VSL sodba II Cp 1021/2005

Jedro

Stranki sta se s pogodbo dogovorili, da bo naročnik (toženec) plačila

izvrševal postopoma, na podlagi začasnih situacij. In ker toženec v

postopku ni jasno navedel, katera dela, zajeta v drugi začasni

situaciji, ki je podlaga izstavljenemu računu, niso bila izvedena

oziroma so bila izvedena v nasprotju s pogodbenimi določili in

pravili stroke, še manj je to izkazoval z ustreznimi dokazi, se ne

more sklicevati na to, da dela še vedno niso prevzeta, zaradi česar

je določilu 3. odstavka 623. člena ZOR plačila še ni dolžan izvršiti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep

o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 9 I 2003/3558 z dne

19.3.2003, in tožencu naložilo plačilo stroškov postopka tožeče

stranke v znesku 326.375,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi

obrestmi.

Toženec tej odločitvi nasprotuje in jo izpodbija iz vseh pritožbenih

razlogov. Vztraja pri trditvi, da tožeča stranka ni imela podlage (ne

pravne in ne dejanske) za izstavitev spornega računa, saj dela,

dogovorjena s pogodbo, niso zaključena oziroma izvršena dokončno.

Toženec je na opravljena dela tožeče stranke večkrat podal pripombe

in reklamacije, kar jasno izhaja iz ugovora, ki ga je poslal tožeči

stranki 25.1.2002. Jasno je tudi razvidno (dopis z dne 11.1.2002), da

je tožeča stranka priznala, da je imelo opravljeno delo

pomanjkljivosti in da le te niso bile v celoti odpravljene. Nadalje

navaja, da je sodišče pogodbeno razmerje presojalo v skladu z

navedbami prič, ni pa upoštevalo ugovornih navedb toženca, da je

izvajalec kršil določilo 7. člena pogodbe. Sodišču prve stopnje tudi

očita, da ni upoštevalo njegovega ugovora o nezapadlosti terjatve iz

spornega računa in ponavlja, da ga je prejel šele skupaj s sklepom o

izvršbi. Nazadnje pa zatrjuje, da mu je bila v postopku pred sodiščem

prve stopnje kršena pravica do izjave, s tem ko sodišče ni upoštevalo

njegovega opravičila za izostanek z naroka za glavno obravnavo dne

26. 11. 2004 in mu tako ni bila dana možnost, da tudi sam navede

relevantna dejstva, ki so pomembna za razjasnitev sporne situacije.

Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da s predloženim

bolniškim listom ni izkazal nenadnosti in nepredvidljivosti bolezni.

Poudarja, da zdravnik ne pozna pravne terminologije, da bi bolniški

list lahko pisal v smislu, ki ustreza sodišču.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru

pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti

(2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št.

26/99, 96/2002, 58/2003-US, 2/2004, v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko naroka za glavno

obravnavo dne 26.11.2004 ni preložilo na toženčev predlog, saj ni

izkazal, da so bili za preložitev podani opravičljivi razlogi.

Opravičiti izostanek ne pomeni le predložiti zdravniškega potrdila,

pač pa se mora sodnik na podlagi predloženega potrdila in upoštevaje

druge pomembne okoliščine prepričati, ali je izostanek dejansko

opravičljiv. To pa lahko stori le, če iz zdravniškega potrdila

izhaja, kdaj je bil opravljen pregled stranke zaradi zatrjevane

bolezni in opisano zdravstveno stanje (sodba in sklep Vrhovnega

sodišča, II Ips 28/99 z dne 21.10.1999). Tej zahtevi pa zdravniško

potrdilo, ki ga je predložil toženec, ne ustreza. V tem smislu je

zdravniško potrdilo popolnoma neobrazloženo (iz njega izhaja le to,

da je bil toženec 26.11.2005 upravičeno odsoten od dela zaradi

bolezni), zato je bila presoja sodnika o neupravičenem izostanku in o

tem, da naroka ni bilo potrebno preložiti, utemeljena.

Toženec nadalje sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni

upoštevalo njegovega ugovora o nezapadlosti terjatve iz spornega

računa, iz razloga, ker naj bi ga prejel šele skupaj s sklepom o

izvršbi. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je njegova

obveznost poravnati vtoževani znesek v skladu z 2. odstavkom 3. člena

pogodbe zapadla v plačilo že petnajsti dan po izstavitvi druge

začasne situacije oziroma najkasneje takrat, ko je tožeča stranka

odpravila uveljavljane pomanjkljivosti, vsekakor pred vložitvijo

predloga za izvršbo. Drugo začasno situacijo je toženec brez dvoma

(na to kažejo dokazi, ki jih je predložil sam - konkretno dopis

tožeči stranki 25.1.2002, naslovljen kot Ugovor k obračunu in zahtevi

za plačilo izvršenih del...) prejel že v drugi polovici leta 2001,

tožeča stranka pa je hkrati izkazala, da je tudi vse pripombe, ki jih

je imel in so bile utemeljene, odpravila najkasneje do 25.11.2001.

Končno pa toženec ne more biti uspešen niti s trditvijo, da tožeča

stranka za izstavitev spornega računa ni imela podlage, ker dela,

dogovorjena s pogodbo, niso zaključena in ker med strankama še ni bil

izvršen prevzem opravljenih del. Po določilu 3. odstavka 623. člena

Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89

v zvezi z določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št.

83/2001, v nadaljevanju ZOR) je sicer naročnik dolžan izvršiti

plačilo šele, ko delo prevzame, če ni v pogodbi določeno drugače,

vendar pa je delo dolžan prevzeti, ko je bilo izvršeno v skladu s

pogodbo in pravili posla (622. člen ZOR). Šteje se, da je delo

prevzeto, če naročnik, na prevzemnikovo zahtevo, da izvršeno delo

pregleda in prevzame, tega, brez utemeljenega razloga, ne stori (2.

odstavek 614. člena ZOR). Toženec svojih trditev v smeri, da tožeča

stranka ni izvršila vseh del po pogodbi oziroma le-ta niso bila

izvršena po pravilih pogodbe in stroke, zaradi česar izvršenega posla

ni bil dolžan prevzeti, oziroma da mu tožena stranka izvršenega dela

ni izročila, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi, ni določno opredelil,

niti izkazal. Njegova trditvena in dokazna podlaga v tej smeri je

preveč pavšalna, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje in s čimer

se višje sodišče strinja, da bi lahko uspešno uveljavljal ta sicer

relevanten ugovor. Poleg tega pa sta se stranki s pogodbo dogovorili,

da bo toženec plačila izvrševal postopoma, na podlagi začasnih

situacij (3. člen pogodbe). Toženec pa nikjer, ne v samem ugovoru in

ne v listinskih dokazih, ni jasno in natančno navedel, katera dela,

zajeta v drugi začasni situaciji, ki je podlaga izstavljenemu računu,

niso bila izvedena oziroma so bila izvedena v nasprotju s pogodbenimi

določili in pravili stroke, še manj je to izkazoval z ustreznimi

dokazi. Nasprotno je tožeča stranka uspela dokazati z zaslišanjem

prič in listinskimi dokazi, da so bila vsa dela, obračunana v drugi

začasni situaciji, izvedena, v skladu s pogodbo in pravili stroke in

da so bile upoštevane vse utemeljene toženčeve pripombe.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi

toženec izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, niti razlogi, na katere

mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je njegovo pritožbo

zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 781/2003
• VSK sodba I Cp 411/2003
• VSL sodba I Cpg 293/2004