VSL sklep I Cp 1722/2005

Jedro

Upniki, ki zahtevajo ločitev zapuščine, morajo verjetno izkazati, da

imajo terjatev proti zapustniku, ni pa jim treba izkazati, da obstaja

nevarnost za njihove interese, t.j., da ne bodo poplačani. Takšno je

tudi stališče teorije (Karel Zupančič: Dedno pravo). Ne glede na to,

da je sodišče prve stopnje zahtevalo od upnikov, da izkažeta tudi

obstoj drugega pogoja, pa je ugotovilo, da upnika nista dokazala

terjatve do zapustnika z zadostno stopnjo materialne resnice

(verjetnost obstoja terjatve).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo upnikov za

ločitev zapuščine pokojnega od premoženja njegovih dedičev.

Zoper sklep sta se pravočasno pritožila upnika iz vseh pritožbenih

razlogov po 1. odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o

pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 163. členom Zakona o

dedovanju (v nadaljevanju ZD). Navajata, da je bilo v sklepu

Okrajnega sodišča opr. št. D 147/97 ugotovljeno, da je pokojni J. G.

s hranilne knjižice pok. L. K. opravil več dvigov gotovine, ta

sredstva pa predstavljajo zapuščino po pokojnem L. K., katerega

dediča sta upnika. Dediči po pokojnem L. K. so zahtevali od J. G.,

naj v zapuščino vrne 696.746,37 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi za čas od 4.4.2002 do plačila. S tem se G. ni strinjal in

ker je pred izdajo sklepa umrl, je sodišče dediče po pok. L. K.

napotilo na uveljavljanje zahtevka zoper J. G. oziroma njegove

dediče. Zato sta upnika tudi vložila zahtevo za ločitev

zapustnikovega premoženja od premoženja dedičev. V izpodbijanem

sklepu je sodišče prve stopnje povzelo navajanja dr. Karla Zupančiča

iz njegove knjige, da je smisel tega instituta v tem, da se zaščitijo

upniki zapustnika pred upniki dedičev v primeru, ko so dediči

prezadolženi. Premoženje zapustnika se namreč že v trenutku

zapustnikove smrti spoji s premoženjem dedičev in če so ti

prezadolženi, obstaja nevarnost, da zapustnikovi upniki ne bodo

nikoli prišli do poplačila svojih terjatev. Dediči namreč svojim

upnikom odgovarjajo s svojim celotnim premoženjem, zapustnikovim

upnikom pa le do višine podedovanega deleža zapuščine. Vendar pa dr.

Zupančič v nadaljevanju izrecno navaja, da morajo upniki, ki

zahtevajo ločitev upnikovega premoženja, verjetno izkazati, da imajo

terjatev proti zapustniku, ni pa jim treba dokazovati, da obstaja

nevarnost za njihove interese. Enako stališče zavzema tudi dr.

Borislav Blagojevič, na katerega se sklicuje dr. Zupančič. Že sama

lastnost upnika jim daje možnost zahtevati ločitev premoženja,

verjetnost izkazane terjatve pa zadošča, da sodišče odredi ločitev

zapustnikovega premoženja od premoženja dedičev. 143. člen ZD ne

navaja, da bi morali upniki izkazati prezadolženost dedičev niti ne

zahteva od upnikov zatrjevanja prezadolženosti. Upnika se sicer

strinjata z razlago sodišča glede namena in smisla instituta ločitve

zapustnikovega premoženja od premoženja dedičev, vendar pa ne drži,

da bi morala upnika dokazati, da imata terjatev ter da so dediči

prezadolženi. Upnikom ni treba dokazati obstoja terjatve, temveč

morajo izkazati za verjetno, da imajo terjatev zoper zapustnika.

Predvsem pa upnikom ni treba dokazovati, da so dediči prezadolženi.

Razlaga instituta separatio bonorum, kot jo je uporabilo sodišče prve

stopnje, je torej napačna oziroma nepopolna ter v nasprotju s

stališči pravne teorije in sodne prakse, uporaba tega instituta pa bi

bila s takšno razlago zelo omejena. Upniki bi namreč morali imeti

zoper zapustnika že vsaj nepravnomočen izvršilni naslov, saj bi le

tako dokazali obstoj terjatve, prezadolženost zapustnikovih dedičev

pa bi bilo skoraj nemogoče dokazati. Zapustnikovi upniki bi morali

poiskati vse upnike zapustnikovih dedičev in pridobiti vsa dokazila o

dedičevem premoženjskem stanju, da bi dokazali, da je dedič

prezadolžen. Interesi zapustnikovih upnikov so ogroženi že s tem, da

pride do združitve zapustnikovega premoženja s premoženjem dedičev.

Če sodišče dovoli ločitev zapustnikovega premoženja od premoženja

dedičev, s tem dedič ni v slabšem položaju, kot bi bil, če premoženje

ne bi bilo ločeno. Po drugi strani pa lahko zaradi zavrnitve zahteve

za ločitev premoženja zapustnika od dedičevega premoženja,

zapustnikovim upnikom nastane nenadomestljiva škoda, saj se lahko iz

premoženja, iz katerega bi se sicer poplačali upniki zapustnika, pred

njim poplačajo upniki dediča, zapustnikovi upniki pa ostanejo praznih

rok. Škoda, ki jo lahko utrpijo zapustnikovi upniki zaradi zavrnitve

zahteve za ločitev zapustnikovega premoženja od premoženja dedičev,

je vsekakor večja od škode, ki jo zaradi izdaje sklepa o ločitvi

zapustnikovega premoženja od premoženja dedičev trpijo slednji.

Verjetnost, da imata upnika terjatev zoper zapustnika, je vsekakor

izkazana, saj je bilo v zapuščinskem postopku D 147/97 ugotovljeno,

da je imel zapustnik dolg do L. K. in da ta dolg predstavlja

zapuščino po pok. L. K., ki sta jo dedovala upnika. Upnika zato

predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in

njuni zahtevi za ločitev zapustnikovega premoženja od premoženja

dedičev ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v

ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

V čem naj bi bila podana sicer uveljavljana bistvena kršitev določb

postopka, pritožba ne pojasni, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo

tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2.

odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD).

Pritožba sprejema razlago sodišča prve stopnje o namenu in smislu

instituta ločitve zapuščine, ki ga ureja 143. člen ZD in temu

pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Nadalje se pritožbeno sodišče tudi

strinja s pritožbo, da morajo upniki, ki zahtevajo ločitev, verjetno

izkazati, da imajo terjatev proti zapustniku, ni pa jim treba

izkazati, da obstaja nevarnost za njihove interese, t.j., da ne bodo

poplačani. Takšno je tudi stališče teorije, na katero se sklicujeta

tako sklep prve stopnje kot tudi pritožba (Karel Zupančič: Dedno

pravo). Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje zahtevalo od

upnikov, da izkažeta tudi obstoj drugega pogoja, pa je ugotovilo, da

upnika nista dokazala terjatve do zapustnika. Sodišče prve stopnje

resda ni pojasnilo, s kakšno stopnjo materialne resnice je

ugotavljalo obstoj upnikove terjatve. Iz izraza "dokazati" bi bilo

sicer mogoče sklepati, da s stopnjo materialne resnice, kot se

zahteva za meritorno odločanje (torej s prepričanjem), vendar pa iz

nadaljnje obrazložitve sklepa prve stopnje izhaja, da je vendarle

ugotavljalo (le) verjetnost obstoja terjatve (ta pa je podana tedaj,

ko so razlogi, ki govore v prid obstaja določenega dejstva, močnejši

od tistih, ki govore proti njegovemu obstoju). Tako je namreč treba

razumeti nadaljnje razloge sodišča prve stopnje, da je bila terjatev

do J. G. sporna že v zapuščinskem postopku po L. K. in je zato

sodišče odločilo, da jo je treba uveljavljati v pravdi z ustrezno

tožbo. Ta zaključek sodišča prve stopnje kaže na to, da dvomi v

obstoj terjatve, torej, da so razlogi, ki govore za njen obstoj v

ravnovesju s tistimi, ki govore proti temu. Pritožba namreč

neutemeljeno poudarja, da je bilo v postopku pod opr. št. D 147/97

ugotovljeno, da je pokojni J. G. s hranilne knjižice L. K. dvignil

določeno vsoto denarja, zaradi česar je imel ta (sedaj pa imajo

njegovi dediči) terjatev do njega. V sklepu opr. št. D 147/97 z dne

16.9.2002 sodišče tega ni ugotovilo (zlasti ne, da bi šlo za

neupravičen dvig s hranilne knjižice), temveč je dediče napotilo, da

svojo terjatev uveljavljajo v pravdi. Pritožbeno sodišče tako

ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni z zadostno stopnjo materialne

resnice ugotovilo obstoj terjatve upnikov, zaradi česar je njun

predlog za ločitev zapuščine v smislu 143. člena ZD pravilno

zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s

katerimi pritožnika izpodbijata sklep sodišča prve stopnje, prav tako

pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato

je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD

zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve

stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 9/99
• VSL sodba I Cp 727/2003
• VSL sodba in sklep II Cp 773/93