VSL sodba I Cp 975/2005

Jedro

S tem, ko določba 2. odstavka 41. člena SZ dolžnost sklenitve aneksa

oziroma pravico najemodajalca, da odkloni sklenitev aneksa k najemni

pogodbi zaradi povečanja števila oseb v njegovem stanovanju veže na

število oseb, za katere se šteje stanovanje primerno, napotuje na

določbo 5. člena SZ, ki določa definicijo primernega stanovanja. Ta

pa ne določa le razporeditve prostorov v stanovanju, temveč govori o

primernosti stanovanja za določen krog oseb - za lastnika oziroma

najemnika ter njune ožje družinske člane, če živijo z lastnikom

oziroma najemnikom v skupnem gospodinjstvu. Kdo so ožji družinski

člani lastnika oziroma najemnika pa SZ določa v 6. členu. Po določbi

6. člena SZ med ožje družinske člane najemnika po SZ ni mogoče šteti

tudi najemnikovega zeta in najemnikovih vnukov, razen, če so ti na

dan uveljavitve SZ (19.10.1991) stalno, več kot dve leti, živeli v

ekonomski skupnosti s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, a

slednjega v konkretnem primeru tretja do peta tožena stranka sploh

niso zatrjevale. Ker tretja do peta tožena stranka niso ožji

družinski člani prve tožene stranke - najemnika stanovanja in ker kot

taki neutemeljeno od tožeče stranke zahtevajo, da se najemna pogodba,

sklenjena med tožečo stranko in prvo toženo stranko, dopolni tako, da

se tudi te osebe navedejo kot uporabniki, tožeča stranka pa tako

dopolnitev odklanja, druge pravne podlage za bivanje v stanovanju pa

te osebe ne zatrjujejo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da

stanovanje tožeče stranke zasedajo nezakonito, zato se morajo iz

njega izseliti.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

I.

J. F., mld. B. F. in mld. Z. F., vsi V., L., so se dolžni v 60 dneh

izseliti iz stanovanja št. 3 v prvem nadstropju stanovanjske stavbe

V. v L., ki stoji na parc. št. 451/A, vpisani v vl. št. 814, k.o.

A..

II.

Podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi:

"Pogodba o najemu stanovanja, sklenjena med M. D., C., L., in L. K.,

L., L., kot najemodajalkama in B. K., V., L., kot najemnikom,

sklenjena na podlagi sodbe Okrajnega sodišča, opr. št. II P 128/99 z

dne 8.10.2002, ki je v tem delu postala pravnomočna dne 27.11.2002,

se v 12. členu dopolni tako, da se kot uporabniki dvosobnega

stanovanja v 1. nadstropju stanovnjske hiše na V., L., v izmeri 52,26

m2 navedejo poleg N. F. še J. F. (EMŠO ...), ml. B. F. (EMŠO ...) in

ml. Z. F. (EMŠO ...), vsi V., L.."

s e z a v r n e .

III.

Tretje do peta tožena stranka J. F., B. F. in Z. F., V., L., so

dolžni tožeči stranki M. D., C., L., in L. K., L., L., povrniti njune

pravdne stroške v znesku 461.018,40 SIT, v roku 15 dni, z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 21.10.2004 do plačila.

IV.

Tretje do peta tožena stranka J. F., B. F. in Z. F., vsi V., L., so

dolžni tožeči stranki M. D., C., L., in L. K., L., L., povrniti njune

pritožbene stroške v znesku 101.250,00 SIT, v roku 15 dni, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2005 do plačila.

V.

Tretje do peta tožena stranka J. F., B. F. in Z. F. krijejo sami

stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Okrajno sodišče je s sodbo z dne 21.10.2004, opr. št. II P 117/2004 -

55, odločalo le še o nepravnomočnem zahtevku tožeče stranke, da so se

tretja do peta tožena stranka dolžne izseliti iz stanovanja št. 3 v

prvem nadstropju stanovanjske stavbe V. v L., ki stoji na parc. št.

451/A, vpisani v vl. št. 814, k.o. A., ter o nepravnomočnem delu

podrednega tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, da se najemna

pogodba, sklenjena med tožečo stranko in prvo toženo stranko na

podlagi sodbe Okrajnega sodišča z dne 8.10.2002, opr. št. II P

128/99, v 12. členu dopolni tako, da se kot uporabniki dvosobnega

stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše V. v L. v izmeri

52,26 m2, navedejo poleg druge tožene stranke še tretja do peta

tožena stranka. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče

stranke zavrnilo in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih

stroškov tretje do pete tožene stranke v znesku 298.900,80 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2004 do plačila, tožbenemu

zahtevku tožene stranke pa je ugodilo in razsodilo, da se pogodba o

najemu stanovanja, sklenjena med tožečo stranko in prvo toženo

stranko na podlagi sodbe tega sodišča z dne 8.10.2002, opr. št. II P

128/99, v 12. členu dopolni tako, da se kot uporabniki dvosobnega

stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše na naslovu V. v

L., v izmeri 52,26 m2, poleg druge tožene stranke navedejo še tretja

do peta tožena stranka.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih

razlogov. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo glede na veljavne

določbe Stanovanjskega zakona odločiti, da tretja do peta tožena

stranka stanovanje uporabljajo brez pravnega naslova, saj stanovanje

ni primerno za bivanje glede na število oseb v stanovanju, velikost

in razporeditev stanovanja. Stanovanje, ki je predmet pravde, ima

poleg prehodne dnevne sobe le eno spalnico v izmeri 13,17 m2. Tako

stanovanje glede na določbe 5. in 6. člena Stanovanjskega zakona ne

more biti primerno stanovanje za bivanje petih oseb, ki niso ožji

družinski člani najemnika, temveč razširjena skupnost treh generacij.

Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da so tretja do peta tožena stranka

ožji družinski člani uporabnice stanovanja in ne najemnika, vendar pa

v nadaljevanju preširoko razlaga 6. člen zakona in sam namen zakona.

Določba 6. člena zakona se ne more razširiti tudi na ožje družinske

člane uporabnika najemniškega stanovanja. Na dan uveljavitve

Stanovanjskega zakona je lahko v stanovanju živel le najemnik in

druga tožena stranka, ki je bila kot uporabnica navedena že v najemni

pogodbi z dne 12.5.1992. Niso pa takrat z najemnikom živeli zet in

najemnikova vnuka. Stanovanje ima le eno spalnico, ki zadošča za dve

osebi. Ker je v stanovanju pet oseb, število oseb za več kot dvakrat

presega število oseb, za katere se šteje, da je stanovanje primerno.

Sodišče zmotno ocenjuje, da je dnevna soba lahko primerna tudi za

spalnico, saj sam zakon v 5. členu zahteva, da ima stanovanje poleg

dnevne sobe še spalnico.

Na pritožbo tožeče stranke so odgovorili tretja do peta tožena

stranka. Navajajo, da tožeča stranka ni nikoli opredelila osebe, ki

naj bi se izselile iz stanovanja. Nedvomno pa Stanovanjski zakon kot

osebe pojmuje le polnoletne osebe, saj bi bile sicer njegove določbe

v nasprotju z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Tudi

v primeru najstrožje razlage Stanovanjskega zakona bi v stanovanju

živela preveč le ena oseba. Ali bi se potemtakem iz stanovanja moral

izseliti dojenček ali otrok? Stanovanjski zakon največje dovoljeno

število oseb, ki v stanovanju lahko prebivajo, določa v 3. odstavku

39. člena. Upoštevaje tudi neživljenjsko dejstvo, da dnevne sobe ni

mogoče šteti kot spalnice oziroma obratno, v konkretnem primeru

število vseh oseb ne bi preseglo z zakonom določenega največjega

števila oseb, ki lahko še prebivajo v stanovanju, to je 6 oseb.

Tožeča stranka navaja, da zakon stanovanjske prostore opredeljuje kot

kuhinjo, dnevno sobo in spalne prostore, vendar je treba ta

opredelitve razlagati širše, saj veliko stanovanj tem standardom ne

ustreza. Tudi prostorsko večja stanovanja starejše gradnje kljub

ustrezni velikosti tem standardom ne ustrezajo, saj sta v takih

stanovanjih kuhinja in dnevna soba isti prostor, na enak način pa so

grajena tudi novejša stanovanja. Tudi dnevna soba se velikokrat

uporablja kot spalnica, zato je sodišče dolžno za vsak primer

posebej ugotavljati kvaliteto bivalnih prostorov in na podlagi tega

ugotoviti, ali je stanovanje v okviru dovoljenega maksimuma primerno

za bivanje določenega števila oseb, pri čemer je treba upoštevati

tudi status mladoletnih. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo,

da stanovanje kot bivalni prostor zadošča za tri odrasle osebe, a to

za odločitev v konkretnem primeru ni bistveno, saj najemodajalec ne

bi mogel skleniti aneksa k najemni pogodbi, če bi število oseb v

primeru, da bi se za spalni prostor štela le spalnica, preseglo 6

oseb oziroma 4 osebe, v primeru, če se za spalnico upošteva tudi

dnevna soba, pa 12 oziroma 8 oseb.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo z dne 23.4.1999 v zvezi z njeno

razširitvijo še na mld. Z. F. z dne 11.6.2002 (l. št. 47) določno

zahtevala, da se iz stanovanja št. 3 v prvem nadstropju stanovanjske

hiše V. v L. izselijo J. F., B. in Z. F.. Tretja do peta tožena

stranka zato v odgovoru na pritožbo tožeči stranki neutemeljeno

očitajo, da ni opredelila oseb, ki so se dolžne iz stanovanja

izseliti. Tožeča stranka trdi, da navedene osebe stanovanje zasedajo

brez pravne podlage, torej nezakonito (58. člen Stanovanjskega zakona

- Uradni list RS, št. 18/91-I, 19/91-I, 13/93, 21/94, 29/95, 23/96,

1/00, v nadaljevanju SZ).

Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenim očitkom tožeče

stranke, da je sodišče prve stopnje za odločitev v obravnavanem

primeru zmotno uporabilo določbe SZ. Sodišče prve stopnje je sicer

pravilno izhajalo iz določb 5., 6. in 2. odstavka 41. člena SZ,

vendar pa teh določb ni pravilno uporabilo.

Po določbi 2. odstavka 41. člena SZ mora lastnik skleniti aneks k

najemni pogodbi, če se število oseb poveča za eno ali več oseb, lahko

pa odkloni sklenitev aneksa k najemni pogodbi, če bi število oseb v

stanovanju za več kot dvakrat presegalo število oseb, za katere se

šteje, da je stanovanje še primerno. Po določbi 5. člena SZ pa se

stanovanje šteje za primerno za lastnika oziroma najemnika ter njune

ožje družinske člane, če ima poleg dnevne sobe, kuhinje in sanitarnih

prostorov in predsobe še toliko spalnega prostora, da zadošča

stanovanjskim potrebam lastnika oziroma najemnika in njunih ožjih

družinskih članov, če živijo z lastnikom ali najemnikom v skupnem

gospodinjstvu, pri čemer se šteje, da spalnica zadošča za dve osebi,

kabinet pa za eno osebo (5. člen SZ). Ožji družinski člani lastnika

oziroma najemnika pa so po določbi 6.člena njegov zakonec ali

zunajzakonski partner, njuni otroci oziroma posvojenci, starši

oziroma posvojitelji, in tisti sorodnik do vključno drugega dednega

reda, ki je na dan uveljavitve SZ stalno, več kot dve leti, živel v

ekonomski skupnosti s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice. S

tem, ko določba 2. odstavka 41. člena SZ dolžnost sklenitve aneksa

oziroma pravico najemodajalca, da odkloni sklenitev aneksa k najemni

pogodbi zaradi povečanja števila oseb v njegovem stanovanju veže na

število oseb, za katere se šteje stanovanje primerno, napotuje na

določbo 5. člena SZ, ki določa definicijo primernega stanovanja. Ta

pa ne določa le razporeditve prostorov v stanovanju, temveč govori o

primernosti stanovanja za določen krog oseb - za lastnika oziroma

najemnika ter njune ožje družinske člane, če živijo z lastnikom

oziroma najemnikom v skupnem gospodinjstvu. Kdo so ožji družinski

člani lastnika oziroma najemnika pa SZ določa v 6. členu. Po določbi

6. člena SZ med ožje družinske člane najemnika po SZ ni mogoče šteti

tudi najemnikovega zeta in najemnikovih vnukov, razen, če so ti na

dan uveljavitve SZ (19.10.1991) stalno, več kot dve leti, živeli v

ekonomski skupnosti s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, a

slednjega v konkretnem primeru tretja do peta tožena stranka sploh

niso zatrjevale.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v spornem stanovanju

poleg prve tožene stranke - najemnika in druge tožene stranke -

najemnikove hčere kot uporabnice, prebivajo še tretja tožena stranka

- mož druge tožene stranke in vnuka prve tožene stranke in skladno z

definicijo ožjih družinskih članov najemnika (6. člen SZ) ugotavlja,

da tretja do peta tožena stranka niso ožji družinski člani prve

tožene stranke - najemnika, temveč ožji družinski člani druge tožene

stranke - uporabnice stanovanja. Ker torej tretja do peta tožena

stranka niso ožji družinski člani prve tožene stranke - najemnika

stanovanja in ker kot taki neutemeljeno od tožeče stranke zahtevajo,

da se najemna pogodba, sklenjena med tožečo stranko in prvo toženo

stranko, dopolni tako, da se tudi te osebe navedejo kot uporabniki,

tožeča stranka pa tako dopolnitev tudi odklanja, druge pravne podlage

za bivanje v stanovanju pa te osebe ne zatrjujejo, sodišče druge

stopnje ugotavlja, da stanovanje tožeče stranke zasedajo nezakonito,

zato se morajo iz njega izseliti. Glede na jasno definicijo, katere

osebe se štejejo za ožje družinske člane najemnika po SZ (6. člen

SZ), in ker se primernost stanovanja glede na 5. člen SZ ugotavlja

prav za najemnika in njegove ožje družinske člane, razlaga sodišča

prve stopnje o namenu zakonodajalca, po oceni pritožbenega sodišča

nima opore v določbah SZ. V nasprotnem primeru bi zakonodajalec

drugače definiral krog ožjih družinskih članov najemnika. Že zato,

ker tretja do peta tožena stranka niso ožji družinski člani

najemnika, odpade ugotavljanje, ali število oseb v stanovanju tožeče

stranke presega dovoljeno število oseb. V zvezi s slednjim pa sodišče

druge stopnje glede na razloge izpodbijane sodbe še dodaja, da pri

ugotavljanju primernosti stanovanja ni mogoče dnevne sobe šteti kot

spalnice, saj določba 5. člena SZ loči dnevno sobo in spalni prostor.

Če bi bil zakonodajalčev namen drugačen (da se tudi dnevna soba lahko

šteje za spalni prostor), bi bilo po oceni pritožbenega sodišča to v

zakonu tudi določeno.

Ker je sodišče prve stopnje, kot sledi iz zgoraj povedanega, dejansko

stanje pravilno ugotovilo, a zmotno uporabilo materialno pravo, je

sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o

pravdnem postopku - ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in

izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku po tožbi

(da se morajo tretja do peta tožena stranka iz stanovanja št. 3 v

prvem nadstropju stanovanjske stavbe na V., L., v 60 dneh izseliti)

ugodilo in posledično tretji do peti toženi stranki naložilo

povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 21.10.2004 do plačila ter zavrnilo podredni tožbeni

zahtevek po nasprotni tožbi, da se najemna pogodba, sklenjena med

tožečo stranko in prvo toženo stranko na podlagi sodbe Okrajnega

sodišča z dne 8.10.2002, opr. št. II P 128/99, dopolni tako, da se

kot uporabniki stanovanja navedejo še tretja do peta tožena stranka.

Sodišče druge stopnje je tretje do peti toženi stranki naložilo v

plačilo vse potrebne pravdne stroške tožeče stranke, saj je ta glede

tretje do pete tožene stranke v celoti uspela (1. odstavek 154. člena

ZPP in 1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena

ZPP). Potrebne pravdne stroške tožeče stranke je sodišče odmerilo na

461.018,40 SIT. Pri odmeri sodnih taks je sodišče uporabilo v času

nastanka taksne obveznosti veljaven Zakon o sodnih taksah (v

nadaljevanju ZST), pri odmeri odvetniških stroškov pa število točk po

Odvetniški tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil (v

nadaljevanju OT), ter vrednost točke po Odvetniški tarifi, veljavni v

času odmere stroškov, oziroma po sedaj veljavni Odvetniški tarifi (v

nadaljevanju OT). Tako odmerjeni potrebni pravdni stroški tožeče

stranke obsegajo nagrado odvetnika za sestavo tožbe v višini 400 točk

(1. točka tar. št. 13 OT), nagrado za sestavo dopisa sodišču z dne

20.9.1999 v višini 50 točk (3. točka tar. št. 33 OT), nagrado za

sestavo pripravljalne vloge z dne 4.4.2002 v višini 400 točk (1.

točka tar. št. 14 OT), nagrado za sestavo pripravljalne vloge z dne

11.6.2002 v višini 375 točk (2. točka tar. št. 14 OT), nagrado za

zastopanje na glavni obravnavi dne 23.4.2002 v višini 125 točk (2.

točka tar. št. 15 OT), plačilo za porabljeni čas v višini 50 točk (1.

odstavek 13. člena OT), nagrado za sestavo odgovora na nasprotno

tožbo v višini 400 točk (1. točka tar. št. 14 OT), nagrado za

zastopanje na glavni obravnavi dne 8.10.2002 v višini 400 točk (1.

točka tar. št. 15 OT), plačilo za porabljeni čas v višini 100 točk

(1. odstavek 13. člena OT), nagrado za končno poročilo stranki v

višini 10 točk (4. točka tar. št. 33 OT), vse povečano za 2%

materialne stroške (2. odstavek 15. člena OT), nagrado za sestavo

pripravljalne vloge z dne 8.7.2004 v višini 400 točk (1. točka tar.

št. 19 OT), nagrado za zastopanje na obravnavi dne 21.10.2004 v

višini 400 točk (1. točka tar. št. 20 OT), vse povečano za 20 % davek

na dodano vrednost, sodno takso za tožbo v znesku 19.200,00 SIT (1.

odstavek tar. št. 1 ZST), sodno takso za odgovor na nasprotno tožbo v

znesku 6.000,00 SIT (2. odstavek tar. št. 1 ZST), sodno takso za

sodbo v znesku 19.200,00 SIT (1. odstavek tar. št. 2 ZST).

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, so ji tretja do peta tožena

stranka dolžne povrniti potrebne pritožbene stroške, tretja do peta

tožena stranka pa morajo same kriti svoje stroške odgovora na

pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP in 1. odstavek 155. člena ZPP v

zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Potrebne pritožbene stroške

tožeče stranke je sodišče druge stopnje odmerilo na 101.250,00 SIT in

pri odmeri sodne takse upoštevalo Zakon o sodnih taksah, veljaven v

času nastanka taksne obveznosti za pritožbo (v nadaljevanju ZST), pri

odmeri odvetniški stroškov pa Odvetniško tarifo, veljavno v času

sestave pritožbe, oziroma sedaj veljavno tarifo (v nadaljevanju OT).

Ti obsegajo sodno takso za pritožbo v znesku 32.500,00 SIT (1.

odstavek tar. št. 3 ZST) in nagrado odvetnici za sestavo pritožbe v

višini 625 točk oziroma 68.750,00 SIT (1. točka tar. št. 21 OT).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 398/95
• VSC sklep I Ip 163/2007
• VSL sodba I Cp 750/94