VSL sklep III Cp 1054/2006
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2006:III.CP.1054.2006 |
Evidenčna številka: | VSL51617 |
Datum odločbe: | 12.04.2006 |
Področje: | IZVRŠILNO PRAVO |
Institut: | izbris iz sodnega registra - nadaljevanje postopka - bolezen dolžnika |
Jedro
Dolžnikovi notranji razlogi (bolezen), zaradi katerih ni sprejemal
odločitev, ki bi jih kot poslovodja in večinski družbenik moral, niso
razlogi, zaradi katerih bi imel dolžnik v izbrisani družbi vlogo
pasivnega družbenika. Pri tej odločitvi je sodišče prve stopnje
pravilno sledilo specialnim kriterijem, ki so določeni v 74. točki
ustavne odločbe, saj je pasiven družbenik v smislu te ustavne odločbe
tisti družbenik, ki zaradi položaja v družbi in odnosov med
družbeniki ni mogel vplivati na poslovanje družbe in na
sprejemanje za družbo pomembnih odločitev.
Izrek
Pritožbe se zavrnejo in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje z dne
2.6.2004 in z dne 14.1.2005.
Obrazložitev
Upnica je sodišču predlagala, naj opravi izvršbo zoper dolžnika E.
d.o.o., B. 2, Ljubljana. Sodišče je predlogu za izvršbo s sklepom z
dne 2. 10. 2001 ugodilo, vendar je bila družba Esna 1. 4. 2003
izbrisana iz sodnega registra, zato je upnica predlagala nadaljevanje
izvršbe proti družbeniku izbrisane družbe M.V. Sodišče prve stopnje
je predlogu upnice za nadaljevanje izvršilnega postopka s sklepom dne
2. 6. 2004 ugodilo. Zoper sklep o nadaljevanju postopka je dolžnik
vložil pritožbo, vložil pa je tudi ugovor zoper sklep o izvršbi.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 14. 1. 2005
ugovor zavrnilo (1. točka izreka), dolžnika oprostilo plačila
stroškov postopka (2. točka izreka) ter mu naložilo plačilo
nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 67.100,00 SIT (3. točka
izreka). V pritožbi zoper sklep o nadaljevanju postopka dolžnik
izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o nadaljevanju postopka z
razlogi, ki po vsebini predstavljajo ugovor, da je bil dolžnik
pasiven družbenik in zato za dolgove družbe ne odgovarja. Ti razlogi
pa bodo povzeti v nadaljevanju. Zoper 3. točko izreka zadnje
navedenega sklepa je dolžnik vložil posebno pritožbo, v kateri
navaja, da je dne 26. 6. 2004 sodišču poslal vlogo za popolno
oprostitev plačila vseh stroškov sodnega postopka, torej vseh
pravdnih stroškov, ki so v 151. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur.
l. RS, št. 36/04; v nadaljevanju ZPP) definirani, kot vsi izdatki, ki
nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Obenem v zvezi s tem
dolžnik navaja, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v 2. točki
določa, da se dolžnik oprosti plačila stroškov postopka, zato se
dolžnik ne strinja s 3. točko izreka sklepa, saj je v svoji vlogi
zahteval popolno oprostitev plačila vseh stroškov postopka, sodišče
pa je tej njegovi vlogi v 2. točki izreka sklepa v celoti ugodilo.
Dolžnik navaja, da tako izhaja iz obrazložitve sklepa, ki skladno s
I. odstavkom 331. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in
zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 do 75/02; v nadaljevanju ZIZ) ne
vsebuje natančne obrazložitve, zakaj in v katerem delu je sodišče
prve stopnje ugodilo prošnji dolžnika za oprostitev plačila stroškov
postopka. Poleg tega dolžnik zatrjuje, da izvršilni stroški iz 3.
točke izreka predstavljajo nagrado odvetnika, le-ti pa naj ne bi bili
potrebni stroški po V. odstavku 38. člena ZIZ. Dolžnik zatrjuje tudi,
da bi plačilo odmerjenih stroškov ogrozilo njegovo preživljanje. V
pritožbi zoper 1. točko izreka sklepa pa je dolžnik navedel, da je
sodišče prve stopnje napačno uporabilo odločbo Ustavnega sodišča RS
opr. št. U-I-135/00 (Ur. l. RS, št. 93/02; v nadaljevanju ustavna
odločba) z dne 9. 10. 2002, saj bi moralo ob pravilni uporabi te
odločbe ugotoviti tako, kot je dolžnik zatrjeval v ugovoru, in sicer
da je bil pasiven družbenik v izbrisani družbi E. d.o.o. Dolžnik v
pritožbi poudarja, da je sodišče na podlagi ene same točke ustavne
odločbe postavilo definicijo pasivnega družbenika in
ocenilo, da dolžnik v to kategorijo ne sodi. Meni, da je
sodišče neutemeljeno odreklo verodostojnost vseh objektivnih
utemeljitev njegovega položaja, zaradi katerega ni imel in ni mogel
imeti vpliva na poslovanje ESNE d.o.o. Obenem dolžnik navaja, da bi
moralo sodišče ob upoštevanju 74. točke ustavne odločbe izhajati iz
različnosti položajev med posameznimi družbeniki. Sodišče bi moralo
na podlagi 43. točke ustavne odločbe izhajati tudi iz različnosti
položajev različnih gospodarskih družbah. Poleg tega dolžnik
zatrjuje, da 74. točka ustavne odločbe določa, da bi moralo sodišče
presojati vpliv družbenika, ki ga je ta imel oziroma, ki ga je lahko
imel na poslovanje družbe. Prav tako se dolžnik sklicuje na 42., 46.,
49. in 76. točko ustavne odločbe. Nadaljnje dolžnik zatrjuje, da ni
mogel imeti vpliva na poslovanje družbe zaradi svojih zdravstvenih
težav ter očita sodišču prve stopnje, da drugi 10 % družbenik, o
katerem razpravlja v izpodbijanem sklepu, sploh ni povezan z
dolžnikovim položajem v gospodarski družbi. Dolžnik je v nadaljevanju
svoje pritožbe natančno opisal svoj zdravstveni položaj od marca leta
1997 dalje. Navedel je, da zaradi bolezni ni imel možnosti vplivati
na poslovanje družbe. V takšen zdravstveni položaj naj bi bil pahnjen
brez lastne krivde, izključno zaradi nemoralnih ravnanj dr.
Plešnarjeve. Bolezen, ki ji je bil ves čas od leta 1992 podvržen, naj
bi mu preprečevala biti aktiven družbenik, saj zatrjuje, da ni mogel
vplivati na poslovanje družbe. Poudarja, da je bil od marca 1997 v
slabem zdravstvenem položaju ter predvsem odvisen od volje drugih
ljudi. Obenem dolžnik navaja, da bi moralo sodišče natančneje
upoštevati izvedensko mnenje Invalidske komisije ZPIZ in izvide
Infekcijske klinike. Dolžnik tako predlaga višjemu sodišču, da
razveljavi izpodbijani sklep in ustavi postopek izvršbe. Pritožbe
dolžnika niso utemeljene. Neutemeljena je pritožba dolžnika zoper
sklep sodišča prve stopnje, da se izvršba, dovoljena s sklepom o
izvršbi opr. št. Ig 2001/7812 z dne 2.10.2001 nadaljuje zoper
dolžnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila prvotna
družba E. d.o.o. s sklepom z dne 1. 4. 2003, ki je bil objavljen v
Uradnem listu RS št. 39 dne 28. 4. 2003, izbrisana iz sodnega
registra na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l.
RS, št. 54/99 do 93/02; v nadaljevanju ZFPPod) in da je bil večinski
(90 %) družbenik te družbe sedanji dolžnik M. V. Po določbah I. in
IV. odstavka 24. člena ZIZ se v primeru, ko pride do spremembe
dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, izvršba nadaljuje zoper
novega dolžnika, če upnik z javno ali po zakonu overjeno listino
dokaže, da je obveznost prešla nanj. V določbi IV. odstavka 27. člena
ZFPPod v zvezi s I. odstavkom 394. člena Zakona o gospodarskih
družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 do 93/02; v nadaljevanju ZGD) je
predpisano, da se šteje, da so vsi družbeniki podali izjavo, da
prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti
izbrisane družbe. Z ustavno odločbo je bila ta določba deloma
razveljavljena, in sicer glede tistih družbenikov, katerih položaj je
bil v družbi tak, da niso mogli vplivati na njeno delovanje. V
Uradnem listu RS objavljeni sklep o izbrisu v skladu s I.
odstavkom 24. člena ZIZ izkazuje prehod obveznosti na
dolžnika družbenika razen, če dolžnik v skladu s citirano
ustavno odločbo dokaže, da je "pasiven družbenik". Tisti
družbenik, ki se hoče rešiti izpolnitve obveznosti izbrisane
družbe, mora dokazati, da je pasivni družbenik; dokazno
breme je torej na njem, in ne na upniku, ki proti njemu
uveljavlja svojo terjatev (ki jo je imel proti izbrisani družbi, glej
načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije
z dne 30. 6. 2003). Po povsem jasnem stališču Ustavnega
sodišča RS pa so (vsaj aktivni) družbeniki (univerzalni)
pravni nasledniki izbrisane gospodarske družbe. Velja torej
domneva, da so vsi družbeniki njeni (univerzalni) pravni
nasledniki. Dokler družbeniki izbrisane gospodarske družbe
ne dokažejo nasprotnega, se torej štejejo za univerzalne
pravne naslednike družbe, to pa je izkazano z javno listino
(na primer v uradnem listu objavljenim sklepom o izbrisu
družbe). Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da
se postopek nadaljuje zoper dolžnika. Ta sklep je le
procesne narave in za izdajo takega sklepa zadošča, da je
oseba, proti kateri je dovoljeno nadaljevanje postopka,
vpisana kot družbenik gospodarske družbe v sodni register.
Sodišče prve stopnje pa je v nadaljevanju pravilno presojalo
tudi dolžnikove navedbe, da na poslovanje družbe ni imel
vpliva, kot ugovor zoper sklep o izvršbi po 12. točki
drugega odstavka 55. člena ZIZ. Višje sodišče je torej
zavrnilo dolžnikovo pritožbo zoper sklep o nadaljevanju
postopka in je na podlagi druge točke 365. člena ZPP v
povezavi s 15. členom ZIZ izpodbijani sklep potrdilo. Prvi
odstavek 168. člena ZPP, ki se uporablja na podlagi 15.
člena ZIZ določa, da sodišče oprosti plačila stroškov
postopka stranko, ki po svojem splošnem premoženjskem stanju
ne zmore teh stroškov brez škode za nujno preživljanje sebe
in svoje družine. Drugi odstavek istega člena pa določa, da
oprostitev stroškov postopka obsega oprostitev taks in
oprostitev predujma za stroške prič, izvedencev, ogledov in
sodnih oglasov. Prvi odstavek 154. člena ZPP pa določa, da
mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki
povrniti pravdne stroške. Pravdni stroški pa so na podlagi
I. odstavka 151. člena tisti izdatki, ki nastanejo med
postopkom ali zaradi postopka. Pravdni stroški obsegajo tudi
nagrado za delo odvetnika in drugih oseb, ki jim zakon
priznava pravico do nagrade. Tako je višje sodišče zavrnilo
pritožbo dolžnika zoper 3. točko izpodbijanega sklepa
sodišča prve stopnje z dne 14.1.2005. Iz zgoraj navedenih
določb ZPP izhaja, da je sodišče prve stopnje dolžnika
oprostilo plačila sodnih taks ter predujma za stroške prič,
izvedencev, ogledov in sodnih oglasov, vendar le tistih stroškov, ki
so v postopku nastali njemu. Vsekakor pa mora dolžnik - ker v
postopku ni uspel - na podlagi I. odstavka 154. člena ZPP povrniti
stroške postopka, ki so nastali nasprotni stranki. Povrnitve
teh stroškov pa dolžnik ni oproščen. Med te stroške postopka
pa na podlagi II. odstavka 151. člena ZPP vsekakor spada
tudi nagrada za delo odvetnika, katere višino natančno
določa Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 67/93 do 70/2003),
zato je višje sodišče pritožbo dolžnika v tem delu kot
neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v
izpodbijanem delu potrdilo. Neutemeljena pa je tudi pritožba dolžnika
zoper tisti del sklepa sodišča prve stopnje z dne 14.1.2005, s
katerim je kot neutemeljen zavrnilo njegov ugovor, da je bil
"pasivni" družbenik. V citirani ustavni odločbi, v 74. točki, je
Ustavno sodišče navedlo, da je bistvena naloga sodišča, ko ocenjuje
"pasivnost" družbenika v gospodarski družbi, da oceni vpliv, ki ga je
imel ta na poslovanje družbe. Navedlo je, da morajo sodišča izhajati
iz različnosti položajev med posameznimi družbeniki oziroma
delničarji, oziroma iz različnosti v njihovih notranjih razmerjih,
pri čemer morajo upoštevati zlasti, kakšen vpliv je imel posamezen
družbenik na poslovodstvo in njegovo sodelovanje pri tem, kakšna je
bila njegova stopnja vključenosti v gospodarjenje družbe in koliko je
bil seznanjen oziroma je mogel biti seznanjen z gospodarjenjem
družbe. Višje sodišče na podlagi citirane ustavne odločbe, ki je
zaradi specificiranih kriterijev ključna za odgovor na vprašanje, ali
je bil posamezni družbenik v izbrisani gospodarski družbi aktiven ali
pasiven oz. kakšen je bil njegov vpliv na poslovanje družbe,
ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno
obrazložilo, zakaj dolžnika ni mogoče oceniti za pasivnega družbenika
v izbrisani gospodarski družbi. Dolžnik sicer v pritožbi kot pravno
relevantne za konkretno presojo navaja tudi druge točke
ustavne odločbe (42., 43., 46., 49. in 76.), vendar je višje
sodišče ocenilo, da ti deli oz. točke obrazložitve ustavne
odločbe za konkretno presojo niso bistvene, saj zgolj na
splošno obravnavajo razmejitev med aktivnim ter pasivnim
družbenikom v izbrisani gospodarski družbi, medtem ko 74.
točka obrazložitve ustavne odločbe združuje specialne na
ostalih splošnih točkah obrazložitve temelječe kriterije, na
podlagi katerih se posamezni družbenik oceni za aktivnega oziroma
pasivnega. Navedene splošne točke ustavne odločbe namreč obravnavajo
tiste pasivne delničarje oziroma družbenike v izbrisani družbi, ki so
to postali po sili razmer takratnega prehodnega tranzicijskega
obdobja ali iz drugih od njih neodvisnih razlogov, na primer delavci,
ki so certifikate zamenjali za deleže družb; delavci, ki so deleže
družb prejeli namesto premalo izplačanih plač (42. točka); manjšinske
delničarje, katerih vpliv je odvisen od višine kapitala družbe (43.
točka); ustavno načelo enakosti (46. točka); varstvo
upnikov, ki naj bi bilo kljub delni razveljavitvi posameznih
določb ZFPPod, še vedno predmet pravnega varstva (49. točka)
ter različnost posameznih družbenikov (76. točka). Višje
sodišče tako pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da
dolžnik ne izpodbija pravilnosti ugotovitve, da je imel 90 %
poslovni delež v družbi, da je bil njen direktor, da je bil
od ustanovitve po družbeni pogodbi kot direktor upravičen
zastopati družbo brez omejitev, da je imel kot večinski družbenik
možnost sprejemati vse bistvene odločitve v zvezi z upravljanjem
družbe ter da je lahko kot poslovodja brez omejitev v celoti vodil
posle družbe. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje
pravilno ocenilo, da dolžnik s svojim ugovorom ni uspel izkazati, da
na poslovanje družbe ni mogel vplivati (12. točke I. odstavka 55.
člena ZIZ). Višje sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo
sodišča prve stopnje, da dolžnikovi notranji razlogi (bolezen),
zaradi katerih slednji ni sprejemal odločitev, ki bi jih kot
poslovodja in večinski družbenik moral, niso razlogi, zaradi katerih
bi imel dolžnik v izbrisani družbi vlogo pasivnega družbenika. Pri
tej odločitvi je sodišče prve stopnje pravilno sledilo
specialnim kriterijem, ki so določeni v zgoraj izpostavljeni
74. točki ustavne odločbe, saj je pasiven družbenik v smislu
te ustavne odločbe tisti družbenik, ki zaradi položaja v
družbi in odnosov med družbeniki ni mogel vplivati na
poslovanje družbe in na sprejemanje za družbo pomembnih
odločitev. Obenem je sodišče prve stopnje po mnenju višjega
sodišča pravilno ugotovilo, da dolžnik konkretnih razlogov, da bi ga
preostali družbenik, katerega poslovni delež je znašal 10 %,
kakorkoli oviral pri izvajanju korporacijskih in poslovodnih
upravičenj, oziroma da bi le-ta kakorkoli vplival na
poslovanje družbe, ne navaja, prav tako jih v tem smislu ne
navaja v pritožbi zoper izpodbijani sklep (navaja zgolj to,
da njegov sin kot preostali 10 % družbenik v prilogi
priloženi pritožbi nazorneje opisuje dolžnikov specifičen
zdravstveni položaj). Tako je višje sodišče pritožbo tudi v
tem delu zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani
sklep sodišča prve stopnje. Višje sodišče je tako ugotovilo,
da niso podani razlogi, s katerimi dolžnik izpodbija sklep
sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora
pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 2.
točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot
neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne
14.1.2005. Višje sodišče ni odločalo o stroških pritožbenega
postopka, ker jih toženec ni priglasil.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009