VSL sodba I Cp 1643/2003
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2003:I.CP.1643.2003 |
Evidenčna številka: | VSL50614 |
Datum odločbe: | 03.12.2003 |
Področje: | ODŠKODNINSKO PRAVO |
Institut: | odškodninska terjatev - odgovornost delodajalca - nedopustno ravnanje - krivdna odgovornost - dokazno breme |
Jedro
Odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec pretrpi na delu ali v
zvezi z delom, ni nujno objektivna, saj Zakon o temeljnih pravicah iz
delovnega razmerja v 73. členu (v zvezi z 245. členom Zakon o
delovnih razmerjih) napotuje na splošna načela o odškodninski
odgovornosti. Tožnica je v času nesreče opravljala računovodska dela.
Delo oziroma dejavnost, ki jo je opravljala pri toženi stranki, torej
nikakor ni bila takšna, da bi iz nje izvirala večja nevarnost za
okolico. Zmotne so potemtakem trditve tožeče stranke o objektivni
odgovornosti tožene stranke, pravilni pa zaključki sodišča prve
stopnje, da mora tožeča stranka v okviru predpostavk odškodninske
terjatve dokazati (tudi) protipravno oziroma nedopustno ravnanje ali
opustitev povzročitelja škode. Zgolj poškodba pri delu, ki jo kot
glavno in osnovno trditev tožeče stranke poudarja še tudi pritožba,
pa za zaključek, da je podano nedopustno škodno ravnanje kot element
odškodninske terjatve, ne zadostuje.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške
pritožbenega postopka v znesku 74.800 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 3.12.2003 do plačila v 15 dneh.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena
stranka plačati tožeči stranki 1.500.000,00 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in tožeči stranki
naložilo, da toženi povrne njene pravdne stroške v znesku 158.660,00
SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2003 do plačila.
Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh
pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem
postopku (v nadaljevanju ZPP). Podana je kršitev iz 14. točke 2.
odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč določno navedla
dejstva in tudi predlagala dokaze za svoje navedbe. Zato je treba
tožbo šteti kot popolno vlogo. Tožnica je povsem jasno navedla, da se
je poškodovala pri delu pri toženi stranki. Poškodba pri delu je
glavna in osnovna trditev tožeče stranke. Navedla je tudi, katere
poškodbe je utrpela. S tožbo zahteva povrnitev nepremoženjske škode,
zahtevek pa je določno opredeljen tudi po višini. Sodišče prve
stopnje zmotno zaključuje, da je trditvena podlaga tožbe navedba
pravnih predpisov (materialno pravo). Tožeča stranka je navedla
dejstva in postavila tožbeni zahtevek, materialno pravo pa mora
uporabiti sodišče po uradni dolžnosti. Ali bo sodišče uporabilo
pravila o objektivni ali o subjektivni odgovornosti, je stvar
sodišča. Pri objektivni odgovornosti se vzročna zveza domneva. Tožeča
stranka je dolžna dokazati le višino škode, kar je tožeča stranka
dokazovala z izvedencem medicinske stroke. Pri subjektivni
odgovornosti pa je tožeča stranka dolžna dokazati nastanek škode in
vzročno zvezo, odgovornost tožene stranke pa se domneva. Na strani
tožene stranke je dokazno breme, da ni kriva. Sodišče tako zmotno
zaključuje, da tožeča stranka ni dokazala krivde, saj se ta
predpostavlja (domneva). Ker sodišče prve stopnje ni postavilo
izvedenca medicinske stroke, tožeči stranki ni bilo omogočeno, da
dokaže vzročno zvezo. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj izvedenca ni
postavilo. V tem delu se izpodbijane sodbe ne da vsebinsko
preizkusiti. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo zadevo,
saj je treba pritegniti izvedenca medicinske stroke, ki bo dal
odgovore na strokovna vprašanja glede obstoja vzročne zveze in višine
škode. Izpodbijana sodba tako temelji na zmotno in nepopolno
ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnica smatra, da je odgovornost
delodajalca za poškodbe pri delu objektivna. Delodajalec je namreč
močnejša pogodbena stranka od delavca in ima od opravljanja
dejavnosti korist. Če delavec sodeluje v delovnem procesu pri
delodajalcu, je ves čas v sferi delodajalca, ki mora poskrbeti, da so
delovne razmere in pogoji dela takšni, da ne prihaja do nesreč pri
delu. Glede na to, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo
utemeljilo na določbah o subjektivni odškodninski odgovornosti, je
zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica predlaga, da pritožbeno
sodišče sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve
stopnje v novo sojenje.
Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da
pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče
zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožba sicer pravilno opozarja, da obstajajo določene razlike v
dokaznem bremenu strank o obstoju predpostavk odškodninske terjatve v
primeru krivdne in v primeru objektivne odgovornosti. Vendar pa
prezre, da je v vsakem primeru dokazno breme za škodni dogodek na
strani oškodovanke: kadar gre za splošni civilni delikt (za katerega
velja subjektivna - krivdna odgovornost) predstavlja škodni dogodek
protipravno oziroma nedopustno (aktivno ali pasivno) ravnanje
oškodovalca; kadar gre za t.i. kvazidelikt (objektivno odgovornost)
pa predstavlja škodni dogodek samo škodljivo dejstvo, ki ni nujno
odvisno od človekove volje in lahko izvira tudi iz sicer dopustnega
delovanja. Krivdna odgovornost je pravilo, objektivna odgovornost pa
izjema in je torej oškodovalec odgovoren ne glede na krivdo le v
primerih, ki jih določa zakon (3. odstavek 154. člena Zakona o
obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, v zvezi s 1060. členom
Obligacijskega zakonika). Tak primer je tudi odgovornost za škodo od
nevarne stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja nevarnost za
okolico (2. odstavek 154. člena ZOR), pri kateri pa se domneva tudi
vzročna zveza (173. člen ZOR).
Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožnica v času nesreče
opravljala računovodska dela. Delo oziroma dejavnost, ki jo je
opravljala pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku, torej
nikakor ni bila takšna, da bi iz nje izvirala večja nevarnost za
okolico. Odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec pretrpi na
delu ali v zvezi z delom, pa ni nujno objektivna, kot to meni
pritožba tožeče stranke. Kot je pravilno navedlo sodišče prve
stopnje, Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja v 73. členu
(v zvezi z 245. členom Zakona o delovnih razmerjih) napotuje na
splošna načela o odškodninski odgovornosti, torej na že doslej kratko
prikazano ureditev ZOR o subjektivni in objektivni odgovornosti.
Zmotne so potemtakem trditve tožeče stranke o objektivni odgovornosti
tožene stranke, pravilni pa zaključki sodišča prve stopnje, da mora
tožeča stranka v okviru predpostavk odškodninske terjatve dokazati
(tudi) protipravno oziroma nedopustno ravnanje ali opustitev
povzročitelja škode. V čem naj bi bilo to ravnanje ali opustitev, pa
tožeča stranka ni pojasnila. V pritožbi sicer pravilno navaja, da
mora delodajalec poskrbeti, da so delovne razmere in pogoji dela
takšni, da ne prihaja do nesreč pri delu, ne pojasni pa, v čem naj bi
delodajalec v konkretnem primeru za to ne poskrbel. Na eni strani je
sicer mogoče slutiti, da naj bi žice računalnika, ob katere se je
spotaknila tožnica, prosto ležale na tleh in tako ovirale mimoidoče,
a na drugi strani je tožnica sama ob zaslišanju pojasnila, da so bile
žice pritrjene na posebne kable. Zgolj poškodba pri delu, ki jo kot
glavno in osnovno trditev tožeče stranke poudarja še tudi pritožba,
torej za zaključek, da je podano nedopustno škodno ravnanje kot
element odškodninske terjatve, ne zadostuje. Ob tem pa se izkaže za
pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni
opredelila protipravnega ravnanja povzročitelja škode oziroma s
kakšnim dejanjem ali opustitvijo je tožena stranka prispevala k temu,
da so žice pomenile nevarnost v delovnem okolju, zaradi česar je nato
prišlo do nezgode. Deloma se je morda sodišče prve stopnje res
izrazilo nekoliko nerodno, češ, da tožeča stranka ni opredelila
trditvene podlage za ugotovitev subjektivne odgovornosti tožene
stranke, vendar pa je iz nadaljnje obrazložitve jasno, da s tem ni
mislilo, da je dokazno breme glede krivde na tožeči stranki, saj je
nadaljevalo, da tožeča stranka ne pove, v čem je bila kršitev
dolžnostnega ravnanja tožene stranke, torej protipravnost njenega
ravnanja. Tega torej ob sicer jasni obrazložitvi ni mogoče šteti za
nasprotje v razlogih sodbe, kar sodišču prve stopnje očita pritožba,
prav tako pa tudi ne za napačno uporabo materialnopravnega določila
1. odstavka 154. člena ZOR o krivdni odgovornosti z obrnjenim
dokaznim bremenom.
Pritožba nadalje zmotno meni, da je sodišče prve stopnje štelo tožbo
za nepopolno (o zahtevku je namreč odločilo meritorno) in da je
štelo, da bi morala trditvena podlaga tožbe vsebovati tudi navedbo
pravnih predpisov (materialno pravo). S tem, ko je sodišče prve
stopnje navedlo, da tožeča stranka ne pove, v čem je bila kršitev
dolžnostnega ravnanja tožene stranke, ni štelo, da bi morala tožeča
stranka navesti, kateri predpis je tožena stranka kršila, temveč da
ni navedla niti v nasprotju s katerimi običajnimi pravili obnašanja
naj bi bilo ravnanje ali opustitev tožene stranke.
Ob zaključku, da tožeča stranka ni dokazala ene od predpostavk
odškodninske terjatve, izvedba nadaljnjega dokaznega postopka za
ugotovitev nadaljnjih predpostavk (vzročne zveze, obsega škode) ne bi
bila v skladu z načeli ekonomičnosti in pospešitve postopka (1.
odstavek 11. člena ZPP). Vse predpostavke morajo namreč biti podane
kumulativno. Zato pritožba sodišču tudi neutemeljeno očita
pomanjkanje razlogov za odločitev, da izvedba dokaza s predlaganim
izvedencem medicinske stroke ni bila potrebna, kot tudi nepopolno
ugotovljeno dejansko stanje v tej smeri.
Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ni
utemeljena, saj niso podani razlogi, ki jih navaja, kot tudi ne
razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni
dolžnosti. Zato jo je zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353.
člen ZPP).
O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na
podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154.
in 155. člena ZPP. Tožeča stranka mora tako toženi povrniti
njene stroške odgovora na pritožbo, ki predstavjajo stroške
njegove sestave (500 odvetniških točk, stroški posveta s
stranko pa so v tej storitvi že zajeti), takse zanj
(8.550,00 SIT), 20% DDV in poštnine.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009