<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep I Cp 453/2005

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.453.2005
Evidenčna številka:VSL50660
Datum odločbe:06.04.2005
Področje:DEDNO PRAVO
Institut:zahtevek - pogodba o dosmrtnem preživljanju

Jedro

V primeru sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju tožnik ne more

zahtevati, da se izročeno premoženje vrne v zapuščino, temveč mora

zahtevati v pravdi z dajatvenim zahtevkom premoženje, če je

prikrajšan njegov nujni delež.

 

Izrek

1. Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede

zneska 4.728.573,00 SIT.

Pritožbi toženca se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da

se tožbeni zahtevek, ki glasi:

"Tožena stranka P. L. je dolžan vrniti v zapuščino premoženje, ki je

navedeno v točki 5 in 6 pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne

15.1.1998, torej nepremičnine, vpisane v vl. št. 464 in 952 k.o.

H. in premičnine, navedene v točki 6 a/ in b/ iste pogodbe, ob

upoštevanju vrednosti storitev pokojniku v znesku 2.036.280,00 SIT",

s e z a v r n e .

3. Tožnik je dolžan povrniti tožencu pravdne stroške, nastale pred

sodiščem prve stopnje v znesku 709.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 8.6.2004 dalje do plačila in mu povrniti pritožbene

stroške v znesku 275.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

6.4.2005 dalje do plačila, oboje v 15 dneh, da ne bo potrebna

izvršba.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec

dolžan vrniti v zapuščino premoženje, ki je navedeno v 5. in 6. točki

pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 15.1.1998 - nepremičnine

vpisane v vl. št. 464 in 952 k.o. H. in premičnine navedene v točki 6

a/ in b/ iste pogodbe, ob upoštevanju vrednosti storitev pokojniku v

znesku 2.036.280,00 SIT in vlaganj toženca v nepremičnino v znesku

4.728.573,00 SIT na dan 29.2.2004. Istočasno je odločilo, da vsaka

stranka krije svoje pravdne stroške.

Zoper tako sodbo se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov obe

pravdni stranki, ki v pritožbah predlagata, da pritožbeno sodišče

ugodi njunima pritožbama ter izpodbijano sodbo spremeni oziroma

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je ugotovitev o nesorazmernosti

dajatev pogodbenih strank nepravilna in posledica napačne uporabe

materialnega prava. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je dvostranska

pogodba in sorazmernosti medsebojnih dajatev ni mogoče natančno

ugotoviti samo z vidika predvidenega trajanja pogodbenega razmerja.

Zaradi tega taka pogodba vsebuje elemente tveganja oziroma

aleatornosti, kar priznava tako teorija kot praksa. Sodišče prve

stopnje je s primerjavo dajatev popolnoma izničilo element

negotovosti, za katerega je predhodno ugotovilo, da je tej vrsti

pogodb evidenten. Ker trenutka smrti ni mogoče vnaprej predvideti,

tudi ni moč uporabiti pravila enake vrednosti. Pri tem se toženec

sklicuje in citira primere iz sodne prakse. Toženec je v celoti

izpolnil obveznosti in je bil namen pogodbe v celoti izpolnjen in je

odločitev sodišča prve stopnje materilanopravno napačna. Podrejeno

toženec navaja, da sodišče ni ugotavljalo subjektivne vrednosti

dajatev tožene stranke za pokojnega očeta, niti ni postavilo

izvedenca, ki bi pravilno ocenil materilano vrednost oskrbnine, saj

je način ugotavljanja oskrbnin s strani sodišča napačen, pri čemer

zavrnitev dokaznega predloga toženca, sploh ni obrazložilo.

Tožnik v pritožbi navaja, da toženec ni na prvem naroku specificiral

in navedel vlaganj, niti ni predlagal izvedenca gradbene stroke.

Zaradi tega je procesno nedopustno, da sodišče upošteva konkretna

toženčeva vlaganja, ker temu nasprotuje čl. 286/1 ZPP. Sodišče zaradi

tega vlaganj ne bi smelo upoštevati, saj sodišče ne more ukrepati po

uradni dolžnosti. Sicer pa je izvedenec ocenjeval vlaganja preko

postavljene naloge, ki se ne more upoštevati. Sicer pa je celotno

centralno kurjavo plačal oče pravdnih strank F. L.. Montaža kamina in

obnovitvena dela v kleti ne predstavljajo obnove in vlaganj v

nepremičnino. Nepravilna je tudi odločitev o stroških, saj je tožnik

uspel skoraj v celoti.

Tožnik je odgovoril na pritožbo in predlagal, da pritožbeno sodišče

toženčevo pritožbo zavrne.

Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi tožnika:

Sodišče je brez pravne podlage v tožbeni izrek samo od sebe, ne da bi

katera od strank postavila tožbeni zahtevek in trditveno podlago in

konkretizirala vlaganja, v izreku upoštevalo tudi ta vlaganja toženca

in napeljavo centralne kurjave, čeprav toženec, kot utemeljeno navaja

tožnik v pritožbi, tega sploh ni specificiral in ponudil dokazov v

tej smeri. Ker je sodišče prve stopnje mimo trditev in brez

postavljenega ustreznega zahtevka, v izreku navedlo tudi vlaganja v

sporno hišo v znesku 4.728.573,00 SIT, je bilo pritožbi tožnika

ugoditi in za navedeni znesek izpodbijano sodbo razveljaviti brez, da

bi pritožbeno sodišče zadevo vrnilo v tem obsegu v ponovno odločanje.

O pritožbi toženca:

Med pravdnima strankama ni sporno, da je pok. F. L. s pogodbo o

dosmrtnem preživljanju z dne 15.1.1998 prepustil sporno premoženje po

smrti tožencu. Iz trditev v tožbi izhaja, da citirana pogodba

predstavlja darilo. S smrtjo pok. F. L. je sporno premoženje postalo

last toženca (čl. 117 ZD), ki je tudi že vpisan kot lastnik spornih

nepremičnin. V takem primeru tožnik ne more s tožbo zahtevati vrnitev

daril v zapuščino, temveč bi lahko zahteval vrnitev darila zaradi

prikrajšanja nujnega deleža, seveda v primeru, če bi bil njegov nujni

delež prikrajšan in če bi šlo za darilo (čl. 34 do 41 ZD), na kakšen

način pa se izračuna nujni delež, določa čl. 28 ZD. Tožnik ima samo

dajatveni zahtevek napram tožencu, če je prikrajšan njegov nujni

delež. Ker tožnik takega zahtevka ni postavil, je tožba nesklepčna.

Vprašanje nesklepčnosti je vprašanje uporabe materialnega prava, na

uporabo katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče razsodi po

tožbenem zahtevku samo, če iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v

tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v

zahtevku. Kot že omenjeno, je toženec s smrtjo očeta postal lastnik

spornega premoženja in bi tožnik lahko uveljavljal le dajatveni

zahtevek, v kolikor bi bil prikrajšan njegov nujni delež, ni pa

pravne podlage, da zahteva vrnitev celotnega premoženja v zapuščino

po pokojnem očetu. Odločitev sodišča prve stopnje pa je

materialnopravno napačna ne samo iz zgoraj navedenih razlogov,

temveč tudi iz razlogov, ki jih navaja pritožba toženca. Ob

ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženec izpolnjeval pogodbo o

dosmrtnem preživljanju več kot dve leti pred očetovo smrtjo (pogodba

sklenjena 15.1.1998, oče umrl 29.8.2000) so materialnopravno napačni

zaključki sodišča prve stopnje, da je šlo v konkretnem primeru za

nesorazmerje dajatev, glede na starost očeta pravdnih strank ob

sklenitvi sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Navedena pogodba

vsebuje tudi tveganje, da bodo dajatve preživljalca manjše ali večje

od vrednosti izročenega premoženja, saj vnaprej ni mogoče vedeti

koliko časa bo preživljanje trajalo. Zaradi tega teh pogodb ni mogoče

glede na čas njenega izpolnjevanja (več kot dve leti) presojati po

načelu enake vrednosti dajatev. Pomembno je tudi subjektivno

vrednotenje dajatev in nasprotnih dajatev s strani pogodbenih strank.

V obravnavanem primeru to pomeni, da si je preživljanec, oče pravdnih

strank, s sporno pogodbo zagotovil oskrbo, ki je po navedbi v točki

2. pogodbe trajala že pet let pred sklenitvijo pogodbe. Po povedanem

po oceni pritožbenega sodišča ne gre za nesorazmernost dajatev in je

sodišče prve stopnje napačno uporabilo materilano pravo, ko je

ugodilo tožbenemu zahtevku.

Glede na navedeno je bilo pritožbi toženca ugoditi in izpodbijano

sodbo spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti v nerazveljavljenem

delu, saj je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna

(čl. 358 tč. 4 ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve

o pravdnih stroških. Tožnik v tem postopku ni uspel, saj je v končni

fazi zavrnjen celoten njegov tožbeni zahtevek in mora v posledici

tega tožencu povrniti celotne pravdne stroške, ki so odmerjeni v

skladu z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Tak

izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 v zvezi s čl. 154 in

155/2 ZPP.

 


Zveza:

ZD člen 28, 34, 41, 117, 28, 34, 41, 117.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNzgwOA==