VSL sodba I Cp 1962/2004

Jedro

Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje

nepravilno uporabilo določbe ZTLR, ki je začel veljati šele z dnem

1.9.1980, sporno razmerje pa je nastalo z gradnjo v letu 1973. Zato

bi moralo sodišče prve stopnje presojati sporno razmerje upoštevajoč

pravna pravila ODZ (uporabljiva na podlagi Zakona o razveljavitvi

pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo

okupacijo) - konkretno na podlagi paragrafa 418 ODZ, ki je izključil

možnost pridobitve lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na

tujem svetu, če je šlo za nedobrovernega graditelja, kakršna sta po

dejanskih ugotovitvah tudi tožnika (graditelja, ki sta vedela, da

gradita na tujem zemljišču), pri čemer ni določal kakšnega roka za

uveljavitev opcij lastnika zemljišča, kot ga je kasneje določil 5.

odstavek 25. člena ZTLR, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje

v izpodbijani sodbi. Pritožnik ima nadalje tudi prav, ko opozarja, da

tožnika zahtevata le geometrsko odmero garaže oziroma lastninsko

pravico na objektu ne pa tudi zemljišča (stavbišču in pripadajočem

zemljišču, ki je potrebno za redno uporabo objekta). Takšen zahtevek

pa je celo nesklepčen in s tem prav tako materialnopravno

neutemeljen. Tako v smislu pravil ODZ kot tudi kasnejših pravil ZTLR

in sedanjih SPZ, namreč ni mogoče pridobiti lastninske pravice zgolj

na objektu. Načelo superficies solo cedit uveljavljano ves čas tudi v

primerih gradnje na tujem svetu (par. 418 in 419 ODZ, členi 24 do 26

ZTLR in sedaj člen 54. SPZ, ki sicer pridobitve na podlagi gradnje na

tujem svetu ne pozna več) terja v pravdnem postopku nujno istočasno

uveljavljanje lastninske pravice tako na objektu kot tudi na

zemljišču, na katerem objekt stoji (pravna in dejanska povezanost

stavbe in zemljišča).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se

tožbeni zahtevek glede odločitve o glavni stvari (1. in 2. točka

izreka sodbe sodišča prve stopnje) kot neutemeljen zavrne, odločitev

o stroških prvostopnega postopka (3. točka izreka sodbe) pa

razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo

odločanje.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 25.150,00 SIT

pritožbenih stroškov, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

 

Obrazložitev

Na podlagi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugodilo

tožbenemu zahtevku, s katerim sta tožnika od toženca zahtevala

dopustitev geometrske odmere na parceli številka 515, k.o. Z., in

sicer garaže v izmeri 4,85 m x 5,25 m, katero sta v celoti z lastnimi

sredstvi in delom zgradila tožnika, sicer njegovo vlogo in soglasje

nadomesti sodba ter nadalje, da je tožena stranka dolžna proti

plačilu 38.543,00 SIT izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na

podlagi katere se bo odmerjena garaža, ki bo pridobila novo parcelno

številko, odpisala od vl.štev. 426, k.o. Z., zanjo odprl nov

zemljiškoknjižni vložek iste k.o. in pri njem vknjižila lastninska

pravica v korist tožnikov, za vsakega do 1/2 glede na celoto, sicer

bo listino nadomestila sodba. Toženi stranki je še naložilo, da

povrne tožeči stranki pravdne stroške, odmerjene na 176.760,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Proti navedeni sodbi je vložil pritožbo toženec. Uveljavlja vse

pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi

ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek in

podrejeni tožbeni zahtevek stroškovno zavrne oziroma izpodbijano

sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev

postopka in novo odločanje. Poudarja, da sodbeni izrek nalaga nekaj,

kar je pojmovno nemogoče. Objekt sam ne more biti predmet geometrske

odmere, temveč le zemljišče, na katerem objekt stoji. Da pa bi bila

geometrska odmera sploh dopustna in mogoča, je najprej potrebno

ugotoviti, ali gre za samostojen objekt ali samo del večjega objekta.

V slednjem primeru bi bilo potrebno najprej celoten objekt fizično

razdeliti. S tem v zvezi je tožeča stranka uveljavljala ugovor, ki ga

izpodbijana sodba ne obravnava, da namreč objekt fizično sploh ni

deljiv. Sodbeni izrek je torej nejasen in je tudi v nasprotju z

obrazložitvijo, v kateri je govora o nepremičnini in ne o objektu. S

tem je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, kar tudi

onemogoča njen preizkus. Sodišče je tudi napačno uporabilo ZTLR, ki

je stopil v veljavo šele 1. septembra 1980 in torej v času gradnje še

ni veljal. Tudi ni šlo za gradnjo na tujem svetu, ampak za skupno

gradnjo K. J. in obeh tožnikov. Dogovor o skupni gradnji pa je

obsegal le dogovor o tem, da bodo D. zaradi prispevka pri gradnji

pridobili garažni boks v trajno uporabo. Tožnika tudi ne moreta

postaviti zahtevka na ugotovitev njune lastninske pravice na

zemljišču, ker se ne moreta izkazati kot izključna in edina lastnika

objekta, ki na tem zemljišču stoji. Predpostavka za njun zahtevek po

določilih ZTLR o gradnji na tujem svetu je nesporna lastnina objekta,

ki stoji na tem zemljišču. Vprašanje lastninske pravice na objektu

ali na delu objekta tudi ni obseženo v tožbenem zahtevku in je bilo

zato odločeno ultra petitum. Ker tožnika nikoli nista izpolnjevala

pogojev, da bi oblikovala zahtevek po določilih ZTLR o gradnji na

tujem svetu, tudi ni bilo mogoče ali potrebno, da bi toženec v roku

treh let po končani gradnji uveljavljal zahtevke po določilih ZTLR.

Tožnika namreč sploh ne zatrjujeta, da naj bi v tistem času, torej

med gradnjo ali v obdobju treh let po končani gradnji tožencu

zatrjevala, da se štejeta za lastnika garažnega boksa. Sodba tudi

izrecno ugotavlja, da sta garažo tožnika brez problema uporabljala do

leta 1992 in si je šele tedaj tožnica zaželela, da zemljišče, na

katerem je garaža, postane last tožnikov.

Pritožba je utemeljena.

Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje

nepravilno uporabilo določbe ZTLR, ki je začel veljati šele z dnem

1.9.1980, sporno razmerje pa je nastalo z gradnjo v letu 1973. Zato

bi moralo sodišče prve stopnje presojati sporno razmerje upoštevajoč

pravna pravila ODZ (uporabljiva na podlagi Zakona o razveljavitvi

pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo

okupacijo) - konkretno na podlagi paragrafa 418 ODZ, ki je izključil

možnost pridobitve lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na

tujem svetu, če je šlo za nedobrovernega graditelja, kakršna sta po

dejanskih ugotovitvah tudi tožnika (graditelja, ki sta vedela, da

gradita na tujem zemljišču), pri čemer ni določal kakšnega roka za

uveljavitev opcij lastnika zemljišča, kot ga je kasneje določil 5.

odstavek 25. člena ZTLR, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje

v izpodbijani sodbi. Pritožnik ima nadalje tudi prav, ko opozarja, da

tožnika zahtevata le geometrsko odmero garaže oziroma lastninsko

pravico na objektu ne pa tudi zemljišča (stavbišču in pripadajočem

zemljišču, ki je potrebno za redno uporabo objekta). Takšen zahtevek

pa je celo nesklepčen in s tem prav tako materialnopravno

neutemeljen. Tako v smislu pravil ODZ kot tudi kasnejših pravil ZTLR

in sedanjih SPZ, namreč ni mogoče pridobiti lastninske pravice zgolj

na objektu. Načelo superficies solo cedit uveljavljano ves čas tudi v

primerih gradnje na tujem svetu (par. 418 in 419 ODZ, členi 24 do 26

ZTLR in sedaj člen 54. SPZ, ki sicer pridobitve na podlagi gradnje na

tujem svetu ne pozna več) terja v pravdnem postopku nujno istočasno

uveljavljanje lastninske pravice tako na objektu kot tudi na

zemljišču, na katerem objekt stoji (pravna in dejanska povezanost

stavbe in zemljišča).

Iz dejanskih in nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje končno

izhaja, da sta tožnika zgradila sporni objekt na zemljišču, ki je

bilo tedaj še v družbeni lastnini. Določila o gradnji na tujem svetu

pa niso veljala za družbenolastninsko sfero (primerjaj na primer

določbo 1. odstavka 24. člena ZTLR, ki govori le o imetnikih

lastninske pravice, enako tudi ODZ določa ta inštitut le pri

zemljiščih v zasebni lastnini).

Ob povedanem je sodišče prve stopnje na sicer pravilno in v zadostni

meri ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo,

ko je ugodilo tožbenima zahtevkoma na ugotovitev lastninske pravice

na garaži in na geometrsko odmero ter vpisu lastninske pravice v

zemljiški knjigi na garaži. Zato je moralo pritožbeno sodišče

ugoditi pritožbi tako, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje

glede odločitve o glavni stvari (1. in 2. točka izreka sodbe) s tem,

da je tožbeni zahtevek v teh delih zavrnilo (člen 358/tč. 4 ZPP). Ob

povedanem se pritožbenemu sodišču tudi ni bilo potrebno ukvarjati s

tistimi pritožbenimi trditvami, ki opozarjajo na izvensodno

poravnavo, s katero so pravdne stranke medsebojna razmerja v zvezi s

sporno gradnjo tudi uredile tako, da sta se tožnika sploh odpovedala

uveljavljanju lastninske pravice na zemljišču, na katerem sporna

garaža stoji ter soglašali, da jima pripada le časovno omejena

pravica uporabe oziroma najema za 100 let.

Potrebno pa je bilo razveljaviti stroškovno odločitev prvostopnega

sodišča (točka 3 izreka sodbe). V nadaljevanju postopka bo moralo

sodišče prve stopnje namreč odločati še o podredno postavljenem

tožbenem zahtevku. Pravilna odločitev o vseh stroških prvostopnega

postopka bo mogoča šele tedaj, ko bo znan celotni uspeh ene in druge

stranke v tej pravdi, to je - ko bo znan končni rezultat sodnega

odločanja glede vseh v tožbi uveljavljanih tožbenih zahtevkih - torej

tudi še o podrejeno postavljenih zahtevkih. Zato je moralo pritožbeno

sodišče odločitev o do sedaj nastalih prvostopnih pravdnih stroških

razveljaviti ter v tem delu vrniti zadevo v novo odločanje (analogna

uporaba določila 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165.

člena ZPP. Ker je tožena stranka uspela s svojo pritožbo, ji mora

tožeča stranka povrniti priglašene pritožbene stroške, ki so

odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah

oziroma Taksno tarifo, podrobnejša specifikacija pa je razvidna iz

stroškovnika tožene stranke v pritožbi. Tožeča stranka pa kot v

pritožbenem postopku neuspešna stranka sama trpi svoje stroške v

zvezi z odgovorom na pritožbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 675/2004
• VSL sklep I Cp 1626/2004
• VSL sodba I Cp 426/99