VSL sodba in sklep I Cp 453/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.453.2005 |
Evidenčna številka: | VSL50660 |
Datum odločbe: | 06.04.2005 |
Področje: | DEDNO PRAVO |
Institut: | zahtevek - pogodba o dosmrtnem preživljanju |
Jedro
V primeru sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju tožnik ne more
zahtevati, da se izročeno premoženje vrne v zapuščino, temveč mora
zahtevati v pravdi z dajatvenim zahtevkom premoženje, če je
prikrajšan njegov nujni delež.
Izrek
1. Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede
zneska 4.728.573,00 SIT.
Pritožbi toženca se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da
se tožbeni zahtevek, ki glasi:
"Tožena stranka P. L. je dolžan vrniti v zapuščino premoženje, ki je
navedeno v točki 5 in 6 pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne
15.1.1998, torej nepremičnine, vpisane v vl. št. 464 in 952 k.o.
H. in premičnine, navedene v točki 6 a/ in b/ iste pogodbe, ob
upoštevanju vrednosti storitev pokojniku v znesku 2.036.280,00 SIT",
s e z a v r n e .
3. Tožnik je dolžan povrniti tožencu pravdne stroške, nastale pred
sodiščem prve stopnje v znesku 709.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 8.6.2004 dalje do plačila in mu povrniti pritožbene
stroške v znesku 275.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
6.4.2005 dalje do plačila, oboje v 15 dneh, da ne bo potrebna
izvršba.
Obrazložitev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec
dolžan vrniti v zapuščino premoženje, ki je navedeno v 5. in 6. točki
pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 15.1.1998 - nepremičnine
vpisane v vl. št. 464 in 952 k.o. H. in premičnine navedene v točki 6
a/ in b/ iste pogodbe, ob upoštevanju vrednosti storitev pokojniku v
znesku 2.036.280,00 SIT in vlaganj toženca v nepremičnino v znesku
4.728.573,00 SIT na dan 29.2.2004. Istočasno je odločilo, da vsaka
stranka krije svoje pravdne stroške.
Zoper tako sodbo se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov obe
pravdni stranki, ki v pritožbah predlagata, da pritožbeno sodišče
ugodi njunima pritožbama ter izpodbijano sodbo spremeni oziroma
razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Tožena stranka v pritožbi navaja, da je ugotovitev o nesorazmernosti
dajatev pogodbenih strank nepravilna in posledica napačne uporabe
materialnega prava. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je dvostranska
pogodba in sorazmernosti medsebojnih dajatev ni mogoče natančno
ugotoviti samo z vidika predvidenega trajanja pogodbenega razmerja.
Zaradi tega taka pogodba vsebuje elemente tveganja oziroma
aleatornosti, kar priznava tako teorija kot praksa. Sodišče prve
stopnje je s primerjavo dajatev popolnoma izničilo element
negotovosti, za katerega je predhodno ugotovilo, da je tej vrsti
pogodb evidenten. Ker trenutka smrti ni mogoče vnaprej predvideti,
tudi ni moč uporabiti pravila enake vrednosti. Pri tem se toženec
sklicuje in citira primere iz sodne prakse. Toženec je v celoti
izpolnil obveznosti in je bil namen pogodbe v celoti izpolnjen in je
odločitev sodišča prve stopnje materilanopravno napačna. Podrejeno
toženec navaja, da sodišče ni ugotavljalo subjektivne vrednosti
dajatev tožene stranke za pokojnega očeta, niti ni postavilo
izvedenca, ki bi pravilno ocenil materilano vrednost oskrbnine, saj
je način ugotavljanja oskrbnin s strani sodišča napačen, pri čemer
zavrnitev dokaznega predloga toženca, sploh ni obrazložilo.
Tožnik v pritožbi navaja, da toženec ni na prvem naroku specificiral
in navedel vlaganj, niti ni predlagal izvedenca gradbene stroke.
Zaradi tega je procesno nedopustno, da sodišče upošteva konkretna
toženčeva vlaganja, ker temu nasprotuje čl. 286/1 ZPP. Sodišče zaradi
tega vlaganj ne bi smelo upoštevati, saj sodišče ne more ukrepati po
uradni dolžnosti. Sicer pa je izvedenec ocenjeval vlaganja preko
postavljene naloge, ki se ne more upoštevati. Sicer pa je celotno
centralno kurjavo plačal oče pravdnih strank F. L.. Montaža kamina in
obnovitvena dela v kleti ne predstavljajo obnove in vlaganj v
nepremičnino. Nepravilna je tudi odločitev o stroških, saj je tožnik
uspel skoraj v celoti.
Tožnik je odgovoril na pritožbo in predlagal, da pritožbeno sodišče
toženčevo pritožbo zavrne.
Pritožbi sta utemeljeni.
O pritožbi tožnika:
Sodišče je brez pravne podlage v tožbeni izrek samo od sebe, ne da bi
katera od strank postavila tožbeni zahtevek in trditveno podlago in
konkretizirala vlaganja, v izreku upoštevalo tudi ta vlaganja toženca
in napeljavo centralne kurjave, čeprav toženec, kot utemeljeno navaja
tožnik v pritožbi, tega sploh ni specificiral in ponudil dokazov v
tej smeri. Ker je sodišče prve stopnje mimo trditev in brez
postavljenega ustreznega zahtevka, v izreku navedlo tudi vlaganja v
sporno hišo v znesku 4.728.573,00 SIT, je bilo pritožbi tožnika
ugoditi in za navedeni znesek izpodbijano sodbo razveljaviti brez, da
bi pritožbeno sodišče zadevo vrnilo v tem obsegu v ponovno odločanje.
O pritožbi toženca:
Med pravdnima strankama ni sporno, da je pok. F. L. s pogodbo o
dosmrtnem preživljanju z dne 15.1.1998 prepustil sporno premoženje po
smrti tožencu. Iz trditev v tožbi izhaja, da citirana pogodba
predstavlja darilo. S smrtjo pok. F. L. je sporno premoženje postalo
last toženca (čl. 117 ZD), ki je tudi že vpisan kot lastnik spornih
nepremičnin. V takem primeru tožnik ne more s tožbo zahtevati vrnitev
daril v zapuščino, temveč bi lahko zahteval vrnitev darila zaradi
prikrajšanja nujnega deleža, seveda v primeru, če bi bil njegov nujni
delež prikrajšan in če bi šlo za darilo (čl. 34 do 41 ZD), na kakšen
način pa se izračuna nujni delež, določa čl. 28 ZD. Tožnik ima samo
dajatveni zahtevek napram tožencu, če je prikrajšan njegov nujni
delež. Ker tožnik takega zahtevka ni postavil, je tožba nesklepčna.
Vprašanje nesklepčnosti je vprašanje uporabe materialnega prava, na
uporabo katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče razsodi po
tožbenem zahtevku samo, če iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v
tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v
zahtevku. Kot že omenjeno, je toženec s smrtjo očeta postal lastnik
spornega premoženja in bi tožnik lahko uveljavljal le dajatveni
zahtevek, v kolikor bi bil prikrajšan njegov nujni delež, ni pa
pravne podlage, da zahteva vrnitev celotnega premoženja v zapuščino
po pokojnem očetu. Odločitev sodišča prve stopnje pa je
materialnopravno napačna ne samo iz zgoraj navedenih razlogov,
temveč tudi iz razlogov, ki jih navaja pritožba toženca. Ob
ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženec izpolnjeval pogodbo o
dosmrtnem preživljanju več kot dve leti pred očetovo smrtjo (pogodba
sklenjena 15.1.1998, oče umrl 29.8.2000) so materialnopravno napačni
zaključki sodišča prve stopnje, da je šlo v konkretnem primeru za
nesorazmerje dajatev, glede na starost očeta pravdnih strank ob
sklenitvi sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Navedena pogodba
vsebuje tudi tveganje, da bodo dajatve preživljalca manjše ali večje
od vrednosti izročenega premoženja, saj vnaprej ni mogoče vedeti
koliko časa bo preživljanje trajalo. Zaradi tega teh pogodb ni mogoče
glede na čas njenega izpolnjevanja (več kot dve leti) presojati po
načelu enake vrednosti dajatev. Pomembno je tudi subjektivno
vrednotenje dajatev in nasprotnih dajatev s strani pogodbenih strank.
V obravnavanem primeru to pomeni, da si je preživljanec, oče pravdnih
strank, s sporno pogodbo zagotovil oskrbo, ki je po navedbi v točki
2. pogodbe trajala že pet let pred sklenitvijo pogodbe. Po povedanem
po oceni pritožbenega sodišča ne gre za nesorazmernost dajatev in je
sodišče prve stopnje napačno uporabilo materilano pravo, ko je
ugodilo tožbenemu zahtevku.
Glede na navedeno je bilo pritožbi toženca ugoditi in izpodbijano
sodbo spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti v nerazveljavljenem
delu, saj je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna
(čl. 358 tč. 4 ZPP).
Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve
o pravdnih stroških. Tožnik v tem postopku ni uspel, saj je v končni
fazi zavrnjen celoten njegov tožbeni zahtevek in mora v posledici
tega tožencu povrniti celotne pravdne stroške, ki so odmerjeni v
skladu z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Tak
izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 v zvezi s čl. 154 in
155/2 ZPP.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009