VSL sodba I Cp 1395/2005

Jedro

Služnosti ni mogoče priposestvovati, če služnostna ravnanja lastnika

gospodujoče nepremičnine v korist le-te niso zaznavna navzven.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se za potrebe gospodujoče

nepremičnine parc. št. 435/2 in 435/5 vpisane pri zemljiškoknjižnem

vložku opr. št. xx k.o. J. last tožnika v korist vsakokratnega

lastnika teh nepremičnin ugotovi obstoj služnostne pravice hoje in

voženj po obstoječi poti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine

parc. št. 420/1 vpisane pri zemljiškoknjižnem vložku št. yy k.o. J.,

ki je last tožencev (točka 1 izreka), da sta mu toženca v roku 15 dni

dolžna izstaviti za vknjižbo primerno listino na podlagi katere bo za

potrebe nepremičnine parc. št. 435/2 in 435/5 vpisane pri z.k. vložku

štev. xx k.o. J. kot gospodujoče stvari mogoč zemljiškoknjižni vpis

služnostne pravice hoje in voženj po obstoječi poti v breme

nepremičnine parc. št. 420/1 vpisane pri z.k. vložku yy k.o. J. kot

služne stvari (točka 2 izreka) ter da se tožencema prepove vsakršno

poseganje v služnostno pravico, opisano v točki 1. in 2. izreka

(točka 3 izreka). Ker tožnik v pravdi ni uspel, mu je sodišče prve

stopnje naložilo, da mora toženima strankama povrniti nastale pravdne

stroške v višini 337.310,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

26.10.2004 dalje.

Proti takšni sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila.

Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega

postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter

pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako,

da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma naj izpodbijano sodbo razveljavi

in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Po

mnenju pritožnika je odločitev sodišča prve stopnje napačna, ker

izpodbijane sodbe, kljub obsežno izvedenemu dokaznemu postopku, v

katerem je bil opravljen ogled zadevnih nepremičnin ter v katerem je

bila zaslišala večina predlaganih prič, ni moč preizkusiti, izrek

sodbe je nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, v

izpodbijani sodbi pa tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih

oziroma so ti razlogi nejasni ali pomanjkljivi ali pa so si v

medsebojnem nasprotju. Izpodbijana sodba je nepravilna tudi zaradi

navajanja razlogov sodbe o vsebini listin in zaradi vsebin zapisnikov

o izpovedbah zaslišanih in med listinami in zapisniki. Sodišče prve

stopnje je pravilno presodilo, da gre v obravnavanem primeru za

priposestvovanje služnostne pravice hoje in vožnje na podlagi zakona.

Za takšno obliko priposestvovanja morajo biti izpolnjeni trije pogoji

in sicer 20 letna doba dejanskega, poštenega izvrševanja služnostnega

upravičenja, to je hoje in vožnje, služnostno upravičenje mora biti

izvršeno v korist gospodujočih parcel (v danem primeru parc. št.

435/2 in 435/5) ter da lastnik služečega zemljišča temu ni

nasprotoval. Sodišče prve stopnje bi tako moralo po izvedenem

dokaznem postopku ugotoviti, da so v konkretnem primeru izpolnjeni

vsi navedeni pogoji. Tožeči stranki oziroma njegovim prednikom ni

bila nikoli prepovedana uporaba služečega zemljišča za prehod in

vožnjo. Takšno prepoved je tožena stranka podala šele po preteku 20

letnega izvrševanja hoje in vožnje po služečem zemljišču in sicer

leta 2003, ko je fizično zaprla pot. Dejstvo, da je imela tožeča

stranka oziroma njegovi predniki nemoten dostop do svoje kmetije "Pri

I." potrjujejo tudi zaslišane priče, razvidno pa je tudi iz zemljiške

knjige, na podlagi katere je moč ugotoviti, da je bila sprva vpisana

enotna parcela št. 420 (vpis iz leta 1889), ki je v naravi

predstavljala pot in je bila razdeljena na dve parceli v letu 1913,

pri čemer pa se njena dejanska raba vse do takrat ni menjala. Sodišče

prve stopnje napačno šteje za verodostojne le listine oziroma mlajše

fotografije, narejene iz zrake v letu 1975, pri čemer pa povsem

spregleda in ne poklanja nobene dokazne vrednosti tako načrtu parcel

z dne 23.8.1889, niti omenjenemu vpisu v zemljiško knjigo starejšega

datuma. Sodišče bi se moralo do prej navedenih dokazov opredeliti in

navesti, zakaj jih sprejema oziroma zakaj ne. Navedene listine bi

skupaj z ostalimi dokazi, zlasti izpovedbami zaslišanih prič,

predvsem A. P. in R. A. (ki ni v nikakršnem sorodstvenem razmerju z

nobeno od pravdnih strank in ki je ves čas vzdrževal, sprva pot 240/1

in 240/2, nato pa "zgornjo pot") morale privesti do zaključka, da je

bila parcela št. 420/1 v naravi vendarle vedno v uporabi kot pot in

da so jo tožeča stranka oziroma njeni pravdni predniki vedno v dobri

veri uporabljali za potrebe zemljišč parc. št. 435/2 in 435/5.

Izpodbijana sodba se opira tudi na dejstva, ugotovljena tekom ogleda

in sicer, da je parcela 420/1 zatravljena in naj bi kot taka

obstajala že več deset let, kar pa že glede na prej navedeno ne

pomeni, da te parcele kot poti za dostop do svojega zemljišča tožnik

oziroma njegovi pravni predniki niso uporabljali. Sodišče prve

stopnje je sicer ugotovilo tudi približno lokacijo stare stanovanjske

hiše na parceli št. 435/5, vendar pa je pri tem pozabilo ugotoviti

tudi relevantno dejstvo, do kdaj je ta objekt dejansko stal ter do

kdaj so ga uporabljali predniki tožnika. Prav obstoj potrebe po

služnosti za gospodujoče zemljišče je v konkretnem primeru bistvenega

pomena, zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti tudi to

dejstvo. Sodišče prve stopnje tudi ne upošteva dejstva, da so tako

pravni predniki tožnika (A. P. in ostali) kot ostali sorodniki ne

glede na to, da na kmetiji ni nihče prebival domnevo od leta 1986

dalje, še vedno hodili in vozili po parceli št. 420/1 do svoje

kmetije, ne samo zaradi potreb ostalih parcel, temveč zaradi potreb

in dela na parceli št. 435/5. Priče in pravni predniki tožnika so

namreč izpovedali, da so tudi po tem, ko na kmetiji ni nihče več

stalno prebival uporabljali isto pot za dostop do parcele št. 435/5

in 435/2, saj so tam nabirali tudi sadje. Sadno drevje se je nahajalo

in se še vedno nahaja na parceli št. 435/5, kar bi moralo ugotoviti

tudi sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je napačen zaključek

sodišča prve stopnje, da se je zemljišče tožencev parc. št. 420/1

uporabljalo le v korist drugih zemljišč - travnikov in pašnikov in ne

v korist stavbne parcele št. 435/5 in 435/2. Sodišče prve stopnje je

nadalje na podlagi ogleda in izpovedi A. P. napačno zaključilo, da so

pravni predniki tožnika vedno uporabljali pot mimo hiše tožencev

oziroma njunega gospodarskega poslopja (pot A), ne pa ostalih poti.

Sodišče prve stopnje bi moralo pri oceni verodostojnosti in

prepričljivosti priče A. P. upoštevati posebnosti te priče. Gre

namreč za starejšo gospo, ki izhaja iz kmečkega okolja in ki zaradi

starosti in načina življenja ter preprostosti vedno izpoveduje manj

jasno oziroma razločno kot ostali. Priča je namreč tudi izpovedala,

da so uporabljali tudi pot mimo kozolcev kot pešpot do njihove hiše.

Samo ta pot se je uporabljal neprekinjeno tudi po času, ko je hišo na

parceli št. 435/5 zapustil zadnji prebivalec. Sodišče prve stopnje je

tako zaključilo, da je priča A. P. nedvoumno odgovorila, da poti mimo

njihovega kozolca do hiše ni bilo in da so do hiše prišli mimo hiše

tožencev, pri čemer pa sodišče ne pojasni, iz katerih razlogov ne

upošteva drugačne izpovedi A. P., ki na začetku svoje izpovedi pove,

da se je do njihove parcele prihajalo iz treh različnih strani. Po

poti med kozolcema se je, kot izhaja iz izpovedi P. dalo peljati s

praznim vozom, pot med kozolci pa se je stalno in izključno

uporabljala za potrebe zemljišč parc. št. 435/5 in 435/2. Po omenjeni

poti so vozili z volovsko, nato pa s konjsko vprego. P. je med drugim

tudi povedala, da se je vozilo tudi po poti označeni s črko A, vendar

pa je potrebno to po mnenju pritožnika tolmačiti restriktivno, saj se

je pod potjo A nahajal hlev P. in so zato tja vozili seno. Navedena

priča je tudi podrobno opisala, kako jo je zet vse do pred nekaj let

vozil mimo kozolca tožene stranke do hiše P. in kje se je uporabljala

pešpot. Na domačijo je šla 30 krat letno, nazadnje pa je bila tam tik

pred prodajo zemljišča toženi stranki. Tudi R. A. je potrdil, da se

je pot med kozolci uporabljala neprekinjeno in brez omejitev za

potrebe zemljišč tožnika. Nadalje je napačen zaključek sodišča prve

stopnje, ko ocenjuje izpovedi preostalih prič. Sodišče prve stopnje

sprva pravilno ugotavlja, da so pravni predniki in sorodniki tožnika

pred podrtim kozolcem parkirali, nato pa se peš napotili direktno po

travnati brežini navzdol proti hiši in niže ležečih parcelah. Takšna

ugotovitev pa je v nasprotju s samim zaključkom sodišča, ker

potrjuje, da so navedene osebe uporabljale pot po parceli št. 420/1

za dostop proti hiši na parceli št. 435/5, torej zaradi uporabe hiše

na parceli št. 435/5. Sadno drevje in grmičevje, katerega plodove so

večkrat letno nabirali pravni predniki in sorodniki tožnika, se

nahaja prav pod in okoli hiše na parceli št. 435/5, ne pa na drugih

parcelah. Tako ni pravilna trditev, da se je zemljišče parc. št.

420/1 dejansko uporabljalo, če že, zgolj za potrebe drugih zemljišč.

Služnost poti namreč ni prenehala s podrtjem hiše, saj je na

gospodujočem zemljišču nastal nov objekt, potreba po služnosti pa je

ostala. Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je iz aeroposnetka

iz spisa opr. št. P 100/2002 razvidno, da poti, kot jo zatrjuje, ni

bilo, pa opozarja na dejstvo, da tega dokaza nista predlagali

stranki, ampak ga je sodišče prve stopnje s kršitvijo določb

pravdnega postopka samoiniciativno akceptiralo v predmetno pravdo.

Aeroposnetki pa, ob upoštevanju vseh ostalih dokazov, niso

verodostojen dokaz, predvsem zato, ker se je sporna pot, v času

nastanka posnetkov uporabljala samo še s strani P., ostali pa so

uporabljali novo, zgornjo pot. Ker je bila pot preko parcele št.

420/1 uporabljena manj pogosto oziroma so jo uporabljali zgolj pravni

predniki in sorodniki tožnika, je bila tudi manj izrabljena in zato

bolj zatravljena, kar pa samo posebi ne pomeni, da ni bila v redni

uporabi.

Pritožba je bila v skladu z določbo 1. odst. 344. člena Zakona o

pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženima strankama, ki

sta v odgovoru na pritožbo navedli, da je po njunem mnenju pritožba

neutemeljena. Izpis iz katastrskega načrta iz leta 1889 ne more biti

odločilen dokaz v predmetnem sporu, saj se zadeve skozi čas

spreminjajo. Tožeča stranka v postopku ni nikoli zatrjevala, da naj

bi bila služnost vpisana v zemljiško knjigo oziroma navedeno tudi ne

izhaja iz zemljiške knjige, zato okoliščina, da neka parcela

katastrsko predstavlja pot, ni pomembna. Navedba kulture je pomembna

zgolj zaradi urejanja prostora oziroma določanja katastrskih

dohodkov. Kadar pa je pravni temelj služnosti priposestvovanje

služnosti, potem je bistveno vprašanje dejanskega izvrševanja

služnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov

sprejelo pravilno dokazno oceno ter pravilno zaključilo, da služnost,

kakor jo zahteva tožnik, ne obstoji. Pravni predniki tožnika niso

uporabljali služečega zemljišča na tak način, kakor to zatrjuje

tožnik oziroma ga sploh niso uporabljali. Iz izpovedb zaslišanih

namreč izhaja, da naj bi na služečem zemljišču zgolj parkirali in se

naj ne bi vozili, saj je bil ob meji služečega zemljišča podrt

kozolec pravnih prednikov tožnika, kar je tudi preprečevalo prehod.

Dejstvo je tudi, da je R. A. pred 28 leti zaradi težavnega prehoda

med kozolcema, naredil novo pot, ki je nekoliko višje od parcele št.

420/1. Ne držijo tudi tožnikove navedbe, da sodišče prve stopnje ni

upoštevalo izpovedbe R. A.. Ravno R. A. je potrdil, da je novo pot

naredil 25 - 30 let nazaj. Povedal je tudi, da se je spodnja pot

(sporna pot) uporabljala zgolj za potrebe kozolca. Pravni predniki

tožnika kot pot do svoje hiše niso uporabljali poti med kozolcema,

ampak so prihajali do hiše po poti med stanovanjsko hišo in

gospodarskih poslopjem tožencev (sodišče prve stopnje je to pot

označilo s črko A). Nadalje tudi ne držijo pritožbene navedbe, da naj

bi R. A. povedal, da naj bi z mehanizacijo vzdrževal pot med kozolci.

R. A. je zgolj povedal, da je z buldožerjem urezal novo pot ter da je

takrat pod kozolci tudi splužil in nič več. Tudi A. P. je potrdila,

da zaradi podrtega kozolca niso uporabljali poti med kozolci. Včasih

se je sicer vozilo pod kozolcem tudi s fičkom, vendar ko se je

kozolec podrl, to ni bilo več možno. Kozolec se je počasi podiral,

najprej streha, nato še stebri, nakar se je vse zaraslo. Pravni

predniki tožnika so ravno zato tudi uporabljali pot, ki poteka med

gospodarskim poslopjem in hišo tožencev (pot A). A. P. je jasno

povedala, da po času, ko se je začel kozolec rušiti, pravni predniki

tožnika niso več uporabljali poti med kozolci. Glede vožnje z avtom,

pa je zaslišana priča povedala, da jo je včasih pripeljal zet ter pri

tem avto parkiral na koncu hiše tožencev oziroma na koncu poda, to je

gospodarskega poslopja, ki je v lasti tožnika. Sodišče prve stopnje

je zato pravilno ocenilo izpovedbo P., zlasti v zvezi z njeno

izpovedbo, ki jo je podala v zadevi, ki se opira na identično

dejansko stanje v zvezi z motenjem posesti na parc. št. 420/1, glede

katere je potekal spor pri Okrajnem sodišču pod opr. št. P 100/2002.

Ob primerjavi obeh izpovedb je povsem jasno, da ne obstaja nasprotje

med navedbami A. P. v predmetni zadevi oziroma je sodišče njeno

izpovedbo ocenilo ob primerjavi z izpovedbo v navedeni motenjski

pravdi. Sodišče tudi ni samoiniciativno uporabilo aeroposnetka iz

drugega spisa. Tožena stranka je aeroposnetke priložila v odgovoru na

tožbo, vključno z aeroposnetkom iz leta 1975. Sodišče je v

obrazložitvi sicer navedlo, da naj bi pri tem upoštevalo aeroposnetek

iz leta 1975, ki se nahaja v spisu opr. št. P 100/2002, vendar je

bila ta dokaz priložen že v predmetnem postopku. Glede na navedeno ni

podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.

točke 339. člena ZPP, ki jo tožnik uveljavlja. Sodišče prve stopnje

je v celoti obrazložilo svojo odločitev. Razlogi sodbe niso v

nasprotju z zapisniki o zaslišanju prič in drugimi listinami v spisu.

Prav tako ima tudi izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih

dejstvih. Ker navedena kršitev ni podana, tožnik pa ne zatrjuje

morebitnih drugih kršitev pravdnega postopka, pritožba iz razloga

kršitev določb pravdnega postopka, ni utemeljena. Sodišče prve

stopnje je tudi v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter

pravilno ocenilo izvedene dokaze ter ocenilo vsak dokaz posebej ter v

povezavi z ostalimi dokazi. Glede na navedeno toženi stranki

predlagata, da naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot

neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in

vožnje po zemljišču parc. št. 420/1, ki je v lasti tožencev. Pot

preko zemljišča parc. št. 420/1, ki se nadaljuje preko tožnikovega

zemljišča parc. št. 420/1 (pot mimo kozolcev) ter vodi do drugih

njegovih zemljišč parc. št. 435/2 in 435/5 se je kot kolovozna pot

uporabljala že v času njegovih pravnih prednikov, vrisana pa je tudi

v mapni kopiji iz leta 1989.

Stvarna služnost je pravica lastnika nepremičnine (gospodujoče

stvari) izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji

nepremičnini ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča

določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji

nepremičnini (213. člen Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju

SPZ). Stvarna služnost nastane z zakonom, na podlagi pravnega posla

ali z odločbo državnega organa (214. čl. SPZ). Stvarna služnost

nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari

dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let (1. odst. 217. čl.

SPZ) oziroma če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal

služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval

(2. odst. 217. čl. SPZ). Stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati,

če je lastnik gospodujočega stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali

neposrednega posestnika služeče stvari, če je služnost izvrševal s

silo ali zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica (3.

odst. 217. čl. SPZ). Glede na navedeno morajo biti v konkretnem

primeru za ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in voženj

izpolnjeni naslednji pogoji in sicer dvajsetletna doba dejanskega in

poštenega izvrševanja služnostnih upravičenj, to je hoje in voženj,

da so služnostna ravnanja zaznavna navzven, to pomeni ne na skrivaj

ali na silo, da lastnik gospodujočega zemljišča temu ni nasprotoval

ter da so služnostna upravičenja izvrševana v korist gospodujočih

parcel, to je zemljišč parc. št. 435/2 in 435/5, k.o. J..

Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- da je zemljišče parc. št. 420/1 v celoti poraščeno s travo in da na

njem ni videti nobene kolovozne ali druge utrjene poti, še kolesnic

ne, ter da naj bi bilo takšno že več desetletij;

- da zemljišču parc. št. 420/1 sledi tožnikovo zemljišče parc. št.

420/2, preko katerega sedaj poteka nova, s peskom utrjena pot, ki se

proti severu naveže na "novo, zgornjo pot", ki jo je pred 28 leti

naredil R. A., proti jugu pa se naveže na prav tako narejeno pot, ki

jo je naredil tožnik in vodi do zemljišča parc. št. 435/5, kjer je

nekdaj stala stanovanjska hiša pravnih prednikov tožnika, vendar jo

je slednji podrl, tako da se pot nadaljuje preko te parcele do

zemljišča parc. št. 435/2;

- da je pot preko zemljišča parc. št. 420/2 napravil tožnik konec

leta 2002 in je bila v delu, kjer se navezuje na zemljišče tožencev

parc. št. 420/1 predmet motenjske pravde pred Okrajnim sodiščem, opr.

št. P 100/2002;

- da do objekta, stoječega na parc. št. 435/2 vodi tudi pot pod

gospodarskim poslopjem tožencev po strmi, zakrivljeni, neutrjeni

brežini, brez vidnih kolesnic, ki na severni strani objekta tožnika

poteka pod 3 m širokim nadstreškom (pot, označena na skici s črko A),

ki so jo pravni predniki tožnika uporabljali za dostop (hojo in

vožnjo z volovsko in kasneje konjsko vprego) do svojega gospodarskega

poslopja in stanovanjske hiše;

- da sta toženca zemljišče parc. št. 420/1 uporabljala ves čas le za

dostop do svojega kozolca (ki je bil sprva dvojen, danes pa je

enoreden) ter da je nekaj metrov od omenjenega kozolca, torej na

zemljišču 420/2, nekdaj stal tudi kozolec pravnih prednikov tožnika

(I. kozolec);

- da so pravdne stranke vozile v kozolca vsak s svoje strani, včasih

pa so pravni predniki tožnika v svoj kozolec peljali tudi pod

kozolcem tožencev;

- da je bila uporaba poti pod kozolci otežena zaradi voza pod

nadstreškom I. kozolca in snopov sena, zato je bila pred 28 leti

narejena nova, zgornja pot;

- da je po leta 1973, ko je umrl gospodar na kmetiji I., le-ta začela

počasi propadati, počasi se je podiral tudi kozolec na parc. št.

420/2, pot pod njim pa se je zaraščala, tako stanje pa je trajalo do

leta 2002, ko je tožnik odstranil ostanke starega podrtega kozolca.

Takrat je tudi posekal robido in ostalo rastje in 14.11.2002 obnovil

in posodobil staro pot po parc. št. 420/2;

- da naj bi se tožnik in njegovi sorodniki, ko so prišli k babici na

kmetijo nabirat regrat, pobirat sadno drevje, F. P. pa je imel celo

njivo s krompirjem in rastlinjake, pripeljali z avtomobili po

zemljišču tožencev parc. št. 420/1 vse do kozolca, tam parkirali,

nato pa se peš napotili direktno po travnati brežini navzdol proti

hiši in niže ležečih parcelah;

- da se po poti od kozolcev do obeh I. objektov nikoli ni dalo

pripeljati, ampak se je lahko prihajalo le peš;

- da iz aeroposnetka iz leta 1975 ni razvidna pot, obstoj katere

zatrjuje tožnik.

Glede na takšne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je pravilna

presoja, da v konkretnem primeru niso podani vsi pogoji, ki so

potrebni za priposestvovanje služnostne pravice hoje in vožnje.

Zmotno je namreč prepričanje pritožnika, da že zapis v katastrskem

načrtu iz leta 1889, iz katerega je izhaja, da takrat še enotna

parcela št. 420 predstavljala pot, zadostuje za zaključek, da so

pravni predniki tožnika zemljišče parc. št. 420/1 uporabljali kot pot

do svojih nepremičnin parc. št. 435/5 in 435/2. Za presojo

priposestvovanja služnosti je pomembno dejansko in pošteno

izvrševanje služnostnih upravičenj in sicer hoje in voženj v obdobjih

zadnjih dvajsetih let, t.j. od leta 1983 dalje, zato je sodišče prve

stopnje ravnalo pravilno, ko je presojalo pogoje, potrebne za

priposestvovanje služnosti le v tem obdobju. Tako iz aeroposnetka iz

leta 1975, na katerega se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo,

saj sta ga kot dokaz predložili toženi stranki skupaj z odgovorom na

tožbo, ni razvidna takšna pot, kot jo zatrjuje tožnik. Če bi se

takšna pot, s strani pravnih prednikov tožnika dejansko uporabljala

že od leta 1889 dalje, potem bi vsekakor morala biti razvidna tudi iz

aeroposnetka. Pri priposestvovanju služnosti pa tudi ni bistveno, kaj

je zapisano v mapni kopiji, pomembno je, kot je bilo že poudarjeno,

da se hoja in vožnja dejansko in pošteno izvršujeta. Tudi iz izpovedi

vseh zaslišanih prič izhaja, da je parcela tožencev parc. št. 420/1 v

celoti poraščena s travo in da na njej ni videti nobene kolovozne ali

druge utrjene poti, še kolesnic ne, ter da je takšna že več

desetletij. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ko je opravilo

ogled. Tako ni mogoče pritrditi pritožniku, da takšne ugotovitve ne

pomenijo, da se sporno zemljišče, torej parc. št. 420/1, ni

uporabljalo kot dostop do gospodujočih zemljišč. Splošno znano

dejstvo je, da je vsakršna vožnja z motornim vozilom razvidna na

travnati površini, zato bi morale to dejstvo, glede na zatrjevanje

pritožnika, da naj bi vožnjo in pešpot izvrševal oziroma njegovi

predniki že več kot dvajset let, zaznati tudi zaslišane priče oziroma

sodišče tekom ogleda. Toženca sta povedala, da so pravni predniki

tožnika za dostop do gospodarskega poslopja in stanovanjske hiše

uporabljali pot, označeno s črko A, to je pot mimo njune stanovanjske

hiše in gospodarskega poslopja. Tudi iz izpovedi A. P., pravne

prednice tožnika, jasno izhaja, da se je kot pot do stanovanjske hiše

in gospodarskega poslopja smatrala pot mimo hiše in gospodarskih

poslopij tožencev. To imenuje "naša pot", pot med kozolci pa je bila

namenjena predvsem za spravljanje sena v kozolec, ki pa se je

postopno podiral že za časa, ko je bila na posestvu še njena mama (ki

naj bi bila na kmetiji do leta 1986), tako da je ta pot postala

neprehodna. P. je na začetku svoje izpovedi pojasnila, da bi se dalo

priti do njihove kmetije z več strani, med drugim bi se po njenem

mnenju dalo priti s kakšnim fičkom tudi po poti med kozolci, vendar

to ne potrjuje, da so se vse poti tudi dejansko uporabljale za

dostopanje tožnikovih pravnih prednikov do njihove kmetije. Sodišče

prve stopnje tudi ni ravnalo napak, ko navedeni priči zgolj zaradi

njenih, s strani tožnika zatrjevanih specifičnosti, ni odreklo

oziroma zmanjšalo verodostojnosti. Priča je namreč lahko vsaka oseba,

ki je sposobna zaznavati dejstva o katerih naj priča in ta svoja

opažanja reproducirati. ZPP ne razločuje oziroma vrednoti prič glede

na njihove osebne značilnosti. Ali je konkretna priča verodostojna in

prepričljiva presodi sodišče glede na vse okoliščine primera, zgolj

starost in dejstvo, da določena oseba izhaja iz kmečkega okolja, pa

ne pomeni, da je manj verodostojna oziroma prepričljiva. Napačna je

tudi navedba pritožnika, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da so

pravni predniki tožeče stranke vedno uporabljali pot mimo hiše tožene

stranke. Sodišče prve stopnje je povsem razumljivo pojasnilo, da so

tako toženci kot tožnikovi pravni predniki v kozolca vozili vsak s

svoje strani, včasih pa so I. v svoj kozolec, peljali tudi pod

kozolcem tožencev. Namen takšnega prehoda je bila sprava sena in

drugih stvari v korist drugih zemljišč, travnikov in pašnikov, ne pa

dovoz do gospodujočih zemljiščih parc. št. 435/2 in 435/5. Netočne so

tudi navedbe pritožnika, da naj bi R. A. vzdrževal poti s svojo

mehanizacijo. R. A. je povedal, da se je naredila t.i. zgornja pot

pred 25 do 30 leti ravno zato, ker je bila pot med kozolci težko

prehodna. Ta pot se je potem uporabljala le za potrebe kozolca,

P. pa so k svoji hiši prihajali po poti med stanovanjsko hišo in

gospodarskim poslopjem tožencev ter z druge strani hriba. Takšne

poti, kot jo zatrjuje tožnik pa nikoli ni bilo. Glede na takšne

izpovedbe zaslišanih prič je sodišče prve stopnje pravilno

zaključilo, da pravni predniki tožnika poti med kozolci niso

uporabljali za dostopanje do svoje stanovanjske hiše in

gospodarskega poslopja, temveč le za dostop do svojega kozolca.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da glede na naravo

služnostne pravice, ki jo lahko na tujem zemljišču pridobi le lastnik

gospodujoče stvari kot služnostni upravičenec in to v korist

gospodujoče stvari, ni mogoče vseh ravnanj tožnikovih sorodnikov, ki

so prihajali na posestvo I., šteti kot ravnanja lastnika gospodujoče

stvari in ravnanj v korist gospodujoče stvari. Pritožba namreč

navaja, da so tožnik in njegovi sorodniki tudi potem, ko na kmetiji

ni nihče več stalno prebival uporabljali pot med kozolci za dostop do

gospodujočega zemljišča ter ostalih zemljišč, kjer so pobirali sadje

in ostale pridelke. Z avtomobili naj bi se pripeljali po zemljišču

tožencev parc. št. 420/1, vse do kozolca, tam parkirali, nato pa se

peš napotili direktno po travnati brežini navzdol proti hiši in niže

ležečih parcelam. Na kmetiji naj ne bi vse od leta 1986 nihče več

prebival. Od kozolcev do obeh I. objektov se namreč ni nikoli dalo

pripeljati, ampak se je lahko hodilo le peš. Tako je moč zaključiti,

da tudi če bi tožnik oziroma njegovi sorodniki pred letom 2002, ko je

tožnik postal lastnik zemljišč parc. št. 435/2 in 435/5, hodili

obirati sadje na omenjeni parceli, to ne zadostuje, da se tako

ravnanje lahko opredeli kot ravnanja lastnika gospodujoče stvari in

ravnanje v korist gospodujoče stvari. Vseh sorodnikov tožnika namreč

ni mogoče opredeliti tudi kot njegovih pravnih prednikov. Iz izpovedi

zaslišanih prič, zlasti pa A. P. in R. A. pa jasno izhaja, da v času,

ko je na kmetiji še živela tožnikova babica, torej do leta 1986, poti

med kozolci niso uporabljali kot poti za dostop do stanovanjske hiše

in gospodarskega poslopja na parceli št. 435/5 in 435/2. Tako tudi ni

nelogično, da toženca pravnim prednikom nista prepovedovala uporabe

takšne poti vse do leta 2003, saj pred tem ni bilo takšnih prehodov.

Tako je moč zaključiti, da se služnostna pravica prehoda, v obsegu,

kot je zatrjuje tožnik, ni izvrševala nepretrgoma najmanj 20 let.

Glede na navedeno tudi ne obstaja nobeno nasprotje o odločilnih

dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov

zaslišanih in samimi zapisniki, kot to poskuša prikazati tožnik. Vse

izpovedbe zaslišanih prič je sodišče prve stopnje v razloge povzelo

korektno in verodostojno, tako kot so bile v zapisnikih tudi

zapisane. Izpodbijana sodba tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih

se je ne bi dalo preizkusiti, prav tako pa je tudi izrek razumljiv.

Sodišče druge stopnje je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP

preverilo tudi, ali je bila morebiti zgrešena katera od tistih

absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka

339. člena ZPP, na katera mora paziti po uradni dolžnosti; s prej

navedenim predpisom omejen preizkus procesne pravilnosti sojenja pred

sodiščem prve stopnje je pokazal, da uradoma upoštevane procesne

kršitve niso bile storjene. Glede na navedeno je sodišče druge

stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča

prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 1.

odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP: toženi

stranki so sicer nastali stroški zaradi vložitve odgovora na

pritožbo, a ta ni bil potreben in k rešitvi zadeve ni pripomogel.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 704/2003
• VSK sodba I Cp 1040/2003
• VSK sodba I Cp 25/2006