VSL sodba in sklep I Cp 2053/2004
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.2053.2004 |
Evidenčna številka: | VSL50657 |
Datum odločbe: | 26.01.2005 |
Področje: | PRAVO DRUŽB |
Institut: | odgovornost |
Jedro
Za obveznosti družbe, ki ni uskladila kapitala in je zato prišlo do
izbrisa družbe iz registra na podlagi 6. odst. 580. čl. ZGD v zvezi z
ZFPPod, odgovarja tisti družbenik, ki je bil v času dolžnosti
uskladitve kapitala njen družbenik in so v tem času nastale vtoževane
obveznosti, čeprav v času izbrisa družbe iz registra ni bil več
družbenik.
Izrek
Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z
dne 11.10.2004 in vmesna sodba z dne 17.6.2004 v izpodbijanem delu
(to je v točki 3. in 5. izreka) potrdita.
Obrazložitev
Z izpodbijano odločbo opr.št. I Pg 303/2000-37 z dne 17.6.2004 je
sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča
opr.št. Ig 97/7621 z dne 24.2.1998 tudi v 1. in 3. točki izreka
(točka 1. izreka) ter predlog za izvršbo štelo za tožbo, pri čemer
je v nadaljevanju z delno sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek
zoper prvo do enajstotoženca ter trinajsto in štirinajstotoženca
zavrne (2. točka izreka), medtem ko je z vmesno sodbo ugotovilo, da
dvanajstotoženec B. Š. odgovarja za obveznosti družbe G. d.d. (3.
točka izreka) ter da bo o zahtevku tožeče stranke zoper njega
odločalo s končno sodbo (5. točka izreka). Tožeči stranki je
naložilo, naj povrne prvo do enajstotoženi stranki na 442.200,00 SIT,
štirinajstotoženi stranki pa na 541.200,00 SIT odmerjenih stroškov
prvostopnega postopka (4. točka izreka).
Z izpodbijanim sklepom opr.št. I Pg 303/2000-42 z dne 11.10.2004 pa
je sodišče prve stopnje zavrglo predlog dvanajstotoženca za
oprostitev plačila sodnih taks za vloženo pritožbo.
Zoper obe navedeni odločbi se pritožuje dvanajstotoženec B. Š. (v
nadaljevanju toženec). Prvostopno odločbo z dne 17.6.2004 izpodbija v
odločitvi po vmesni sodbi (3. in 5. točka izreka). Uveljavlja
pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in
zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga,
naj njegovi pritožbi ugodi ter prvostopno odločbo v izpodbijanem delu
spremeni tako, da ugotovi, da ni pravni naslednik izbrisane družbe.
Po pritožbenih izvajanjih je prvostopno stališče, češ da je toženca
šteti za aktivnega delničarja izbrisane delniške družbe in da je zato
odgovoren za vtoževane obveznosti, zmotno iz dveh razlogov. Toženec
tako v prvi vrsti ugovarja, da je s pogodbo z dne 30.4.1997 odsvojil
vse delnice družbe G. d.d. in je presoja prvega sodišča, češ da
odsvojitve delnic s predloženimi dokazi, to je kupoprodajno pogodbo
in izpisom iz delniške knjige, ni dokazal, napačna. Tudi sicer pa se
ne strinja z zaključkom prvega sodišča, češ da naj bi imel položaj
aktivnega delničarja že v obdobju pred odsvojitvijo delnic. Sodišče
prve stopnje je njegov aktivni položaj utemeljilo z dejstvom, da je
bil ne samo delničar, temveč tudi direktor družbe G. d.d., vendar pa
zaradi same funkcije direktorja ne more biti odgovoren za obveznosti
delniške družbe. V tem delu pa prvostopni sodbi očita tudi
protispisnost, in sicer v delu, ko ta ugotavlja, da je sam podpisal
predlog za uskladitev družbe z ZGD, saj ga je podpisal odvetnik.
Poleg tega se prvostopno sodišče sploh ni opredelilo do z njegove
strani predloženih dokazil o tem, da se je družba G. d.d. pravočasno
in pravilno uskladila z določbami Zakona o gospodarski družbah (Ur.l.
RS št. 30/93 s spr.; ZGD) in je zato kot direktor družbe svoje
obveznosti izpolnil, medtem ko v svojstvu delničarja iz tega naslova
sploh ni imel nobenih obveznosti. Izpodbijana sodba pa je
materialnopravo napačna tudi zato, ker je v nasprotju z določbo 2.
odstavka 282. člena ZGD, po kateri skupščina ne more odločati o
vprašanjih vodenja poslov, zato delničarji sploh ne morejo biti
aktivni družbeniki, ker jim takšnega položaja ZGD ne dovoljuje; kot
je tudi v nasprotju z določbo 169. člena ZGD, po kateri delničarji
za obveznosti družbe upnikom ne odgovarjajo. Izpodbijana sodba pa je
tudi v nasprotju z Ustavo RS (14. členom URS), saj je toženec v
neenakopravnem položaju z ostalimi državljani RS, ki so lastniki
vrednostnih papirjev, saj je sodišče določilo njegovo odgovornost, ki
pa ob nakupu delnic ni obstajala. Sodba ima torej za toženca učinek
za nazaj, zato je tudi v nasprotju z 155. členom URS.
V pritožbi zoper sklep z dne 11.10.2004 pa pritožnik poudarja, da je
odločitev sodišča v nasprotju z namenom instituta oprostitve plačila
sodnih taks, ki naj socialno ogroženi stranki v pravdnem postopku
omogoči, da v njem sodeluje brez ogrožanja lastnega preživetja.
Prvemu sodišču očita, da ga v pravnem pouku ni poučilo, da je za
pritožbo dolžan plačati sodno takso, saj bi v nasprotnem primeru
prošnjo za taksno oprostitev vložil skupaj s pritožbo. Ponovno
poudarja, da plačila sodnih taks ne zmore ter da mu bo v primeru
naložitve obveznosti plačila le-teh odvzeta ustavna pravica do
sodnega varstva. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep
tako spremeni, da ga plačila sodnih taks oprosti.
Pritožbi nista utemeljeni.
I. K pritožbi zoper odločbo z dne 17.6.2004:
Iz prvostopnih ugotovitev izhaja, da je bila družba G. d.d. dne
23.2.2001 izbrisana iz sodnega registra zaradi izbrisnega razloga po
1. odstavku 37. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur.l.
RS št. 54/99 s spr.; ZFPPod), torej ker se v zakonsko določenem roku
(to je do 31.12.1994) ni uskladila z določbama 1. in 2. odstavka 580.
člena ZGD. V tem postopku tako ne morejo biti upoštevna pritožbeno
ponovno uveljavljana izvajanja toženca, češ da naj bi se družba
G. d.d. vendarle uskladila z določbami ZGD. Ugovor, da je bil obstoj
izbrisnega razloga zmotno ugotovljen, bi pritožnik lahko uspešno
uveljavljal le v izbrisnem postopku (bodisi kot direktor družbe, njen
delničar ali upnik - prim. 30. člen ZFPPod); za to pravdo pa je
odločilno le, da je bila družba G. d.d. na podlagi pravnomočnega
sklepa registrskega sodišča iz sodnega registra izbrisana, in pravdno
sodišče je (po nasprotnem razlogovanju določbe 13. člena Zakona o
pravdnem postopku, Ur.l. RS št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno
besedilo; ZPP) na tak pravnomočen sklep registrskega sodišča vezano.
ZGD je v primeru opustitve uskladitve družb z določbama 1. in 2.
odstavka 580. člena (neuskladitve ustanovitvenih in drugih aktov ter
osnovnega kapitala) določil dve vrsti sankcij, in sicer likvidacijo
družbe po uradni dolžnosti (sedaj že razveljavljeni 5. odst. 580.
člena ZGD; ZFPPod je namreč uvedel izbris takšnih družb iz sodnega
registra brez likvidacije - prim. 1. odst. 37. člena ZFPPod) ter
(neodvisno od prenehanja družbe) še spregled pravne osebnosti, torej
osebno odgovornost družbenikov takšnih neusklajenih družb (prim. 6.
odst. 580. člena ZGD). Pri tem je bistveno, da razlog za osebno
odgovornost družbenikov neusklajenih družb ni prenehanje le-te,
temveč dejstvo, da se družba v zakonskem roku ni uskladila z
določbami ZGD. Osebna odgovornost družbenikov nastopi po obrazloženem
že s potekom roka, določenega v ZGD (s 1.1.1995), torej neodvisno od
postopka izbrisa družbe iz sodnega registra, ki je bil uveden
naknadano. Ker ZFPPod določbe 6. odst. 580. člena ZGD ni razveljavil,
ta določba torej še vedno predstavlja podlago za osebno odgovornost
družbenikov neusklajenih družb. Da je temu tako, pa izhaja tudi iz
določbe 1. odst. 37. člena ZFPPod, ki sicer napotuje na uporabo
določb 3. poglavja ZFPPod, vendar pa zakon izrecno določa, da se te
določbe uporabljajo le smiselno, kar pomeni, da se za neusklajene
družbe ne uporabljajo glede tistih pravnih položajev, ki jih za te
pravne osebe izrecno ureja kakšen drug predpis. Po povedanem podlaga
za odgovornost toženca ni v izjavi po 1. odst. 394. člena ZGD, za
katero se po 4. odst. 27. člena ZFPPod domneva, da naj bi jo podal ob
izbrisu družbe, temveč v izrecni določbi 6. odst. 580. člena ZGD, po
kateri odgovarjajo družbeniki obstoječih neusklajenih kapitalskih
družb v zasebni lastnini za obveznosti upnikov kot družbeniki v
družbi z neomejeno odgovornostjo oziroma kot podjetnik.
Citirana določba je bila z Ustavno odločbo opr.št. U-I-135/00-77 z
dne 9.10.2002 (Ur.l. RS št. 93/2002) sicer delno razveljavljena,
vendar le v obsegu, kolikor se nanaša na družbenike, ki v smislu
obrazložitve te ustavne odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe
(t.i. pasivne družbenike). Ne glede na to, da je ustavno sodišče
citirano določbo 6. odst. 580. člena ZGD razveljavilo v istem obsegu
kot določbo 4. in 5. odst. 27. člena ZFPPod, pa iz obrazložitve
ustavne odločbe jasno izhaja, da je potrebno razločevati primere, ko
gre za izbris neusklajenih družb po 1. odst. 37. členu ZFPPod od
primerov izbrisa nedelujočih družb po 27. členu ZFPPod. Merilo za
presojo pasivnosti družbenikov je namreč različno. Tako se pri
presoji odgovornosti družbenikov po 6. odst. 580. člena ZGD presoja,
kakšen je bil (formali in dejanski) vpliv posameznega družbenika (oz.
delničarja) na zahtevano uskladitev družbe z določbami ZGD, medtem ko
je temelj odgovornosti družbenikov nedelujočih družb po ZFPPod vpliv,
ki so ga imeli na poslovanje družbe in na nastanek obveznosti te
družbe (prim. 76. točko obrazložitve ust. odločbe).
Glede na zgoraj obrazloženo pri presoji toženčeve odgovornosti v tej
zadevi ni relevantno (kot to zmotno meni pritožba), kakšen vpliv je
imel kot delničar na poslovanje družbe, zato tudi ne more biti
upoštevno pritožbeno izvajanje, češ da se delničarji kot taki sploh
ne morejo šteti za aktivne, ker skupščina ne more odločati o vodenju
poslov. Relevantno je torej le, ali je toženec kot eden izmed
delničarjev lahko vplival na uskladitev družbe z določbami ZGD. Da je
formalno gledano takšen vpliv imel, pa je prvostopno sodišče pravilno
obrazložilo, saj sodi tako po določbah Zakona o podjetjih (Ur.l. SFRJ
77/1988; ZPod) kot tudi po določbah ZGD v pristojnost skupščine tako
odločanje o povečanju osnovnega kapitala, kot tudi odločanje o
sprejemu ustanovnih in drugih aktov družbe (prim. 123. člen ZPod ter
1. odst. 282. člena ZGD). Sodišče prve stopnje pa je pravilno
presojalo ne samo formalni, temveč tudi dejanski vpliv toženca na
možnost izvedbe postopka uskladitve (sedaj že izbrisane) družbe z
določbami ZGD in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno
zaključilo, da je toženec tudi dejansko imel možnost, vplivati na to,
da bi se družba pravočasno uskladila z določbami ZGD. Tudi po oceni
pritožbenega sodišča pri presoji toženčeve odgovornosti ni mogoče
mimo dejstva, da je postal (za razliko od ostalih delničarjev)
delničar na podlagi lastnega angažiranja pri lastninskem
preoblikovanju podjetja, kot tudi ne dejstva, da je imel kot direktor
(in v tem pogledu je relevaten tudi ta njegov položaj v družbi)
formalen in tudi neformalen vpliv na voljo ostalih delničarjev (kar
izhaja tudi iz njegove izpovedbe). Glede na izveden dokazni postopek
osebnega prispevka toženca torej ni mogoče spregledati in mu je tudi
po oceni pritožbenega sodišča mogoče pripisati premalo skrbno
ravnanje v zvezi z uskladitvijo družbe z ZGD. Tožencu (na njem je
namreč dokazno breme) pasivnosti torej ni uspelo dokazati. V tem delu
je torej sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo.
Prvostopno sodišče pa tudi ni zagrešilo očitane absolutno bistvene
kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena
ZPP. Res je sicer, da je v razlogih sodbe zmotno povzelo, da je
toženec podpisal predlog za uskladitev družbe z določbami ZGD, vendar
pa vsakršno neskladje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o
vsebini listin in samimi temi listinami še ne pomeni kršitve po 14.
točki 2. odst. 339. člena ZPP. Takšna kršitev je podana le, če
obstajajo nasprotja o pravnoodločilnih dejstvih. In ker je v zvezi s
temi prvostopnimi ugotovitvami odločilno le, da je po določbah ZGD
(prim. 311, 314 in 321. člen) dejansko uprava (torej toženec) tisti,
ki je upravičena oseba za vložitev predloga za vpis povečanja
osnovnega kapitala v sodni register, dejstvo, ali je ta predlog po
njegovem pooblastilu vložil odvetnik ali on osebno, ni pravno
odločilno.
Ne more biti torej dvoma, da je imel toženec položaj aktivnega
delničarja družbe G. d.d. v obdobju do poteka roka za njeno
uskladitev z določbami ZGD (do 31.12.1994). Vendar pa samo to dejstvo
za presojo njegove odgovornosti za v tej zadevi vtoževane obveznosti
izbrisane družbe, glede na njegov ugovor, češ da je delnice s
kuproprodajno pogodbo z dne 30.4.1997 odsvojil, ne zadošča. Potrebno
je odgovoriti še na vprašanje, ali se toženec svoje odgovornosti s
takšnim ugovorom lahko razbremeni.
Po izrecni določbi 3. odst. 101. člena ZGD (ki jo je glede na določbo
6. odst. 580. člena ZGD v tej zadevi potrebno uporabiti), odgovarjajo
družbeniki za vse obveznosti, ki so nastale do objave njihovega
izstopa. Spremembe delničarjev se v sodni register sicer ne
vpisujejo, je pa lastniška struktura pri imenskih delnicah razvidna
iz delniške knjige (prim. 232. in 233. člen ZGD), zato je treba po
oceni pritožbenega sodišča cit. določbo razlagati tako, da se kot
relevanten datum upošteva datum vpisa prenosa delnic v delniško
knjigo. In ker iz listin v spisu izhaja, da so vtoževane terjatve
nastale dne 17.10.1995, 11.2.1996 in 7.5.1996 (oziroma iz naslova
menične obveznosti dne 31.10.1996), torej v obdobju pred zatrjevano
odsvojitvijo delnic z dne 30.4.1997 (in zato vsekakor tudi pred
vpisom tega prenosa v delniško knjigo), pritožbeno sodišče
zaključuje, da se ne glede na vprašanje dokazanosti toženčevih
ugovornih naveb o prenosu delnic toženec s tem ugovorom odgovornosti
za vtoževane obveznosti ne more razrešiti. Odgovornost toženca za
obveznosti neusklajene družbe je torej podana, četudi v času njenega
izbrisa ni bil več njen delničar, saj je pravno odločilno le, da je
bil njen aktiven delničar tako v času zahtevane uskladitve družbe z
določbami ZGD, kot tudi v času nastanka vtoževanih obveznosti.
Prvostopna odločitev o odgovornosti toženca je torej materialnopravno
pravilna.
Kar se tiče pritožbenih očitkov o protiustavnosti in protizakonitosti
izpodbijane sodbe, pa pritožbeno sodišče le še dodaja, da se je
ustavno sodišče v citirani ustavni odločbi že izreklo, da ureditev
spregleda pravne osebnosti po 6. odst. 580. člena ZGD (v smislu
obrazložitve citirane ustavne odločbe) ni v nasprotju z določbami ZGD
o ločenosti premoženja kapitalskih družb in premoženja družbenikov
ter da takšna ureditev tudi ni v nasprotju s 155. členom URS, ki
prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov (prim. tč. 28.- 37.
obrazložitve ust. odločbe), zato pritožbeno sodišče tudi te očitke
kot neutemeljene zavrača.
Po obrazloženem je bilo potrebno pritožbo toženca zoper vmesno sodbo
zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi odločbo sodišča prve stopnje
(353. člen ZPP).
II. K pritožbi zoper sklep z dne 11.10.2004:
Po preizkusu sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov
in po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi ta
pritožba toženca ni utemeljena. Skladno s 1. točko 2. odst. 4. člena
Zakona o sodnih taksah (Ur.l. SRS št. 1/90 s spr.; ZST) nastane
taksna obveznost za vlogo, ko se vloga izroči sodišču; po določbi 1.
odst. 14. člena ZST pa učinkuje sklep o oprostitvi sodnih taks od
dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse
vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu tega zakona nastala
taksna obveznost tega dne ali pozneje. Kot izhaja iz spisovnih
podatkov, je prvostopno sodišče toženčevo pritožbo prejelo dne
31.8.2004, predlog za oprostitev plačila sodnih taks za to pritožbo
pa dne 6.10.2004. Toženec je torej predlagal oprostitev plačila
sodnih taks, ki so zapadle v plačilo že pred vloženim predlogom, zato
je prvostopno sodišče postopalo pravilno, ko je takšen predlog kot
prepozen zavrglo (1. odst. 274. člena ZPP). Kar se tiče pritožbenih
očitkov, češ da v pravnem pouku toženec na dolžnost plačila sodne
takse za pritožbo ni bil opozorjen, pa pritožbeno sodišče pritožniku
pojasnjuje, da sodišče strank o tem v pravnem pouku ni dolžno
obveščati (prim. 6. odst. 324. člena ZPP), zato smiselno uveljavljana
bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Pritožnik
sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita poseg v njegovo ustavno
pravico do sodnega varstva, saj v to njegovo pravico ni bilo
poseženo, kajti njegova pritožba je bila kljub temu, da taksne
obveznosti še ni poravnal, meritorno obravnavana. Po povedanem je
bilo potrebno tudi to pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrniti in
potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009