<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 5607/2005

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2006:II.CP.5607.2005
Evidenčna številka:VSL51719
Datum odločbe:22.02.2006
Področje:civilno procesno pravo - mednarodno zasebno pravo
Institut:izročitev - tujina

Jedro

Prvi člen Konvencije o civilnem postopku, z dne 1. marec 1954 določa,

temeljno pravilo o načinu vročanja v tujini in sicer po diplomatski

poti. Vendar pa je v 2. odstavku 6. člena navedene konvencije

določena izjema od tega pravila, ki dopušča vročanje neposredno po

pošti, če temu ne nasprotuje država, na območju katere je bila

vročitev opravljena, pri čemer tudi morebitno nasprotovanje države v

tem primeru nima pravnega učinka, če je mogoče pisanje vročiti

naslovniku brez prisile. V konkretnem primeru odločbi makedonskih

sodišč, s katerim je bilo zavrnjeno priznanje sodb naših sodišč, ne

moreta predstavljati dejanji nasprotovanja navedbam vročanja,

opravljenem v prej končanem pravdnem postopku, ki je tekel pred

slovenskim sodiščem.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek

tožeče stranke za plačilo zneska 6.320.558,00 SIT z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od 1.6.1993 do plačila ter ji naložilo, da plača

toženi stranki pravdne stroške v znesku 180.647,00 SIT z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od 7.4.2005 dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka.

Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako,

da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano

sodbo razveljavi, zadevo pa pošlje prvostopnemu sodišču v ponovno

obravnavanje. Poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo,

da določilo 1. člena zgoraj navedene konvencije ni obligatorno.

Zmotno je uporabljeno tudi določilo 2. odstavka 6. člena v zvezi s 1.

odstavkom točka 3 navedene konvencije, saj med Republiko Slovenijo in

Republiko Makedonijo pred letom 1994 ni bila sklenjena nobena

konvencija oziroma pogodba. Nadalje prvostopno sodišče ni imelo

dokaza, da Republika Slovenija ni nasprotovala , da se vročanje

pisanj opravi njeni pravni osebi ATP M. B. neposredno po pošti.

Nasprotno razpolagalo je z dokazom, da R Makedonija temu nasprotuje,

kar izhaja iz sklepa Apelacijskega sodišča v Skopju z dne 21.3.2002.

Zadnji stavek 2. odstavka člena 6 in točka 3 prvega odstavka člena 6

konvencije pa se nanašata na vročanje sodnih pisanj našega sodišča

našemu državljanu, ki se trenutno nahaja v tujini, ne pa na vročanje

sodnih pisanj našega sodišča tuji pravni osebi. Tožnik opozarja, da

je v Republiki Sloveniji izkoristil vsa pravna sredstva, kot izhaja

iz odgovora Javnega tožilstva R Makedonije z dne 12.8.2002 odvetniku

B. S., ki je tožnika zastopal v Republiki Makedoniji.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno

uporabilo materialno pravo. Da se izogne nepotrebnemu ponavljanju se

pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne razloge prvostopnega sodišča,

glede na pritožbene navedbe pa odgovarja:

Pritožbeno sodišče tako najprej nima pomislekov glede pravilnosti

razlage določb Konvencije o civilnem postopku, z dne 1. marca 1954.

Prvi člen konvencije res določa temeljno pravilo o načinu vročanja in

sicer po diplomatski poti. Vendar pa je v 2. odstavku 6. člena

navedene konvencije določena izjema od tega pravila, ki dopušča

vročanje neposredno po pošti, če temu ne nasprotuje država, na

območju katere je bila vročitev opravljena, pri čemer tudi morebitno

nasprotovanje države v tem primeru nima pravnega učinka, če je mogoče

pisanje vročiti naslovniku brez prisile. Slednja zakonsko predvidena

okoliščina pa je v spornem primeru v razlogih sodišča prve stopnje

ugotovljena in v pritožbenem postopku neizpodbijana. Pritožnik namreč

ne nasprotuje dejanski ugotovitvi prvostopnega sodišča, da so bile

vročitve toženi stranki opravljene brez prisile, saj jih je

sprejemala prostovoljno. S tem pa ostajajo brez ustrezne pravne teže

njegove pritožbene trditve o nepravilni razlagi in uporabi navedenih

določb konvencije tudi v tistem delu, ko izpostavlja obe odločbi

makedonskih sodišč, s katerima je bilo zavrnjeno priznanje sodb naših

sodišč, kot dejanji nasprotovanja navadnemu vročanju, opravljenem v

prej končanem pravdnem postopku. Nasprotovanje v smislu navedene

konvencijske določbe bi namreč moralo časovno sovpadati z obdobjem

vročanja pisanj, ne morejo pa takšnih negativnih pravnih učinkov, po

katerih bi bila z učinkom za nazaj odvzeta veljavnost že opravljenih

vročanj, povzročiti sodne odločbe, s katerimi je kasneje odločano o

priznanju tujih sodb izdanih v postopkih, v katerih so bila pisanja

vročena, na da bi naslovnik niti država, katere državljan je, tedaj

opravljenemu načinu vročanja nasprotovala.

Pritožnik nadalje očita nepravilno razlago določb 3. točke 1.

odstavka in 2. odstavka 6. člena konvencije, češ, da se navedeni

določbi nanašata le na vročanje sodnih pisanj našega sodišča našemu

državljanu, ki se trenutno nahaja v tujini, ne pa na vročanje sodnih

pisanj našega sodišča tuji pravni osebi. Najprej je sicer potrebno

opozoriti, da sodišče prve stopnje ne opre svoje razlage na določbo

3. točke navedenega člena temveč na prvo točko tega člena, ki določa,

da "določbe prejšnjih členov konvencije ne nasprotujejo možnosti, da

se pisanja pošljejo naslovnikom, ki se nahajajo v tujini, neposredno

po pošti.". Nobene takšne omejitve, kakršno poskuša prikazati

pritožnik, pa navedena določba konvencije ne določa. Pojem

"naslovnika, ki se nahaja v tujini" ob upoštevanju logičnega

razumevanja, da se za tujino šteje država, kjer pristojni organ druge

države želi opraviti vročitev pisanja, namreč opredeljuje tako osebo

- ne glede na njeno državljanstvo, ki se nahaja v tujini zgolj

začasno, kot tudi osebo, ki se tam nahaja stalno, kot v konkretnem

primeru, ko gre za makedonsko pravno osebo s sedežem v Makedoniji, ki

za slovenske organe predstavlja tujino. Ob razumevanju, kakršnega

ponuja pritožnik, bi bila v konkretnem primeru izključena tudi

uporaba pravila iz 1. člena konvencije, na katero se pritožnik sicer

v svoj prid sklicuje, in ki enako omenja vročanje pisanj osebam, ki

se nahajajo v tujini in zgolj za te predpisuje temeljno pravilo o

vročanju po diplomatski poti.

Pritožbeni očitek, da v času vročanja sodnih pisanj toženi stranki še

ni veljala Pogodba o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah,

bi bil upošteven, če navedena pogodba še ne bi veljala v času

odločanja o priznanju naše sodne odločbe pred makedonskim sodiščem.

Tako pa glede na začetek veljavnosti v letu 1997 pade v časovno

obdobje, ko je pred pristojnima sodiščema v Makedoniji potekal

omenjeni postopek. Temeljno sodišče v G. je namreč svoj sklep, s

katerim je zavrnilo priznanje sodb naših sodišč, izdalo dne

26.12.2001, navedeni sklep pa je bil potrjen s sklepom Apelacijskega

sodišča v Skopju, z dne 21.3.2002. Zato je sodišče prve stopnje na

podlagi ureditve iz navedene pogodbe pravilno ocenjevalo nepravilnost

odločanja makedonskega sodišča, ki je nepravilno oprlo svojo

odločitev na okoliščino, da vročitev ni bila opravljena po

diplomatski poti, v celoti pa razen določb navedene pogodbe, ki

predstavlja specialni in tudi za Republiko Makedonijo zavezujoč

predpis, prezrlo pravilo uzakonjeno v določbi 88. člena ZUKZPDR, po

katerem bi se lahko priznanje sodbe slovenskega sodišča zavrnilo le,

če toženi stranki ne bi bilo omogočeno sodelovanje v postopku,

takšna situacija pa je tudi po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah

prvostopnega sodišča izključena.

Pritožbeni očitki torej ne morejo omajati dejanske in pravne

pravilnosti izpodbijane sodbe. Tožena stranka je prostovoljno

sprejemala po pošti poslane sodne pošiljke naših sodišč v postopku,

iz katerega izvirajo sodbe, katerih makedonski pravosodni organi

nepravilno niso priznali in torej našim sodiščem v zvezi z vročanjem

ob obrazloženem ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja ter s tem

posledično tudi ne v tožbi uveljavljane odškodninske odgovornosti.

Zato je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen. Ker pritožbeno

sodišče tudi ni našlo kakšnih kršitev določb pravdnega postopka iz 2.

odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti,

je stroškovno zavrnilo pritožbo ter potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje (člen 353 ZPP).

 


Zveza:


Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNzc1MA==