VSL sodba I Cp 1453/2004

Jedro

Tožeča stranka v tožbi kumulira dva zahtevka, zahtevek na prenehanje

vznemirjanja lastnika ali domnevnega lastnika in zahtevek na

izročitev stvar. Prvi temelji na določilu 42. člena ZTLR, drugi pa na

določilu 41. člena ZTLR (če bi šlo za zahtevek lastnika, bi temeljil

na 37. členu ZTLR), saj se vznemirjanje (domnevnega) lastnika ne kaže

v odvzemu stvari (1. odstavek 42. člena ZTLR). Za odločitev o obeh

zahtevkih pa je sodišče prve stopnje moralo kot predhodno rešiti

vprašanje, ali je tožnik lastnik oziroma domnevni lastnik. Sodišče

prve stopnje res ni zapisalo, da odloča o tem kot o predhodnem

vprašanju (13. č1en ZPP), prav tako tudi ni zapisalo, da

materialnopravno podlago za rešitev tega vprašanja predstavljata 1.

in 2. odstavek 41. člena ZTLR. Vendar pa zgolj s tem, da ni navedlo

pravnih predpisov, ki so bili podlaga njegovemu odločanju, ni storilo

niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti to ne pomeni, da

jih dejansko ni uporabilo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje

tudi ugotovilo odločilna dejstva, ki jih narekuje zakonski stan 1. in

2. odstavka 41. člena ZTLR, pa mu tudi ni mogoče očitati nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja. Določila 2. odstavka 41. člena ZTLR ni

mogoče obravnavati samostojno, temveč le v povezavi s 1. odstavkom

istega člena. Ta namreč opredeljuje, kdo je sploh domnevni lastnik:

to je tisti, ki je pridobil individualno določeno stvar s pravnim

naslovom in na zakonit način, ni pa vedel in tudi ni mogel vedeti, da

ni postal lastnik stvari. Sodišče prve stopnje je pravilno po

pregledu prodajne pogodbe ugotovilo, da ima pravni naslov za

pridobitev lastninske pravice tožnik, da pa kot lastnik še ni vpisan

v zemljiško knjigo. Na drugi strani pa je ugotovilo, da ta prodajna

pogodba ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske

pravice tožencev. Zato do kolizije iz 2. odstavka 41. č1ena ZTLR niti

ne more priti. Zgolj dejstvo plačila kupnine, ki ga pritožba večkrat

poudari, pa ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske

pravice. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je

tožnik domnevni lastnik počitniškega stanovanja in ima zato pravico

od tožencev zahtevati prenehanje vznemirjanja, kot domnevni lastnik

pa tudi izročitev tega stanovanja na podlagi 1. odstavka 41. člena

ZTLR. Ugotovitev, da toženci nimajo pravnega naslova za posest

stanovanja, namreč na podlagi tega zakonskega določila opravičuje

domnevnega lastnika do tožbe na izročitev stvari.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške

pritožbenega postopka v znesku 74.550,00 SIT v 15 dneh.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna

opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na

počitniškem stanovanju v mansardi oziroma četrti etaži zgradbe V.,

K., še posebej pa je dolžna navedeno stanovanje izprazniti ter ga

praznega izročiti toženi stranki. Toženi stranki je še naložilo, da

tožeči povrne 197.852,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (v nadaljevanju ZPP). Napačna je odločitev sodišča prve

stopnje, da toženci nimajo podlage za svojo posest. Temelji na zmotni

ugotovitvi, da naj bi bil zahtevek tožencev v pravdi pred sodiščem v

K. zahtevek na stvarnopravni podlagi. Tožbeni predlog, da jim mora

sporno nepremičnino tožnik izročiti v last in posest in jim zanjo

izstaviti za vknjižbo njihove lastninske pravice sposobno

zemljiškoknjižno listino, so namreč toženci kot tožniki v navedenem

sporu oblikovali na podlagi trditev, da je odpadel razlog, ki jih je

vodil pri tem, da so tožniku omogočili nastopanje v vlogi kupca v

prodajni pogodbi kljub temu, da sta kupnino v celoti plačala prva dva

toženca. S tem so uveljavljali zahtevek na podlagi 4. odstavka 210.

člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), to je na

restitucijski in ne stvarnopravni podlagi. V tem sporu pa se toženci

branijo z ugovorom na podlagi 41. člena Zakona o temeljnih

lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Trdijo, da so na

podlagi svoje odplačne pridobitve pridobili posest na počitniškem

stanovanju s pravnimi naslovom in na zakonit način, da imajo torej na

stanovanju močnejšo pravico kot tožnik. Zahtevek tožencev kot

tožnikov v pravdi pred sodiščem v K. je bil zahtevek na drugi (vsaj

deloma) dejanski in drugi pravni podlagi kot ugovor, s katerim se v

tej pravdi branijo. Na podlagi 41. člena ZTLR uveljavljali (še) svoj

nasprotni zahtevek z nasprotno tožbo. To je najprej sodišče izločilo

iz obravnavanja (in zanjo odprlo spor pod opr. št. P 49/2004), nato

pa jo je s sklepom dne 15.6.2004 zavrglo kot nedopustno, češ da

toženci - nasprotni tožniki - glede na izid spora pred sodiščem v K.

opr. št. P 42/2000 zanjo nimajo pravnega interesa (kar

toženci izpodbijajo s pritožbo). S tem je sodišče popolnoma

onemogočilo tožencem, da potem, ko v pravdi pred sodiščem v

K. niso uspeli s svojim zahtevkom na restitucijski podlagi,

še na podlagi 41. člena ZTLR zahtevajo ugotovitev svoje

močnejše pravice na počitniškem stanovanju in se kot

domnevni lastniki ubranijo pred neutemeljenimi zahtevki

tožnika. V pravdi opr. št. P 42/2000 ni bilo (pravnomočno)

odločeno, da je posest tožencev na počitniškem stanovanju brez

podlage in da oni niso domnevni lastniki po 41. členu ZTLR, ker ta

zahtevek ni bil predmet spora. Če tega sodišče ni moglo ugotoviti iz

pregledanih sodb in revizije tožencev, bi lahko ugotovilo s pregledom

celotnega spisa, kot so predlagali toženci. Sodišče ne bi smelo

preprosto odpraviti ugovora tožencev, da imajo močnejšo pravico,

sklicujoč se (samo) na pravnomočno sodbo P 42/2000. V zvezi s tem bi

moralo izvesti vse predlagane dokaze in ugotoviti odločilna dejstva,

kot določa 1. odstavek 213. člena ZPP in se v izpodbijani sodbi do

tega opredeliti na podlagi 4. odstavka 324. člena ZPP. Ker tega ni

storilo, je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega

postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo,

ko je spor razsodilo samo na podlagi 42. člena ZTLR in ni upoštevalo

41. člena istega zakona. Kolizijo pravic dveh, ki se štejeta za

domnevna lastnika, rešuje ZTLR v (1. in) 2. odstavku 41. člena tako,

da daje tistemu, ki je stvar pridobil odplačno, prednost pred tistim,

ki jo je pridobil neodplačno. Če tožnik zatrjuje lastninsko pravico s

prodajno pogodbo, v zvezi s katero je bila njegova edina zasluga, da

se je nanjo podpisal kot kupec, pa toženci lastninsko pravico opirajo

na dejstvo svojega plačila kupnine, ki sta ga prva toženca opravila v

zmotnem prepričanju, da na počitniškem stanovanju s tem tudi sebi

zagotavljata pravico do posesti do smrti in ki se je izničilo zaradi

razveze zakonske zveze tožnika z njuno hčerko. Če bi prva toženca

pred sklenitvijo prodajne pogodbe za nepremičnino mogla predvideti

(nekaj let) poznejšo razvezo zakonske zveze, bi zagotovo v prodajno

pogodbo dala navesti sebe kot kupca. Na tak način pridobljena pravica

do posesti počitniškega stanovanja pa pomeni, da odplačno pridobitev

izkazujeta prva dva toženca in ne tožnik. Napačno in v nasprotju z 2.

odstavkom 41. člena ZTLR je zato sodišče štelo, da toženci nimajo

podlage za svojo posest. Posledično tudi ni ugotovilo odločilnih

dejstev za pravilno odločitev o tem, pravica katere stranke je

močnejša in zato uživa prednost. Poleg opustitve poseganja v

lastninsko pravico tožnik od tožencev zahteva tudi izročitev

počitniškega stanovanja. Tožba o tem zahtevku ni negatorna tožba. Ta

spor bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče rešiti

na podlagi 41. člena ZTLR. Sodišče pa je ugodilo zahtevku na

izročitev nepremičnine, ne da bi se ga v razlogih izpodbijane sodbe

dotaknilo in ne da bi obrazložilo, iz katerih razlogov mu je ugodilo.

Preizkus izpodbijane sodbe v tem delu ni možen (14. točka 2. odstavka

339. člena ZPP). Če pa sodišče zahtevek za izročitev nepremičnine

enači z zahtevkom za izpraznitev, glede tega pa razloguje, da gre

samo za vzpostavitev stanja, ki bo tožniku omogočilo izvrševanje

lastninske pravice, je tako enačenje materialnopravno napačno in v

nasprotju z 42. členom ZTLR, po katerem je sodišče razsodilo

obravnavani spor. Po tem določilu je podlaga za varstvo protipravno

oviranje (domnevnega) lastnika pri izvrševanju lastninske pravice, ki

ni v odvzemu stvari. Prav to pa tožnik očita tožencem in na podlagi

svoje zatrjevane lastninske pravice od njih zahteva vrnitev sporne

nepremičnine. Ta nadaljnji razlog potrjuje, da je sodišče, ki bi

moralo odločiti na podlagi 41. člena ZTLR, o tožbenem zahtevku na

podlagi 42. člena tega zakona odločilo napačno. Tožena stranka

predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in

predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sodbi prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega

postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi se je ne

dalo preizkusiti v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo

tožbenemu zahtevku na izročitev počitniškega stanovanja. Sodba prve

stopnje o tem res nima obširnih razlogov, saj je v njej zapisano le,

da je utemeljen tudi zahtevek na izpraznitev stanovanja, "kar

predstavlja vzpostavitev stanja, ko bo tožeča stranka lahko

izvrševala domnevno lastninsko pravico na stvari." Vendar pa je

upoštevaje razloge sodbe tudi v tistem delu, ki jih je sodišče prve

stopnje zapisalo, ko je obravnavalo utemeljenost negatornega

zahtevka, torej upoštevajoč obrazložitev sodbe kot celoto, sodbo

mogoče preizkusiti, kar bo podrobneje predstavljeno v nadaljevanju

obrazložitve ob preizkusu materialnopravne pravilnosti sodbe.

Ko pritožba sodišču prve stopnje očita relativno bistveno kršitev

določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, meri na

nepravilno uporabo določb o dokazovanju (213. člena ZPP) in

pomanjkljivosti obrazložitve sodbe v zvezi s tem (4. odstavek 324.

člena ZPP). Vendar pa tudi teh določil sodišče prve stopnje ni

kršilo. Po določilu 213. člena ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki

so pomembna za odločbo, o tem, kateri dokazi se izvedejo za

ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče. Predlagane dokaze,

za katere misli, da niso pomembni za odločbo, sodišče zavrne in

navede v sklepu, zakaj jih je zavrnilo (2. odstavek 287. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo navedlo, da jih

je zavrnilo zato, "ker je dejansko stanje za odločitev zadosti

razčiščeno" in nato to svoje stališče ponovilo tudi v izpodbijani

sodbi. S tem je pojasnilo, da so za odločitev relevantna dejstva še

dokazana in ugotovljena, zaradi česar izvedba še nadaljnjih dokazov v

tej smeri ni potrebna. Sodišče je torej razumno ocenilo, zakaj

predlaganih dokazov ne bo izvedlo in to tudi ustrezno obrazložilo,

zato ni storilo zatrjevane kršitve. Ob tem pritožbeno sodišče še

ugotavlja, da je tožena stranka s predlaganimi, a zavrnjenimi dokazi

(pretežno naštetimi v pripravljalni vlogi in nasprotni tožbi z dne

21.4.2004) dokazovala, da sta kupnino za počitniško stanovanje v K. v

celoti prispevala prva dva toženca. Tega dejstva pa sodišče prve

stopnje utemeljeno ni štelo za odločilno dejstvo v sporu.

Pritožbeno sodišče ob nadaljnjem preizkusu obstoja pritožbenega

razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tudi ni ugotovilo

tistih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti

po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Odločitev sodišča prve stopnje, da toženci nimajo pravice za svojo

posest po stališču pritožbe temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega

stanja, in sicer zmotni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil

zahtevek tožencev v pravdi pred sodiščem v K. zavrnjen na

stvarnopravni podlagi. Pritožbeno sodišče na dokaj obširne navedbe

pritožbe o tem, kakšen zahtevek so toženci uveljavljali v postopku

pred sodiščem v K. (opr. št. P 42/200, sedaj P 713/2002), ne

odgovarja, saj je to stvar drugega pravdnega postopka, ki je še v

teku (vsaj glede podrejeno uveljavljenega tožbenega zahtevka). Za

potrebe tega pravdnega postopka naj bo navedeno le, da sodišče prve

stopnje ni štelo, da bi bilo v omenjeni pravdni zadevi že pravnomočno

odločeno, da je posest tožencev na počitniškem stanovanju brez

podlage in da oni niso domnevni lastniki tega stanovanja; tega v

sodbi tudi ni zapisalo. Kdo je domnevni lastnik počitniškega

stanovanja je namreč sodišče prve stopnje ugotavljalo v tem pravdnem

postopku in o tem ima sodba prve stopnje ustrezne razloge. Zato

pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo za

pravilno opredelitev predmeta spora pregledati celoten spis opr. št.

P 42/2000 Okrožnega sodišča v K., kot so predlagali toženci. Prav

tako gre za samostojen postopek v zadevi po nasprotni tožbi, saj se

ta ni obravnavala skupaj s tožbo. Zato pritožbeno sodišče tudi ne

odgovarja na pritožbena pojasnila, kakšna je bila nadaljnja usoda

nasprotne tožbe - to je stvar drugega postopka (opr. št. P 49/2004),

v katerem se je tožena stranka, kot navaja sama, tudi poslužila

ustreznega pravnega varstva s pravnimi sredstvi zoper odločitev

sodišča prve stopnje.

Glede pravne presoje spora je treba v celoti pritrditi pritožbi:

Tožeča stranka v tožbi kumulira dva zahtevka, zahtevek na prenehanje

vznemirjanja lastnika ali domnevnega lastnika in zahtevek na

izročitev stvar. Prvi temelji na določilu 42. člena ZTLR, drugi pa na

določilu 4b. člena ZTLR (če bi šlo za zahtevek lastnika, bi temeljil

na 37. členu ZTLR), saj je se vznemirjanje (domnevnega) lastnika ne

kaže v odvzemu stvari (1. odstavek 42. člena ZTLR). Za odločitev o

obeh zahtevkih pa je sodišče prve stopnje moralo kot predhodno rešiti

vprašanje, ali je tožnik lastnik oziroma domnevni lastnik. Sodišče

prve stopnje res ni zapisalo, da odloča o tem kot o predhodnem

vprašanju (13. člen ZPP), prav tako tudi ni zapisalo, da

materialnopravno podlago za rešitev tega vprašanja predstavljata 1.

in 2. odstavek 41. člena ZTLR. Vendar pa zgolj s tem, da ni navedlo

pravnih predpisov, ki so bili podlaga njegovemu odločanju, ni storilo

niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti to ne pomeni, da

jih dejansko ni uporabilo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje

tudi ugotovilo odločilna dejstva, ki jih narekuje zakonski stan 1. in

2. odstavka 4b. člena ZTLR, pa mu tudi ni mogoče očitati nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja.

Določila 2. odstavka 41. člena ZTLR ni mogoče obravnavati samostojno,

temveč le v povezavi s 1. odstavkom istega člena. Ta namreč

opredeljuje, kdo je sploh domnevni lastnik: to je tisti, ki je

pridobil individualno določeno stvar s pravnim naslovom in na zakonit

način, ni pa vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni postal lastnik

stvari. Sodišče prve stopnje je pravilno po pregledu prodajne pogodbe

za počitniško stanovanje z dne 22.11.1996 (pritožba mu torej

neutemeljeno očita, da je pregledalo le sodbe v pravdni zadevi

sodišča v K.) ugotovilo, da ima pravni naslov za pridobitev

lastninske pravice tožnik, da pa kot lastnik še ni vpisan v zemljiško

knjigo (to je nenazadnje razvidno tudi iz javno dostopnih podatkov

zemljiške knjige). Na drugi strani pa je ugotovilo, da ta prodajna

pogodba ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske

pravice tožencev. Zato do kolizije iz 2. odstavka 41. člena ZTLR niti

ne more priti. Zgolj dejstvo plačila kupnine, ki ga pritožba večkrat

poudari, pa ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske

pravice. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo (4. stran

obrazložitve sodbe), da je tožnik domnevni lastnik počitniškega

stanovanja in ima zato pravico od tožencev zahtevati prenehanje

vznemirjanja, kot domnevni lastnik pa tudi izročitev tega stanovanja

na podlagi 1. odstavka 41. člena ZTLR. Ugotovitev, da toženci nimajo

pravnega naslova za posest stanovanja, namreč na podlagi tega

zakonskega določila opravičuje domnevnega lastnika do tožbe na

izročitev stvari. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje

tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih

navaja pritožba, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni

dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo

sodbo prve stopnje (353. člena ZPP).

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne

pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom

v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v

skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti njene

stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo stroške sestave

odgovora na pritožbo (500 odvetniških točk), sodne takse zanj

(8.850,00 SIT) in 20% DDV.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 846/2005
• VSL sodba I Cp 1545/98
• VSL sodba I Cp 1232/2002