče dnevne sobe šteti kot
spalnice, saj določba 5. člena SZ loči dnevno sobo in spalni prostor.
Če bi bil zakonodajalčev namen drugačen (da se tudi dnevna soba lahko
šteje za spalni prostor), bi bilo po oceni pritožbenega sodišča to v
zakonu tudi določeno.
Ker je sodišče prve stopnje, kot sledi iz zgoraj povedanega, dejansko
stanje pravilno ugotovilo, a zmotno uporabilo materialno pravo, je
sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o
pravdnem postopku - ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in
izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku po tožbi
(da se morajo tretja do peta tožena stranka iz stanovanja št. 3 v
prvem nadstropju stanovanjske stavbe na V., L., v 60 dneh izseliti)
ugodilo in posledično tretji do peti toženi stranki naložilo
povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 21.10.2004 do plačila ter zavrnilo podredni tožbeni
zahtevek po nasprotni tožbi, da se najemna pogodba, sklenjena med
tožečo stranko in prvo toženo stranko na podlagi sodbe Okrajnega
sodišča z dne 8.10.2002, opr. št. II P 128/99, dopolni tako, da se
kot uporabniki stanovanja navedejo še tretja do peta tožena stranka.
Sodišče druge stopnje je tretje do peti toženi stranki naložilo v
plačilo vse potrebne pravdne stroške tožeče stranke, saj je ta glede
tretje do pete tožene stranke v celoti uspela (1. odstavek 154. člena
ZPP in 1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena
ZPP). Potrebne pravdne stroške tožeče stranke je sodišče odmerilo na
461.018,40 SIT. Pri odmeri sodnih taks je sodišče uporabilo v času
nastanka taksne obveznosti veljaven Zakon o sodnih taksah (v
nadaljevanju ZST), pri odmeri odvetniških stroškov pa število točk po
Odvetniški tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil (v
nadaljevanju OT), ter vrednost točke po Odvetniški tarifi, veljavni v
času odmere stroškov, oziroma po sedaj veljavni Odvetniški tarifi (v
nadaljevanju OT). Tako odmerjeni potrebni pravdni stroški tožeče
stranke obsegajo nagrado odvetnika za sestavo tožbe v višini 400 točk
(1. točka tar. št. 13 OT), nagrado za sestavo dopisa sodišču z dne
20.9.1999 v višini 50 točk (3. točka tar. št. 33 OT), nagrado za
sestavo pripravljalne vloge z dne 4.4.2002 v višini 400 točk (1.
točka tar. št. 14 OT), nagrado za sestavo pripravljalne vloge z dne
11.6.2002 v višini 375 točk (2. točka tar. št. 14 OT), nagrado za
zastopanje na glavni obravnavi dne 23.4.2002 v višini 125 točk (2.
točka tar. št. 15 OT), plačilo za porabljeni čas v višini 50 točk (1.
odstavek 13. člena OT), nagrado za sestavo odgovora na nasprotno
tožbo v višini 400 točk (1. točka tar. št. 14 OT), nagrado za
zastopanje na glavni obravnavi dne 8.10.2002 v višini 400 točk (1.
točka tar. št. 15 OT), plačilo za porabljeni čas v višini 100 točk
(1. odstavek 13. člena OT), nagrado za končno poročilo stranki v
višini 10 točk (4. točka tar. št. 33 OT), vse povečano za 2%
materialne stroške (2. odstavek 15. člena OT), nagrado za sestavo
pripravljalne vloge z dne 8.7.2004 v višini 400 točk (1. točka tar.
št. 19 OT), nagrado za zastopanje na obravnavi dne 21.10.2004 v
višini 400 točk (1. točka tar. št. 20 OT), vse povečano za 20 % davek
na dodano vrednost, sodno takso za tožbo v znesku 19.200,00 SIT (1.
odstavek tar. št. 1 ZST), sodno takso za odgovor na nasprotno tožbo v
znesku 6.000,00 SIT (2. odstavek tar. št. 1 ZST), sodno takso za
sodbo v znesku 19.200,00 SIT (1. odstavek tar. št. 2 ZST).
Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, so ji tretja do peta tožena
stranka dolžne povrniti potrebne pritožbene stroške, tretja do peta
tožena stranka pa morajo same kriti svoje stroške odgovora na
pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP in 1. odstavek 155. člena ZPP v
zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Potrebne pritožbene stroške
tožeče stranke je sodišče druge stopnje odmerilo na 101.250,00 SIT in
pri odmeri sodne takse upoštevalo Zakon o sodnih taksah, veljaven v
času nastanka taksne obveznosti za pritožbo (v nadaljevanju ZST), pri
odmeri odvetniški stroškov pa Odvetniško tarifo, veljavno v času
sestave pritožbe, oziroma sedaj veljavno tarifo (v nadaljevanju OT).
Ti obsegajo sodno takso za pritožbo v znesku 32.500,00 SIT (1.
odstavek tar. št. 3 ZST) in nagrado odvetnici za sestavo pritožbe v
višini 625 točk oziroma 68.750,00 SIT (1. točka tar. št. 21 OT).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009