VSL vmesna sodba in sklep II Cp 2057/2004
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:II.CP.2057.2004 |
Evidenčna številka: | VSL50282 |
Datum odločbe: | 31.08.2005 |
Področje: | ODŠKODNINSKO PRAVO |
Institut: | povzročitev škode - odgovornost cestnega podjetja - vzdrževanje cest - deljena odgovornost - vzročna zveza - vmesna sodba na drugi stopnji |
Jedro
Glede na znano mu okoliščino pospešene rekonstrukcije ceste v
neposredni bližini, zaradi katere je v tistem obdobju na spornem
odseku ceste pogosto prihajalo do razsutja peska po cestišču, bi
moralo cestno podjetje skladno z merilom skrbnosti dobrega
strokovnjaka redne preglede na tem odseku ceste opravljati pogosteje
kot sicer. Odgovornosti se tudi ne more razbremeniti s sklicevanjem
na odgovornost izjavalca rekonstrukcijskih del, saj je poleg
slednjega tudi samo opustilo dolžnostno ravnanje; tisti, ki so
povzročili škodo, delali pa so neodvisno drug od drugega, pa so
oškodovancu solidarno odgovorni.
Izrek
1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba:
- v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti druge tožene
stranke z vmesno sodbo delno spremeni tako, da se ugotovi
odškodninska odgovornost druge tožene stranke Cestnega
podjetja K. za 60% tožnikove škode;
- razveljavi v odločbi o stroških pravdnega postopka, kolikor se
odločitev nanaša na drugo toženo stranko (2. alineja 2. točke
izreka);
ter se zadeva zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka ter o
stroških postopka zoper drugo toženo stranko vrne sodišču prve
stopnje v nadaljnji postopek.
2. V preostalem delu (glede odgovornosti druge tožene stranke za
preostalih 40% tožnikove škode ter glede odgovornosti prve in tretje
tožene stranke) se pritožba zavrne in se v nadaljnjem izpodbijanem, a
nespremenjenem in nerazveljavljenem delu, potrdi sodba sodišča prve
stopnje.
3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno
odločbo.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tokrat v celoti
zavrnilo zahtevek tožnika na solidarno plačilo odškodnine za negmotno
škodo v znesku 4.101,84 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
26.9.1989 dalje; v znesku 36,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi
od 31.8.1989 dalje ter v znesku 6.381,70 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 26.9.1990 dalje do plačila. Tožniku pa je naložilo
povračilo pravdnih stroškov toženih strank, in sicer prve tožene
stranke v znesku 64.150,00 SIT, druge tožene stranke v znesku
415.182,20 SIT ter tretje tožene stranke v znesku 2.500,00 SIT, vse
skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne
sodbe dalje do plačila.
Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene
razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l.
RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP) ter
pritožbenemu sodišče predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo
napadene sodbe oziroma podredno njeno razveljavitev ter vrnitev
zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne sprejema zaključka
prvostopnega sodišča, da ni podana odgovornost nobene od toženih
strank za škodni dogodek z dne 16.7.1989, iz naslova katerega zahteva
povračilo vtoževane gmotne škode. Kar zadeva odgovornost tretje
tožene stranke, je odločitev prvostopnega sodišča, češ da njena
odgovornost ni podana, rezultat zmotne ugotovitve dejanskega stanja v
zvezi z vprašanjem, kdo je razsul pesek po cestišču. Upoštevaje
nesporna dejstva v tej zadevi, da je bila namreč tretja tožena
stranka v kritičnem času izvajalec del pri izgradnji blejske
vpadnice, ki se je gradila v neposredni bližini kraja nezgode, ter da
so njeni delavci z gradbišča vsakodnevno odvažali pesek, in sicer
tudi po spornem odseku ceste, na katerem je do prometne nezgode
prišlo ter ob upoštevanju nadaljnjega nespornega dejstva v tej
zadevi, da je bil na cestišču ob prometni nezgodi razsut pesek, ki je
bil po njegovih zatrjevanjih tudi vzrok za nesrečo njegove pok.
hčerke, ter nadalje ob upoštevanju izpovedb prič A. B. in S. M., iz
katerih izhaja, da delavci druge tožene stranke kritičnega odseka
niso čistili, temveč so ga čistili delavci tretje tožene stranke, ter
izpovedb prič V. I. ter A. Z., da so neki delavci kritični del
cestišča čistili tudi v času prometne nezgode ter ob upoštevanju
fotografije kraja prometne nezgode, iz katere je razvidno, da se je
na kraju nezgode nahajal unimog ljubljanske registracije, za katerega
ne more biti dvoma, da je pripadal tretji, in ne drugi toženi
stranki, je zaključek prvostopnega sodišča, da tožniku ni uspelo
dokazati, da so pesek razsuli prav delavci tretje tožene stranke,
zmoten. V posledici takšnega zmotnega dejanskega zaključka pa je
prvostopno sodišče nadalje tudi materialno pravo zmotno uporabilo, ko
je štelo, da odgovornost tretje tožene stranke ni podana. Ker je
podana odgovornost tretje tožene stranke kot izvajalca del, je podana
tudi odgovornost prve tožene stranke kot naročnika teh del. Podana pa
je tudi odgovornost druge tožene stranke in je odločitev prvostopnega
sodišča tudi v tem delu pravno zmotna. Druga tožena stranka je bila
namreč dolžna čistiti odsek ceste, na katerem je do nezgode prišlo,
zato je bila dolžna intervenirati, četudi ni prejela posebnega
obvestila o pesku na cestišču, saj ji je bilo znano, da so se dela v
zvezi z izgradnjo blejske vpadnice izvajala 24 ur dnevno ter da je
zato pogosto prihajalo do posipanja cestišča, te okoliščine pa so
terjale ne samo opravljanje rednih pregledov, temveč tudi izredne
preglede tega odseka ceste. Na prvi stopnji ugotovljena okoliščina,
da je bil pesek na cestišču že zvožen in strjen, pa kaže na to, da bi
druga tožena stranka, če bi cesto nadzorovala, imela dovolj možnosti
za pravočasno intervencijo in čiščenje ceste.
Na pritožbo je odgovorila druga tožena stranka. Navaja, da je zmotno
naziranje v pritožbi, češ da bi morala zaradi bližnje rekonstrukcije
ceste organizirati izredne preglede, saj razsutje peska na cesti ne
predstavlja izrednega dogodka. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo,
da pred nezgodo o pesku na cestišču ni bila obveščena, ji torej ni
mogoče očitati, da je opustila katero od svojih obveznosti. Res je
sicer, da je bila redni vzdrževalec sporne ceste, vendar pa zanjo ni
obstajala obveznost, da na gradbišču drugega izvajalca skrbi za
zagotavljanje varnih prometnih pogojev, za kar je skladno z določbami
Zakona o graditvi objektov dolžan skrbeti izvajalec del sam. Predlaga
zavrnitev pritožbe in potrditev napadene sodbe.
Pritožba je delno utemeljena.
Tožnik vtožuje plačilo gmotne škode, ki naj bi mu nastala zaradi
prometne nezgode, ki se je pripetila dne 16.7.1989 ob 00.10 uri na
nepreglednem desnem ovinku regionalne ceste Lesce-Bled, kot posledica
vozničine izgube oblasti nad vozilom, v lasti tožnika. Trdi, da je do
nezgode prišlo izključno zaradi peska, ki se je nahajal na cestišču,
zato je podana odgovornost tretje tožene stranke kot izvajalke del
pri rekonstrukciji blejske vpadnice, saj naj bi njeni delavci razsuli
pesek po cestišču; po njegovem mnenju pa je podana tudi
odgovornost prve tožene stranke kot naročnika teh del, kot
tudi druge tožene stranke kot organizacije, ki je bila
pristojna za vzdrževanje spornega odseka ceste.
Sodišče prve stopnje je zahtevek zoper tretjo toženo stranko zavrnilo
iz razloga, ker je štelo, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi pesek
po cestišču razsuli ravno njeni delavci. Tožnik takšen dejanski
zaključek prvostopnega sodišča izpodbija z obširino oceno posameznih
na prvi stopnji izvedenih dokazov, vendar pa pritožbeno sodišče
ugotavlja, da gre v tej zadevi glede na določbo 1. odstavka 443.
člena ZPP (ki je tekom te pravde stopil v veljavo ter za
razliko od prej veljavnega 1. odstavka 458. člena Zakona o
pravdnem postopku, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 s spr.; ZPP/77
drugače opredelil spor majhne vrednosti), za spor majhne
vrednosti (10.519,50 SIT), zato teh pritožbenih navedb ne
more upoštevati, saj je sodbo v postopku v sporu majhne
vrednosti mogoče izpodbijati le iz razlogov absolutne
bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena
ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava (prim. 1. odstavek 458.
člena ZPP), medtem ko je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot
je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, vezano. Ker po prvostopnih
dejanskih zaključkih tožnik ni uspel dokazati, da naj bi pesek po
cestišču razsuli ravno delavci tretje tožene stranke, je zaključek
prvostopnega sodišča, da odškodninska odgovornost tretje tožene
stranke ni podana, materialnopravno pravilen, saj ji protipravno
ravnanje kot prva predpostavka odškodninske odgovornosti ni bilo
dokazano, in je pritožba tožnika v tem delu neutemeljena.
Ker utemeljuje tožnik odgovornost prve tožene stranke na dejstvu, da
naj bi bila soodgovorna za nezgodo kot naročnik gradbenih del, ki jih
je izvajala tretja tožena stranka, torej v smislu določbe 207. člena
Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št.29/78 s spr.; ZOR),
je nadalje pravilna tudi odločitev prvostopnega sodišča, da tudi
odgovornost prve tožene stranke ni podana. Obstoj odškodninske
odgovornosti izvajalca del je namreč predpostavka za obstoj solidarne
odškodninske odgovornosti naročnika teh del.
Kar zadeva odgovornost tretje in prve tožene stranke, je bilo treba
iz zgoraj navedenih razlogov pritožbo tožnika zavrniti ter v tem delu
potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeno sodišče tudi ni
ugotovilo nobenih postopkovnih kršitev, na katere je dolžno skladno z
določbo 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dožnosti (353.
člen ZPP).
Pritožba pa je utemeljena v delu, v katerem izpodbija prvostopno
odločitev glede obstoja odškodninske odgovornosti druge tožene
stranke kot organizacije za vzdrževanje javnih cest. Pritožbeno
sodišče v prvi vrsti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno
zavrnilo njen ugovor, češ da v kritičnem času ni bila zavezana k
vzdrževanju spornega odseka ceste, ker da ji je bila rekonstruirana
cesta dana v upravljanje šele po nezgodi, saj po prvostopnih
ugotovitvah do nezgode ni prišlo na odseku ceste, kjer so se
opravljala rekonstrukcijska dela, temveč na odseku, na katerem dela
niso bila izvajana in je bil tudi v času nesreče v upravljanju druge
tožene stranke. Zato tudi ne morejo biti upoštevna njena izvajanja v
odgovoru na pritožbo, češ da ni bila dolžna zagotoviti varnih
prometnih pogojev na gradbišču drugega izvajalca. Brez dvoma je bila
torej druga tožena stranka sporni odsek ceste dolžna vzdrževati;
vprašanje pa je, ali je cesto tudi vzdrževala tako, kot ji je
nalagala takrat veljavna zakonodaja. V pritožbenem postopku ni
sporno, da je druga tožena stranka v kritičnem obdobju na spornem
odseku ceste izvajala redne preglede dvakrat tedensko ter da
kritičnega dne tudi ni bila obveščena, da se na tem odseku ceste
nahaja pesek; sporno pa ostaja, ali bi morala druga tožena stranka
glede na znano ji dejstvo, da se je zaradi bližnje rekonstrukcije
blejske vpadnice na spornem odseku ceste pogosto nahajal pesek,
le-tega skrbneje nadzorovati.
Obveznosti druge tožene stranke je v spornem obdobju urejal Zakon o
cestah (Ur.l. SRS št. 2/1988 - prečiščeno besedilo; v nadaljevanju
ZCes). Ta je v 81. členu določal, da ceste redno vzdržujejo za to
opremljene in usposobljene organizacije za redno vzdrževanje cest;
ter da morajo biti ceste redno vzdrževane tako, da je na njih mogoč
promet, za katerega so namenjene, ter na način in ob pogojih, ki jih
določa ta zakon, predpisi, izdani na njegovi podlagi in predpisi o
varnosti cestnega prometa. Redno vzdrževanje ceste je po določbi 82.
člena ZCes zajemalo tudi nadzor nad prevoznostjo in uporabnostjo
ceste, ki se izvaja z rednimi, občasnimi in izrednimi pregledi. Obseg
in način rednega vdrževanja in varstva cest pa je podrobneje urejal
na podlagi ZCes sprejeti Pravilnik o obnavljanju, rednem vzdrževanju
in varstvu cest (Ur.l. SRS, št. 11/1988; v nadaljevanju
pravilnik). Skladno z določbo 17. člena pravilnika je namen
rednega pregleda cest v ugotavljanju njihovega splošnega
stanja in prevoznosti. V 18. in 19. členu pa pravilnik
opredeluje še pojma občasnih in izrednih pregledov cest.
Izredni pregledi se opravijo ob izrednih dogodkih, zaradi
katerih je lahko ovirana prevoznost ceste; katere, pravilnik
v 2. odstavku tudi primeroma našteva. Iz opisa le-teh pa je
razvidno, da so izredni pregledi namenjeni predvsem nadzoru
ob elementarnih pojavih, med katere pa tudi po oceni
pritožbenega sodišča posutje peska po cestišču, ki je bil
(glede na znano dejstvo bližnje rekonstukcije ceste)
predvidljiv dogodek, ni mogoče uvrstiti. Zato je treba
pritrditi prvostopnemu stališču, da konkretna situcija
izrednih pregledov od druge tožene stranke ni terjala in so
v tem smislu pritožbeni očitki neutemeljeni. Je pa
pritožbeno sodišče mnenja, da so dane okoliščine drugi
toženi stranki nalagale, da opravi več rednih pregledov, kot
jih je opravljala sicer. Treba je namreč izhajati iz namena
rednih pregledov, ki je v zagotavljanju varnega prometa, pri
tem pa imeti pred očmi dejstvo, da je druga tožena stranka
organizacija, ki se poklicno ukvarja z vzdrževanjem cest in
se zato skrbnost njenega ravnanja strožje presoja - po merilu
skrbnosti dobrega strokovnjaka (prim. 2. odst. 18. člena ZOR), zato
je po oceni pritožbenega sodišča pravno zmoten zaključek prvostopnega
sodišča, da je druga tožena stranka z izkazanimi dvakrat tedenskimi
pregledi zadostila zakonski obveznosti rednega vzdrževanja in varstva
javnih cest. Niti citirani zakon niti pravilnik, ki je bil na njegovi
podlagi sprejet, namreč številčno ne določata, koliko rednih
pregledov tedensko je bila dolžna druga tožena stranka opraviti. Po
oceni pritožbenega sodišča je bistveno, da jih (glede na dane
okoliščine) opravi toliko, da učinkovito izpolni svojo zakonsko
obveznost vzdrževanja cest. V dani situaciji, ko je bilo splošno
znano, da zaradi bližnjih rekonstrukcijskih del pogosto prihaja do
razsipanja peska po cestišču, bi morala druga tožena stranka izvajati
več rednih pregledov na spornem odseku ceste, zato se ne more uspešno
braniti s sklicevanjem na dejstvo, da je preglede opravljala dvakrat
tedensko, sklicujoč se pri tem na Pravilnik o organizaciji in
izvajanju nadzorstva nad stanjem cest, o organizaciji notranjega
nadzora nad vzdrževanjem cest ter o investitorskem nadzorstvu (ki ga
je predložila sodišču - priloga B4), s katerim so organizacije za
vzdrževanje cest same natančneje opredelile obseg svojih
obveznosti, iz določbe katerega (prim 10. člen) sicer res
izhaja, da naj bi se redni pregledi v delovnem času na
regionalnih cestah izvajali le dvakrat na teden, izven
delovnega časa pa le v primeru opozorila s strani policije
ali uporabnikov ceste oziroma v primeru viharja, naliva,
odjuge ipd., vendar pa pritožbeno sodišče opozarja tudi na
določbo 8. člena istega pravilnika, ki po drugi strani določa, da naj
bi se redni pregledi na regionalnih cestah opravljali
"najmanj dvakrat tedensko", kar pomeni, in kar je po oceni
pritožbenega sodišča tudi v skladu z zakonskim namenom, da
predstavljajo dvakrat tedenski pregled le minimum, z
izvajanjem katerega pa se druga tožena stranka v zakonu
opredeljenega dolžnostnega ravnanja glede na okoliščine
danega primera, ko minimalno številno pregledov za zagotovitev
varnega prometa na spornem odseku ceste očitno ni zadoščalo,
odgovornosti ne more razbremeniti. Tega pa se je druga tožena stranka
očitno zavedala, saj tudi iz izpovedbe priče A. B., v spornem obdobju
delovodje preglednikov druge tožene stranke, izhaja, da so v tistem
obdobju preglede celo povečali (prim. list. št. 39 spisa). Pritožbeno
sodišče se nadalje pridružuje tudi stališču pritožbe, da bi glede na
prvi stopnji ugotovljeno dejstvo, da je bil pesek že zvožen in strjen
na asfaltu, iz česar sledi logičen sklep, da je bilo stanje
ceste nedvomno tako že vsaj nekaj časa (prim. 9. stran
sodbe, list. št. 205 spisa), imela druga tožena stranka
dovolj možnosti za pravočasno intervencijo in očiščenje
spornega odseka ceste, če bi jo z zadostno skrbnostjo
pregledovala. Škodni dogodek bi torej druga tožena stranka
ob zadosti skrbnem ravnanju morebiti lahko preprečila. Ker ji po
povedanem skladno s pravili obrnjenega dokaznega bremena ni uspelo
dokazati, da je storila vse, kar ji nalaga zakonska dolžnost
vzdrževanja javnih cest, da do obravnavanega škodnega dogodka ne bi
prišlo, je podana njena odškodninska odgovornost na podlagi določbe
1. odstavka 154. člena ZOR.
Svoje odgovornosti se namreč druga tožena stranka tudi ne more
ekskulpirati s sklicevanjem na odgovornost izvajalca del. Res je
sicer, da je bilo v prvi vrsti predvsem na osebi, ki je povzročila
razsipanje peska, da tega odstrani, upoštevaje tako določbo 28. člena
Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur.l. SFRJ št. 50/88 s
spr.; ZTVCP), oziroma določbo 67. člena republiškega Zakona o
varnosti cestnega prometa (Ur.l. SRS, št. 5/82 s spr.; ZVCP), ter da
mora povzročitelj, če predmetov ne more odstraniti, o tem obvestiti
pristojno organizacijo, ki skrbi za vzdrževanje ceste (kar na prvi
stopnji ni bilo ugotovljeno), vendar to odgovornosti druge tožene
stranke ne razbremeni. Ne glede na odsotnost obvestila bi morala
druga tožena stranka po že obrazloženem skrbeti za takšen nadzor nad
stanjem in razmerami na cesti, da bi lahko pravočasno ukrepala (prim.
88. člen ZCes). Ta njena zakonska obveznost pa je konkretizirana tudi
v določbi 63. člena pravilnika, skladno s katero zagotovi
organizacija za redno vzdrževanje cest v primeru, če ravna uporabnik
ceste v nasprotju z določbami prejšnjih členov (torej če med drugim
pušča na cesti kakršnekoli predmete - prim. zadnjo alinejo 61. člena
pravilnika), varstvo ceste (ne glede na prejem obvestila) na njihove
stroške. Četudi bi bili torej to v prvi vrsti dolžni storiti delavci
izvajalca, ki so pesek razsuli, pa se zgolj iz tega razloga druga
tožena stranka odgovornosti, ki je bila ravno tako zavezana k
dolžnostnemu ravnanju, ne more razbremeniti. Pritožbeno sodišče le še
dodaja, da druga tožena stranka, četudi bi bila ugotovljena
odgovornost izvajalca del, s tem svoje odgovornosti ne bi bila
prosta, saj so skladno z določbo 3. odstavka 206. člena ZOR tisti, ki
so škodo povzročili, delali pa so neodvisno drug od drugega,
solidarno odgovorni za povzročeno škodo, če ni mogoče ugotoviti
njihovih deležev pri povzročeni škodi.
Odgovornosti bi se po povedanem druga tožena stranka lahko rešila le,
če bi bilo ugotovljeno, da ni vzročnosti med njenim ravnanjem in
nastalo škodo. Ker pa je bil (kot bo obrazloženo v nadaljevanju)
pesek na cestišču tudi v vzročni zvezi z nezgodo, je odškodninska
odgovornost druge tožene stranke podana.
Ker je bilo s strani druge tožene stranke ves čas postopka ugovarjano
tudi, da naj bi bila za nesrečo odgovorna voznica sama, v zvezi s
čimer je sodišče prve stopnje tudi ugotavljalo dejansko stanje v
izpodbijani sodbi, je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presojalo
še, ali je podana deljena odgovornost pokojne voznice v smislu 192.
člena ZOR. Kot izhaja iz prvostopnih ugotovitev, temelječih na
izvedenskem mnenju izvedenca cestnoprometne stroke, prof. dr. I. P.,
je edina okoliščina, ki jo je mogoče očitati pok. voznici, v tem, da
je v kritični ovinek pripeljala po sredini cestišča, da pa sicer ni
bilo ugotovljeno, da bi bil manever prehitevanja, ki ga je voznica
izvedla pred mestom nezgode, izveden nepravilno; kot tudi ni bilo
ugotovljeno, da bi bil manever prehitevanja lahko v vzročni zvezi s
položajem njenega avtomobila v kritičnem ovinku; pri čemer nadalje
tudi ni bilo ugotovljeno, da bi voznica prekoračila dovoljeno hitrost
80km/h; niti, da bi prekoračila glede na stanje cestišča
primerno hitrost 60km/h, saj je izvedenec cestnoprometne
stroke zaključil, da ni vozila s hitrostjo, višjo od 60km/h.
Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tudi voznica z
vožnjo po sredini cestišča kršila cestnoprometne predpise,
in sicer določbo 41. člena ZTVC oziroma 1. odst. 13. člena
ZVCP, saj ni vozila po desni strani vozišča v smeri vožnje,
takšno njeno ravnanje pa je po pravilni prvostopni pravni
presoji v vzročni zvezi s prometno nezgodo. Kot namreč izhaja iz
prvostopnih ugotovitev, v primeru, če bi voznica v kritični desni
ovinek pripeljala po desnem robu smernega vozišča, kot je to
normalno, ne bi bilo potrebe po zaviranju vozila, kot je intenzivno
naredila, in bi kritični (umazani in posut) cestni odsek vozišča pri
dani hitrosti 60km/h lahko prevozila brez prometne nezgode. Po drugi
strani pa je bilo tudi ugotovljeno, da če bi bilo cestišče suho in
normalno prevozno, do nezgode kljub napačnemu položaju vozničinega
vozila ne bi prišlo, temveč bi do nje prišlo le, če bi voznica
intenzivno zavirala pri hitrosti, večji od 80km/h. Prvostopno sodišče
je zato pravilno zaključilo, da je vzrok za nesrečo tudi pesek na
cestišču ter da voznica ni bila izključno kriva, da pa je njen
prispevek k nesreči precejšen, slednjega pa pritožbeno sodišče
ocenjuje na 40%.
Podana je torej 60% odgovornost druge tožene stranke, zaradi česar je
pritožbeno sodišče prvostopno sodbo v delu, kolikor se odločitev
nanaša na drugo toženo stranko, z vmesno sodbo tako spremenilo, da je
ugotovilo njeno odgovornost v navedeni višini (4. točka 358. člena
ZPP v zvezi s 1. odst. 315. člena ZPP). Da je namreč poleg
protipravnega ravnanja druge tožene stranke, njene krivdne
odgovornosti ter obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in
protipravnim ravnanjem podana tudi zadnja predpostavka odškodninske
odgovornosti, to je obstoj škode, je bilo na prvi stopnji tudi že
ugotovljeno. Ker pa se prvostopno sodišče zaradi zmotne uporabe
materialnega prava z višino le-te ni ukvarjalo, mu je bilo treba
zadevo v tem obsegu vrniti v nadaljnji postopek (355. člen ZPP), da
odloči še o višini tožbenega zahtevka.
Odločitev o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Ker tožnik s
pritožbo zoper prvo in tretjo toženo stranko ni uspel in je
pritožbeno sodišče napadeno sodbo v tem delu potrdilo, je v tem delu
potrdilo tudi prvostopno odločitev o stroških pravdnega postopka. Ker
pa je bila prvostopna sodba glede odločitve o odgovornosti druge
tožene stranke delno spremenjena in delno razveljavljena, pri čemer
bo uspeh tožnika v tem delu odvisen tudi od višine odškodnine, ki mu
bo v ponovljenem postopku prisojena, je bilo treba v tem delu
razveljaviti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka ter zadevo
tudi v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009