VSL sklep II Cp 1207/2005

Jedro

Tožena stranka je v pogojih zapisala, da navedbe o zdravstvenem

stanju zavarovanca niso resnične, prijavljenec ne more uveljavljati

pravice do skladove pokojnine zaradi bolezni, ki je ob vstopu v sklad

ni navedel. Takšna določba pogojev je lahko le vnaprej dogovorjena

pogodbena odškodninska odgovornost, ki ima za posledico pravico

tožene stranke, da ne izpolni zavarovalne pogodbe, ko nastane

zavarovalni primer. Gre za vnaprej dogovorjeno civilno kazen. Zato

mora biti tožniku ta posledica znana, sicer se nanjo tožena stranka

ne more sklicevati.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki

je zahtevala plačilo invalidske pokojnine 50.000,00 SIT mesečno s

pripadki.

Proti zavrnitvi zahtevka se pritožuje tožeča stranka iz vseh

pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Agent tožene stranke je bil

vztrajen, izpolnil je podatke, tako da je spraševal tožnika in jih

vpisal v prijavo. Rubriko, ki se sedaj očita tožniku, je pustil

prazno. Tožnik je podpisal prijavo. Sodišče mu očita, da ni bil

dovolj skrben in bi moral prebrati izjavo, kar ne drži. Prijavo je

izpolnil agent in zato odgovarja za opustitev prazne rubrike agent.

Agent ne bi smel sprejeti izjave, ki je po trditvah tožene stranke

pomanjkljiva, oziroma bi morala biti veljavnost zavarovanja odložena

do vpogleda v zdravstveni karton tožnika. Če bi vedel tožnik, kaj se

od njega zahteva, bi navedel, da boleha za astmo, kar je bila edina

bolezen, za katero je takrat bolehal. Iz dokumentacije, katero je

imel izvedenec, ne izhaja, da bi bil tožnik seznanjen z boleznijo.

Tožnik ni bil seznanjen, da je že prisotna bolezen ledvic. Stanje se

mu je poslabšalo skoraj 20 let po sklenitvi zavarovanja. Nejasni

pogoji gredo v škodo tožniku. Toženi stranki se od leta 1976 do 1993

ni zdelo pomembno, da je rubrika prazna in je ves čas pobirala

tožnikov prispevek. Tožnikov zahtevek je bil zavrnjen, da prijava ni

pravilno izpolnjena in da je pomanjkljiva. Tožena stranka pa bi

morala pozvati tožnika na dopolnitev prijave. Sodišče bi moralo tudi

odločiti o tem, da tožena stranka neupravičeno razpolaga s sredstvi

tožnika in bi mu jih morala vrniti, sicer je nepravično obogatena.

Sodišče ni obrazložilo, zakaj se očita skrbnost tožniku, ne pa agentu

tožene stranke. V podobnih primerih zavarovalnice zahtevajo

zdravniške kartone oziroma pregled pri zdravniku. Tega tožena stranka

ni zahtevala. Če bi agent tožnika opozoril, bi tožena stranka vedela,

da mora prijaviti težave z astmo. Agent ni ravnal skrbno, imel je

celo goljufiv namen.

Proti odločitvi o stroških vlaga pritožbo tožena stranka, saj jih je

zaznamovala na pripravljalni vlogi.

Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila in predlaga

zavrnitev, saj je tožnik tisti, ki je zavezan k pravilni izpolnitvi

podatkov, saj je izjava pogodba in ne splošni pogoji.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek in se je pri tem

oprlo na dejstvo, da je tožnik leta 1976 podpisal izjavo, iz katere

izhaja, da ne boluje za nobeno boleznijo, ki bi mogla povzročiti

trajno nesposobnost za opravljanje obrtne dejavnosti. Sodišče je

ugotovilo, da je leta 1973 boloval zaradi težav z ledvicami in

začetno odpovedjo ledvic. Nato je bil hospitaliziran 1981 leta. Ker

je menilo, da je bila bolezen že prisotna, nato pa se je upokojil

zaradi te bolezni, se je oprlo na določbo 16. člena pravil Sklada za

vzajemno pomoč obrtnikov Slovenije z dne 12.6.1992 in ugotovilo, da

je treba tožbeni zahtevek zavrniti.

Pritožbeno sodišče je preizkušalo sodbo v mejah pritožbenih navedb in

po uradni dolžnosti in je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje

zmotno uporabilo materialno pravo in da so zato ostala pravno

odločilna dejstva neugotovljena.

Ni dvoma sicer o tem, da sta pravdni stranki 1976 leta sklenili

zavarovalno pogodbo, ki je sestavljena iz pristopne izjave z dne

12.7.1976 in zavarovalnih pogojev, ki jih tožena stranka poimenuje

pravila Sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije. Pri

tem je sodišče prve stopnje uporabilo pravila z dne 12.6.1992, ki

niso mogla veljati, saj je bilo zavarovanje sklenjeno leta 1976. V

tem času sicer še ni veljal Zakon o obligacijskih razmerjih, vendar

je bilo treba glede zavarovalne pogodbe uporabiti določb ODZ, glede

organizacije zavarovalnic pa Zakon o temeljih sistema zavarovanja

premoženja in oseb (Ur. l. SFRJ, št. 24/76). Dodatno pokojninsko

zavarovanje, kamor lahko uvrstimo sklenjeno pogodbo, v tem času ni

bilo urejeno v Zakonu o pokojninskih in invalidskih zavarovanjih, ta

zakon takrat še ni urejal, da na podlagi vzajemnosti določeni krogi

ljudi lahko oblikujejo pokojninske sklade (primerjaj tudi razloge

sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 224/2000). Delovanje samega

sklada pa je bilo takrat določeno na podlagi tedaj veljavnega Zakona

o združenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 53/76). Sodišče prve stopnje pa se

je pri svoji odločitvi oprlo na pravila Sklada iz leta 1992, ki v

času sklepanja pogodbe niso veljala in niso mogla biti tožniku

predočena kot sestavni del pogodbe. Pritožbeno sodišče tudi opozarja,

da je tožnik zaslišan kot stranka izpovedal, da mu nihče ni dal

"papirjev z zapisanimi zakoni" (list. št. 65).

Na pristopni izjavi (priloga A2) pa ni zapisano, kakšna posledica

izhaja iz dejstva, da tožnik ne izpolni rubrike v zvezi z bolovanjem

za boleznijo, ki bi mogla povzročiti trajno nesposobnost za

opravljanje obrtne dejavnosti.

Pritožbeno sodišče se je namreč najprej ukvarjalo z vsebino

pogodbenih določb tožene stranke, ki je odklonila izplačilo

invalidnine oziroma izpolnitev zavarovalne pogodbe. Tožena stranka je

namreč v Pravilih (pravil iz leta 1976 nimamo) iz leta 1992 določila,

da če navedbe o zdravstvenem stanju niso resnične, prijavljenec ne

more uveljavljati pravic do skladove invalidske pokojnine zaradi

bolezni, ki jih ob vstopu v Sklad ni navedel (16. člen pravil).

Takšna določba je lahko le vnaprej določena sankcija, če zavarovanec

ob vstopu krši pravila zavarovalnice, ter tako v primeru nastopa

zavarovalnega primera zavarovalnici zato ni treba izplačati dajatev

iz zavarovalne pogodbe. Izguba pravic iz zavarovanja je vedno

najstrožja sankcija, ki lahko doleti zavarovanca zaradi kršitev

pogodbenih obveznosti. Gre za privatno kazen (primerjaj Komentar

Obligacijskega zakonika, Polajnar Pavčnik Ada, str. 839 do 840). Gre

torej za vnaprej dogovorjeno pogodbeno odškodninsko, krivdno

odgovornost, ki ima za posledico, da zavarovalnici ni treba izpolniti

pogodbe.

Da lahko tožena stranka v tem primeru uveljavlja pravila odklonitve

izpolnitve pogodb zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, mora biti

ugotovljeno, da je s tem bil zavarovanec vnaprej seznanjen. Na

pristopni izjavi ne piše, kakšne so posledice, če zavarovanec te

rubrike ne izpolni. V konkretnem primeru v rubriki ni bilo

izpolnjeno, da zavarovanec bolezni nima. Rubrika je prazna. Poleg

tega tožnik ves čas trdi, da je pristopno izjavo izpolnil agent

tožene stranke, ki je tožnika spraševal po osebnih podatkih. Agent

zavarovanice dela v imenu in na račun zavarovalnice. Če je tožena

stranka za tožnika izpolnila pristopno izjavo, on pa jo je podpisal,

bi morala tožena stranka to izpolniti v celoti. Pri tem bi mu morala

tudi vročiti pravila, na katere se sedaj sklicuje.

Vseh pravno odločilnih dejstvih v zvezi s sklepanjem pogodb sodišče

prve stopnje zaradi zmotnega pravnega izhodišča ni ugotavljalo, zato

je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve

stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP).

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje presodi trditveno

podlago in dokaze skozi materialno pravno podlago ob upoštevanju

pristopne izjave in pravih pravil oziroma zavarovalnih pogojev, ki so

veljali v času sklepanja zavarovalne pogodbe. Če bo sodišče prve

stopnje ugotovilo, da je tožniku ob pristopni izjavi tožena stranka

omogočila, da bi se seznanil s posledicami neizpolnitve rubrike v

zvezi z boleznijo, ki je lahko v vzročni zvezi z upokojitvijo, bo

treba tožbeni zahtevek ponovno zavrniti. Treba bo tudi odgovoriti na

trditve tožnika (ponovi jih tudi v pritožbi), da mu ni bilo znano, da

v trenutku sklepanja pogodbe boluje za tako boleznijo, ki bi mogla

povzročiti trajno delovno nesposobnost. Pri tem je pravno odločilni

trenutek sklepanja pogodbe iz leta 1976 in ne dejstva iz leta 1973.

Tožnik je trdil, da ni vedel v trenutku sklepanja pogodbe za kakšno

svojo bolezen, razen za astmo, ki pa ni v vzročni zvezi s tožnikovo

upokojitvijo. Kršitev pogodbenih določb je lahko le krivdne narave,

saj objektivne odgovornosti in s tem posledice v pogodbenem pravu ni

poznal ODZ in tudi sedaj ne pozna Obligacijski zakonik. Če bo pa

sodišče ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni predočila posledice

neizpolnitve izjave ali pa če bo ugotovilo, da tožnik upravičeno ni

vedel za napoved v zvezi s svojo boleznijo, bo treba odločiti tudi o

višini tožbenega zahtevka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 274/2000
• VSL sodba II Cp 13/99
• VSL sklep II Cp 917/99