VSL sklep I Cp 4032/2005

Jedro

Vsakodnevno parkiranje, v daljšem obdobju, je opredeliti kot

nadaljevano motilno ravnanje. Rok za vložitev motenjske tožbe začne

teči prvi dan, ko je bilo takšno parkiranje opaženo in ko se je

zvedelo, kdo parkira.

 

Izrek

Pritožbi toženih strank se delno ugodi in se sklep sodišča prve

stopnje v delu 1. točke, ki se nanaša na parkiranje na

dvorišču-parkirišču ter parkiranje pred nadstreškom, vse na naslovu

Š. L. ter v celotni 2. in 4. točki izreka izpodbijanega sklepa

razveljavi in se tožba v tem delu zavrže.

Odločitev glede stroškov postopka (tč. 6 izreka) se spremeni tako, da

vsaka stranka krije svoje stroške postopka nastale pred sodiščem prve

stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki ugotovilo,

da sta toženca motila tožnike v njihovi posesti dvorišča -

parkirišča, posesti kleti drugotožnika in posesti garažnega

nadstreška prvotožnika, vse na naslovu Š., na parc.št. 141/1 k.o. S.

s tem, da od 3.3.2005 dalje parkirata vozila na dvorišču - parkirišču

v lasti in posesti vseh tožnikov, da sta dne 3.3.2005 vlomila v klet

v lasti in posesti drugotožnika in v njej montirala vodovodne cevi

ter s tem, da sta dne 14.3.2005 vlomila v garažni nadstrešek v lasti

in posesti prvotožnika in od istega dne dalje redno parkirala vozilo

tik pred vrati garažnega nadstreška. V 2. točki izreka je tožencema

na sodišče naložilo takojšnje prenehanje s parkiranjem vozil na

dvorišču v lasti in soposesti tožečih strank na naslovu Š., L., v 3.

točki takojšnjo odstranitev instalacij v kleti na naslovu Š., L., v

alsti in posesti drugotožeče stranke, v 4. točki takojšnje prenehanje

parkiranja vozil pred nadstreškom na naslovu Š., L. v lasti in

posesti prvotožnika. V 5. točki izreka je sodišče prepovedalo

tožencema, da v bodoče s takšnimi in podobnimi ravnanji posegata v

soposest in posest, sicer bosta morala plačati za vsako motilno

ravnanje 300.000,00 SIT prvotoženec in 1.000.000,00 SIT drugotoženka.

Sodišče je z izpodbijanim sklepom tožencema naložilo plačilo stroškov

pravdnega postopka v višini 237.490,00 SIT z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od izdaje prvostopnega sklepa dalje do plačila.

Proti sklepu se pritožuje prvotoženec v imenu obeh tožencev iz vseh

pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek kot

prepozen ali pa vsaj razveljavi sklep in vrne zadevo sodišču prve

stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je stališče sodišča, da je

parkiranje tožencev in z njima povezanih oseb postalo moteče za

tožnika čez čas in ne od samega začetka, oziroma, da je parkiranje

šteti kot motnjo od takrat, ko so jo tožniki kot motnjo prepoznali,

četudi so do takrat parkiranje dopuščali, napačno. Nesporno med

pravdnima strankama je, da sta toženca in z njima povezane osebe

enako ravnala ves čas od 25.2.2005 do 30.3.2005, ko so tožniki

vložili tožbo na motenje posesti. Ker so tožniki zamudili 30-dnevni

zakonski rok za uveljavljanje motenja posesti, je izpodbijana sodba v

tem delu v nasprotju z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju:

ZPP) in z materialnimi predpisi. Dalje pritožnik prereka

utemeljevanje sodišča prve stopnje o statusu prvotoženca, ker naj bi

sodišče ugotovilo, da je sporen delovni status prvotoženca pri

drugotoženki, hkrati pa ugotavlja njegov položaj kot poslovodne osebe

pri drugotoženki. V tem delu gre po mnenju pritožnika za očitno

nasprotje med navajanimi dejstvi in zaključki. Pritožnik izpodbija

tudi odločitev sodišča glede motenja posesti zaradi parkiranja pred

nadstreškom prvotožnika (4. točka izreka). Nadstrešek prvotožnika se

ne nahaja na dvorišču parkirišču in je tako zajet v trditvi

o motečih dejanjih, opredeljenih v 2. točki izreka zato

parkiranja pred nadstreškom ni mogoče opredeliti od

14.3.2005 dalje, pa pa že od 25.2.2005, kar pa pomeni, da

je tudi za ta del zahtevka rok za vložitev tožbe prekoračen.

Glede 3. točke izreka pa pritožnik navaja, da sodišče pri

ugoditvi zahtevku za odstranitev inštalačij ni presojalo

primernosti vsebine izreka in ni ugotavljalo dejanskih

okoliščin ali je res prišlo do poškodovanja instalacije in ali bo

poškodba sanirana z odstranitvijo novomontiranih cevi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritrditi je pritožniku, da je napačno stališče sodiča prve stopnje

glede pravočasnosti tožbe. Pa mnenju sodišča prve stopnje naj bi

začel teči rok za vložitev tožbe šele, ko so tožniki ravnanje

tožencev začeli dojemati kot motenje in ne že od 25.2.2005, ko sta

toženca in z njima povezane osebe dejansko začela parkirati na

dvorišču. 32. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ)

določa, da je sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti

mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel

za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je

motenje nastalo. Rok za vložitev tožbe začne tako teči takoj, ko

posestnik izve za dejstvo, da je bilo v njegovo posest poseženo in ne

šele takrat, ko sam pri sebi začne ta isti (ali istovrstni) posel

razumevati kot motnjo. Njegovo subjektivno odobravanje motilnega

ravnanja pri začetku tega roka za vložitev tožbe nima nobene vloge,

saj se glede na besedilo 32. člena SPZ šteje, da po preteku

tridesetih dni nadaljevanega motenja, za katerega posestnik ve, ne

glede na to, ali ga sprejema ali pa mu nasprotuje, motilec pridobi

posest in od tedaj dalje lahko celo motilec sam uživa posestno

varstvo. Sodna praksa je zavzela stališče, da v primeru, ko gre za

ponavljajoča motilna ravnanja, začne rok za vložitev tožbe teči po

vsakem motilnem ravnanju znova, pri tem pa je treba glede na

okoliščine primera presoditi, ali imajo motilna ravnanja naravo

ponavljajočih ali nadaljevanih ravnanj. V danem primeru ne gre za

ponavljajoča ravnanja, saj je parkiranje tožencev potekalo

nepretrgoma od 25.2.2005 do najmanj 30.3.2005, ko je bila vložena

tožba in sicer vsak dan v dopoldanskem času, pri tem pa, glede na

navedbe tožnikov v tožbi in njihove izpovedbe ob zaslišanju, v

obdobju med posameznimi ravnanji ni bilo vzpostavljeno prejšnje

posestno stanje (npr. da toženca in z njimi povezane osebe nekaj dni

ne bi parkirali na dvorišču), na podlagi česar bi se lahko naslednje

motilno ravnanje okvalificiralo kot novo. Ker je bilo parkiranje

tožencev na dvorišču, ki je bilo v posesti tožnikov nadaljevano

motilno ravnanje, je tako rok za vložitev tožbe začel teči 26.2.2005,

kar pomeni, da se je iztekel 29.3.2005 in je 30.3.2005 vložena tožba

prepozna. Nadstrešek prvotožnika se nahaja na dvorišču, kjer sta

toženca, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, parkirala že

od 25.2.2005 dalje, kar pomeni, da sta pred nadstreškom parkirala že

od samega začetka (25.2.2005), zato je tudi zahtevek za prepoved

parkiranja na tem delu dvorišče, iz zgoraj navedenih razlogov,

prepozen.

Glede ugovora pasivne legitimacije prvotoženca, pritožbeno sodišče

pojasnjuje, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni napravilo

zaključkov v nasprotju z navajanimi dejstvi. Status poslovodje

(direktorja) ni odvisen od obstaja delovnega razmerja, kar pomeni, da

je lahko direktor pravne osebe tudi oseba, ki ni zaposlena pri njej.

Je pa zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je pasivna

legitimacija prvotoženca podana le, če je motil posest v svojem imenu

in ne v imenu in na račun drugotoženke. Ugotavljanje, v čigavem imenu

je deloval prvotoženec je brezpredmetno, saj je tožbo, zaradi motenja

posesti mogoče vložiti tako proti osebi, ki je posest neposredno

motila, proti osebi, v korist katere je bilo motenje storjeno, če se

koristim ni odrekla, kakor tudi proti osebi, ki je motilno ravnanje

naročila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotoženec tudi

sam parkiral svoje vozilo, da je sam osebno sodeloval pri vstopu v

klet drugotoženca, kot tudi, da je prvotoženec odstranil z nadstreška

obešanki ter ju nadomestil s svojimi. S temi ravnanji je neposredno

motil tožnike v njihovi posesti, zato je tožbeni zahtevek tudi zoper

njega utemeljen.

Prvotoženec je 3.3.2005 po vstopu v klet drugotožnika tam namestil

vodovodno cev, ki se v kleti še sedaj nahaja brez dovoljenja

drugotožeče stranke in moti njeno uživanje posesti. 34. člen

Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) določa, da sodišče z

odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi prepoved

nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti

ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem. Med

druge ukrepe tako sodi tudi odstranitev vodovodnih cevi, ki so še

vedno nameščene v kleti drugotoženca in motijo posest drugotožnika,

zato je zahtevek za njihovo odstranitev utemeljen in primeren za

ugotavljanje ali je prišlo do poškodovanja cevi ter ali bo z

odstranitvijo cevi ta poškodba sanirana sploh ni potrebno.

Ker sodišče prve stopnje ni na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP

tožbe v delu, ki se nanaša na parkiranje na dvorišču - parkirišču ter

parkiranje pred nadstreškom ter v celotni 2. in 4. točki izreka

zavrglo kot prepozen, je bistveno kršilo določbo pravdnega postopka

(kršitev iz 1. odstavka 339. člena v zvezi s 1. odstavkom 274. člena

ZPP). Pritožbeno sodišče je tako moralo pritožbi v tem delu ugoditi

in sklep razveljaviti v delu, kot izhaja iz izreka tega sklepa ter

tožbo zavreči (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 354. členom ZPP). V

preostalem delu je na podlagi 2. točke 365. člena v zvezi s 353.

členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep

sodišča prve stopnje.

Glede na to, da sta toženca s pritožbo deloma uspela in je pritožbeno

sodišče tožbo v zgoraj določenem delu zavrglo, je na podlagi 2.

odstavka 165. člena ZPP in 2. odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da

če stranka v pravdi zmaga deloma, lahko sodišče glede na dosežen

uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, odločilo, da

vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi in drugi stopnji.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1389/2002
• VSL sklep II Cp 1307/2003
• VSC sklep Cp 915/2003