VSL sodba II Cp 5607/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2006:II.CP.5607.2005 |
Evidenčna številka: | VSL51719 |
Datum odločbe: | 22.02.2006 |
Področje: | civilno procesno pravo - mednarodno zasebno pravo |
Institut: | izročitev - tujina |
Jedro
Prvi člen Konvencije o civilnem postopku, z dne 1. marec 1954 določa,
temeljno pravilo o načinu vročanja v tujini in sicer po diplomatski
poti. Vendar pa je v 2. odstavku 6. člena navedene konvencije
določena izjema od tega pravila, ki dopušča vročanje neposredno po
pošti, če temu ne nasprotuje država, na območju katere je bila
vročitev opravljena, pri čemer tudi morebitno nasprotovanje države v
tem primeru nima pravnega učinka, če je mogoče pisanje vročiti
naslovniku brez prisile. V konkretnem primeru odločbi makedonskih
sodišč, s katerim je bilo zavrnjeno priznanje sodb naših sodišč, ne
moreta predstavljati dejanji nasprotovanja navedbam vročanja,
opravljenem v prej končanem pravdnem postopku, ki je tekel pred
slovenskim sodiščem.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek
tožeče stranke za plačilo zneska 6.320.558,00 SIT z zakonitimi
zamudnimi obrestmi od 1.6.1993 do plačila ter ji naložilo, da plača
toženi stranki pravdne stroške v znesku 180.647,00 SIT z zakonitimi
zamudnimi obrestmi od 7.4.2005 dalje do plačila.
Proti navedeni sodbi vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka.
Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.
Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako,
da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano
sodbo razveljavi, zadevo pa pošlje prvostopnemu sodišču v ponovno
obravnavanje. Poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo,
da določilo 1. člena zgoraj navedene konvencije ni obligatorno.
Zmotno je uporabljeno tudi določilo 2. odstavka 6. člena v zvezi s 1.
odstavkom točka 3 navedene konvencije, saj med Republiko Slovenijo in
Republiko Makedonijo pred letom 1994 ni bila sklenjena nobena
konvencija oziroma pogodba. Nadalje prvostopno sodišče ni imelo
dokaza, da Republika Slovenija ni nasprotovala , da se vročanje
pisanj opravi njeni pravni osebi ATP M. B. neposredno po pošti.
Nasprotno razpolagalo je z dokazom, da R Makedonija temu nasprotuje,
kar izhaja iz sklepa Apelacijskega sodišča v Skopju z dne 21.3.2002.
Zadnji stavek 2. odstavka člena 6 in točka 3 prvega odstavka člena 6
konvencije pa se nanašata na vročanje sodnih pisanj našega sodišča
našemu državljanu, ki se trenutno nahaja v tujini, ne pa na vročanje
sodnih pisanj našega sodišča tuji pravni osebi. Tožnik opozarja, da
je v Republiki Sloveniji izkoristil vsa pravna sredstva, kot izhaja
iz odgovora Javnega tožilstva R Makedonije z dne 12.8.2002 odvetniku
B. S., ki je tožnika zastopal v Republiki Makedoniji.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno
uporabilo materialno pravo. Da se izogne nepotrebnemu ponavljanju se
pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne razloge prvostopnega sodišča,
glede na pritožbene navedbe pa odgovarja:
Pritožbeno sodišče tako najprej nima pomislekov glede pravilnosti
razlage določb Konvencije o civilnem postopku, z dne 1. marca 1954.
Prvi člen konvencije res določa temeljno pravilo o načinu vročanja in
sicer po diplomatski poti. Vendar pa je v 2. odstavku 6. člena
navedene konvencije določena izjema od tega pravila, ki dopušča
vročanje neposredno po pošti, če temu ne nasprotuje država, na
območju katere je bila vročitev opravljena, pri čemer tudi morebitno
nasprotovanje države v tem primeru nima pravnega učinka, če je mogoče
pisanje vročiti naslovniku brez prisile. Slednja zakonsko predvidena
okoliščina pa je v spornem primeru v razlogih sodišča prve stopnje
ugotovljena in v pritožbenem postopku neizpodbijana. Pritožnik namreč
ne nasprotuje dejanski ugotovitvi prvostopnega sodišča, da so bile
vročitve toženi stranki opravljene brez prisile, saj jih je
sprejemala prostovoljno. S tem pa ostajajo brez ustrezne pravne teže
njegove pritožbene trditve o nepravilni razlagi in uporabi navedenih
določb konvencije tudi v tistem delu, ko izpostavlja obe odločbi
makedonskih sodišč, s katerima je bilo zavrnjeno priznanje sodb naših
sodišč, kot dejanji nasprotovanja navadnemu vročanju, opravljenem v
prej končanem pravdnem postopku. Nasprotovanje v smislu navedene
konvencijske določbe bi namreč moralo časovno sovpadati z obdobjem
vročanja pisanj, ne morejo pa takšnih negativnih pravnih učinkov, po
katerih bi bila z učinkom za nazaj odvzeta veljavnost že opravljenih
vročanj, povzročiti sodne odločbe, s katerimi je kasneje odločano o
priznanju tujih sodb izdanih v postopkih, v katerih so bila pisanja
vročena, na da bi naslovnik niti država, katere državljan je, tedaj
opravljenemu načinu vročanja nasprotovala.
Pritožnik nadalje očita nepravilno razlago določb 3. točke 1.
odstavka in 2. odstavka 6. člena konvencije, češ, da se navedeni
določbi nanašata le na vročanje sodnih pisanj našega sodišča našemu
državljanu, ki se trenutno nahaja v tujini, ne pa na vročanje sodnih
pisanj našega sodišča tuji pravni osebi. Najprej je sicer potrebno
opozoriti, da sodišče prve stopnje ne opre svoje razlage na določbo
3. točke navedenega člena temveč na prvo točko tega člena, ki določa,
da "določbe prejšnjih členov konvencije ne nasprotujejo možnosti, da
se pisanja pošljejo naslovnikom, ki se nahajajo v tujini, neposredno
po pošti.". Nobene takšne omejitve, kakršno poskuša prikazati
pritožnik, pa navedena določba konvencije ne določa. Pojem
"naslovnika, ki se nahaja v tujini" ob upoštevanju logičnega
razumevanja, da se za tujino šteje država, kjer pristojni organ druge
države želi opraviti vročitev pisanja, namreč opredeljuje tako osebo
- ne glede na njeno državljanstvo, ki se nahaja v tujini zgolj
začasno, kot tudi osebo, ki se tam nahaja stalno, kot v konkretnem
primeru, ko gre za makedonsko pravno osebo s sedežem v Makedoniji, ki
za slovenske organe predstavlja tujino. Ob razumevanju, kakršnega
ponuja pritožnik, bi bila v konkretnem primeru izključena tudi
uporaba pravila iz 1. člena konvencije, na katero se pritožnik sicer
v svoj prid sklicuje, in ki enako omenja vročanje pisanj osebam, ki
se nahajajo v tujini in zgolj za te predpisuje temeljno pravilo o
vročanju po diplomatski poti.
Pritožbeni očitek, da v času vročanja sodnih pisanj toženi stranki še
ni veljala Pogodba o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah,
bi bil upošteven, če navedena pogodba še ne bi veljala v času
odločanja o priznanju naše sodne odločbe pred makedonskim sodiščem.
Tako pa glede na začetek veljavnosti v letu 1997 pade v časovno
obdobje, ko je pred pristojnima sodiščema v Makedoniji potekal
omenjeni postopek. Temeljno sodišče v G. je namreč svoj sklep, s
katerim je zavrnilo priznanje sodb naših sodišč, izdalo dne
26.12.2001, navedeni sklep pa je bil potrjen s sklepom Apelacijskega
sodišča v Skopju, z dne 21.3.2002. Zato je sodišče prve stopnje na
podlagi ureditve iz navedene pogodbe pravilno ocenjevalo nepravilnost
odločanja makedonskega sodišča, ki je nepravilno oprlo svojo
odločitev na okoliščino, da vročitev ni bila opravljena po
diplomatski poti, v celoti pa razen določb navedene pogodbe, ki
predstavlja specialni in tudi za Republiko Makedonijo zavezujoč
predpis, prezrlo pravilo uzakonjeno v določbi 88. člena ZUKZPDR, po
katerem bi se lahko priznanje sodbe slovenskega sodišča zavrnilo le,
če toženi stranki ne bi bilo omogočeno sodelovanje v postopku,
takšna situacija pa je tudi po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah
prvostopnega sodišča izključena.
Pritožbeni očitki torej ne morejo omajati dejanske in pravne
pravilnosti izpodbijane sodbe. Tožena stranka je prostovoljno
sprejemala po pošti poslane sodne pošiljke naših sodišč v postopku,
iz katerega izvirajo sodbe, katerih makedonski pravosodni organi
nepravilno niso priznali in torej našim sodiščem v zvezi z vročanjem
ob obrazloženem ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja ter s tem
posledično tudi ne v tožbi uveljavljane odškodninske odgovornosti.
Zato je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen. Ker pritožbeno
sodišče tudi ni našlo kakšnih kršitev določb pravdnega postopka iz 2.
odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti,
je stroškovno zavrnilo pritožbo ter potrdilo sodbo sodišča prve
stopnje (člen 353 ZPP).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009