VSL sklep IV Cp 3095/2006

Jedro

V postopku izvršbe se smiselno uporabljajo določbe o pravnomočnosti. Po ZPP pa postane pravnomočna ne le sodba, temveč tudi meritorni sklepi in sklepi, ki pomenijo konec postopka. Sklep o zavrnitvi predloga za izvršbo je meritorni sklep: z njim sodišče odloči, da izvršba iz določenih razlogov ni dovoljena. Nova izvršba je mogoča le ob spremenjenih pogojih (npr. če je bil predlog za izvršbo zavrnjen, ker še ni potekel rok za izpolnitev terjatve - 6. točka 1. odstavka 55. člena ZIZ - je seveda dovoljena izvršba potem, ko ta rok preteče). Čeprav postane pravnomočen le izrek, pa je pri presoji, ali gre za res iudicata, treba ugotoviti, ali gre v novem postopku za identičen zahtevek, pri čemer pa tudi čista procesna teorija pri obravnavanju instituta pravnomočnosti ne zastopa stališča, da gre za isti sporni predmet (že) tedaj, kadar je tožbeni predlog isti, temveč je treba poleg tožbenega predloga upoštevati tudi materialnopravno razmerje, na katerem tožbeni zahtevek temelji. Smiselno to za obravnavani primer izvršbe pomeni ravno to, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje: dolžnik je že v prejšnjem postopku izvršbe v ugovoru navajal, da je terjatev plačal, zato (in ker so se te trditve štele za resnične) je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo zavrnilo. V ponovljenem postopku, ki se deloma nanaša na isto časovno obdobje kot prejšnji, dolžnik trdi enako (da je terjatev plačal), torej je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je v tem delu (za to časovno obdobje) vezano na svojo predhodno pravnomočno odločitev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Upniknosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo ugovoru dolžnika in svoj sklep o izvršbi z dne 22.11.2005 razveljavilo glede zneskov preživnine za čas od 1.7.2003 do vključno 2.10.2004, torej skupaj za 246.195,00 SIT (kar je nadalje podrobneje opredeljeno v posameznih alineah 1. točke izreka sklepa) in za zavarovanje zahtevka, da se plačuje preživnina v višini 16.441,00 SIT za čas od 1.3.2005 do 31.10.2006, v tem obsegu razveljavilo opravljena izvršilna dejanja in predlog za izvršbo zavrnilo (1. točka izreka sklepa). V preostalem delu je ugovor zoper sklep o izvršbi, ki se nanaša na preživnino za čas od 1.11.2004 do 31.3.2005 (prav tako nadalje podrobneje opredeljeno v posameznih alineah 2. točke izreka) ter glede zavarovanja zahtevka, da se plačuje preživnina za čas od 1.11.2005 do 28.2.2006, zavrnilo kot neutemeljen (2. točka izreka sklepa). Odločilo je še, da upnik in dolžnik trpita vsak svoje stroške ugovornega postopka (3. točka izreka sklepa). Zoper sklep sta se pravočasno pritožila upnik in dolžnik. Upnik se pritožuje zoper 1. in 3. točko izreka sklepa zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je argumentacija sodišča prve stopnje zmotna iz dveh razlogov. Pravnomočnost se namreč ne nanaša na dejanske ugotovitve v postopku, temveč le na izrek, ki vsebuje izrek pravne posledice. Ugotovitev resničnosti kakšnega dejstva pa po našem pravu ne more priti v izrek odločbe. Tako dejanske ugotovitve postopka opr. št. I 2004/535 nikogar ne vežejo in so za odločanje o dolžnikovem ugovoru v tem postopku brezpredmeten. Ugovor dolžnika v izvršilnem postopku na podlagi izvršilnega naslova vedno napada le izvršilno dovolilo, zaradi česar je ugoditev ugovoru dolžnika brez vpliva na sam obstoj terjatve iz izvršilnega naslova. Za izvršilni postopek namreč ne velja načelo ne bis in idem tako, da lahko upnik na podlagi istega izvršilnega naslova za isto terjatev predlaga več sredstev izvršbe oziroma vodi več izvršilnih postopkov. V vsakem postopku posebej pa lahko dolžnik z ugovornimi razlogi izpodbija le izvršilno dovolilo, ne more pa doseči pravnomočne odločitve glede neobstoja terjatve iz izvršilnega naslova. Ugotovitev obstoja terjatve je namreč glede na odločanje o utemeljenosti izvršilnega dovolila le dejanska ugotovitev, ki sodi v obrazložitev. Tako bi moralo prvostopno sodišče v tej zadevi ob siceršnji ugotovitvi, da dolžnik ni dokazal, da bi plačal preživnino, ugotoviti, da dolžnik v celoti neutemeljeno izpodbija sklep o izvršbi kot izvršilno dovolilo in na tej podlagi dolžnikov ugovor v celoti zavrniti kot neutemeljen. V posledici navedenega je nezakonit tudi izpodbijani sklep o stroških. Upnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dolžnikov ugovor v celoti zavrne in dolžniku naloži plačilo pritožbenih stroškov. Dolžnik se pritožuje zoper del sklepa, s katerim njegovemu ugovoru ni bilo ugodeno. Navaja, da je po izvršilnem naslovu dolžan do prvega v mesecu plačevati preživnino za mladoletnega otroka na roke matere. Sodišče ni izdalo zahteve, da se sredstva ne smejo plačevati tudi vnaprej. Ker je bilo na obravnavi ugotovljeno, da je tožnica prejela poleg ostalega tudi zneske 270.000,00, 300.000,00, 149.000,00 in 67.000,00 SIT ter da je bila v času, ko niso več živeli v skupnem gospodinjstvu, deležna drugih uslug, otrok pa denarnih prispevkov, se smatra, da je zahtevani znesek 63.842,00 SIT prejela vnaprej. Kljub temu, da otroku ni dolgoval preživnine, mu je dajal finančno podporo. Materi na roke ne bo plačeval, ker je, kot je bilo ugotovljeno na razpravi, sredstva porabljala nenamensko. Prijavljen je na zavodu za zaposlovanje in ne prejema nobene podpore. Sodišče je sicer ugotovilo, da je vpisan v sodni register kot samostojni podjetnik, vendar ni ugotovilo, da v tem času ni imel prikazanega nobenega dohodka. Poslovanje mu je onemogočeno zaradi velikega dolga države in kredita, ki ga mora zaradi tega dolga odplačevati. Ko mu bo država poravnala dolg, bo sposoben in tudi pripravljen plačati sodne stroške, do takrat pa prosi za njihovo oprostitev. Pritožbi nista utemeljeni. Obstoj terjatve dolžnika je ugotovljen v izvršilnem naslovu, to je pravnomočni in izvršljivi sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. P 73/2003 z dne 11.6.2003 v zvezi z obvestili Centra za socialno delo Č. o uskladitvi preživnine. Pravilno sodišče ugotavlja, da je postopek opr. št. I 04/00535 med drugim tekel tudi zaradi izterjave preživnine upnika za čas od 1.7.2003 do 31.10.2004, kar se deloma prekriva z obdobjem, za katerega upnik izterjuje preživnino v tej izvršbi. Sodišče je v postopku opr. št. I 04/00535 s sklepom o izvršbi dovolilo izvšbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet in na plačo dolžnika, postopek pa se je končal s sklepom z dne 12.9.2005, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo dolžnikovemu ugovoru, v katerem je zatrjeval, da je upnikov terjatev izpolnil, sklep o izvršbi razveljavilo, razveljavilo vsa izvršilna dejanja in predlog za izvršbo zavrnilo. Dne 12.10.2005 je upnik vložil nov predlog za izvršbo (tu obravnavana zadeva), s katerim je zahteval izterjavo preživnine za obdobje od 1.7.2003 do 31.3.2005 in zavarovanje s predhodno odredbo za čas od 1.11.2005 do 31.10.2006. Tokrat je izvršbo predlagal na premičnine. Sodišče prve stopnje je delu dolžnikovega ugovora ugodilo zato, ker je štelo, da je vezano na sklep v prej omenjeni izvršilni zadevi o ugoditvi dolžnikovemu ugovoru in zavrnitvi predloga za izvršbo. V postopku izvršbe se smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), če ni v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ali kakšnem drugem zakonu drugače določeno (15. člen ZIZ). ZIZ posebnih določb o pravnomočnosti nima, zato se tudi o tem smiselno uporabljajo določbe ZPP. Po ZPP pa postane pravnomočna ne le sodba, temveč tudi meritorni sklepi in sklepi, ki pomenijo konec postopka (prim. dr. Lojze Ude, Civilno procesno pravo, Ljubljana 2002 str. 312). Sklep o zavrnitvi predloga za izvršbo je meritorni sklep: z njim sodišče odloči, da izvršba iz določenih razlogov ni dovoljena. Nova izvršba je mogoča le ob spremenjenih pogojih (npr. če je bil predlog za izvršbo zavrnjen, ker še ni potekel rok za izpolnitev terjatve - 6. točka 1. odstavka 55. člena ZIZ - je seveda dovoljena izvršba potem, ko ta rok preteče). Čeprav res postane pravnomočen le izrek, pa je pri presoji, ali gre za res iudicata, treba ugotoviti, ali gre v novem postopku za identičen zahtevek, pri čemer pa tudi čista procesna teorija pri obravnavanju instituta pravnomočnosti ne zastopa stališča, da gre za isti sporni predmet (že) tedaj, kadar je tožbeni predlog isti, temveč je treba poleg tožbenega predloga upoštevati tudi materialnopravno razmerje, na katerem tožbeni zahtevek temelji (citirano delo, str. 315-316). Smiselno to za obravnavani primer izvršbe pomeni ravno to, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje: dolžnik je že v postopku opr. št. I 2004/00535 v ugovoru navajal, da je terjatev plačal, zato (in ker so se te trditve štele za resnične) je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo zavrnilo. V ponovljenem postopku, ki se deloma nanaša na isto časovno obdobje kot postopek opr. št. I 2004/00535, dolžnik trdi enako, torej je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je v tem delu (za to časovno obdobje) vezano na svojo predhodno pravnomočno odločitev. Pritožba upnika je torej neutemeljena. Kolikor se sklicuje na to, da lahko upnik na podlagi istega izvršilnega naslova za isto terjatev predlaga več sredstev izvršbe oziroma vodi več izvršilnih postopkov, pa mu je treba pritrditi le glede prvega: upnik lahko za izterjavo iste terjatve predlaga več sredstev izvršbe. Vendar pa tudi za postopek izvršbe velja litispendenca: upnik ne more predlagati, da sodišče ponovno dovoli izvršbo za terjatev, za katero je postopek izvršbe že v teku, pač pa lahko predlaga le izvršbo na še dodatna (nova) sredstva ali predmete izvršbe (prim. 3. odstavek 34. člena ZIZ). Sodišče ne vodi več postopkov izvršbe, res pa je, da se v primeru, če upnik na podlagi istega izvršilnega naslova predlaga več izvršilnih sredstev, vsako s posebnim predlogom za izvršbo, tak predlog vpiše v I vpisnik kot samostojna zadeva (4. odstavek 300. člena Sodnega reda) - kar pa pomeni le "tehnično" ne pa tudi dejansko dva postopka izvršbe. Tako se izkaže, da pritožba upnika ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (1. in 3. točka izreka). Dolžnik pa s pritožbo izpodbija odločitev pod 2. točko izreka sklepa, s katero je bil delno zavrnjen njegov ugovor zoper sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dolžnik ni dokazal, da bi preživnino plačal tudi za preostalo obdobje, na katerega se nanaša ta postopek izvršbe in zavarovanja. Kolikor se v pritožbi sklicuje na nekakšno vnaprejšnje plačilo, ki bi se moralo nato poračunati s preživnino za vtoževano obdobje, mu je treba pojasniti, da terjatev, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja, ne more prenehati s pobotom (4. točka 316. člena Obligacijskega zakonika). Neutemeljeno pa je tudi njegovo nasprotovanje izplačevanju obveznosti preživnine materi na roke. S tem, da je sin zaupan v vzgojo in varstvo materi, ima mati tudi pravico odločati o denarnih vprašanjih njegovega preživljanja, torej za katere potrebe otroka se bodo konkretno namenila denarna sredstva, ki jih je dolžan prispevati oče. Tudi dolžnikovo pritožbo je tako pritožbeno sodišče zavrnilo in tudi v preostalem delu (v 2. točki izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik navaja tudi razloge, s katerim izraža nezadovoljstvo z obrazložitvijo sodišča v zvezi z njegovim predlogom za oprostitev plačila sodnih taks. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izrek (in ta postane pravnomočen - kot je bilo obrazloženo, tudi z ustrezno materialnopravno podlago) odločitve o njegovem predlogu ne vsebuje. Zato se do teh pritožbenih razlogov ni opredelilo. Sodišče prve stopnje pa bo moralo v nadaljevanju postopka odločiti tudi še o njegovem predlogu (bodisi s posebnim sklepom, če o tem še ni odločilo, bodisi s popravnim sklepom, če bo ocenilo, da je iz izreka odločitev pomotoma izpadla). Stroške pritožbenega postopka je priglasil le upnik. Ker s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih nosi sam (1. odstavek 65. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 15. člena ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

07.04.2022

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 110/2023
• VSRS Sklep II DoR 403/2021
• sodba III Ips 15/2000