<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep III Cp 1054/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2006:III.CP.1054.2006
Evidenčna številka:VSL51617
Datum odločbe:12.04.2006
Področje:IZVRŠILNO PRAVO
Institut:izbris iz sodnega registra - nadaljevanje postopka - bolezen dolžnika

Jedro

Dolžnikovi notranji razlogi (bolezen), zaradi katerih ni sprejemal

odločitev, ki bi jih kot poslovodja in večinski družbenik moral, niso

razlogi, zaradi katerih bi imel dolžnik v izbrisani družbi vlogo

pasivnega družbenika. Pri tej odločitvi je sodišče prve stopnje

pravilno sledilo specialnim kriterijem, ki so določeni v 74. točki

ustavne odločbe, saj je pasiven družbenik v smislu te ustavne odločbe

tisti družbenik, ki zaradi položaja v družbi in odnosov med

družbeniki ni mogel vplivati na poslovanje družbe in na

sprejemanje za družbo pomembnih odločitev.

 

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje z dne

2.6.2004 in z dne 14.1.2005.

 

Obrazložitev

Upnica je sodišču predlagala, naj opravi izvršbo zoper dolžnika E.

d.o.o., B. 2, Ljubljana. Sodišče je predlogu za izvršbo s sklepom z

dne 2. 10. 2001 ugodilo, vendar je bila družba Esna 1. 4. 2003

izbrisana iz sodnega registra, zato je upnica predlagala nadaljevanje

izvršbe proti družbeniku izbrisane družbe M.V. Sodišče prve stopnje

je predlogu upnice za nadaljevanje izvršilnega postopka s sklepom dne

2. 6. 2004 ugodilo. Zoper sklep o nadaljevanju postopka je dolžnik

vložil pritožbo, vložil pa je tudi ugovor zoper sklep o izvršbi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 14. 1. 2005

ugovor zavrnilo (1. točka izreka), dolžnika oprostilo plačila

stroškov postopka (2. točka izreka) ter mu naložilo plačilo

nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 67.100,00 SIT (3. točka

izreka). V pritožbi zoper sklep o nadaljevanju postopka dolžnik

izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o nadaljevanju postopka z

razlogi, ki po vsebini predstavljajo ugovor, da je bil dolžnik

pasiven družbenik in zato za dolgove družbe ne odgovarja. Ti razlogi

pa bodo povzeti v nadaljevanju. Zoper 3. točko izreka zadnje

navedenega sklepa je dolžnik vložil posebno pritožbo, v kateri

navaja, da je dne 26. 6. 2004 sodišču poslal vlogo za popolno

oprostitev plačila vseh stroškov sodnega postopka, torej vseh

pravdnih stroškov, ki so v 151. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur.

l. RS, št. 36/04; v nadaljevanju ZPP) definirani, kot vsi izdatki, ki

nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Obenem v zvezi s tem

dolžnik navaja, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v 2. točki

določa, da se dolžnik oprosti plačila stroškov postopka, zato se

dolžnik ne strinja s 3. točko izreka sklepa, saj je v svoji vlogi

zahteval popolno oprostitev plačila vseh stroškov postopka, sodišče

pa je tej njegovi vlogi v 2. točki izreka sklepa v celoti ugodilo.

Dolžnik navaja, da tako izhaja iz obrazložitve sklepa, ki skladno s

I. odstavkom 331. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in

zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 do 75/02; v nadaljevanju ZIZ) ne

vsebuje natančne obrazložitve, zakaj in v katerem delu je sodišče

prve stopnje ugodilo prošnji dolžnika za oprostitev plačila stroškov

postopka. Poleg tega dolžnik zatrjuje, da izvršilni stroški iz 3.

točke izreka predstavljajo nagrado odvetnika, le-ti pa naj ne bi bili

potrebni stroški po V. odstavku 38. člena ZIZ. Dolžnik zatrjuje tudi,

da bi plačilo odmerjenih stroškov ogrozilo njegovo preživljanje. V

pritožbi zoper 1. točko izreka sklepa pa je dolžnik navedel, da je

sodišče prve stopnje napačno uporabilo odločbo Ustavnega sodišča RS

opr. št. U-I-135/00 (Ur. l. RS, št. 93/02; v nadaljevanju ustavna

odločba) z dne 9. 10. 2002, saj bi moralo ob pravilni uporabi te

odločbe ugotoviti tako, kot je dolžnik zatrjeval v ugovoru, in sicer

da je bil pasiven družbenik v izbrisani družbi E. d.o.o. Dolžnik v

pritožbi poudarja, da je sodišče na podlagi ene same točke ustavne

odločbe postavilo definicijo pasivnega družbenika in

ocenilo, da dolžnik v to kategorijo ne sodi. Meni, da je

sodišče neutemeljeno odreklo verodostojnost vseh objektivnih

utemeljitev njegovega položaja, zaradi katerega ni imel in ni mogel

imeti vpliva na poslovanje ESNE d.o.o. Obenem dolžnik navaja, da bi

moralo sodišče ob upoštevanju 74. točke ustavne odločbe izhajati iz

različnosti položajev med posameznimi družbeniki. Sodišče bi moralo

na podlagi 43. točke ustavne odločbe izhajati tudi iz različnosti

položajev različnih gospodarskih družbah. Poleg tega dolžnik

zatrjuje, da 74. točka ustavne odločbe določa, da bi moralo sodišče

presojati vpliv družbenika, ki ga je ta imel oziroma, ki ga je lahko

imel na poslovanje družbe. Prav tako se dolžnik sklicuje na 42., 46.,

49. in 76. točko ustavne odločbe. Nadaljnje dolžnik zatrjuje, da ni

mogel imeti vpliva na poslovanje družbe zaradi svojih zdravstvenih

težav ter očita sodišču prve stopnje, da drugi 10 % družbenik, o

katerem razpravlja v izpodbijanem sklepu, sploh ni povezan z

dolžnikovim položajem v gospodarski družbi. Dolžnik je v nadaljevanju

svoje pritožbe natančno opisal svoj zdravstveni položaj od marca leta

1997 dalje. Navedel je, da zaradi bolezni ni imel možnosti vplivati

na poslovanje družbe. V takšen zdravstveni položaj naj bi bil pahnjen

brez lastne krivde, izključno zaradi nemoralnih ravnanj dr.

Plešnarjeve. Bolezen, ki ji je bil ves čas od leta 1992 podvržen, naj

bi mu preprečevala biti aktiven družbenik, saj zatrjuje, da ni mogel

vplivati na poslovanje družbe. Poudarja, da je bil od marca 1997 v

slabem zdravstvenem položaju ter predvsem odvisen od volje drugih

ljudi. Obenem dolžnik navaja, da bi moralo sodišče natančneje

upoštevati izvedensko mnenje Invalidske komisije ZPIZ in izvide

Infekcijske klinike. Dolžnik tako predlaga višjemu sodišču, da

razveljavi izpodbijani sklep in ustavi postopek izvršbe. Pritožbe

dolžnika niso utemeljene. Neutemeljena je pritožba dolžnika zoper

sklep sodišča prve stopnje, da se izvršba, dovoljena s sklepom o

izvršbi opr. št. Ig 2001/7812 z dne 2.10.2001 nadaljuje zoper

dolžnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila prvotna

družba E. d.o.o. s sklepom z dne 1. 4. 2003, ki je bil objavljen v

Uradnem listu RS št. 39 dne 28. 4. 2003, izbrisana iz sodnega

registra na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l.

RS, št. 54/99 do 93/02; v nadaljevanju ZFPPod) in da je bil večinski

(90 %) družbenik te družbe sedanji dolžnik M. V. Po določbah I. in

IV. odstavka 24. člena ZIZ se v primeru, ko pride do spremembe

dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, izvršba nadaljuje zoper

novega dolžnika, če upnik z javno ali po zakonu overjeno listino

dokaže, da je obveznost prešla nanj. V določbi IV. odstavka 27. člena

ZFPPod v zvezi s I. odstavkom 394. člena Zakona o gospodarskih

družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 do 93/02; v nadaljevanju ZGD) je

predpisano, da se šteje, da so vsi družbeniki podali izjavo, da

prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti

izbrisane družbe. Z ustavno odločbo je bila ta določba deloma

razveljavljena, in sicer glede tistih družbenikov, katerih položaj je

bil v družbi tak, da niso mogli vplivati na njeno delovanje. V

Uradnem listu RS objavljeni sklep o izbrisu v skladu s I.

odstavkom 24. člena ZIZ izkazuje prehod obveznosti na

dolžnika družbenika razen, če dolžnik v skladu s citirano

ustavno odločbo dokaže, da je "pasiven družbenik". Tisti

družbenik, ki se hoče rešiti izpolnitve obveznosti izbrisane

družbe, mora dokazati, da je pasivni družbenik; dokazno

breme je torej na njem, in ne na upniku, ki proti njemu

uveljavlja svojo terjatev (ki jo je imel proti izbrisani družbi, glej

načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije

z dne 30. 6. 2003). Po povsem jasnem stališču Ustavnega

sodišča RS pa so (vsaj aktivni) družbeniki (univerzalni)

pravni nasledniki izbrisane gospodarske družbe. Velja torej

domneva, da so vsi družbeniki njeni (univerzalni) pravni

nasledniki. Dokler družbeniki izbrisane gospodarske družbe

ne dokažejo nasprotnega, se torej štejejo za univerzalne

pravne naslednike družbe, to pa je izkazano z javno listino

(na primer v uradnem listu objavljenim sklepom o izbrisu

družbe). Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da

se postopek nadaljuje zoper dolžnika. Ta sklep je le

procesne narave in za izdajo takega sklepa zadošča, da je

oseba, proti kateri je dovoljeno nadaljevanje postopka,

vpisana kot družbenik gospodarske družbe v sodni register.

Sodišče prve stopnje pa je v nadaljevanju pravilno presojalo

tudi dolžnikove navedbe, da na poslovanje družbe ni imel

vpliva, kot ugovor zoper sklep o izvršbi po 12. točki

drugega odstavka 55. člena ZIZ. Višje sodišče je torej

zavrnilo dolžnikovo pritožbo zoper sklep o nadaljevanju

postopka in je na podlagi druge točke 365. člena ZPP v

povezavi s 15. členom ZIZ izpodbijani sklep potrdilo. Prvi

odstavek 168. člena ZPP, ki se uporablja na podlagi 15.

člena ZIZ določa, da sodišče oprosti plačila stroškov

postopka stranko, ki po svojem splošnem premoženjskem stanju

ne zmore teh stroškov brez škode za nujno preživljanje sebe

in svoje družine. Drugi odstavek istega člena pa določa, da

oprostitev stroškov postopka obsega oprostitev taks in

oprostitev predujma za stroške prič, izvedencev, ogledov in

sodnih oglasov. Prvi odstavek 154. člena ZPP pa določa, da

mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki

povrniti pravdne stroške. Pravdni stroški pa so na podlagi

I. odstavka 151. člena tisti izdatki, ki nastanejo med

postopkom ali zaradi postopka. Pravdni stroški obsegajo tudi

nagrado za delo odvetnika in drugih oseb, ki jim zakon

priznava pravico do nagrade. Tako je višje sodišče zavrnilo

pritožbo dolžnika zoper 3. točko izpodbijanega sklepa

sodišča prve stopnje z dne 14.1.2005. Iz zgoraj navedenih

določb ZPP izhaja, da je sodišče prve stopnje dolžnika

oprostilo plačila sodnih taks ter predujma za stroške prič,

izvedencev, ogledov in sodnih oglasov, vendar le tistih stroškov, ki

so v postopku nastali njemu. Vsekakor pa mora dolžnik - ker v

postopku ni uspel - na podlagi I. odstavka 154. člena ZPP povrniti

stroške postopka, ki so nastali nasprotni stranki. Povrnitve

teh stroškov pa dolžnik ni oproščen. Med te stroške postopka

pa na podlagi II. odstavka 151. člena ZPP vsekakor spada

tudi nagrada za delo odvetnika, katere višino natančno

določa Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 67/93 do 70/2003),

zato je višje sodišče pritožbo dolžnika v tem delu kot

neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v

izpodbijanem delu potrdilo. Neutemeljena pa je tudi pritožba dolžnika

zoper tisti del sklepa sodišča prve stopnje z dne 14.1.2005, s

katerim je kot neutemeljen zavrnilo njegov ugovor, da je bil

"pasivni" družbenik. V citirani ustavni odločbi, v 74. točki, je

Ustavno sodišče navedlo, da je bistvena naloga sodišča, ko ocenjuje

"pasivnost" družbenika v gospodarski družbi, da oceni vpliv, ki ga je

imel ta na poslovanje družbe. Navedlo je, da morajo sodišča izhajati

iz različnosti položajev med posameznimi družbeniki oziroma

delničarji, oziroma iz različnosti v njihovih notranjih razmerjih,

pri čemer morajo upoštevati zlasti, kakšen vpliv je imel posamezen

družbenik na poslovodstvo in njegovo sodelovanje pri tem, kakšna je

bila njegova stopnja vključenosti v gospodarjenje družbe in koliko je

bil seznanjen oziroma je mogel biti seznanjen z gospodarjenjem

družbe. Višje sodišče na podlagi citirane ustavne odločbe, ki je

zaradi specificiranih kriterijev ključna za odgovor na vprašanje, ali

je bil posamezni družbenik v izbrisani gospodarski družbi aktiven ali

pasiven oz. kakšen je bil njegov vpliv na poslovanje družbe,

ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno

obrazložilo, zakaj dolžnika ni mogoče oceniti za pasivnega družbenika

v izbrisani gospodarski družbi. Dolžnik sicer v pritožbi kot pravno

relevantne za konkretno presojo navaja tudi druge točke

ustavne odločbe (42., 43., 46., 49. in 76.), vendar je višje

sodišče ocenilo, da ti deli oz. točke obrazložitve ustavne

odločbe za konkretno presojo niso bistvene, saj zgolj na

splošno obravnavajo razmejitev med aktivnim ter pasivnim

družbenikom v izbrisani gospodarski družbi, medtem ko 74.

točka obrazložitve ustavne odločbe združuje specialne na

ostalih splošnih točkah obrazložitve temelječe kriterije, na

podlagi katerih se posamezni družbenik oceni za aktivnega oziroma

pasivnega. Navedene splošne točke ustavne odločbe namreč obravnavajo

tiste pasivne delničarje oziroma družbenike v izbrisani družbi, ki so

to postali po sili razmer takratnega prehodnega tranzicijskega

obdobja ali iz drugih od njih neodvisnih razlogov, na primer delavci,

ki so certifikate zamenjali za deleže družb; delavci, ki so deleže

družb prejeli namesto premalo izplačanih plač (42. točka); manjšinske

delničarje, katerih vpliv je odvisen od višine kapitala družbe (43.

točka); ustavno načelo enakosti (46. točka); varstvo

upnikov, ki naj bi bilo kljub delni razveljavitvi posameznih

določb ZFPPod, še vedno predmet pravnega varstva (49. točka)

ter različnost posameznih družbenikov (76. točka). Višje

sodišče tako pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da

dolžnik ne izpodbija pravilnosti ugotovitve, da je imel 90 %

poslovni delež v družbi, da je bil njen direktor, da je bil

od ustanovitve po družbeni pogodbi kot direktor upravičen

zastopati družbo brez omejitev, da je imel kot večinski družbenik

možnost sprejemati vse bistvene odločitve v zvezi z upravljanjem

družbe ter da je lahko kot poslovodja brez omejitev v celoti vodil

posle družbe. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje

pravilno ocenilo, da dolžnik s svojim ugovorom ni uspel izkazati, da

na poslovanje družbe ni mogel vplivati (12. točke I. odstavka 55.

člena ZIZ). Višje sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo

sodišča prve stopnje, da dolžnikovi notranji razlogi (bolezen),

zaradi katerih slednji ni sprejemal odločitev, ki bi jih kot

poslovodja in večinski družbenik moral, niso razlogi, zaradi katerih

bi imel dolžnik v izbrisani družbi vlogo pasivnega družbenika. Pri

tej odločitvi je sodišče prve stopnje pravilno sledilo

specialnim kriterijem, ki so določeni v zgoraj izpostavljeni

74. točki ustavne odločbe, saj je pasiven družbenik v smislu

te ustavne odločbe tisti družbenik, ki zaradi položaja v

družbi in odnosov med družbeniki ni mogel vplivati na

poslovanje družbe in na sprejemanje za družbo pomembnih

odločitev. Obenem je sodišče prve stopnje po mnenju višjega

sodišča pravilno ugotovilo, da dolžnik konkretnih razlogov, da bi ga

preostali družbenik, katerega poslovni delež je znašal 10 %,

kakorkoli oviral pri izvajanju korporacijskih in poslovodnih

upravičenj, oziroma da bi le-ta kakorkoli vplival na

poslovanje družbe, ne navaja, prav tako jih v tem smislu ne

navaja v pritožbi zoper izpodbijani sklep (navaja zgolj to,

da njegov sin kot preostali 10 % družbenik v prilogi

priloženi pritožbi nazorneje opisuje dolžnikov specifičen

zdravstveni položaj). Tako je višje sodišče pritožbo tudi v

tem delu zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani

sklep sodišča prve stopnje. Višje sodišče je tako ugotovilo,

da niso podani razlogi, s katerimi dolžnik izpodbija sklep

sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora

pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 2.

točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot

neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne

14.1.2005. Višje sodišče ni odločalo o stroških pritožbenega

postopka, ker jih toženec ni priglasil.

 


Zveza:

ZGD člen 394, 394/1, 394, 394/1. ZFPPod člen 27, 27/4, 27, 27/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNzYwMw==