VSL sodba in sklep I Cp 2053/2004

Jedro

Za obveznosti družbe, ki ni uskladila kapitala in je zato prišlo do

izbrisa družbe iz registra na podlagi 6. odst. 580. čl. ZGD v zvezi z

ZFPPod, odgovarja tisti družbenik, ki je bil v času dolžnosti

uskladitve kapitala njen družbenik in so v tem času nastale vtoževane

obveznosti, čeprav v času izbrisa družbe iz registra ni bil več

družbenik.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z

dne 11.10.2004 in vmesna sodba z dne 17.6.2004 v izpodbijanem delu

(to je v točki 3. in 5. izreka) potrdita.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo opr.št. I Pg 303/2000-37 z dne 17.6.2004 je

sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča

opr.št. Ig 97/7621 z dne 24.2.1998 tudi v 1. in 3. točki izreka

(točka 1. izreka) ter predlog za izvršbo štelo za tožbo, pri čemer

je v nadaljevanju z delno sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek

zoper prvo do enajstotoženca ter trinajsto in štirinajstotoženca

zavrne (2. točka izreka), medtem ko je z vmesno sodbo ugotovilo, da

dvanajstotoženec B. Š. odgovarja za obveznosti družbe G. d.d. (3.

točka izreka) ter da bo o zahtevku tožeče stranke zoper njega

odločalo s končno sodbo (5. točka izreka). Tožeči stranki je

naložilo, naj povrne prvo do enajstotoženi stranki na 442.200,00 SIT,

štirinajstotoženi stranki pa na 541.200,00 SIT odmerjenih stroškov

prvostopnega postopka (4. točka izreka).

Z izpodbijanim sklepom opr.št. I Pg 303/2000-42 z dne 11.10.2004 pa

je sodišče prve stopnje zavrglo predlog dvanajstotoženca za

oprostitev plačila sodnih taks za vloženo pritožbo.

Zoper obe navedeni odločbi se pritožuje dvanajstotoženec B. Š. (v

nadaljevanju toženec). Prvostopno odločbo z dne 17.6.2004 izpodbija v

odločitvi po vmesni sodbi (3. in 5. točka izreka). Uveljavlja

pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in

zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga,

naj njegovi pritožbi ugodi ter prvostopno odločbo v izpodbijanem delu

spremeni tako, da ugotovi, da ni pravni naslednik izbrisane družbe.

Po pritožbenih izvajanjih je prvostopno stališče, češ da je toženca

šteti za aktivnega delničarja izbrisane delniške družbe in da je zato

odgovoren za vtoževane obveznosti, zmotno iz dveh razlogov. Toženec

tako v prvi vrsti ugovarja, da je s pogodbo z dne 30.4.1997 odsvojil

vse delnice družbe G. d.d. in je presoja prvega sodišča, češ da

odsvojitve delnic s predloženimi dokazi, to je kupoprodajno pogodbo

in izpisom iz delniške knjige, ni dokazal, napačna. Tudi sicer pa se

ne strinja z zaključkom prvega sodišča, češ da naj bi imel položaj

aktivnega delničarja že v obdobju pred odsvojitvijo delnic. Sodišče

prve stopnje je njegov aktivni položaj utemeljilo z dejstvom, da je

bil ne samo delničar, temveč tudi direktor družbe G. d.d., vendar pa

zaradi same funkcije direktorja ne more biti odgovoren za obveznosti

delniške družbe. V tem delu pa prvostopni sodbi očita tudi

protispisnost, in sicer v delu, ko ta ugotavlja, da je sam podpisal

predlog za uskladitev družbe z ZGD, saj ga je podpisal odvetnik.

Poleg tega se prvostopno sodišče sploh ni opredelilo do z njegove

strani predloženih dokazil o tem, da se je družba G. d.d. pravočasno

in pravilno uskladila z določbami Zakona o gospodarski družbah (Ur.l.

RS št. 30/93 s spr.; ZGD) in je zato kot direktor družbe svoje

obveznosti izpolnil, medtem ko v svojstvu delničarja iz tega naslova

sploh ni imel nobenih obveznosti. Izpodbijana sodba pa je

materialnopravo napačna tudi zato, ker je v nasprotju z določbo 2.

odstavka 282. člena ZGD, po kateri skupščina ne more odločati o

vprašanjih vodenja poslov, zato delničarji sploh ne morejo biti

aktivni družbeniki, ker jim takšnega položaja ZGD ne dovoljuje; kot

je tudi v nasprotju z določbo 169. člena ZGD, po kateri delničarji

za obveznosti družbe upnikom ne odgovarjajo. Izpodbijana sodba pa je

tudi v nasprotju z Ustavo RS (14. členom URS), saj je toženec v

neenakopravnem položaju z ostalimi državljani RS, ki so lastniki

vrednostnih papirjev, saj je sodišče določilo njegovo odgovornost, ki

pa ob nakupu delnic ni obstajala. Sodba ima torej za toženca učinek

za nazaj, zato je tudi v nasprotju z 155. členom URS.

V pritožbi zoper sklep z dne 11.10.2004 pa pritožnik poudarja, da je

odločitev sodišča v nasprotju z namenom instituta oprostitve plačila

sodnih taks, ki naj socialno ogroženi stranki v pravdnem postopku

omogoči, da v njem sodeluje brez ogrožanja lastnega preživetja.

Prvemu sodišču očita, da ga v pravnem pouku ni poučilo, da je za

pritožbo dolžan plačati sodno takso, saj bi v nasprotnem primeru

prošnjo za taksno oprostitev vložil skupaj s pritožbo. Ponovno

poudarja, da plačila sodnih taks ne zmore ter da mu bo v primeru

naložitve obveznosti plačila le-teh odvzeta ustavna pravica do

sodnega varstva. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep

tako spremeni, da ga plačila sodnih taks oprosti.

Pritožbi nista utemeljeni.

I. K pritožbi zoper odločbo z dne 17.6.2004:

Iz prvostopnih ugotovitev izhaja, da je bila družba G. d.d. dne

23.2.2001 izbrisana iz sodnega registra zaradi izbrisnega razloga po

1. odstavku 37. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur.l.

RS št. 54/99 s spr.; ZFPPod), torej ker se v zakonsko določenem roku

(to je do 31.12.1994) ni uskladila z določbama 1. in 2. odstavka 580.

člena ZGD. V tem postopku tako ne morejo biti upoštevna pritožbeno

ponovno uveljavljana izvajanja toženca, češ da naj bi se družba

G. d.d. vendarle uskladila z določbami ZGD. Ugovor, da je bil obstoj

izbrisnega razloga zmotno ugotovljen, bi pritožnik lahko uspešno

uveljavljal le v izbrisnem postopku (bodisi kot direktor družbe, njen

delničar ali upnik - prim. 30. člen ZFPPod); za to pravdo pa je

odločilno le, da je bila družba G. d.d. na podlagi pravnomočnega

sklepa registrskega sodišča iz sodnega registra izbrisana, in pravdno

sodišče je (po nasprotnem razlogovanju določbe 13. člena Zakona o

pravdnem postopku, Ur.l. RS št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno

besedilo; ZPP) na tak pravnomočen sklep registrskega sodišča vezano.

ZGD je v primeru opustitve uskladitve družb z določbama 1. in 2.

odstavka 580. člena (neuskladitve ustanovitvenih in drugih aktov ter

osnovnega kapitala) določil dve vrsti sankcij, in sicer likvidacijo

družbe po uradni dolžnosti (sedaj že razveljavljeni 5. odst. 580.

člena ZGD; ZFPPod je namreč uvedel izbris takšnih družb iz sodnega

registra brez likvidacije - prim. 1. odst. 37. člena ZFPPod) ter

(neodvisno od prenehanja družbe) še spregled pravne osebnosti, torej

osebno odgovornost družbenikov takšnih neusklajenih družb (prim. 6.

odst. 580. člena ZGD). Pri tem je bistveno, da razlog za osebno

odgovornost družbenikov neusklajenih družb ni prenehanje le-te,

temveč dejstvo, da se družba v zakonskem roku ni uskladila z

določbami ZGD. Osebna odgovornost družbenikov nastopi po obrazloženem

že s potekom roka, določenega v ZGD (s 1.1.1995), torej neodvisno od

postopka izbrisa družbe iz sodnega registra, ki je bil uveden

naknadano. Ker ZFPPod določbe 6. odst. 580. člena ZGD ni razveljavil,

ta določba torej še vedno predstavlja podlago za osebno odgovornost

družbenikov neusklajenih družb. Da je temu tako, pa izhaja tudi iz

določbe 1. odst. 37. člena ZFPPod, ki sicer napotuje na uporabo

določb 3. poglavja ZFPPod, vendar pa zakon izrecno določa, da se te

določbe uporabljajo le smiselno, kar pomeni, da se za neusklajene

družbe ne uporabljajo glede tistih pravnih položajev, ki jih za te

pravne osebe izrecno ureja kakšen drug predpis. Po povedanem podlaga

za odgovornost toženca ni v izjavi po 1. odst. 394. člena ZGD, za

katero se po 4. odst. 27. člena ZFPPod domneva, da naj bi jo podal ob

izbrisu družbe, temveč v izrecni določbi 6. odst. 580. člena ZGD, po

kateri odgovarjajo družbeniki obstoječih neusklajenih kapitalskih

družb v zasebni lastnini za obveznosti upnikov kot družbeniki v

družbi z neomejeno odgovornostjo oziroma kot podjetnik.

Citirana določba je bila z Ustavno odločbo opr.št. U-I-135/00-77 z

dne 9.10.2002 (Ur.l. RS št. 93/2002) sicer delno razveljavljena,

vendar le v obsegu, kolikor se nanaša na družbenike, ki v smislu

obrazložitve te ustavne odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe

(t.i. pasivne družbenike). Ne glede na to, da je ustavno sodišče

citirano določbo 6. odst. 580. člena ZGD razveljavilo v istem obsegu

kot določbo 4. in 5. odst. 27. člena ZFPPod, pa iz obrazložitve

ustavne odločbe jasno izhaja, da je potrebno razločevati primere, ko

gre za izbris neusklajenih družb po 1. odst. 37. členu ZFPPod od

primerov izbrisa nedelujočih družb po 27. členu ZFPPod. Merilo za

presojo pasivnosti družbenikov je namreč različno. Tako se pri

presoji odgovornosti družbenikov po 6. odst. 580. člena ZGD presoja,

kakšen je bil (formali in dejanski) vpliv posameznega družbenika (oz.

delničarja) na zahtevano uskladitev družbe z določbami ZGD, medtem ko

je temelj odgovornosti družbenikov nedelujočih družb po ZFPPod vpliv,

ki so ga imeli na poslovanje družbe in na nastanek obveznosti te

družbe (prim. 76. točko obrazložitve ust. odločbe).

Glede na zgoraj obrazloženo pri presoji toženčeve odgovornosti v tej

zadevi ni relevantno (kot to zmotno meni pritožba), kakšen vpliv je

imel kot delničar na poslovanje družbe, zato tudi ne more biti

upoštevno pritožbeno izvajanje, češ da se delničarji kot taki sploh

ne morejo šteti za aktivne, ker skupščina ne more odločati o vodenju

poslov. Relevantno je torej le, ali je toženec kot eden izmed

delničarjev lahko vplival na uskladitev družbe z določbami ZGD. Da je

formalno gledano takšen vpliv imel, pa je prvostopno sodišče pravilno

obrazložilo, saj sodi tako po določbah Zakona o podjetjih (Ur.l. SFRJ

77/1988; ZPod) kot tudi po določbah ZGD v pristojnost skupščine tako

odločanje o povečanju osnovnega kapitala, kot tudi odločanje o

sprejemu ustanovnih in drugih aktov družbe (prim. 123. člen ZPod ter

1. odst. 282. člena ZGD). Sodišče prve stopnje pa je pravilno

presojalo ne samo formalni, temveč tudi dejanski vpliv toženca na

možnost izvedbe postopka uskladitve (sedaj že izbrisane) družbe z

določbami ZGD in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno

zaključilo, da je toženec tudi dejansko imel možnost, vplivati na to,

da bi se družba pravočasno uskladila z določbami ZGD. Tudi po oceni

pritožbenega sodišča pri presoji toženčeve odgovornosti ni mogoče

mimo dejstva, da je postal (za razliko od ostalih delničarjev)

delničar na podlagi lastnega angažiranja pri lastninskem

preoblikovanju podjetja, kot tudi ne dejstva, da je imel kot direktor

(in v tem pogledu je relevaten tudi ta njegov položaj v družbi)

formalen in tudi neformalen vpliv na voljo ostalih delničarjev (kar

izhaja tudi iz njegove izpovedbe). Glede na izveden dokazni postopek

osebnega prispevka toženca torej ni mogoče spregledati in mu je tudi

po oceni pritožbenega sodišča mogoče pripisati premalo skrbno

ravnanje v zvezi z uskladitvijo družbe z ZGD. Tožencu (na njem je

namreč dokazno breme) pasivnosti torej ni uspelo dokazati. V tem delu

je torej sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo.

Prvostopno sodišče pa tudi ni zagrešilo očitane absolutno bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena

ZPP. Res je sicer, da je v razlogih sodbe zmotno povzelo, da je

toženec podpisal predlog za uskladitev družbe z določbami ZGD, vendar

pa vsakršno neskladje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o

vsebini listin in samimi temi listinami še ne pomeni kršitve po 14.

točki 2. odst. 339. člena ZPP. Takšna kršitev je podana le, če

obstajajo nasprotja o pravnoodločilnih dejstvih. In ker je v zvezi s

temi prvostopnimi ugotovitvami odločilno le, da je po določbah ZGD

(prim. 311, 314 in 321. člen) dejansko uprava (torej toženec) tisti,

ki je upravičena oseba za vložitev predloga za vpis povečanja

osnovnega kapitala v sodni register, dejstvo, ali je ta predlog po

njegovem pooblastilu vložil odvetnik ali on osebno, ni pravno

odločilno.

Ne more biti torej dvoma, da je imel toženec položaj aktivnega

delničarja družbe G. d.d. v obdobju do poteka roka za njeno

uskladitev z določbami ZGD (do 31.12.1994). Vendar pa samo to dejstvo

za presojo njegove odgovornosti za v tej zadevi vtoževane obveznosti

izbrisane družbe, glede na njegov ugovor, češ da je delnice s

kuproprodajno pogodbo z dne 30.4.1997 odsvojil, ne zadošča. Potrebno

je odgovoriti še na vprašanje, ali se toženec svoje odgovornosti s

takšnim ugovorom lahko razbremeni.

Po izrecni določbi 3. odst. 101. člena ZGD (ki jo je glede na določbo

6. odst. 580. člena ZGD v tej zadevi potrebno uporabiti), odgovarjajo

družbeniki za vse obveznosti, ki so nastale do objave njihovega

izstopa. Spremembe delničarjev se v sodni register sicer ne

vpisujejo, je pa lastniška struktura pri imenskih delnicah razvidna

iz delniške knjige (prim. 232. in 233. člen ZGD), zato je treba po

oceni pritožbenega sodišča cit. določbo razlagati tako, da se kot

relevanten datum upošteva datum vpisa prenosa delnic v delniško

knjigo. In ker iz listin v spisu izhaja, da so vtoževane terjatve

nastale dne 17.10.1995, 11.2.1996 in 7.5.1996 (oziroma iz naslova

menične obveznosti dne 31.10.1996), torej v obdobju pred zatrjevano

odsvojitvijo delnic z dne 30.4.1997 (in zato vsekakor tudi pred

vpisom tega prenosa v delniško knjigo), pritožbeno sodišče

zaključuje, da se ne glede na vprašanje dokazanosti toženčevih

ugovornih naveb o prenosu delnic toženec s tem ugovorom odgovornosti

za vtoževane obveznosti ne more razrešiti. Odgovornost toženca za

obveznosti neusklajene družbe je torej podana, četudi v času njenega

izbrisa ni bil več njen delničar, saj je pravno odločilno le, da je

bil njen aktiven delničar tako v času zahtevane uskladitve družbe z

določbami ZGD, kot tudi v času nastanka vtoževanih obveznosti.

Prvostopna odločitev o odgovornosti toženca je torej materialnopravno

pravilna.

Kar se tiče pritožbenih očitkov o protiustavnosti in protizakonitosti

izpodbijane sodbe, pa pritožbeno sodišče le še dodaja, da se je

ustavno sodišče v citirani ustavni odločbi že izreklo, da ureditev

spregleda pravne osebnosti po 6. odst. 580. člena ZGD (v smislu

obrazložitve citirane ustavne odločbe) ni v nasprotju z določbami ZGD

o ločenosti premoženja kapitalskih družb in premoženja družbenikov

ter da takšna ureditev tudi ni v nasprotju s 155. členom URS, ki

prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov (prim. tč. 28.- 37.

obrazložitve ust. odločbe), zato pritožbeno sodišče tudi te očitke

kot neutemeljene zavrača.

Po obrazloženem je bilo potrebno pritožbo toženca zoper vmesno sodbo

zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi odločbo sodišča prve stopnje

(353. člen ZPP).

II. K pritožbi zoper sklep z dne 11.10.2004:

Po preizkusu sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov

in po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi ta

pritožba toženca ni utemeljena. Skladno s 1. točko 2. odst. 4. člena

Zakona o sodnih taksah (Ur.l. SRS št. 1/90 s spr.; ZST) nastane

taksna obveznost za vlogo, ko se vloga izroči sodišču; po določbi 1.

odst. 14. člena ZST pa učinkuje sklep o oprostitvi sodnih taks od

dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse

vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu tega zakona nastala

taksna obveznost tega dne ali pozneje. Kot izhaja iz spisovnih

podatkov, je prvostopno sodišče toženčevo pritožbo prejelo dne

31.8.2004, predlog za oprostitev plačila sodnih taks za to pritožbo

pa dne 6.10.2004. Toženec je torej predlagal oprostitev plačila

sodnih taks, ki so zapadle v plačilo že pred vloženim predlogom, zato

je prvostopno sodišče postopalo pravilno, ko je takšen predlog kot

prepozen zavrglo (1. odst. 274. člena ZPP). Kar se tiče pritožbenih

očitkov, češ da v pravnem pouku toženec na dolžnost plačila sodne

takse za pritožbo ni bil opozorjen, pa pritožbeno sodišče pritožniku

pojasnjuje, da sodišče strank o tem v pravnem pouku ni dolžno

obveščati (prim. 6. odst. 324. člena ZPP), zato smiselno uveljavljana

bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Pritožnik

sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita poseg v njegovo ustavno

pravico do sodnega varstva, saj v to njegovo pravico ni bilo

poseženo, kajti njegova pritožba je bila kljub temu, da taksne

obveznosti še ni poravnal, meritorno obravnavana. Po povedanem je

bilo potrebno tudi to pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrniti in

potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2587/05
• VSL sodba I Cp 2132/2004
• VSC sklep Cp 288/2004