VSL sodba I Cp 1321/2004

Jedro

Podlaga ne obstaja, če je obveznost brez predmeta ali jo je nemogoče

izvršiti. Toženec je priznal, da je sporni znesek prejel na svoj

račun. Sporna pogodba torej ima podlago, zato ni nična.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu (II. in III. točka izreka) potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora

toženec plačati protivrednost 5.000 DEM v EUR po tečaju na dan

1.1.2002 in z 7% obrestmi od 18.4.1992 dalje (I. točka izreka).

Zavrnilo je tudi nasprotni toženčev zahtevek, naj se ugotovi, da je

nična kreditna pogodba štev. 1/92 z dne 2.9.1992 (II. točka izreka).

Obenem je odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške

postopka (III. točka izreka).

Proti odločitvi, ki jo vsebujeta II. in III. točka izreka navedene

sodbe se je pravočasno pritožil toženec zaradi zmotne ugotovitve

dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj

pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da ugodi

toženčevemu nasprotnemu zahtevku in tožnici naloži plačilo vseh

stroškov postopka, podrejeno pa, naj sodbo v izpodbijanem delu

razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi

navaja, da "K." nikoli ni bila njegova last. Ni res, da bi za tožnico

še pred sporno pogodbo opravljal turistične prevoze. V resnici je to

opravljala družba I., d.o.o., zato je brez podlage ugotovitev v

izpodbijani sodbi, da naj bi toženec znesek 5.000 DEM kompenziral s

prevozi. Toženec sam akontacije za šolske izlete sploh ne bi mogel

prevzeti. Sicer pa je bilo na virmanu kot namen plačila navedeno

"A.". Vsi udeleženci spornega razmerja so vedeli, da bo denar

porabljen za ta projekt. Ni šlo za posojilo, ampak za tožničin

prispevek k projektu. Tožnica je namreč pričakovala sponzorski denar,

zato je imela interes, da projekt ne propade. Toženec nakazila s

tožnico res ni razčistil, ker je bil zaposlen s projektom. Tožnica pa

je izkoristila specifični trenutek pred odhodom na plovbo in

pridobila toženčev podpis na sporni kreditni pogodbi. Toženec se je

spomnil nanjo šele, ko je dobil tožbo. Napačna je tudi odločitev o

stroških postopka. Do nasprotne tožbe je prišlo zaradi tožbe,

tožničin zahtevek pa je bil zavrnjen. Toženec torej teh stroškov ni

povzročil, zato naj glede na okoliščine primera vse stroške postopka

povrne tožnica.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna

dejstva. Zbrane dokaze je celovito in vsebinsko pravilno ocenilo.

Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja zato ni podan.

Tudi materialno pravo je bilo v izpodbijani sodbi pravilno

uporabljeno, sicer pa pritožba niti določno ne pove, katerega

pravnega pravila sodišče prve stopnje ni uporabilo ali ga je zmotno

razlagalo.

Toženec v pritožbi predvsem ponavlja svoje trditve, ki jih je

prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pri tem iz razlogov

izpodbijane sodbe povzema posamezne ugotovitve, ki pa po oceni

pritožbenega sodišča za odločitev o toženčevem nasprotnem zahtevku

niso pomembne. Toženec je namreč svoj zahtevek oprl na trditev, da

kreditna pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 2.9.1992,

nima podlage. V skladu s 3. odstavkom 51. člena tedaj veljavnega

Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85

in 57/89), se domneva, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni

izražena. Če podlage ni ali če je ta nedopustna, pa je pogodba po 52.

členu ZOR nična.

Podlaga pogodbe je neposreden razlog, zaradi katerega sta stranki

sklenili pogodbo. Odsotnost takega razloga privede do nemožnosti

nastanka in izpolnitve pogodbe. Pri dvostransko obveznih pogodbah,

kakršna je tudi sporna pogodba z dne 2.9.1992, podlaga ne obstaja, če

je obveznost brez predmeta ali jo je nemogoče izvršiti. Ta pogoj pa v

obravnavanem primeru ni izpolnjen, saj je toženec, kot izhaja iz

razlogov izpodbijane sodbe, v dokaznem postopku priznal, da je sporni

znesek prejel na svoj račun. Dopustiti je možnost, da se je toženec

lahkomiselno zavezal k vračilu tega zneska, vendar zaradi tega sporna

pogodba še ni nična. Četudi bi tožnica res s prevaro pripravila

toženca k podpisu pogodbe, kot nakazuje toženec, bi bila pogodba po

1. odstavku 65. člena ZOR zgolj izpodbojna, kar je tožencu že

pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Rok za izpodbijanje pogodbe,

ki ga predpisuje 117. člen ZOR, pa je toženec zamudil. Odveč je zato

razpravljanje o tem, ali je šlo v obravnavanem primeru za posojilo

ali za tožničin prispevek k toženčevemu projektu; bistveno je namreč,

da se je toženec prejeta denarna sredstva zavezal vrniti. Sporna

pogodba torej ima podlago. Morebitna toženčeva zmota o podlagi, kot

pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pa ni bila opravičljiva in

tudi ni mogla povzročiti neveljavnosti pogodbe.

Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno zavrnilo nasprotni tožbeni

zahtevek. Pravilna in zakonita pa je tudi odločitev o stroških

postopka. Obe pravdni stranki sta s svojimi zahtevki propadli. Ker je

bila vrednost spornega predmeta v tožbi in nasprotni tožbi enaka, so

bili takšni tudi njuni stroški. Glede na doseženi uspeh oziroma

neuspeh v pravdi je odločitev o tem, da stranki krijeta vsaka svoje

stroške, skladna z določilom 2. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04). Posebnih

okoliščin primera, ki bi terjale drugačno stroškovno odločitev, po

oceni pritožbenega sodišča ni. Nasprotna tožba je obrambno sredstvo

toženca v postopku. Res je sicer, da brez tožbe ni nasprotne tožbe,

vendar je nasprotna tožba samostojna tožba, ki jo sodišče, če so za

to izpolnjeni pogoji iz 183. člena ZPP, obravnava skupaj s tožbo.

Takšno obravnavanje je brez dvoma povezano z dodatnimi stroški. Teh

pa tožnica ni dolžna niti delno kriti. Če je bil namreč toženčev

zahtevek zavrnjen, potem njegova nasprotna tožba očitno ni bila

potrebna, kar velja tudi za stroške v zvezi z njo.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje pri

odločanju tudi ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb

pravdnega postopka, ki jih mora pritožbeno sodišče po 2. odstavku

350. člena ZPP upoštevati pa uradni dolžnosti. Morebitnih drugih

postopkovnih kršitev toženec ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je

zato njegovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno

zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške zanjo.

Odločitev o teh je zajeta v zavrnilnem izreku sodbe, temelji na pa

določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom

istega zakona.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 5342/2005
• Sodba I Up 41/99
• VSL sodba I Cp 5/98