VSL sklep II Cp 5343/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2006:II.CP.5343.2005 |
Evidenčna številka: | VSL51734 |
Datum odločbe: | 04.01.2006 |
Področje: | obligacijsko pravo |
Institut: | solastnina |
Jedro
Sodišče mora presoditi, ali so podane vse predpostavke, ki so
potrebne za prisojo odmene zaradi uporabe tuje stvari po določbi
219. člena ZOR, za kar morajo biti izpolnjene tudi vse predpostavke
za zahtevek po določbi 2. odst. 210. člena ZOR. Tožnici morata tako
za uveljavitev svojega obogatitvenega zahtevka dokazati svoje
prikrajšanje in obogatitev toženke zaradi uporabe njunega solastnega
deleža na solastnih nepremičninah, vzročno zvezo med enim in drugim
ter odsotnost pravnega temelja za to prikrajšanje in obogatitev.
Izrek
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v točkah 1. in 3.
izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo
sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
Obrazložitev
Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo v točki 1. izreka
odločilo, da je zahtevek tožnic za plačilo nadomestila za uporabo
nepremičnin za čas od 18.8.1998 do 22.5.2002 po temelju utemeljen, v
točki 2. izreka je odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim
je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača iz naslova
nadomestila za uporabo solastne nepremičnine od 23.5.2002 dalje
znesek 60.000,00 SIT mesečno, ki zapade v plačilo vsakega prvega dne
v mesecu, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva
zapadlosti dalje, v točki 3. izreka pa je odločilo, da se izrek o
stroških postopka pridrži za končno odločitev.
Zoper prvo in tretjo točko izreka navedene sodbe se je pravočasno
pritožila tožena stranka. V pritožbi navaja, da niso podane
predpostavke za verzijski zahtevek tožečih strank, to je prehod
premoženja brez pravne podlage, ki na eni strani povzroči
okoriščenje, na drugi pa prikrajšanje. Pravi, da do okoriščenja
tožene stranke zaradi uporabe stanovanjske hiše ni prišlo, saj tožena
svojo nepremičnino vseskozi uporablja v enakem obsegu in na enak
način. Poleg tega je tožnicama dovolila uporabljati to nepremičnino,
kar izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22.4.2005.
Vendar pa ker tožnici nista imeli interes za uporabo te nepremičnine,
sta - če sta bili prikrajšani - v to sami privolili. Glede uporabnine
za stanovanje navaja, da so vse pravdne stranke podedovale solastni
del stanovanja, ki je bil obremenjen s pravico tretje osebe do
brezplačnega najema. Tretja oseba je solastno nepremičnino vzdrževala
in vanjo vlagala, s tem vložkom pa se je povečala vrednost solastnega
dela tožnic, ki tako niso bile prikrajšanje. Poleg tega bi lahko
tožnici, če bi imeli pravni in ekonomski interes, spremenili pravni
režim glede spornega stanovanja, tako da bi zoper najemnika vložili
tožbo, s katero bi uveljavili odpoved najemne pogodbe in njegovo
izselitev iz spornega stanovanja. Sklicuje se tudi na izpoved tožnic,
ki sta na glavni obravnavi dne 22.4.2005 povedali, da jima sporno
stanovanje ni bilo všeč in sta se odločili, da ga ne bosta
uporabljali. Meni, da je sodišče prve stopnje preširoko razlagalo
določbo 219. člena ZOR in zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni
štelo, da sta tožnici vsaj tiho, pasivno soglašali glede načina
uporabe spornih nepremičnin, podana pa je tudi odsotnost razlogovanja
izpovedi tožnic o odločilnih dejstvih, predvsem o njuni
nezainteresiranosti za uporabo sporne stanovanjske hiše in o
dovoljenju toženke, da jo lahko uporabljata ter glede obremenjenosti
stanovanja. Sodba se zato ne more preiskusiti, saj v njej niso
navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, v odločilnih dejstvih pa je
tudi nasprotje med tem, ker se navaja v razlogih sodbe o vsebini
zapisnikov in med samimi temi zapisniki. Pritožbenemu sodišču
predlaga, da pritožbi ugodi, in prvostopno vmesno sodbo v
izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne
in tožnicama naloži plačilo toženkinih pravdnih stroškov z zakonitimi
zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, podrejeno pa da
vmesno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo
prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.
Pritožba je utemeljena.
Pritožnica utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje z
izpodbijano vmesno sodbo bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo, da je za uporabo
tuje stvari v svojo korist potreben izostanek imetnikovega soglasja
glede načina uporabe te stvari. V nadaljevanju pa je brez
obrazložitve zaključilo, da stranke v tej zadevi niso dosegle
soglasja o uporabi obeh solastnih nepremičnin. Prvostopenjsko sodišče
se namreč v zvezi s tem odločilnim dejstvom z ničemer ni opredelilo
do izpovedb samih tožečih strank, zaslišanih dne 22.4.2005 in
8.6.2005, o tem, da jima tožnica ni preprečevala vstopa in uporabe
solastne stanovanjske hiše v T. ter da glede hiše nista imeli želja.
Nadalje je sodišče prve stopnje glede uporabe solastne garosonjere v
obrazložitvi izpodbijane sodbe po eni strani ugotovilo, da je bila
garsonjera oddana v brezplačen najem, po drugi strani pa, da je
toženka z brezplačno uporabo garsonjere od nje imela korist. Med
navedenimi ugotovitvami tako obstaja nasprotje, saj sodišče prve
stopnje po eni strani ugotavlja, da je garsonjero brezplačno
uporabljala toženka, po drugi strani pa da je bil v njej najemnik.
Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, kakšno korist naj bi
toženka imela od tega, da je bil v garsonjeri najemnik, ki najemnine
ni plačeval oziroma zakaj naj bi prav toženka s tem prikrajšala
tožnice. Pritožnica zato utemeljeno zatrjuje, da se odločitve
prvostopenjskega sodišča ne da preiskusiti, saj v obrazložitvi le-te
manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, oziroma so si ti razlogi med
seboj v nasprotju, s tem pa je podana bistvena kršitev določb
pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP (Zakon o
pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št.
36/2004). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 1. odst. 354.
člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v točkah 1. in 3.
izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve
stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ponovno ugotoviti vsa
odločilna dejstva oziroma presoditi, ali so podane vse predpostavke,
ki so potrebne za prisojo odmene zaradi uporabe tuje stvari po
določbi 219. člena ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradi list
SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami), za kar morajo biti
izpolnjene tudi vse predpostavke za zahtevek po določbi 2. odst. 210.
člena ZOR. Takšno stališče je tudi sicer zavzela sodna praksa (npr. v
odločbah Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 212/2003 in II Ips
219/2004). Tožnici morata tako za uveljavitev svojega obogatitvenega
zahtevka dokazati svoje prikrajšanje in obogatitev toženke zaradi
uporabe njunega solastnega deleža na solastnih nepremičninah, vzročno
zvezo med enim in drugim ter odsotnost pravnega temelja za to
prikrajšanje in obogatitev. Sodišče prve stopnje bo moralo tako
ponovno presoditi in obrazložiti, ali med pravdnimi strankami res ni
bilo soglasja za to, da solastno stanovanjsko hišo uporablja le
toženka oziroma ali sta tožnici sploh zahtevali souporabo te hiše
(ali pa sta morda ves čas zahtevali le razdelitev solastnih
nepremičnin, ne pa tudi določitve načina uporabe teh nepremičnin
preden bi bile razdeljene) in predvsem, ali je toženka temu
nasprotovala. V kolikor bi namreč prvostopenjsko sodišče ugotovilo,
da toženka tožnicama ni onemogočala dostopa in uporabe stanovanjske
hiše ter da sta se tožnici sami odločili, da sporne stanovanjske hiše
ne bosta uporabljali, ne bo mogoče zaključiti, da med pravdnimi
strankami ni bilo soglasja o tem, da hišo uporablja le tožena stranka
in ne bo mogoče zaključiti, da je toženka tožnicama s tem kršila
kakšno njuno pravico oziroma ju s tem za kaj prikrajšala. Ni namreč
potrebno, da je soglasje strank glede načina uporabe solastne stvari
izraženo le v obliki izrecne ustne ali pisne pogodbe, kot to nakazuje
sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ampak se lahko
izraža tudi le molče ali s konkludentnimi dejanji, kot to zatrjuje
pritožnica. Sodišče prve stopnje bo moralo tudi ponovno presoditi in
obrazložiti, kdo je v vtoževanem obdobju uporabljal solastno
garsonjero, saj bo potrebno zahtevek tožečih strank iz naslova
uporabe njima solastnega deleža na garsonjeri zavrniti, če bo sodišče
ugotovilo, da je bil v garsonjeri najemnik, na podlagi pogodbe o
brezplačnem najemu, katero je z njim sklenil že pokojni mož toženke.
V takšnem primeru toženki ne bo mogoče očitati, da je tožnici
prikrajšala zaradi tega, ker najemnika po izteku najemne pogodbe ni s
tožbo izselila, saj bi takšno tožbo za zoper njega lahko kot
solastnice vložile tudi same tožnice, brez soglasja ali sodelovanja
toženke. Pravdne stranke namreč v takšni pravdi ne bi bile nujne
sospornice, saj na aktivni strani nujnega sosporništva ni. Nenazadnje
bo moralo sodišče prve stopnje presoditi še, ali je bila tožnicama
uporaba garsonjere onemogočena tudi po izselitvi najemnika. Le če bo
ugotovilo, da je prav toženka onemogočala tožnicam souporabo ene in
druge solastne nepremičnine in če bodo izpolnjene tudi vse zgoraj
naštete predpostavke zahtevka tožnic po določbah 219. in 210. člena
ZOR, bo zahtevku tožečih strank potrebno ugoditi.
Na podlagi določbe 4. odst. 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče
odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009