VSL sodba II Cp 1149/2004

Jedro

Tožena stranka odgovarja, ker delavci tožene stranke niso poskrbeli,

da bi bil tožnik (obsojen zaradi kaznivega dejanja pedofilije)

deležen ustrezne, pravočasne in primerne zaščite, kljub temu, da je

bila že pred napadom njegova subjektivna ocena ogroženosti pravilna.

Opozorilo soobsojencem na spoštovanje zavodskega reda in strpnejši

odnos do tožnika, glede na kasnejši napad na tožnika, očitno ni

zadoščalo.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v

zavrnilnem delu spremeni tako, da se tožniku (za odškodnino za

telesne bolečine) prizna še 300.000,00 SIT z obrestmi, razvidnimi iz

1. točke izreka sodbe.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene

stranke zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku

27.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2005, v 15 dneh

pod izvršbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo,

da je dolžna plačati tožniku znesek 1.850.000,00 SIT in mu povrniti

124.200,00 SIT stroškov pravdnega postopka. Višji tožbeni zahtevek

(do uveljavljanih 12.000.000,00 SIT) je zavrnilo. Sodišče prve

stopnje je obrazložilo krivdno odgovornost delavcev tožene stranke

(1. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju

ZOR), ker kljub vedenju, da je tožnik ogrožen, niso poskrbeli za

njegovo zaščito. Ker delavci tožene stranke niso ravnalo tako, kot bi

bilo v danih okoliščinah treba (1. odst. 170. čl. ZOR), je podana

odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožniku za

pretrpljene telesne bolečine od uveljavljanih 3.000.000,00 SIT

priznalo 700.000,00 SIT, za strah 350.000,00 SIT od uveljavljanih

3.000.000,00 SIT in za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi

zmanjšanja življenjskih aktivnosti 800.000,00 SIT od uveljavljanih

4.000.000,00 SIT. V celoti je zavrnilo odškodnino iz naslova duševnih

bolečin zaradi skaženosti, ki jo je tožnik uveljavljal v višini

2.000.000,00 SIT.

Proti sodbi sta se pritožili obe stranki. Tožena stranka uveljavlja

pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne

uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in o zadevi

samo odloči, vse s stroškovno posledico. Tožeča stranka pa se

pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu

spremeni tako, da prisodi celotno vtoževano odškodnino.

Tožena stranka je v pritožbi mnenja, da ni podan temelj odškodninske

odgovornosti, ki naj bi bil po oceni sodišča prve stopnje posledica

krivdnega ravnanja njenih delavcev. Ugotavlja, da sodišče prve

stopnje v obrazložitvi krivdne odgovornosti tožene stranke njenim

delavcem očita, da niso poskrbeli, da bi bil tožnik deležen ustrezne,

pravočasne in primerne zaščite, kakršne je sicer bil deležen kasneje,

ko je do napada nanj že prišlo. Takšna ocena sodišča je posledica

neupoštevanja dejstva, da pred spornim dogodkom ni bilo nikakršnega

utemeljenega razloga za to, da bi ob siceršnjem sistemu skupinskega

prestajanja zaporne kazni, tožnika namestili v samsko sobo. Priznava,

da so storilci kaznivih dejanj, za katerega je bil obsojen tudi

tožnik, med ostalimi obsojenci pogosto nezaželjeni, kar pa ne

utemeljuje sklepanja, da je njihova varnost v zavodu ogrožena.

Poudarja, da tožnik delavcem zavoda ni nikoli omenil svojega občutka

ogroženosti in je tudi v svoji prošnji za prerazporeditev v drugo

skupinsko sobo kot razlog navedel zgolj nelagodno počutje med

obsojenci. Delavci zavoda tudi sicer niso zaznali okoliščin ali

posebnosti, ki bi kazale na tožnikovo fizično ogroženost. Tožena

stranka ocenjuje, da je bilo njihovo ravnanje s tem, ko so po prejemu

tožnikove vloge soobsojence opozorili na spoštovanje hišnega reda in

strpnejši odnos do tožnika, ustrezno. Slednje potrjuje tudi dejstvo,

da je tožnik v kasnejših individualnih pogovorih z delavci zavoda

zatrjeval, da so se razmere v sobi umirile in zato ni bilo

nikakršnega razloga za izvajanje preventivnih ukrepov s ciljem

preprečiti fizično nasilje nad njim. Brez pomena je sklicevanje

sodišča, da se predpisi o prestajanju zaporne kazni niso spremenili.

Razlog, zaradi katerega je bila tožniku dodeljena samska soba šele po

škodnem dogodku, je v oceni varnostne situacije v zavodu, ki pred

napadom na tožnika ni kazala na njegovo fizično ogroženost. Sodišče

prve stopnje je iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo, da bi

morala tožena stranka tožniku že zaradi same narave kaznivega dejanja

nuditi večjo varnost. Napačno si je razlagalo določila Pravilnika o

izvrševanju del in nalog pooblaščenih uradnih oseb kazenskih

poboljševalnih zavodov, ki zaposlenim nalaga dolžnost skrbeti za

varnost obsojencev.

Tožeča stranka, ki se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, se ne

strinja z bagateliziranjem posameznih odškodninskih zahtevkov.

Poudarja, da je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova telesnih

bolečin in neprijetnosti med zdravljenjem priznalo le odškodnino v

višini 700.000,00 SIT od uveljavljanih 3.000.000,00 SIT. Opozarja na

ugotovitve izvedenca, da bo tožnik imel bolečine tudi v bodoče in da

gre za mladega človeka. V nadaljevanju v kratkem povzema potek

zdravljenja in neprijetnosti med zdravljenjem, kot jih je ugotovil

izvedenec in zaključuje, da je nerazumljivo, da je sodišče prve

stopnje priznalo tako nizko odškodnino. Še posebej, če se upošteva

dejstvo, da je izvedenec opozoril na tožnikov vsakodnevni intenziven

glavobol. Absurdna je obrazložitev, kako je mogoče, da je sodišče

priznalo tožniku za primarni strah samo 150.000,00 SIT in za

upravičen sekundarni strah v zvezi z izidom zdravljenja le 350.000,00

SIT. Vživeti bi se bilo treba v položaj tožnika, ki je že pred

nastopom kazni bil opozorjen, da bo verjetno napaden in poškodovan in

kako strahotno se je bal napada zakrinkanega dva metra visokega

moškega in kaj je v zvezi s tem pretrpel. Nerazumljivo je tudi, da

sodišče ni priznalo odškodnine iz naslova kozmetičnega defekta,

prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja

življenjskih aktivnosti pa je absolutno prenizka. Povzema stalne

posledice, ki jih ugotavlja izvedenec in zaradi katerih je tožnik

zmanjšano sposoben za grizenje trše hrane. Trdo hrano lahko grize,

vendar pa ima v zvezi s tem bolečine in neprijeten občutek. Ima tudi

težave pri britju in opravljanju osebne higiene, zaradi slabše

občutljivosti na dotik v predelu lica desno in v predelu zgornje

ustnice desno. Zmanjšana je tudi sposobnost za daljše bivanje izven

zaprtih prostorov ob slabšem vremenu zaradi možnosti prehladnih

obolenj, ki mu povzročijo večje težave pri dihanju, zaradi česar

lahko pride do vnetja sinusa v maksili. Invalidnost tožnika je podana

v višini 8 %.

O pritožbi tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno

ugotovilo in ga tožena stranka s pritožbenimi trditvami, ne more

uspešno izpodbiti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev:

- da je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja

pedofilije,

- da je začel prestajati zaporno kazen v zavodu Dob pri Mirni

27.11.1998,

- da je bil po šestih dneh bivanja v sprejemnem oddelku premeščen v

sobo s še štirimi obsojenci,

- da so ga 11.12.1998 napadli in poškodovali sojetniki (storilca niso

našli),

- da je tožnik zaposlen v zavodu Dob opozarjal, da se boji, da ga je

zaradi narave kaznivega dejanja strah,

- da je bila njegova prošnja 4.12.1998 za prerazporeditev zavrnjena,

soobsojencem pa zagroženo, da bodo za morebitni napad tožnika

odgovarjali,

- da je bilo splošno znano dejstvo, da storilcev takih kaznivih

dejanj, za katerega je bil obsojen tožnik, nihče ne mara in so delno

ogroženi,

- da je vodstvo to vedelo,

- da so po dogodku (po vrnitvi z zdravljenja) tožnika premestili v

odprti oddelek iz varnostnih razlogov,

pravilno zaključilo, da delavci tožene stranke niso ravnali tako, kot

bi bilo v danih okoliščinah treba in je zato v skladu z določbo 1.

odst. 170. čl. ZOR podana odgovornost tožene stranke. Sodišče prve

stopnje upravičeno ni sledilo toženi stranki, da so njeni delavci

storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi tožnika zavarovali.

Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju sklicuje na njegove

izčrpne in prepričljive razloge. S Pravilnikom o izvrševanju del in

nalog pooblaščenih uradnih oseb kazenskih poboljševalnih zavodov (Ur.

l. SRS št. 3/79, ki je veljal v času škodnega dogodka), je bilo

določeno, da so pooblaščene uradne osebe dolžne skrbeti za varnost

obsojencev in pripornikov s tem, da jih primerno nadzirajo in

varujejo v bivalnih ter drugih prostorih pri delu v zavodu in zunaj

njega, pri spremljanju zunaj zavoda, med sprehodi in ob drugih

priložnostih (7. čl. Pravilnika). Sodišče prve stopnje ni sklepalo,

kot zmotno navaja tožena stranka v pritožbi, da bi morala tožena

stranka tožniku nuditi večjo varnost že zaradi same narave kaznivega

dejanja. Sodišče prve stopnje utemeljuje odgovornost tožene stranke s

tem, da delavci tožene stranke niso poskrbeli, da bi bil tožnik

deležen ustrezne pravočasne in primerne zaščite, kljub temu, da je

bila že pred napadom njegova subjektivna ocena ogroženosti pravilna.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pred napadom naposlene

opozarjal, da se zaradi narave kaznivega dejanja boji in prosil, da

to uredijo, temelji na izpovedbi tožnika. Povedal je, da je bil v

kratkem času bivanja v zaporu deležen groženj, da so do njega že

prispele različne govorice, kaj čaka obsojenega za kaznivo dejanje,

za katerega je bil obsojen in ga je bilo zato strah (obravnava

14.10.2002). Kot dokaz, da je na svojo ogroženost opozarjal, je

tožnik predložil prošnjo za premestitev, ki jo je vodstvo zavoda

zavrnilo. Prikazovanje toženke, da glede na vsebino prošnje za

premestitev (nelagodno počutje med obsojenci) ni bilo mogoče

sklepati, da je tožnik ogrožen, ne vzbuja nobenih dvomov v pravilnost

ugotovitve sodišča prve stopnje. Opozorilo soobsojencem na

spoštovanje zavodskega reda in strpnejši odnos do tožnika, glede na

kasnejši napad na tožnika, očitno ni zadoščalo. Pritožbeno

zatrjevanje, da je tožnik v kasnejših individualnih pogovorih

delavcem zavoda zatrjeval, da so se razmere v sobi umirile, kar

pomeni, da ni bilo nikakršnega razloga za izvajanje preventivnih

ukrepov s ciljem preprečiti fizično nasilje nad njim, predstavlja

nedopustno pritožbeno novoto v smislu 337. čl. Zakona o pravdnem

postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je sodišče druge stopnje ne sme

upoštevati. Tožena stranka ni dokazala, da brez svoje krivde teh

trditev ni uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (v

pritožbi ne pojasni nobenih razlogov). Tožena stranka se je sama

sklicevala na predpise, ki naj ne bi omogočali, da se tožniku dodeli

samska soba, zato ni "brez pomena" razlogovanje sodišča prve stopnje

(kot očita toženka v pritožbi), da so se predpisi spremenili šele v

letu 2000, tožniku pa je bila že prej (po napadu) dodeljena samska

soba.

Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni

razlogi niso podani, in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti

sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena

ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

O pritožbi tožeče stranke.

Tožeča stranka izraža nestrinjanje s priznano višino odškodnine, ki

je po njegovem prepričanju bistveno prenizka. Sprejema dejanske

ugotovitve sodišča prve stopnje glede teže, trajanja in intenzivnosti

bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in trajnih posledic,

meni pa, da jih sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni v

zadostni meri upoštevalo. Sodišče druge stopnje je opravilo

materialnopravni preizkus prisojene denarne odškodnine in ugotavlja,

da je odškodnina, razen iz naslova telesnih bolečin, priznana v

primerni višini.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za negmotno škodo je sodišče

vezano na merila iz 200. čl. ZOR. To so stopnja bolečin (telesnih in

duševnih), njihovo trajanje (1. odst. 200. čl. ZOR), v skladu z 2.

odst. 200. čl. ZOR pa še na pomen prizadete dobrine, pri čemer

odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno

naravo in družbenim namenom. Glede na navedena merila poteka odmera

odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je

treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje

telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine

primera, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da

se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati mora

biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med

manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje

in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo. V skladu

z določbo 203. čl. ZOR sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca tudi

odškodnino za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari

gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri odmeri

odškodnine za telesne bolečine ni v zadostni meri upoštevalo zgoraj

omenjenih meril in je priznalo prenizko odškodnino za telesne

bolečine. Ob ugotovitvi, da je tožnik imel devet dni hude telesne

bolečine, ki jih je bilo treba blažiti s stalnim jemanjem zdravil

proti bolečinam, da je imel mesec dni bolečine srednje hude

intenzitete, nato še kak mesec dni blage in stalne ter da je imel

vsakodneven intenziven glavobol deset dni, srednje hud in pogost

mesec dni in blag in občasen še tri mesece ter da bo imel bolečine

tudi v bodoče ob spremembah vremena, ob uživanju izredno trde hrane

ter ležanju z desnim licem na trši podlagi ter glede na številne

neprijetnosti med zdravljenjem (devet dni v bolnišnici in povsem

odvisen od pomoči negovalnega osebja pri opravljanju najosnovnejše

osebne higiene, fizioloških potreb hranjenju, oblačenju in slačenju,

nato še tri mesece in pol hospitaliziran v stacionaru in pretežno

odvisen od tuje pomoči pri opravljanju zahtevnejše osebne higiene in

najenostavnejših vsakdanjih opravil, operacije, rentgenska slikanja,

odstranjanje tamponade iz nosu, odstranjevanje šivov, ambulantni

pregledi in pregledi pri specialistu, ...) po prepričanju sodišča

druge stopnje opravičujejo tožnika do odškodnine v višini

1.000.000,00 SIT. Višja odškodnina, kot se zavzema tožnik iz tega

naslova, ne bi ustrezala prej obrazloženim merilom. V zvezi z

opozorilom tožnika, da je treba upoštevati tudi tožnikov vsakodnevni

in intenziven glavobol, je treba tožniku pojasniti, da po ugotovitvi

izvedenca, ki ji je sledilo tudi sodišče prve stopnje, morebitnih

sedanjih glavobolov ni mogoče imeti za direktno posledico poškodbe.

Glavobol, ki ga je tožnik imel po poškodbi, pa je sodišče prve

stopnje upoštevalo. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbi

tožeče stranke delno ugodilo in na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP v

zavrnilnem delu sodbo delno spremenilo in priznalo še 300.000,00 SIT.

Primerno je določena odškodnina za duševne bolečine za strah v

skupnem znesku 350.000,00 SIT. V skladu z določbo 200. čl. ZOR je

strah enotna kategorija in ga je le sodna praksa razdelila v

takoimenovani "primarni" in "sekundarni strah za izid zdravljenja".

Po ugotovitvi izvedenca, ki je tožnik ne izpodbija, je ob dogodku

utrpel hud primaren strah, ki je trajal nekaj minut, nato strah med

prevozom v bolnišnico, med pregledi in operacijo, kumulativno skupaj

tri dni. Strah za življenje ob napadu je bil kratkotrajen in do

odškodnine zanj ne bi bil upravičen, če ne bi bil tako intenziven,

kot poudarja v pritožbi. Strah za izid zdravljenja je bil hude

intenzitete teden dni, srednje hude tri mesece in blag še dva meseca,

nato je prenehal. Sodišče prve stopnje pa je tožniku verjelo, da ga

je bilo strah tudi kasneje, ob vrnitvi v zapor. Sodišče druge stopnje

soglaša s sodiščem prve stopnje, da niti stopnja intenzivnosti strahu

niti trajanje upravičene negotovosti za izid zdravljenja, višje

odškodnine od prisojene ne opravičujeta.

Sodišče druge stopnje nima pomislekov, da skaženost, ki jo po

ugotovitvi izvedenca predstavlja manjša ukrivljenost nosu v levo,

vidna le iz neposredne bližine in se na večjo razdaljo ne opazi ter 3

cm dolga brazgotina na desni spodnji veki, ki je prav tako vidna le

iz neposredne bližine, tožnika ne opravičuje do priznanja odškodnine

za duševne bolečine zaradi skaženosti. Spremembe v njegovi zunanjosti

niso take, da bi bil upravičen do odškodnine. Sicer pa tožnik

obrazloženo v pritožbi niti ne pojasni, zakaj mu ni razumljivo, da mu

sodišče prve stopnje odškodnine iz tega naslova ni priznalo. Sodišče

prve stopnje ima o tem zadostne in pravilne razloge.

Sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov glede določitve odškodnine

za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Tožnikove prizadetosti na področjih, na katere opozarja tožnik v

pritožbi, je sodišče popolno ugotovilo in upoštevalo. Sodišče prve

stopnje je v zadostni meri upoštevalo, da je tožnik zmanjšano

sposoben za grizenje trše hrane, da ima manjše težave pri britju in

opravljanju osebne higiene zaradi slabše občutljivosti na dotik v

predelu lica desno in v predelu zgornje ustnice desno, ter da je

zmanjšano sposoben za daljše bivanje izven zaprtih prostorov ob

slabšem vremenu zaradi možnosti prehladnih obolenj, ki mu povzročajo

večje težave pri dihanju in zaradi česar lahko pride do vnetja sinusa

v maksili. Ugotovljene okoliščine tudi po oceni sodišča druge stopnje

tožnika ne opravičujejo do višje odškodnine, kot se zavzema v

pritožbi. Ne gre za take omejitve v vsakdanjem življenju, ki bi ga

opravičevale do višje odškodnine od prisojene.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi (razen glede odškodnine za

telesne bolečine) niso podane in ker tudi ni razlogov, na katere mora

paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl.

ZPP), je sodišče druge stopnje, razen v delu, v katerem je sodbo

sodišča prve stopnje spremenilo, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo

(353. čl. ZPP) in zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Spremenjena odločitev glede višine odškodnine ni narekovala spremembe

stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, kljub dodatno priznanim

300.000,00 SIT na račun odškodnine za telesne bolečine. Uveljavljani

tožbeni zahtevek je bil pretiran (od uveljavljanih 12.000.000,00 SIT

je tožeča stranka vključno s spremembo uspela le z 2.150.000,00 SIT).

Ob upoštevanju, da se je tožena stranka neutemeljeno upirala

tožbenemu zahtevku v celoti, torej tudi po temelju, je v skladu z

določbo 2. odst. 154. čl. ZPP (upoštevaje okoliščine primera) prav,

da vsaka stranka trpi svoje stroške pravdnega postopka, tožena

stranka pa tožeči stranki povrne stroške izvedenca, kot je priznalo

že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka obrazloženo takemu načinu

odmere stroškov v pritožbi tudi ni ugovarjala.

Ker je tožeča stranka v pritožbi delno uspela, pa ji je sodišče od

priznanega zneska (300.000,00 SIT) priznalo pritožbene stroške,

priglašene v pritožbi, za sestavo pritožbe 250 točk, tarifna številka

21 Odvetniške tarife, torej 27.500,00 SIT, ki jih mora tožena stranka

plačati v roku 15 dni, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2005.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1135/2004
• VSC sodba in sklep Cp 1335/2007
• VSK sodba I Cp 79/2004