<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 1643/2003

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2003:I.CP.1643.2003
Evidenčna številka:VSL50614
Datum odločbe:03.12.2003
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska terjatev - odgovornost delodajalca - nedopustno ravnanje - krivdna odgovornost - dokazno breme

Jedro

Odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec pretrpi na delu ali v

zvezi z delom, ni nujno objektivna, saj Zakon o temeljnih pravicah iz

delovnega razmerja v 73. členu (v zvezi z 245. členom Zakon o

delovnih razmerjih) napotuje na splošna načela o odškodninski

odgovornosti. Tožnica je v času nesreče opravljala računovodska dela.

Delo oziroma dejavnost, ki jo je opravljala pri toženi stranki, torej

nikakor ni bila takšna, da bi iz nje izvirala večja nevarnost za

okolico. Zmotne so potemtakem trditve tožeče stranke o objektivni

odgovornosti tožene stranke, pravilni pa zaključki sodišča prve

stopnje, da mora tožeča stranka v okviru predpostavk odškodninske

terjatve dokazati (tudi) protipravno oziroma nedopustno ravnanje ali

opustitev povzročitelja škode. Zgolj poškodba pri delu, ki jo kot

glavno in osnovno trditev tožeče stranke poudarja še tudi pritožba,

pa za zaključek, da je podano nedopustno škodno ravnanje kot element

odškodninske terjatve, ne zadostuje.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške

pritožbenega postopka v znesku 74.800 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 3.12.2003 do plačila v 15 dneh.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena

stranka plačati tožeči stranki 1.500.000,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in tožeči stranki

naložilo, da toženi povrne njene pravdne stroške v znesku 158.660,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2003 do plačila.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (v nadaljevanju ZPP). Podana je kršitev iz 14. točke 2.

odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč določno navedla

dejstva in tudi predlagala dokaze za svoje navedbe. Zato je treba

tožbo šteti kot popolno vlogo. Tožnica je povsem jasno navedla, da se

je poškodovala pri delu pri toženi stranki. Poškodba pri delu je

glavna in osnovna trditev tožeče stranke. Navedla je tudi, katere

poškodbe je utrpela. S tožbo zahteva povrnitev nepremoženjske škode,

zahtevek pa je določno opredeljen tudi po višini. Sodišče prve

stopnje zmotno zaključuje, da je trditvena podlaga tožbe navedba

pravnih predpisov (materialno pravo). Tožeča stranka je navedla

dejstva in postavila tožbeni zahtevek, materialno pravo pa mora

uporabiti sodišče po uradni dolžnosti. Ali bo sodišče uporabilo

pravila o objektivni ali o subjektivni odgovornosti, je stvar

sodišča. Pri objektivni odgovornosti se vzročna zveza domneva. Tožeča

stranka je dolžna dokazati le višino škode, kar je tožeča stranka

dokazovala z izvedencem medicinske stroke. Pri subjektivni

odgovornosti pa je tožeča stranka dolžna dokazati nastanek škode in

vzročno zvezo, odgovornost tožene stranke pa se domneva. Na strani

tožene stranke je dokazno breme, da ni kriva. Sodišče tako zmotno

zaključuje, da tožeča stranka ni dokazala krivde, saj se ta

predpostavlja (domneva). Ker sodišče prve stopnje ni postavilo

izvedenca medicinske stroke, tožeči stranki ni bilo omogočeno, da

dokaže vzročno zvezo. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj izvedenca ni

postavilo. V tem delu se izpodbijane sodbe ne da vsebinsko

preizkusiti. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo zadevo,

saj je treba pritegniti izvedenca medicinske stroke, ki bo dal

odgovore na strokovna vprašanja glede obstoja vzročne zveze in višine

škode. Izpodbijana sodba tako temelji na zmotno in nepopolno

ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnica smatra, da je odgovornost

delodajalca za poškodbe pri delu objektivna. Delodajalec je namreč

močnejša pogodbena stranka od delavca in ima od opravljanja

dejavnosti korist. Če delavec sodeluje v delovnem procesu pri

delodajalcu, je ves čas v sferi delodajalca, ki mora poskrbeti, da so

delovne razmere in pogoji dela takšni, da ne prihaja do nesreč pri

delu. Glede na to, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo

utemeljilo na določbah o subjektivni odškodninski odgovornosti, je

zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica predlaga, da pritožbeno

sodišče sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da

pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče

zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sicer pravilno opozarja, da obstajajo določene razlike v

dokaznem bremenu strank o obstoju predpostavk odškodninske terjatve v

primeru krivdne in v primeru objektivne odgovornosti. Vendar pa

prezre, da je v vsakem primeru dokazno breme za škodni dogodek na

strani oškodovanke: kadar gre za splošni civilni delikt (za katerega

velja subjektivna - krivdna odgovornost) predstavlja škodni dogodek

protipravno oziroma nedopustno (aktivno ali pasivno) ravnanje

oškodovalca; kadar gre za t.i. kvazidelikt (objektivno odgovornost)

pa predstavlja škodni dogodek samo škodljivo dejstvo, ki ni nujno

odvisno od človekove volje in lahko izvira tudi iz sicer dopustnega

delovanja. Krivdna odgovornost je pravilo, objektivna odgovornost pa

izjema in je torej oškodovalec odgovoren ne glede na krivdo le v

primerih, ki jih določa zakon (3. odstavek 154. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, v zvezi s 1060. členom

Obligacijskega zakonika). Tak primer je tudi odgovornost za škodo od

nevarne stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja nevarnost za

okolico (2. odstavek 154. člena ZOR), pri kateri pa se domneva tudi

vzročna zveza (173. člen ZOR).

Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožnica v času nesreče

opravljala računovodska dela. Delo oziroma dejavnost, ki jo je

opravljala pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku, torej

nikakor ni bila takšna, da bi iz nje izvirala večja nevarnost za

okolico. Odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec pretrpi na

delu ali v zvezi z delom, pa ni nujno objektivna, kot to meni

pritožba tožeče stranke. Kot je pravilno navedlo sodišče prve

stopnje, Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja v 73. členu

(v zvezi z 245. členom Zakona o delovnih razmerjih) napotuje na

splošna načela o odškodninski odgovornosti, torej na že doslej kratko

prikazano ureditev ZOR o subjektivni in objektivni odgovornosti.

Zmotne so potemtakem trditve tožeče stranke o objektivni odgovornosti

tožene stranke, pravilni pa zaključki sodišča prve stopnje, da mora

tožeča stranka v okviru predpostavk odškodninske terjatve dokazati

(tudi) protipravno oziroma nedopustno ravnanje ali opustitev

povzročitelja škode. V čem naj bi bilo to ravnanje ali opustitev, pa

tožeča stranka ni pojasnila. V pritožbi sicer pravilno navaja, da

mora delodajalec poskrbeti, da so delovne razmere in pogoji dela

takšni, da ne prihaja do nesreč pri delu, ne pojasni pa, v čem naj bi

delodajalec v konkretnem primeru za to ne poskrbel. Na eni strani je

sicer mogoče slutiti, da naj bi žice računalnika, ob katere se je

spotaknila tožnica, prosto ležale na tleh in tako ovirale mimoidoče,

a na drugi strani je tožnica sama ob zaslišanju pojasnila, da so bile

žice pritrjene na posebne kable. Zgolj poškodba pri delu, ki jo kot

glavno in osnovno trditev tožeče stranke poudarja še tudi pritožba,

torej za zaključek, da je podano nedopustno škodno ravnanje kot

element odškodninske terjatve, ne zadostuje. Ob tem pa se izkaže za

pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni

opredelila protipravnega ravnanja povzročitelja škode oziroma s

kakšnim dejanjem ali opustitvijo je tožena stranka prispevala k temu,

da so žice pomenile nevarnost v delovnem okolju, zaradi česar je nato

prišlo do nezgode. Deloma se je morda sodišče prve stopnje res

izrazilo nekoliko nerodno, češ, da tožeča stranka ni opredelila

trditvene podlage za ugotovitev subjektivne odgovornosti tožene

stranke, vendar pa je iz nadaljnje obrazložitve jasno, da s tem ni

mislilo, da je dokazno breme glede krivde na tožeči stranki, saj je

nadaljevalo, da tožeča stranka ne pove, v čem je bila kršitev

dolžnostnega ravnanja tožene stranke, torej protipravnost njenega

ravnanja. Tega torej ob sicer jasni obrazložitvi ni mogoče šteti za

nasprotje v razlogih sodbe, kar sodišču prve stopnje očita pritožba,

prav tako pa tudi ne za napačno uporabo materialnopravnega določila

1. odstavka 154. člena ZOR o krivdni odgovornosti z obrnjenim

dokaznim bremenom.

Pritožba nadalje zmotno meni, da je sodišče prve stopnje štelo tožbo

za nepopolno (o zahtevku je namreč odločilo meritorno) in da je

štelo, da bi morala trditvena podlaga tožbe vsebovati tudi navedbo

pravnih predpisov (materialno pravo). S tem, ko je sodišče prve

stopnje navedlo, da tožeča stranka ne pove, v čem je bila kršitev

dolžnostnega ravnanja tožene stranke, ni štelo, da bi morala tožeča

stranka navesti, kateri predpis je tožena stranka kršila, temveč da

ni navedla niti v nasprotju s katerimi običajnimi pravili obnašanja

naj bi bilo ravnanje ali opustitev tožene stranke.

Ob zaključku, da tožeča stranka ni dokazala ene od predpostavk

odškodninske terjatve, izvedba nadaljnjega dokaznega postopka za

ugotovitev nadaljnjih predpostavk (vzročne zveze, obsega škode) ne bi

bila v skladu z načeli ekonomičnosti in pospešitve postopka (1.

odstavek 11. člena ZPP). Vse predpostavke morajo namreč biti podane

kumulativno. Zato pritožba sodišču tudi neutemeljeno očita

pomanjkanje razlogov za odločitev, da izvedba dokaza s predlaganim

izvedencem medicinske stroke ni bila potrebna, kot tudi nepopolno

ugotovljeno dejansko stanje v tej smeri.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ni

utemeljena, saj niso podani razlogi, ki jih navaja, kot tudi ne

razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni

dolžnosti. Zato jo je zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353.

člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na

podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154.

in 155. člena ZPP. Tožeča stranka mora tako toženi povrniti

njene stroške odgovora na pritožbo, ki predstavjajo stroške

njegove sestave (500 odvetniških točk, stroški posveta s

stranko pa so v tej storitvi že zajeti), takse zanj

(8.550,00 SIT), 20% DDV in poštnine.

 


Zveza:

ZOR člen 154, 154/1, 154/3, 154, 154/1, 154/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNzUxNw==