VSL vmesna sodba in sklep II Cp 2057/2004

Jedro

Glede na znano mu okoliščino pospešene rekonstrukcije ceste v

neposredni bližini, zaradi katere je v tistem obdobju na spornem

odseku ceste pogosto prihajalo do razsutja peska po cestišču, bi

moralo cestno podjetje skladno z merilom skrbnosti dobrega

strokovnjaka redne preglede na tem odseku ceste opravljati pogosteje

kot sicer. Odgovornosti se tudi ne more razbremeniti s sklicevanjem

na odgovornost izjavalca rekonstrukcijskih del, saj je poleg

slednjega tudi samo opustilo dolžnostno ravnanje; tisti, ki so

povzročili škodo, delali pa so neodvisno drug od drugega, pa so

oškodovancu solidarno odgovorni.

 

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

- v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti druge tožene

stranke z vmesno sodbo delno spremeni tako, da se ugotovi

odškodninska odgovornost druge tožene stranke Cestnega

podjetja K. za 60% tožnikove škode;

- razveljavi v odločbi o stroških pravdnega postopka, kolikor se

odločitev nanaša na drugo toženo stranko (2. alineja 2. točke

izreka);

ter se zadeva zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka ter o

stroških postopka zoper drugo toženo stranko vrne sodišču prve

stopnje v nadaljnji postopek.

2. V preostalem delu (glede odgovornosti druge tožene stranke za

preostalih 40% tožnikove škode ter glede odgovornosti prve in tretje

tožene stranke) se pritožba zavrne in se v nadaljnjem izpodbijanem, a

nespremenjenem in nerazveljavljenem delu, potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tokrat v celoti

zavrnilo zahtevek tožnika na solidarno plačilo odškodnine za negmotno

škodo v znesku 4.101,84 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

26.9.1989 dalje; v znesku 36,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 31.8.1989 dalje ter v znesku 6.381,70 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 26.9.1990 dalje do plačila. Tožniku pa je naložilo

povračilo pravdnih stroškov toženih strank, in sicer prve tožene

stranke v znesku 64.150,00 SIT, druge tožene stranke v znesku

415.182,20 SIT ter tretje tožene stranke v znesku 2.500,00 SIT, vse

skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne

sodbe dalje do plačila.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene

razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l.

RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP) ter

pritožbenemu sodišče predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo

napadene sodbe oziroma podredno njeno razveljavitev ter vrnitev

zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne sprejema zaključka

prvostopnega sodišča, da ni podana odgovornost nobene od toženih

strank za škodni dogodek z dne 16.7.1989, iz naslova katerega zahteva

povračilo vtoževane gmotne škode. Kar zadeva odgovornost tretje

tožene stranke, je odločitev prvostopnega sodišča, češ da njena

odgovornost ni podana, rezultat zmotne ugotovitve dejanskega stanja v

zvezi z vprašanjem, kdo je razsul pesek po cestišču. Upoštevaje

nesporna dejstva v tej zadevi, da je bila namreč tretja tožena

stranka v kritičnem času izvajalec del pri izgradnji blejske

vpadnice, ki se je gradila v neposredni bližini kraja nezgode, ter da

so njeni delavci z gradbišča vsakodnevno odvažali pesek, in sicer

tudi po spornem odseku ceste, na katerem je do prometne nezgode

prišlo ter ob upoštevanju nadaljnjega nespornega dejstva v tej

zadevi, da je bil na cestišču ob prometni nezgodi razsut pesek, ki je

bil po njegovih zatrjevanjih tudi vzrok za nesrečo njegove pok.

hčerke, ter nadalje ob upoštevanju izpovedb prič A. B. in S. M., iz

katerih izhaja, da delavci druge tožene stranke kritičnega odseka

niso čistili, temveč so ga čistili delavci tretje tožene stranke, ter

izpovedb prič V. I. ter A. Z., da so neki delavci kritični del

cestišča čistili tudi v času prometne nezgode ter ob upoštevanju

fotografije kraja prometne nezgode, iz katere je razvidno, da se je

na kraju nezgode nahajal unimog ljubljanske registracije, za katerega

ne more biti dvoma, da je pripadal tretji, in ne drugi toženi

stranki, je zaključek prvostopnega sodišča, da tožniku ni uspelo

dokazati, da so pesek razsuli prav delavci tretje tožene stranke,

zmoten. V posledici takšnega zmotnega dejanskega zaključka pa je

prvostopno sodišče nadalje tudi materialno pravo zmotno uporabilo, ko

je štelo, da odgovornost tretje tožene stranke ni podana. Ker je

podana odgovornost tretje tožene stranke kot izvajalca del, je podana

tudi odgovornost prve tožene stranke kot naročnika teh del. Podana pa

je tudi odgovornost druge tožene stranke in je odločitev prvostopnega

sodišča tudi v tem delu pravno zmotna. Druga tožena stranka je bila

namreč dolžna čistiti odsek ceste, na katerem je do nezgode prišlo,

zato je bila dolžna intervenirati, četudi ni prejela posebnega

obvestila o pesku na cestišču, saj ji je bilo znano, da so se dela v

zvezi z izgradnjo blejske vpadnice izvajala 24 ur dnevno ter da je

zato pogosto prihajalo do posipanja cestišča, te okoliščine pa so

terjale ne samo opravljanje rednih pregledov, temveč tudi izredne

preglede tega odseka ceste. Na prvi stopnji ugotovljena okoliščina,

da je bil pesek na cestišču že zvožen in strjen, pa kaže na to, da bi

druga tožena stranka, če bi cesto nadzorovala, imela dovolj možnosti

za pravočasno intervencijo in čiščenje ceste.

Na pritožbo je odgovorila druga tožena stranka. Navaja, da je zmotno

naziranje v pritožbi, češ da bi morala zaradi bližnje rekonstrukcije

ceste organizirati izredne preglede, saj razsutje peska na cesti ne

predstavlja izrednega dogodka. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo,

da pred nezgodo o pesku na cestišču ni bila obveščena, ji torej ni

mogoče očitati, da je opustila katero od svojih obveznosti. Res je

sicer, da je bila redni vzdrževalec sporne ceste, vendar pa zanjo ni

obstajala obveznost, da na gradbišču drugega izvajalca skrbi za

zagotavljanje varnih prometnih pogojev, za kar je skladno z določbami

Zakona o graditvi objektov dolžan skrbeti izvajalec del sam. Predlaga

zavrnitev pritožbe in potrditev napadene sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik vtožuje plačilo gmotne škode, ki naj bi mu nastala zaradi

prometne nezgode, ki se je pripetila dne 16.7.1989 ob 00.10 uri na

nepreglednem desnem ovinku regionalne ceste Lesce-Bled, kot posledica

vozničine izgube oblasti nad vozilom, v lasti tožnika. Trdi, da je do

nezgode prišlo izključno zaradi peska, ki se je nahajal na cestišču,

zato je podana odgovornost tretje tožene stranke kot izvajalke del

pri rekonstrukciji blejske vpadnice, saj naj bi njeni delavci razsuli

pesek po cestišču; po njegovem mnenju pa je podana tudi

odgovornost prve tožene stranke kot naročnika teh del, kot

tudi druge tožene stranke kot organizacije, ki je bila

pristojna za vzdrževanje spornega odseka ceste.

Sodišče prve stopnje je zahtevek zoper tretjo toženo stranko zavrnilo

iz razloga, ker je štelo, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi pesek

po cestišču razsuli ravno njeni delavci. Tožnik takšen dejanski

zaključek prvostopnega sodišča izpodbija z obširino oceno posameznih

na prvi stopnji izvedenih dokazov, vendar pa pritožbeno sodišče

ugotavlja, da gre v tej zadevi glede na določbo 1. odstavka 443.

člena ZPP (ki je tekom te pravde stopil v veljavo ter za

razliko od prej veljavnega 1. odstavka 458. člena Zakona o

pravdnem postopku, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 s spr.; ZPP/77

drugače opredelil spor majhne vrednosti), za spor majhne

vrednosti (10.519,50 SIT), zato teh pritožbenih navedb ne

more upoštevati, saj je sodbo v postopku v sporu majhne

vrednosti mogoče izpodbijati le iz razlogov absolutne

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena

ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava (prim. 1. odstavek 458.

člena ZPP), medtem ko je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot

je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, vezano. Ker po prvostopnih

dejanskih zaključkih tožnik ni uspel dokazati, da naj bi pesek po

cestišču razsuli ravno delavci tretje tožene stranke, je zaključek

prvostopnega sodišča, da odškodninska odgovornost tretje tožene

stranke ni podana, materialnopravno pravilen, saj ji protipravno

ravnanje kot prva predpostavka odškodninske odgovornosti ni bilo

dokazano, in je pritožba tožnika v tem delu neutemeljena.

Ker utemeljuje tožnik odgovornost prve tožene stranke na dejstvu, da

naj bi bila soodgovorna za nezgodo kot naročnik gradbenih del, ki jih

je izvajala tretja tožena stranka, torej v smislu določbe 207. člena

Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št.29/78 s spr.; ZOR),

je nadalje pravilna tudi odločitev prvostopnega sodišča, da tudi

odgovornost prve tožene stranke ni podana. Obstoj odškodninske

odgovornosti izvajalca del je namreč predpostavka za obstoj solidarne

odškodninske odgovornosti naročnika teh del.

Kar zadeva odgovornost tretje in prve tožene stranke, je bilo treba

iz zgoraj navedenih razlogov pritožbo tožnika zavrniti ter v tem delu

potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeno sodišče tudi ni

ugotovilo nobenih postopkovnih kršitev, na katere je dolžno skladno z

določbo 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dožnosti (353.

člen ZPP).

Pritožba pa je utemeljena v delu, v katerem izpodbija prvostopno

odločitev glede obstoja odškodninske odgovornosti druge tožene

stranke kot organizacije za vzdrževanje javnih cest. Pritožbeno

sodišče v prvi vrsti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno

zavrnilo njen ugovor, češ da v kritičnem času ni bila zavezana k

vzdrževanju spornega odseka ceste, ker da ji je bila rekonstruirana

cesta dana v upravljanje šele po nezgodi, saj po prvostopnih

ugotovitvah do nezgode ni prišlo na odseku ceste, kjer so se

opravljala rekonstrukcijska dela, temveč na odseku, na katerem dela

niso bila izvajana in je bil tudi v času nesreče v upravljanju druge

tožene stranke. Zato tudi ne morejo biti upoštevna njena izvajanja v

odgovoru na pritožbo, češ da ni bila dolžna zagotoviti varnih

prometnih pogojev na gradbišču drugega izvajalca. Brez dvoma je bila

torej druga tožena stranka sporni odsek ceste dolžna vzdrževati;

vprašanje pa je, ali je cesto tudi vzdrževala tako, kot ji je

nalagala takrat veljavna zakonodaja. V pritožbenem postopku ni

sporno, da je druga tožena stranka v kritičnem obdobju na spornem

odseku ceste izvajala redne preglede dvakrat tedensko ter da

kritičnega dne tudi ni bila obveščena, da se na tem odseku ceste

nahaja pesek; sporno pa ostaja, ali bi morala druga tožena stranka

glede na znano ji dejstvo, da se je zaradi bližnje rekonstrukcije

blejske vpadnice na spornem odseku ceste pogosto nahajal pesek,

le-tega skrbneje nadzorovati.

Obveznosti druge tožene stranke je v spornem obdobju urejal Zakon o

cestah (Ur.l. SRS št. 2/1988 - prečiščeno besedilo; v nadaljevanju

ZCes). Ta je v 81. členu določal, da ceste redno vzdržujejo za to

opremljene in usposobljene organizacije za redno vzdrževanje cest;

ter da morajo biti ceste redno vzdrževane tako, da je na njih mogoč

promet, za katerega so namenjene, ter na način in ob pogojih, ki jih

določa ta zakon, predpisi, izdani na njegovi podlagi in predpisi o

varnosti cestnega prometa. Redno vzdrževanje ceste je po določbi 82.

člena ZCes zajemalo tudi nadzor nad prevoznostjo in uporabnostjo

ceste, ki se izvaja z rednimi, občasnimi in izrednimi pregledi. Obseg

in način rednega vdrževanja in varstva cest pa je podrobneje urejal

na podlagi ZCes sprejeti Pravilnik o obnavljanju, rednem vzdrževanju

in varstvu cest (Ur.l. SRS, št. 11/1988; v nadaljevanju

pravilnik). Skladno z določbo 17. člena pravilnika je namen

rednega pregleda cest v ugotavljanju njihovega splošnega

stanja in prevoznosti. V 18. in 19. členu pa pravilnik

opredeluje še pojma občasnih in izrednih pregledov cest.

Izredni pregledi se opravijo ob izrednih dogodkih, zaradi

katerih je lahko ovirana prevoznost ceste; katere, pravilnik

v 2. odstavku tudi primeroma našteva. Iz opisa le-teh pa je

razvidno, da so izredni pregledi namenjeni predvsem nadzoru

ob elementarnih pojavih, med katere pa tudi po oceni

pritožbenega sodišča posutje peska po cestišču, ki je bil

(glede na znano dejstvo bližnje rekonstukcije ceste)

predvidljiv dogodek, ni mogoče uvrstiti. Zato je treba

pritrditi prvostopnemu stališču, da konkretna situcija

izrednih pregledov od druge tožene stranke ni terjala in so

v tem smislu pritožbeni očitki neutemeljeni. Je pa

pritožbeno sodišče mnenja, da so dane okoliščine drugi

toženi stranki nalagale, da opravi več rednih pregledov, kot

jih je opravljala sicer. Treba je namreč izhajati iz namena

rednih pregledov, ki je v zagotavljanju varnega prometa, pri

tem pa imeti pred očmi dejstvo, da je druga tožena stranka

organizacija, ki se poklicno ukvarja z vzdrževanjem cest in

se zato skrbnost njenega ravnanja strožje presoja - po merilu

skrbnosti dobrega strokovnjaka (prim. 2. odst. 18. člena ZOR), zato

je po oceni pritožbenega sodišča pravno zmoten zaključek prvostopnega

sodišča, da je druga tožena stranka z izkazanimi dvakrat tedenskimi

pregledi zadostila zakonski obveznosti rednega vzdrževanja in varstva

javnih cest. Niti citirani zakon niti pravilnik, ki je bil na njegovi

podlagi sprejet, namreč številčno ne določata, koliko rednih

pregledov tedensko je bila dolžna druga tožena stranka opraviti. Po

oceni pritožbenega sodišča je bistveno, da jih (glede na dane

okoliščine) opravi toliko, da učinkovito izpolni svojo zakonsko

obveznost vzdrževanja cest. V dani situaciji, ko je bilo splošno

znano, da zaradi bližnjih rekonstrukcijskih del pogosto prihaja do

razsipanja peska po cestišču, bi morala druga tožena stranka izvajati

več rednih pregledov na spornem odseku ceste, zato se ne more uspešno

braniti s sklicevanjem na dejstvo, da je preglede opravljala dvakrat

tedensko, sklicujoč se pri tem na Pravilnik o organizaciji in

izvajanju nadzorstva nad stanjem cest, o organizaciji notranjega

nadzora nad vzdrževanjem cest ter o investitorskem nadzorstvu (ki ga

je predložila sodišču - priloga B4), s katerim so organizacije za

vzdrževanje cest same natančneje opredelile obseg svojih

obveznosti, iz določbe katerega (prim 10. člen) sicer res

izhaja, da naj bi se redni pregledi v delovnem času na

regionalnih cestah izvajali le dvakrat na teden, izven

delovnega časa pa le v primeru opozorila s strani policije

ali uporabnikov ceste oziroma v primeru viharja, naliva,

odjuge ipd., vendar pa pritožbeno sodišče opozarja tudi na

določbo 8. člena istega pravilnika, ki po drugi strani določa, da naj

bi se redni pregledi na regionalnih cestah opravljali

"najmanj dvakrat tedensko", kar pomeni, in kar je po oceni

pritožbenega sodišča tudi v skladu z zakonskim namenom, da

predstavljajo dvakrat tedenski pregled le minimum, z

izvajanjem katerega pa se druga tožena stranka v zakonu

opredeljenega dolžnostnega ravnanja glede na okoliščine

danega primera, ko minimalno številno pregledov za zagotovitev

varnega prometa na spornem odseku ceste očitno ni zadoščalo,

odgovornosti ne more razbremeniti. Tega pa se je druga tožena stranka

očitno zavedala, saj tudi iz izpovedbe priče A. B., v spornem obdobju

delovodje preglednikov druge tožene stranke, izhaja, da so v tistem

obdobju preglede celo povečali (prim. list. št. 39 spisa). Pritožbeno

sodišče se nadalje pridružuje tudi stališču pritožbe, da bi glede na

prvi stopnji ugotovljeno dejstvo, da je bil pesek že zvožen in strjen

na asfaltu, iz česar sledi logičen sklep, da je bilo stanje

ceste nedvomno tako že vsaj nekaj časa (prim. 9. stran

sodbe, list. št. 205 spisa), imela druga tožena stranka

dovolj možnosti za pravočasno intervencijo in očiščenje

spornega odseka ceste, če bi jo z zadostno skrbnostjo

pregledovala. Škodni dogodek bi torej druga tožena stranka

ob zadosti skrbnem ravnanju morebiti lahko preprečila. Ker ji po

povedanem skladno s pravili obrnjenega dokaznega bremena ni uspelo

dokazati, da je storila vse, kar ji nalaga zakonska dolžnost

vzdrževanja javnih cest, da do obravnavanega škodnega dogodka ne bi

prišlo, je podana njena odškodninska odgovornost na podlagi določbe

1. odstavka 154. člena ZOR.

Svoje odgovornosti se namreč druga tožena stranka tudi ne more

ekskulpirati s sklicevanjem na odgovornost izvajalca del. Res je

sicer, da je bilo v prvi vrsti predvsem na osebi, ki je povzročila

razsipanje peska, da tega odstrani, upoštevaje tako določbo 28. člena

Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur.l. SFRJ št. 50/88 s

spr.; ZTVCP), oziroma določbo 67. člena republiškega Zakona o

varnosti cestnega prometa (Ur.l. SRS, št. 5/82 s spr.; ZVCP), ter da

mora povzročitelj, če predmetov ne more odstraniti, o tem obvestiti

pristojno organizacijo, ki skrbi za vzdrževanje ceste (kar na prvi

stopnji ni bilo ugotovljeno), vendar to odgovornosti druge tožene

stranke ne razbremeni. Ne glede na odsotnost obvestila bi morala

druga tožena stranka po že obrazloženem skrbeti za takšen nadzor nad

stanjem in razmerami na cesti, da bi lahko pravočasno ukrepala (prim.

88. člen ZCes). Ta njena zakonska obveznost pa je konkretizirana tudi

v določbi 63. člena pravilnika, skladno s katero zagotovi

organizacija za redno vzdrževanje cest v primeru, če ravna uporabnik

ceste v nasprotju z določbami prejšnjih členov (torej če med drugim

pušča na cesti kakršnekoli predmete - prim. zadnjo alinejo 61. člena

pravilnika), varstvo ceste (ne glede na prejem obvestila) na njihove

stroške. Četudi bi bili torej to v prvi vrsti dolžni storiti delavci

izvajalca, ki so pesek razsuli, pa se zgolj iz tega razloga druga

tožena stranka odgovornosti, ki je bila ravno tako zavezana k

dolžnostnemu ravnanju, ne more razbremeniti. Pritožbeno sodišče le še

dodaja, da druga tožena stranka, četudi bi bila ugotovljena

odgovornost izvajalca del, s tem svoje odgovornosti ne bi bila

prosta, saj so skladno z določbo 3. odstavka 206. člena ZOR tisti, ki

so škodo povzročili, delali pa so neodvisno drug od drugega,

solidarno odgovorni za povzročeno škodo, če ni mogoče ugotoviti

njihovih deležev pri povzročeni škodi.

Odgovornosti bi se po povedanem druga tožena stranka lahko rešila le,

če bi bilo ugotovljeno, da ni vzročnosti med njenim ravnanjem in

nastalo škodo. Ker pa je bil (kot bo obrazloženo v nadaljevanju)

pesek na cestišču tudi v vzročni zvezi z nezgodo, je odškodninska

odgovornost druge tožene stranke podana.

Ker je bilo s strani druge tožene stranke ves čas postopka ugovarjano

tudi, da naj bi bila za nesrečo odgovorna voznica sama, v zvezi s

čimer je sodišče prve stopnje tudi ugotavljalo dejansko stanje v

izpodbijani sodbi, je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presojalo

še, ali je podana deljena odgovornost pokojne voznice v smislu 192.

člena ZOR. Kot izhaja iz prvostopnih ugotovitev, temelječih na

izvedenskem mnenju izvedenca cestnoprometne stroke, prof. dr. I. P.,

je edina okoliščina, ki jo je mogoče očitati pok. voznici, v tem, da

je v kritični ovinek pripeljala po sredini cestišča, da pa sicer ni

bilo ugotovljeno, da bi bil manever prehitevanja, ki ga je voznica

izvedla pred mestom nezgode, izveden nepravilno; kot tudi ni bilo

ugotovljeno, da bi bil manever prehitevanja lahko v vzročni zvezi s

položajem njenega avtomobila v kritičnem ovinku; pri čemer nadalje

tudi ni bilo ugotovljeno, da bi voznica prekoračila dovoljeno hitrost

80km/h; niti, da bi prekoračila glede na stanje cestišča

primerno hitrost 60km/h, saj je izvedenec cestnoprometne

stroke zaključil, da ni vozila s hitrostjo, višjo od 60km/h.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tudi voznica z

vožnjo po sredini cestišča kršila cestnoprometne predpise,

in sicer določbo 41. člena ZTVC oziroma 1. odst. 13. člena

ZVCP, saj ni vozila po desni strani vozišča v smeri vožnje,

takšno njeno ravnanje pa je po pravilni prvostopni pravni

presoji v vzročni zvezi s prometno nezgodo. Kot namreč izhaja iz

prvostopnih ugotovitev, v primeru, če bi voznica v kritični desni

ovinek pripeljala po desnem robu smernega vozišča, kot je to

normalno, ne bi bilo potrebe po zaviranju vozila, kot je intenzivno

naredila, in bi kritični (umazani in posut) cestni odsek vozišča pri

dani hitrosti 60km/h lahko prevozila brez prometne nezgode. Po drugi

strani pa je bilo tudi ugotovljeno, da če bi bilo cestišče suho in

normalno prevozno, do nezgode kljub napačnemu položaju vozničinega

vozila ne bi prišlo, temveč bi do nje prišlo le, če bi voznica

intenzivno zavirala pri hitrosti, večji od 80km/h. Prvostopno sodišče

je zato pravilno zaključilo, da je vzrok za nesrečo tudi pesek na

cestišču ter da voznica ni bila izključno kriva, da pa je njen

prispevek k nesreči precejšen, slednjega pa pritožbeno sodišče

ocenjuje na 40%.

Podana je torej 60% odgovornost druge tožene stranke, zaradi česar je

pritožbeno sodišče prvostopno sodbo v delu, kolikor se odločitev

nanaša na drugo toženo stranko, z vmesno sodbo tako spremenilo, da je

ugotovilo njeno odgovornost v navedeni višini (4. točka 358. člena

ZPP v zvezi s 1. odst. 315. člena ZPP). Da je namreč poleg

protipravnega ravnanja druge tožene stranke, njene krivdne

odgovornosti ter obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in

protipravnim ravnanjem podana tudi zadnja predpostavka odškodninske

odgovornosti, to je obstoj škode, je bilo na prvi stopnji tudi že

ugotovljeno. Ker pa se prvostopno sodišče zaradi zmotne uporabe

materialnega prava z višino le-te ni ukvarjalo, mu je bilo treba

zadevo v tem obsegu vrniti v nadaljnji postopek (355. člen ZPP), da

odloči še o višini tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Ker tožnik s

pritožbo zoper prvo in tretjo toženo stranko ni uspel in je

pritožbeno sodišče napadeno sodbo v tem delu potrdilo, je v tem delu

potrdilo tudi prvostopno odločitev o stroških pravdnega postopka. Ker

pa je bila prvostopna sodba glede odločitve o odgovornosti druge

tožene stranke delno spremenjena in delno razveljavljena, pri čemer

bo uspeh tožnika v tem delu odvisen tudi od višine odškodnine, ki mu

bo v ponovljenem postopku prisojena, je bilo treba v tem delu

razveljaviti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka ter zadevo

tudi v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 922/2001
• VSL sodba I Cp 405/95
• VSL sklep I Cp 1427/99