VSL sklep I Cp 622/2004

Jedro

Pravna teorija je izoblikovala stališče, da gre za ničnostno sankcijo

zaradi nedopustnosti le v primeru, če bi bila nedopustnost predpisana

v splošnem interesu, ne pa, kadar gre za relativno nedopustnost med

strankami. Tedaj pridejo v poštev druge sankcije, kot npr. delna

ničnost ali prilagoditev razmerja. Zakon za kršitev načela

enakovrednosti dajatev predpisuje drugačne sankcije kot ničnost.

Specialno pravno pravilo za pogodbo o posredovanju oz. za

sankcioniranje neenakih dajatev posrednika in naročnika je uzakonjeno

v 3. odst. 822. čl. ZOR. Ta daje naročniku možnost, da od sodišča

zahteva znižanje pretirano visoko dogovorjenega plačila posrednika,

če plačilo (dajatev naročnika) bistveno presega posrednikov trud in

storitev (dajatev posrednika). Navedena možnost pravzaprav specifično

za pogodbo o posredovanju izpeljuje splošna pravna pravila o

čezmernem prikrajšanju ali oderuški pogodbi, ki jih ZOR predvideva

kot sredstvi za sanacijo kršitve temeljnega pravnega in moralnega

načela enakosti dajatev.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba se razveljavi ter zadeva vrne

v novo sojenje sodišču prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom (pravilno s sodbo)

razveljavilo 1. in 3. točko sklepa o izvršbi, ki ga je izdalo pod

opr. št. I 96/17299-2 dne 12.6.1996, in zavrnilo tožbeni zahtevek na

plačilo 774.060,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne

2.10.1996 do plačila in plačilo izvršilnih stroškov v znesku

21.507,60 SIT, tožeči stranki pa je s popravnim sklepom naložilo v

plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 237.330,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5.12.2003 dalje do plačila.

Zoper tako odločitev se je tožeča stranka pravočasno pritožila.

Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga bodisi ugoditev

zahtevku bodisi razveljavitev sodbe in ponovno sojenje. Sodišču prve

stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, saj glede na s

strani sodišča zavzeto stališče nobeno plačilo posredniške provizije

posredniku, ki posreduje za obe stranki, s strani kupca nepremičnine

ne bi imelo veljavne pravne podlage. V primeru, kadar nepremičninski

posrednik zastopa kupca, je kaj običajno in pogosto, da je že prva

posredovana informacija o nepremičnini, ki jo ima posrednik v svoji

bazi podatkov, prava, torej, da je kupec pripravljen kupiti ravno to

nepremičnino. Očitki tožeči stranki, da česa drugega kot ogleda enega

samega stanovanja za tožečo stranko ni storila, niso upravičeni, saj

je tožena stranka sama ravnala mimo posrednika, ni ga obveščala o

sklepanju pogodbe ali sploh o svojem nadaljnjem interesu.

Neutemeljena pa je tudi graja višine zahtevka, saj je protispisna

ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka vtoževani račun izdala

zaradi zamude pri plačilu prvega računa, s katerim je bila zaračunana

2% provizija. Tožeča stranka je jasno navajala, da je račun izdan v

skladu z 8. členom pogodbe o posredovanju, in sicer zaradi kršitve

pogodbe - ker je toženec sklenil prodajno pogodbo, ne da bi o tem

obvestil posrednika, ki je za isti pogodbeni predmet posredoval

informacijo.

Na pritožbo je tožena stranka odgovorila, predlaga potrditev

izpodbijane sodbe oz. zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške sestave

odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo 744.060,00

SIT s pripadajočimi obrestmi in izvršilnimi stroški, po svoji pravni

naravi predstavlja denarno kazen (ne glede na dejstvo, da sta stranki

v pogodbi dogovorili oz. poimenovali sankcijo kot "plačilo

odškodnine"). Kot je sicer pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje,

prva listina, ki jo je tožeča stranka sama predložila kot

verodostojno listino, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi,

vsebuje trditev, ki zanika utemeljenost tožbenega zahtevka

(nesklepčnost). Na računu tožeče stranke št. 47/96, izdanem dne

30.9.1996, ki se v spisu nahaja v prilogi A2, jasno piše, da je račun

izdan, ker prvotni račun za znesek 4.200 DEM v tolarski

protivrednosti št. 18/95 (zahtevek za izpolnitev po pogodbi o

posredovanju) ni bil plačan (torej zaradi neplačila denarne

obveznosti, zaradi česar denarna kazen ni dopustna). Pri tej trditvi

je tožeča stranka vztrajala tudi še v vlogi na list. št. 28

(pripravljalna vloga z dne 2.10.2003) in šele kasneje (na zadnji

glavni obravnavi dne 5.12.2003, list. št. 50) navajala okoliščine, ki

so edine pravnorelevantne glede na naravo zahtevka kot denarne kazni

za kršitev nedenarne obveznosti po pogodbi. Sodišče prve stopnje je

dopustilo spremembo tožbe - sprememba trditvene podlage o dejstvih,

ki so podlaga tožbenemu zahtevku, ne da bi o tem sprejelo kakšen

sklep ali iskalo privolitve nasprotne stranke (185. čl. Zakona a

pravdnem postopku, nadalje ZPP), vendar nato v sodbi

pravnorelevantnih dejstev ni ugotovilo. Če je torej sodišče prve

stopnje dopustilo spremembo tožbe, se bo moralo o relevantnih

navedbah in dokazih opredeliti, pri tem pa dati toženi stranki

možnost za pripravo obrambe, da ne bi prišlo do kršitve načela

obojestranskega zaslišanja. Tožbeni zahtevek bi bil namreč lahko

utemeljen na podlagi 8. člena pogodbe o posredovanju, ki sta jo

pravdni stranki sklenili dne 20.9.1994 (prilogi A3, A4), če bi bili

ugotovljeni elementi kršitve pogodbe, kot sta jo stranki predvideli v

sklenjeni pogodbi, in ki se glasi: "Če se naročnik odpove

posrednikovim storitvam brez utemeljenih razlogov, mu poravna

odškodnino v višini dvakratne provizije. Enako velja, če naročnik

sklene pogodbo z osebo, s katero jo je povezal posrednik, brez

vednosti posrednika." Če bi sodišče ugotovilo protipogodbeno ravnanje

tožene stranke - da je tožena stranka sklenila prodajno pogodbo za

stanovanje na naslovu S. s prodajalcema K., ne da bi o tem obvestila

tožečo stranko, ki ji je dala informacijo o prodaji predmetne

nepremičnine, bi bil dejanski stan pogodbene kazni ugotovljen. Vendar

pa se sodišče prve stopnje s tem pravnorelevantnim vprašanjem ni

ukvarjalo, saj se je osredotočilo na ugotavljanje predpostavk za

veljavnost sklenjene pogodbe o posredovanju.

Pri tem pa je stališče sodišča prve stopnje, da je pogodba o

posredovanju, sklenjena med pravdnima strankama, nična, prestrogo.

Zakon o obligacijskih razmerjih (nadalje ZOR) namreč v določbi 52.

čl. resnično določa, da je pogodba nična, če je podlaga pogodbe

nedopustna. Vendar je treba v vsakem primeru posamično pretehtati,

ali je kot sankcija nedopustne podlage vedno in izključno le ničnost

pogodbe v celoti, čemur se pravni red izogiba in poskuša sklenjene

pravne posle ohraniti v veljavi. Pravna teorija je izoblikovala

stališče, da gre za ničnostno sankcijo le v primeru, če bi bila

nedopustnost predpisana v splošnem interesu, ne pa, kadar gre za

relativno nedopustnost med strankami. Tedaj pridejo v poštev druge

sankcije, kot npr. delna ničnost ali prilagoditev razmerja. Zakon za

kršitev načela enakovrednosti dajatev predpisuje drugačne sankcije

kot ničnost. Specialno pravno pravilo za pogodbo o posredovanju oz.

za sankcioniranje neenakih dajatev posrednika in naročnika je

uzakonjeno v 3. odst. 822. čl. ZOR. Ta daje naročniku možnost, da od

sodišča zahteva znižanje pretirano visoko dogovorjenega plačila

posrednika, če plačilo (dajatev naročnika) bistveno presega

posrednikov trud in storitev (dajatev posrednika). Navedena možnost

pravzaprav specifično za pogodbo o posredovanju izpeljuje splošna

pravna pravila o čezmernem prikrajšanju ali oderuški pogodbi, ki jih

ZOR predvideva kot sredstvi za sanacijo kršitve temeljnega pravnega

in moralnega načela enakosti dajatev.

Še preden pa se bo sodišče ponovno osredotočilo na vprašanje

veljavnosti pogodbe, pa bo moralo odločiti o dveh temeljnih

toženčevih ugovorih: 1. da je bila prodajna pogodba sklenjena na

podlagi neposrednih stikov prodajalca stanovanja, ki je v relevantnem

obdobju samostojno (neodvisno od tožeče stranke) oglaševal prodajo

stanovanja, in toženčeve žene - torej ne na podlagi informacije in

ogleda stanovanja, ki ga je tožencu omogočila tožeča stranka in 2. če

sodišče zgornjim navedbam in tosmernim dokazom toženca ne bi sledilo,

pa o nadaljnjem ugovoru, da je bil poleg podpisane pisne pogodbe (ki

je zaradi napak volje toženec ni izpodbijal) med strankama sklenjen

ustni dogovor, da toženca plačilo provizije ne zadane, s čimer bi

bila narava pisne pogodbe docela drugačna in bi seveda vsa nadaljnja

vprašanja te pravde postala irelevantna.

Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo na podlagi določbe 355. čl.

ZPP, v novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti

utemeljenost temeljnih ugovorov toženca (kot navedeno v zgornjem

odstavku), šele nato pa odločati o veljavnosti pogodbe ter končno o

vprašanju, ali je utemeljen zahtevek na plačilo denarne kazni, pri

tem pa upoštevati omejitve pri navajanju novih dejstev in dokazov po

določbi 2. odst. 362. čl. ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je priglasila

tožena stranka za sestavo odgovora na pritožbo, se po določbi 3.

odst. 165. čl. ZPP pridrži za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 1087/2000
• VSL sklep I Cp 1336/2001
• VSL sklep III Cp 294/99