<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep II Cp 2659/2005

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2006:II.CP.2659.2005
Evidenčna številka:VSL51714
Datum odločbe:05.01.2006
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:neupravičena pridobitev - uporaba tuje stvari v svojo korist - skupna lastnina - zamudna sodba - sklepčnost tožbenega zahtevka

Jedro

Toženka, ki svoje lastniško upravičenje rabe še naprej izvršuje tudi potem, ko je tožnik skupno stanovanje (prostovoljno) prenehal uporabljati, pa samo s tem še ne krši njegove pravice, saj tožniku ne preprečuje nadaljevanja uporabe stanovanja. Ker tožnik v predmetnem postopku ni zatrjeval svojega konkretnega in realnega prikrajšanja, ni navedel pravno relevantnega dejstva. To pomeni, da uveljavljani tožbeni zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje v II/1. in II/2. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

" 1.Tožena stranka I. P., M. 9, Ljubljana, je dolžna plačati tožeči stranki O. P., Ulica a. 1, Ljubljana, 2.610.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 22.11.2004 dalje do plačila in v bodoče po 45.000,00 SIT mesečno do vsakega 10. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi;

2.Tožena stranka I. P., M. 9, Ljubljana, je dolžna plačati tožeči stranki O. P., Ulica a. 1, Ljubljana, njene pravdne stroške v 8 dneh po njihovi odmeri, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi;

vse pod izvršbo."

V ostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot prepozen zavrglo odgovor tožene stranke na tožbo, vložen pri istem sodišču 23.2.2003 (pravilno: 23.2.2005, I. tč. izreka). Z izpodbijano zamudno sodbo je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2.610.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2005 do plačila in v bodoče po 45.000,00 SIT mesečno do vsakega desetega dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II./1. tč. izreka). Hkrati je toženi stranki naložilo, da mora v osmih dneh od izdaje te zamudne sodbe plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 77.550,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II./2. tč. izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 22.11.2004 do 17.1.2005 je zavrnilo (II./3. tč. izreka). Proti sklepu in zamudni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka, zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek. Pravi, da je toženka tožbo sicer prejela 22.1.2005, vendar pa je bila prepričana, da je bil dan prejema ponedeljek, 24.1.2005 in ne sobota, 22.1.2005, saj do takrat ob sobotah poštnih pošiljk z vročilnicami ni prejemala. Po njenem mnenju za izdajo izpodbijane zamudne sodbe nista bila izpolnjena tretji in četrti pogoj. Sporno stanovanje namreč ni skupna last pravdnih strank, tega tožeča stranka ob vložitvi tožbe tudi ni z ničemer dokazala. Toženka je bila nosilka stanovanjske pravice in je stanovanje kasneje odkupila tako, da je celotno kupnino z obročnim odplačevanjem plačevala in odplačala toženka sama, po razvezi zakonske zveze. Opozarja, da je pri Okrožnem sodišču v Ljubljani v teku pravdni postopek zaradi ugotovitve izključne lastninske pravice na predmetnem stanovanju, ki se vodi pod opr. št. P 1395/2003-I. Tožena stranka uporablja sporno stanovanje za zadovoljevanje osnovnih življenjskih pogojev in nima od tega nobene koristi. Pravdni stranki nista nikoli sklenili najemne pogodbe, niti ni bilo o tem govora. Ker je toženka stanovanje v celoti odplačala sama, je ona lastnica stanovanja. Zamudna sodba bo imela enak učinek kot sklenjena najemna pogodba, vendar pa ne vsebuje vseh bistvenih sestavin, ki jih po določbah Stanovanjskega zakona - SZ-1 mora vsebovati najemna pogodba. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati listinskega dokaza tožeče stranke - izvedenskega mnenja N. B., saj tega izvedenca ni postavilo sodišče. Poleg tega izvedenec ni bil nikoli v stanovanju, čeprav iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil opravljen ogled na licu mesta. Iz povedanega sledi, da je prvostopno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. tč. 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, saj je izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbo 3. in 4. točke 318. člena ZPP. Hkrati je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj ni uporabilo 1. odst. 59. člena ZZZDR ter 84. in 91. člena SZ-1. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru navedla, da tožena stranka v pritožbi proti sklepu ni navedla opravičljivega razloga za prepozno vložen odgovor na tožbo. S tem, ko tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da tožnik ni lastnik stanovanja, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v primeru zamudne sodbe ni dopusten pritožbeni razlog. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne, potrdi izpodbijana sklep in zamudno sodbo sodišča prve stopnje in toženi stranki naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo. Tožena stranka je na odgovor na pritožbo odgovorila, vendar sodišče druge stopnje njene vloge glede na določbo 344. člena ZPP ni upoštevalo. Pritožba proti sklepu o zavrženju odgovora na tožbo ni utemeljena. Pritožba proti zamudni sodbi (II./1. tč. in II./2. tč. izreka) je utemeljena. K pritožbi proti sklepu Iz pravilno izpolnjene povratnice, pripete k list. št. 5 spisa, je razvidno, da je toženka tožbo prejela 22.1.2005. Ta povratnica je javna listina in dokaz o prejemu sodne pošiljke (1. odst. 149. člena ZPP), ki ga je mogoče ovreči z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Tega pa po oceni sodišča druge stopnje toženki ni uspelo. Njena trditev, da je bila prepričana, da je tožbo prejela v ponedeljek 24.1.2005 in ne v soboto 22.1.2005, ker ob sobotah do tedaj ni prejemala priporočenih pošiljk, ni pravno upoštevna. Osebna vročitev sodnih pisanj je namreč urejena tako, da poštni uslužbenec izroči pošiljko naslovniku osebno, ta pa lastnoročno podpiše povratnico in nanjo z besedo sam napiše dan in mesec prejema, kar je storila tudi toženka (prim. povratnico, 142. člen ZPP in 1. odst. 25. člena Zakona o poštnih storitvah). Izpodbijani sklep je sodišče druge stopnje preizkusilo še glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo, da prvostopno sodišče ni storilo nobene izmed navedenih bistvenih kršitev določb postopka in je pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbo v tem delu zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka) na podlagi 2. tč. 365. člena ZPP potrdilo. K pritožbi proti zamudni sodbi Sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 318. člena ZPP. Glavni vsebinski pogoj za izdajo zamudne sodbe je, da mora biti tožba sklepčna - iz dejstev, ki so navedena v tožbi, mora izhajati utemeljenost tožbenega zahtevka (318/1-3. tč. ZPP). Sodišče prve stopnje mora zato pred izdajo zamudne sodbe preizkusiti materialnopravno utemeljenost zahtevka glede na zatrjevana dejstva. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da sta tožnik in toženka razvezana zakonca, da je stanovanje na M. 9 v njuni skupni lasti, da tožnik v tem stanovanju ne živi od marca 2000 in da toženka od takrat uporablja celotno stanovanje skupaj z otroki. Zahtevala je plačilo najemnine - uporabnine za uporabo tožnikega deleža (1/2), upoštevaje cenitev, iz katere izhaja, da je tržna mesečna najemnina za stanovanje 90.000,00 SIT. Tožnikov tožbeni zahtevek je glede na trditveno podlago in ustaljeno sodno prakso (obligacijski) verzijski zahtevek v smislu 219. člena v zvezi z 210. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika), kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče (prim. zlasti razloge v odločbah Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 280/2004, II Ips 716/2003 in II Ips 593/2003). Da bi tožnik z zahtevkom za plačilo uporabnine uspel, bi moral zatrjevati (in kasneje dokazati) svoje prikrajšanje, toženkino obogatitev, vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo in odsotnost pravnega temelja. Tožnik pa v tožbi svojega prikrajšanja sploh ne zatrjuje. Trditev, da tožnik skupnega stanovanja ne uporablja, za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve ne zadošča (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 201/2003). Dolžnost vsakega lastnika je, da svojo stvar uporablja le v mejah, ki jih določa zakon in da se vzdrži kršitve lastninske pravice drugega, kar velja tudi za skupne lastnike, ki stvar v skupni lastnini uporabljajo skupno (12., 37. in 72. člen Stvarnopravnega zakonika). Toženka, ki svoje lastniško upravičenje (rabe) še naprej izvršuje tudi potem ko je tožnik skupno stanovanje (prostovoljno) prenehal uporabljati, pa samo s tem še ne krši njegove pravice, saj tožniku ne preprečuje nadaljevanja uporabe stanovanja. Ker tožnik v predmetnem postopku ni zatrjeval svojega konkretnega in realnega prikrajšanja, ni navedel pravno relevantnega dejstva. To pomeni, da uveljavljani tožbeni zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen. Prvostopno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da so ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 1. odst. 318. člena ZPP izpolnjeni. Z razlogi se drugostopno sodišče strinja. Dejansko stanje je tudi dovolj substancirano, saj je iz trditvene podlage razvidno, na kateri dejanski sklop se opira zahtevek, le-tega pa je tudi mogoče natančno ločiti od drugih. Glede na nesklepčnost tožbenega zahtevka bi torej moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi 219. člena v zvezi s 210. členom ZOR izdati sodbo, s katero bi tožbeni zahtevek zavrnilo (3. odst. 318. člena ZPP). Ker tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje pa v postopku ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niti izrecno očitane kršitve iz 7. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje zamudno sodbo v izpodbijanem (ugodilnem) delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek pod točkama II/1. in II/2. izreka odločbe sodišča prve stopnje (4. tč. 358. člena ZPP). Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano zamudno sodbo spremenilo že v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava, ne odgovarja na pritožbene navedbe glede lastninske pravice, uporabe izvedenskega mnenja, obstoja koristi in obstoja najemne pogodbe. Stroški postopka Odločitev o stroških postopka temelji na določbah 1. odst. 154. člena in 2. odst. 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka v postopku ni uspela (v pritožbenem postopku pa je uspela le s sorazmerno majhnim delom - tj. glede odločitve o zavrženju odgovora na tožbo), ni upravičena do povrnitve priglašenih pravdnih stroškov za tožbo in odgovor na pritožbo. Tožena stranka je zahtevala stroške odgovora na tožbo, vendar ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za pravdo, kajti odgovor na tožbo se v postopku ni upošteval (1. odst. 155. člena ZPP). Zato nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.  


Zveza:

ZOR člen 210, 219, 210, 219. ZPP člen 142, 318, 318/1, 318/2, 318/3, 142, 318, 318/1, 318/2, 318/3. SPZ člen 12, 37, 72, 12, 37, 72.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.10.2014

Opombe:

P2RvYy0zNzc0Ng==